Hiteli sta v daljni kraj
Hiteli sta v daljni kraj Josip Vandot |
|
Zvonijo, zvonijo zvonovi,
ko dviga se dan nad goro,
a v srcu, tu v srcu nemirnem
pa meni tako je težko . . .
Na polje tja k pisanim rožam
prihitel sem sreče iskat —
pa so mi rekli, da vzela
jo s sabo je moja pomlad...
In v luninem svitu sta tiho
hitela tja v daljni kraj;
a jaz da naj čakam, naj čakam,
če prideta morda nazaj . . .
Oh, rožam na polju težko je,
in moje je tožno srce —
le dajte, zvonovi, zvonite
črez tiho, jesensko polje . . .