Hlačke za oblačke

Hlačke za oblačke
Tatjana Pregl Kobe

Spisano:	Pretipkala iz Hlačke za oblačke, 2010, Kaja Markun
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

1.

Za Elo

Neka zgodba

Neka zgodba,

če tako hoče,

skače in joče,

ker zaspati noče.

Tiha noč,

če tako hoče,

jo ovije

v tišino.

Zvezda srebrna,

če tako hoče,

jo obleče

v srebrnino.

Mesec na nebu,

če tako hoče,

jo pokrije

z mesečino.

In zgodba se,

če tako hoče ali ne,

presrečna zbudi

v jutranjo sinjino.

Kako se je rodila mama

Če si mene

ti rodila

in je tebe

babica

in babico

prababica,

prababico

pa njena mama,

kaj se ona

je rodila sama,

ali jo je

njena mama?

Prošnja z dvorišča

Igrač ne bomo

razmetali,

prav ničesar

zamazali.

Tiho bomo,

brez kričanja,

brez prepira,

klepetanja.

In če čisto nič

ne smemo,

kaj pa naj potem

počnemo?

Mamice rabijo očke

Če bi ostale

vse mamice same

in ne bi

srečale očkov,

bi ne bilo otročkov,

ki pojejo, rišejo,

plešejo, pišejo

in se smejijo

da se jim

svetijo očke.

Zato vse mamice

rabijo očke.

Trgovina

Pojdimo se

trgovino!

Voda naj bo

pravo vino,

v sklede

pa zdrobimo

raznobarvne

koščke krede.

Kaj bi radi

zdaj kupili?

Vse bomo lepo

zavili!

Dežela Nije

V daljno deželo Nije

se vije

predolga pot,

tja ne zaide

ne mama

ne oče,

ne kak spoštovani gospod.

Če verjamete ali ne

tam dež nikoli ne lije,

se kača ne zvije

in čaj ne polije,

tam ravna cesta

drugam ne zavije,

tam celo sadje ne gnije,

in ne vedo niti

kaj so pomije.

Pred deželo Nije

stoji velik obok,

skozenj lahko gre

le radoveden otrok,

kadar se skrije

v skrivnostnost svoje

domišljije.

Packarija

Ker bele stene jih jezijo,

vodene barvice kričijo,

otroke nagovarjajo in jih rotijo,

da skupaj bi odšli v Packarijo.

Takoj nerodne male roke

se lotijo slikarske stroke

in naskrivaj se je polilo

nekaj barve tudi med perilo.

Čačke, črte, packe, pike,

za razstavo to so slike!

Ko ugleda to umetnost pravo,

očka prime se za glavo.

Presneto, reče: Mularija,

saj to je prava packarija!

Zapuščene igrače

Kopalke, žoge,

kratke hlače,

kolesa, punčke,

vse igrače

dolgočasijo se

in jezijo,

ker dneve vse

v kotu preležijo.

Otroci so jih zapustili

in odšli drugam.

Kam? V vrtec seveda!

Kam drugam?

Čuden dan

Kako je danes

čuden dan!

Na parkirišču spijo

vsi avtomobili,

v travi za hišo

sosedov pes cvili.

Na dvorišču prede

črna mačka,

v veliki sobi babi

bele robčke kvačka.

Še nebo je brez oblačka!

Danes je res

čuden dan!

Strašno dolgočasen.

Neubogljive noge

Kaj moremo,

če se noge

zmenijo,

da ven uidejo,

da raztrgajo

hlače,

naučijo nas

kako se skače,

če kolo vrtijo

in za žogo

se podijo?

Nič! Adijo!

2.

Joj, kaj takega!

Včasih izgine in je ni.

Potem oči si namaže,

v polna lička zardi

in vsem se pokaže.

Velika očala in še večji klobuk,

nog ni nikjer in ne rok!

Kot v preveliko obleko

bi skril se otrok?

In glej jo kako se jezi,

vsevprek ošteva,

nič prav ji ni!

Kdo ste, prečudna gospa?

Joj, kaj takega!?

Saj to je naša deklica!

Punčka sprašuje

Ali mama jeseni

nabira kostanje,

bratec pa v šoli

prvo znanje?

Ali nastane buška,

če na glavo

z veje pade

velikanska hruška?

Ali se čisto nič

ne bojiš teme,

ko si brez mene

na službeni poti?

Ali nimaš

nič proti,

če greva danes spet

na sladoled?

Aha, reče očka,

odgovor na vsa ta

tvoja štiri vprašanja

je ja, ja, ja in ja.

Irena Ida Katarina

Deklico,

ki ima tri imena,

nekateri kličejo

Irena.

Če kdo

na obisk pride,

naenkrat nikjer ni

navihane Ide.

Kadar je družba

izbrana in fina

med gosti blesti

Katarina.

Mamica,

ki deklico pestuje,

pa jo imenuje

Irena Ida Katarina,

le včasih ponoči,

ko vse že miruje,

ji reče Nina Nana,

Nana Nina.

Pravi kolaž

Včasih punčka riše

drevesa in hiše,

izrezane račke

nalepi na kvačke.

Ko kenguruje

v čevlje obuje,

na bele pajacke

naslika še packe.

Je to mogoče?

Je! To ni laž!

Mamica pravi

temu – kolaž.

Kopel

Sanja se nad vodo sklanja

in si misli: kakšna banja!

To pa ni več karsibodi,

kopel v taki topli vodi.

Voda se je zapenila,

Sanji trebuh zagrnila

O, presneto, kaj pa zdaj,

ji ga vrne sploh nazaj?

Ko na trebuh se obrne,

se pogum ji spet povrne.

Brca, čofa in škropi,

na široko se smeji,

in za trebuh ni je strah,

da utonil bi na mah.

Punčka in princ

Punčki v očeh

princ na konju jezdi,

skupaj potujeta

k najlepši zvezdi.

Punčki v očeh

modro nebo lebdi,

na valovih zraka

se princa za roko drži.

Punčki v očeh

se igrajo lunini žarki,

daleč pod njima so

ulice, parki.

Punčki v očeh igra

hudomušen nasmeh,

zdaj, sredi mraka

je dobila krila,

princa v očeh

ne bo izgubila.

Do konca življenja

se bosta ljubila.

Lunini žarki

Sredi zimske noči

punčko plaši vse,

kar se tam zunaj

v črni temi godi.

Na vejah dreves

se slana blešči,

v soju luninih žarkov

punčka zaspi.

Njenega srčka,

nič več ne teži,

vsi sivi strahovi

so z žarki odšli.

Nagajivi Spanček

Deklica mala zaspana

medvedka

k sebi tišči.

Skupaj čakata

Spančka,

ki k njima hiti.

Ko pa noč

izgubi svojo moč,

gre Spanček proč.

Deklica odpre oči

in ne ve prav,

naj se zbudi ali zaspi.

Dva dedka

Sosedov Bine je imel

dedka, ki ga je včasih

spremil do trgovine

po čokolado in maline.

Imel je brado

belo kot sneg,

nikoli poznal ni

nobenih preprek.

Bil je pravi korenjak,

vse življenje veseljak.

Živel je sto let,

zdrav in krepak.

Ko je umrl,

se je Binetu svet podrl.

Sanjin dedek

ne hodi v trgovino,

ne je čokolade

in nima dolge brade.

Vsak korak

je zanj težak.

Včasih jo nežno

v naročje vzame,

v izbranih besedah

odkriva drug svet

in Sanja čisto zares

verjame,

da bo živel

še sto tisoč let.

3.

Mama v vrtcu

Mama, mama,

pojdi v vrtec

danes sama!

Tam jim reci,

da boš jedla,

da boš spala,

da se pridno

boš igrala,

ker je sinko

zadržan.

Doma nagajal

bo ves dan.

Prava hrana

Sinko skriva

se in joče,

ker kosila

jesti noče.

Spet kriči

kakor za stavo,

naj mu dajo

hrano pravo.

A nihče ga

ne razume

in ne da

žvečilne gume!

Nogomet

Danes je sinko priden,

uboga, ne odgovarja,

tiho je celo, ko se kdo

po telefonu pogovarja.

Ne, danes sinko

res ni nadloga!

V svoji sobi

igra nogomet.

A stoli so goli,

ki se zaman

sami postavljajo

žogi v bran,

zato očku dovoli,

da gre za vratarja,

nato spet zagret

žogo lovi in jo podaja.

Ne, danes sinko

zares ne nagaja.

Se kdo jezi?

Danes sinko

za kosilo

mami peče

palačinko.

V ponev strese

kos zavese,

dva zamaška,

malo praška,

nekaj olja,

da cvrči…

Kaj pa je?

Se kdo jezi?

Dežniki

Zakaj ima

sinko

tri dežnike

čudne oblike?

Velikega,

pod katerim stanuje.

Majhnega,

s katerim potuje.

In enega

tako za šalo.

Kaj pa,

če bi deževalo?

Dežela Kamdrugam

Ko se poletje približuje,

sinko mamico sprašuje:

Če je dežela Kamdrugam,

kdaj lahko grem vanjo sam?

Naj reče mamica kar koli,

vsak otrok si rad dovoli,

da jo brez besed pobriše

včasih kar tako od hiše.

V veliki svet odide

mali hlačman čisto sam,

a še ne ve natanko kam.

Daleč proč, šele pod noč

pa ga čuden strah obide:

Kje je mamica? Naj pride!

Zaljubljeni Tine

Ne mine dan,

ko se Tine ne bi zaljubil,

zvestobo do konca

življenja obljubil.

Kot čriček prepeva

vse ljube dni,

od sinjega jutra

do temne noči.

Sine, sine,

le kaj se godi,

deklic ob tebi

kar mrgoli.

Si zaljubljen v Kajo,

Gajo ali Majo?

Ali naenkrat v vse tri?

Oj, sine Tine, ti, ti!

Zložene rime

Kdo piše pesmi?

Ali mame,

če so same,

ali očki neresni?

Ali kakšni

škrati peresni

sredi zime,

da prej mine?

Kaj pa če sine

tako za hec

namesto kock

zlaga rime?

Uspavanka

Nina nana,

nina nana,

moja mama

je zaspana.

Sinku poje

pesmi svoje,

nanj se sklanja

in zasanja.

Nina nana,

ninani,

moja mama

sladko spi!

4.

Miška in zobki

Miška, miška,

kam si šla?

Spet si vzela

zobka dva!

Kaj počel bom

zdaj brez njih?

V mojih ustih

je prepih!

Rad bi zobke

brž nazaj!

Miška, miška,

daj jih, daj!

Zob

Zob se v ustih

je zamajal,

ker je bratcem

rad nagajal.

Zobki ven

so ga spodili,

bratca

novega dobili.

Pametni miši

Dve miši

sta v hiši

šolo

uredili,

da bi se

miški

kaj

naučili.

V roke sta vzeli

pisano kredo

in napisali

vso abecedo.

Usta

Usta mala,

usta zala,

s šminko

so se poigrala.

Ko se mama

je vrnila,

usta so se

brž umila.

Copati

Miška

se je zaljubila

v copate

iz polivinila,

zato si je tačke

umila,

preden vanje

je stopila.

Slonček Balonček

Slonček Balonček,

zakrivaš mi sonček!

Pod tabo se stresa

premajhen balkonček,

ker imaš noge

kot stara drevesa,

ušesa velika

kot naša zavesa,

trebušček pa poln

kot kakšen balonček.

Raje mi v lonček

daj velik bonbonček!

Papiga gre v šolo

Papiga je mislila:

Jaz sem pa že pametna,

jaz sem res že pametna!

In zato je v šolo šla.

Ko pred šolo je prišla,

znova je pomislila:

Jaz sem pa že pametna,

jaz sem res že pametna!

Preden pa so jo vpisali,

so jo dobro izprašali.

Rekli so: Nič ne velja,

saj samo ponavljat' zna!

Papiga

Papiga mala

ves dan

klepeta

kot bi pojedla

vso pamet

sveta!

Tolažba

Kadar Gašper joče,

tolaži ga oče.

Ko je Gala zaspana,

tiho poje ji mama.

Kadar se kregata

sosedova brata,

vedno tolaži ju

babica zlata.

Ko pa kuža zalaja,

je dedek na vrsti.

Nežno ga boža

z uvelimi prsti.

5.

Polžek in hiška

Ko polžek vstane,

rogove izproži

in s svojo hiško

po travi zakroži.

A glej, že opoldan,

ko sonce pripeka,

se polžek pod hiško

močno opoteka.

Zvečer pa v strahu

pred temo in miško,

zaklene vsa vrata,

pobegne v hiško.

Bose stonoge

Če ima stonoga

soproga,

ki ima tudi

sto nog,

in če ima

toliko nog

tudi vsak

njun otrok,

kako

se obuvajo,

če so

brez rok?

Polžek samotar

Kaj pa dela

mali polžek,

mali polžek

samotar?

Hišico

na hrbtu nosi,

kot bi jo

dobil v dar

in sosedo

ves ljubi dan

zaman prosi,

da postala bi par.

Ptiček Fičfiriček

okoli frči,

nikoli se mu

domov ne mudi.

Vse naokoli

plaši in straši,

na drobne ptičke

pa še kriči,

dokler Fičfirička

ptička Marička

ne zvabi v gozdiček,

v skrivni kotiček.

Maček na brezi

Na vrtu ob poti

raste

tanka breza,

po njej

maček Timi

vsak dan

vse veje

prepleza.

Pri tem se,

lenoba,

preveč ne

napreza.

Morda le

pozimi,

ko nagaja

sosedovi Tini?

Ker sitna Tina

vedno vanj dreza!

Ko Tima zagleda,

zagrabi jo

takšna jeza,

da ponori

in ga, čisto bleda,

na ves glas podi

stran od hiše

in svoje klopi.

Kar pa, seveda,

mačku ustreza!

Da mu

dolgčas ni

nanjo z breze

stresa sneg

in se ji visoko

od zgoraj reži.

Veverica Mica

Veverica Mica,

ki z repkom miglja,

ima strica,

ki se vedno hahlja.

Stric,

ki se vedno hahlja,

ima brata,

ki ima hišo za dva.

Brat,

ki ima hišo za dva,

ima ženo,

ki kuhati zna.

Žena,

ki kuhati zna,

ima sinka,

ki je padel z neba.

Sinek,

ki je padel z neba,

še nikogar

ne pozna.

Skrit

med plenice

se sam sebi

smehlja.

Povodni konj

in njegova vila

sta se kopala

sredi Nila,

dokler

nista opazila,

da se jima bližata

dva krokodila.

Na mah

sta jo ucvrla,

vse pod sabo

podrla,

se v blato zvrnila

in se poljubila

tesno objeta,

da ju ni bilo strah.

Ta zgodba

napeta

pa ni

kar minila!

Povodni konj

in njegova vila

se bosta zdaj

zdaj poročila!

Medved

Pozimi

medved

sanja

in spi.

Spomladi se

brundež

ves čil

prebudi.

Raček

Hvali

stara mačka

drobcenega

račka.

Pred

premetenko tako

raček smukne

– v mlako.

6.

Kaj dela morje

Zjutraj je morje

vstalo, se pretegnilo

in odpotovalo

tja daleč na obzorje.

Popoldan se je počesalo,

v temno modri obleki

z valovi zaplesalo.

da se je vse iskrilo.

Zvečer se je umirilo,

se od nog do glave umilo

čisto malo bralo,

nato pa v hipu zaspalo.

Valovi na obali

Valovi veliki,

valovi mali

so na obali

školjke česali

in ljubkovali

cvetlice omamne.

Prali so kamne,

ribe plašili,

se z vetrom igrali,

med sabo lovili,

zvečer pa se pridni

vsi umirili.

Kamni na obali

so se spogledovali,

v vodi čepeli,

vse čenče premleli.

Eden velik,

en kosmat,

eden majhen,

en bradat.

Skupaj so stali,

vsevprek jezikali,

z žarki čvekali,

z valovi plesali.

En okrogel,

en oglat,

eden pisan,

en ploščat.

Oblaki

Zakaj tako okrogli

so oblaki?

Preveč so vode

se napili.

Zakaj tako otožni

so oblaki?

Ker bodo v dež

se spremenili!

Hlačke za oblačke

Pretesne so

hlačke

za bele

oblačke,

zato so

se skrili

in v jok

se spustili.

Žarki

se hahljajo,

kapljice

žgečkajo

in šivajo

hlačke

za bele

oblačke.

Enakonočje

Koledar,

ki ima slogo rad,

stori, ko pride

spet pomlad,

da prav tako,

kot je olika,

noč in dan

enako sta velika.

In dvojčica noč

in dvojček dan

zbežita vsak

na svojo stran,

da bosta znova

se ulovila,

ko se bo

jesen vrnila.

Barčica

bela

si krila

nadela,

se z vetrom

objela,

po morju

zletela.

Sanjski škrati

so nočni brati

kadar sinko

noče zaspati.

Eni bolj močni,

drugi bradati,

želijo igrati

hokej s copati,

nato obnemogli,

škrati okrogli,

z njim hkrati

loputajo z vrati.

Sanje

Ko stopiš

vanje,

se sanje

ne prebudijo.

Spijo dalje,

če se nihče

ne zmeni

zanje.

Če pa te vase

ulovijo,

se s tabo podijo

skozi sanjski svet,

zjutraj

pa odhitijo

drugam

vragolije počet.

SPREMNA BESEDA

Radoživa igrivost v pesniški igri

Prav gotovo je res, da se v pesmih za otroke noben pesnik ne more izmakniti temu, kar je povezano z videnjem odraslega človeka, ko se razgleduje po razsežjih, s kakršnimi je obdan v neposrednem stiku z otroki. To je tista izkušnja, ki se v pesmih prikazuje kot bolj ali manj razvidna kretnja odraslega, ko se sklanja k otroku, kakršen živi v njegovi zavesti, pa tudi v doživljajskih usedlinam, ki jih nosi v sebi. Zato je več kot pomembno, da obudi »večnega« otroka v sebi samem. Ali z drugimi besedami povedano: ni bistveno, da je otroštvo tema ali smiselni cilj pesmi za otroke, ampak da je po njem umerjeno pesnikovo doživljanje in duh, iz katerega se poraja, kar pomeni, da lahko govori o najbolj »odraslih« rečeh, če so le doživljajsko utemeljene v pesnikovem lastnem izvornem otroštvu, ki se v pisanju za otroke samogibno oglaša v njem in vtiskuje svoje sledi v pesem. Seveda tega otroštva ne gre jemati za otročjost, kar se pogosto dogaja, in s tem za manjvredno, neresno, nebogljeno početje, marveč kot tisto doživljajsko podstat, ki nam omogoča, da se čudimo vsemu, kar nas obkroža. Gre torej v prvi vrsti za takšen način doživljanja, v katerem je doma igra in se godijo čudeži. Samo iz izkušenj in spontanih, neskeptičnih usedlin človekove narave se lahko porajajo pesmi, ki niso zasenčene z vnaprejšnjo vednostjo o tem, kaj je otroštvo – to je lastnost tako imenovanih poučnih pesmi –, marveč je z njim zaznamovana že v svojem izvoru.

Takšne so tudi pesmi Tatjane Pregl, saj se v njih domiselno srečujeta tako pogled odraslega, starševskega očesa, ki bedi nad otroki in odbira prizore iz njihovega sveta, kot tudi izvorna otroškost, ki jo avtorica nosi v sebi.

Ko smo pred mnogimi leti, ko sem bil še urednik pri Mladinski knjigi, ona pa novinarka pri Mladini, z družinami hodili na počitnice v Fieso, še zdaleč nisem slutil, da bo nekoč postala pesnica za otroke, njeno knjigo, v katero pišem te stavke, pa tako imenitno ilustriral njen fantič Arjan, ki je takrat vneto nabiral morske kamenčke in školjke, pa seveda ni mogel niti pomisliti na to, kaj ga čaka.

Prepričan sem, da je Tatjana Pregl pri naslovu Hlačke za oblačke imela pred očmi igrivo predstavo, ki se vpenja v obzorje otroške domišljije in pojavov, s katerimi se ta srečuje, predvsem pa tudi besedno igro, ki je s pomanjševalnicama prilagojena otrokovi meri.

Zanimivo pa je, da sem se ob tem naslovu nehote spomnil na nekaj, kar je vsebinsko povsem zunaj tistega, čemur je posvečena njena poezija za otroke. Neverjetna asociacija, ki nima nobene zveze z avtorico, pač pa z mano.

Kdo ve zakaj mi je prišla na misel futuristična pesnitev Vladimirja M. Majakovskega Oblak v hlačah, ki je v slovenščini izšla 1966. leta in mi obtičala v spominu. Tatjanine Hlačke za oblačke so po duši in sporočilu seveda daleč od kakršnega koli futurizma, pač pa pesniško upodabljajo utrinke, izkušnje in prizore iz današnjega družinskega okolja in življenja. Izkazujejo se ne le s prikazovanjem različnih doživljajev, pač pa z domiselnostjo, s kakršno so upodobljeni, saj temeljijo na miselnih preobratih in zasukih, ki jih narekuje pesniška igra ali, drugače rečeno, paradoks.

To je tisto, kar se običajnemu občemu gledanju na stvari prikazuje kot nekaj nenavadnega, sproščujočega in v tem tudi privlačnega, saj je para-doksa ali v splošni rabi paradoks pojem, s katerim označujemo vse táko, kar je nepričakovano, protislovno in navzkriž z običajnim mnenjem. Na ta način pesnik uhaja iz prijema zgolj umnega privajenega razmerja do vsega tistega, o čemer govori.

Motivno so vse pesmi Tatjane Pregl vezane na družinsko okolje in na razmerja v njem, kakršna se tkejo med otrokoma, fantkom in punčko, ter odraslimi. Ni treba posebej naglašati, da so to očka, mamica, dedek in babica. Mednje pa kdaj pa kdaj zaidejo tudi otrokom ljube prikazni iz živalskega sveta.

Naj tu navedem samo nekaj najznačilnejših igrivih prizorov, ki jih srečamo v pesmih. V Prošnji z dvorišča je beseda o prepovedi, ki je zadela otroke in zaustavila njihovo razposajeno igro na dvorišču. Zato se sprašujejo:

In če čisto nič

ne smemo,

kaj pa naj potem

počnemo.

Spet druga pesem govori o igračah, ki se pritožujejo, ker ležijo zapuščene po kotih, otroci pa so odšli v vrtec. Pa pesem z naslovom Čuden dan, ki prikazuje otrokovo dolgočasje, saj ni nikogar, ki bi se z njim igral. V pesmi Joj, kaj takega pa nastopa deklica, ki se liči in oblači po mamičinem zgledu in je neprepoznavna v svoji želji po odraslosti, dokler se vse skupaj ne razreši s sklepnimi tremi verzi:

Kdo ste, prečudna gospa?

Joj, kaj takega!?

Saj to je naša deklica!

Po svoji dobrovoljni igrivosti pa je še posebej zanimiva pesmica Dva dedka, ki po različnih navadah in značaju primerja med sabo sosedovega in domačega dedka. Oba sta otroku, ki v pesmi pripoveduje o njiju, zelo pri srcu. A kaj, ko je sosedov dedek pri stotih letih umrl in se je zaradi tega Sanjinemu prijatelju Binetu svet podrl. Zato Sanja čisto zares verjame, da bo njen ded »živel še sto tisoč let«.

To je samo nekaj vzorčnih primerov, s katerimi sem skušal okvirno označiti motivno obzorje, ki ga vsebuje zbirka Hlačke za oblačke. Ker pa želim ob tej priložnosti s svojo razlago prikazati tri ključne točke, ki sestavljajo triangel, v katerem se kaže in utripa otroški svet, ki ga upodabljajo pesmi v tej zbirki, sem izbral doživljajsko in sporočilno tri med sabo precej različne pesmi. To so: Mamice rabijo očke, Irena Ida Katarina in Kako se je rodila mama. Že po naslovih je razvidno, da je v teh pesmih beseda o očetu ali očku, o deklici z več imeni in o mami. A to, kar sem povedal, velja le na prvi pogled. Zakaj? V pesmi Mamice rabijo očke, če se globlje zazremo vanjo, odkrijemo vsaj troje motivnih sestavin, ki tvorijo njeno sporočilo. Če se bodoče mamice ne bi zagledale v oči svojega izbranca, bi ostale same in se iz tega pogleda nazadnje ne bi izcimil očka, ki je več kot potreben, da dekle postane mama. To je ljubezenski pogled, ki vodi k ustanovnim dejanjem, iz katerih se splete družina, o čemer govori druga kitica. V njej je upodobljeno vzdušje, kakršno pripada srečnemu otroštvu, saj v njem otroci »pojejo, rišejo, pišejo in se smejijo«; obvarovani so vseh tegob, skrbi in preizkušenj, ki pridejo z leti, ko se začnejo srečevati z izkušnjami, ki izhajajo iz trde in neprizanesljive stvarnosti. Zato je več kot v skladu s prejšnjo kitico tudi zadnja v tej pesmi, ki govori o tem, kako se otrokom v varnem družinskem okrožju od radosti »svetijo očke«. Kaj šele zaključna dva verza:

Zato vse mamice

rabijo očke.

Gre namreč za dvoje: za otroke, ki jim sožitje in ljubezen med starši pomeni, da niso žrtev njunih razprtij, ampak najbolj zaželena bitja v družini, od česar se jim »svetijo očke«. Pa tudi za to, da mati in oče spadata drug k drugemu in k otrokom, ki sta jih spočela na svet, če naj občutijo prvinskost tistega, čemur po navadi rečemo družinska zaveza ali sreča. Če je to pesniška fikcija, je drugo vprašanje. A včasih je tudi resnica. Vendar se kot fikcija in resnica hkrati lahko prikazuje samo v pesniški govorici.

V zbirki Hlačke za oblačke vseskozi nastopajo otroci iz sodobnega meščanskega družinskega okolja in navad, ki so se udomačile v njem. Tudi v pesmi Irena Ida Katarina se srečamo z deklico iz take družine ali vsaj zveze med mamico in punčko s tremi imeni, ki jih mama vsako zase uporablja za različne posebne priložnosti, kakršne so prikazane v pesmi. Gre torej za ljubkovalno igro z imeni, ki se prilegajo razpoloženjem in prizorom, upodobljenim v posameznih kiticah. Pesem je predstavno zelo preprosta, vsebuje pa materinsko poslanico, v kateri se med sabo prepletata igra z imeni in ljubezen do otroka:

Deklico,

ki ima tri imena,

nekateri kličejo

Irena.

Če kdo

na obisk pride,

naenkrat nikjer ni

navihane Ide.

Kadar je družba

izbrana in fina

med gosti blesti

Katarina.

Mamica,

ki deklico pestuje,

pa jo imenuje

Irena Ida Katarina.

Le včasih ponoči,

ko vse že miruje,

ji reče Nina Nana,

Nana Nina.

Za Tatjano Pregl je značilno, da se zna brez težav poistovetiti z otrokovimi občutji in videnjem stvari okrog sebe. Ta otroškost v pesničinem razmerju do motivov, doživetij in dogodkov, ki jih prikazuje, daje njenim pesmim tisto neposrednost in pristnost, s katerima ne nadleguje in z nauki ne poučuje otrok, pač pa jih priklicuje v svoj pesniški objem. Z drugimi besedami povedano: predaja se jim s tem, ko se istoveti z njimi, hkrati pa vendarle ohranja tudi tisto držo in odnos do njih, ki ne dopušča, da bi kdaj koli pesniško zdrknila v infantilizem in otročjost. Prav nasprotno: pesnica se ves čas drži na gladini otroškosti, ki je temeljnega pomena za verodostojno čutno nazorno, se reče estetsko upodabljanje doživetij in prizorov, ki izhajajo iz njenih srečavanj z otroškimi izkustvi in predstavami. To je tisti ekvilibrizem, ki zmerom osvaja, saj mu ne manjka domiselnosti, igrivosti in privlačnosti v nagovoru, s kakršnim se obrača k bralcem. Takšna je tudi pesem Kako se je rodila mama, ki ni nič drugega kot duhovito zastavljeno retorično vprašanje, s kakršnim se otrok postavi pred svojo mamo. Glasi se:

Če si mene

ti rodila

in je tebe

babica

in babico

prababica,

prababico

pa njena mama,

kaj se ona

je rodila sama,

ali jo je

njena mama?

To je brez dvoma ena vsebinsko najzanimivejših in za otrokove predstave najzagonetnejših pesmi v knjigi. Kljub temu da je v svoji kavzalno zastavljeni govorici nadvse preprosta, ni prav nič poučna, saj je s svojim vprašanjem uprta k skrivnosti, v neznanskost, saj se lahko podaljšuje v nedogled, tja, kamor ni videti ne začetka ne konca.

V pesmi gre potemtakem za svojevrstno igro z otrokovimi predstavami o mami in o tem, od kod se je sploh vzela. Ali drugače rečeno: kako se že od pamtiveka godijo in po svojem poslanstvu rodovno razpoznavajo mame in njihove mame. Pravzaprav gre za neke vrste čudež, ki ga pesem prikaže in sklene z vprašanjem, kakršno je zajeto v zadnji kitici. Odgovor je seveda na dlani: nobena mama se ne rodi sama, ampak jo na svet postavi njena mama. In tako naprej in nazaj. To si seveda otrok, ki mu je namenjena pesem, zelo težko predstavlja. Zato se zanj odgovor skriva v novih in novih vprašanjih in v začudenju, ker nikdar ne pride do njega.

Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da se otroška doživljajska izkušnja in naravnanost, ki se izraža v čudenju in začudenju nad stvarmi in pojavi, tako ali drugače čutno nazorno utelesi v pesniškem besedilu. Iz tega pa sledi, da morajo biti besede in njihovi pomeni – na primer mama, babica, prababica, praprababica – povezani v takšne medsebojne odnose, da s svojimi učinki spodbujajo čudenje. To pa dosega predvsem pesniška igra, ki zajema vase besede, pojme, glasovne učinke, ritem, melodijo ipd. Ker pa prav igra daje otroškemu svetu svojo posebno vsebino in pomen, tudi poezija, ki ne temelji v njej, ne more biti otroška poezija. Otroška pesem kot sproščena domišljijska igra, katere poglavitni namen je, da otrok s svojim čudenjem uživa v njej in jo sprejema kot del lastnega spoznavnega in iluzijskega sveta, zagotovo ne zgreši svojega bralca.

Pesmi, ki so zbrane v tej knjigi, ga nagovarjajo tako z igrivimi domislicami kot s spoznanji in izkustvi, vpletenimi v igro, ki je nepogrešljiva v njegovem svetu. Igra, ki je vsebovana v pojmu igrivosti, pa je po mojem mnenju osrednje pesniško načelo, ki ga je treba upoštevati v pesništvu za otroke. Kajti tisto, o čemer pesem pripoveduje, mora zmerom imeti značaj igre, ki je dovolj razvidna, da se otrok poistoveti z njo. V pesmih Tatjane Pregl se ta igra ves čas prepleta z igrivostjo, ki vnaša vanjo radoživo lahkotnost družinske resničnosti in prividov.

Niko Grafenauer

Primeren kraj za varno odraščanje

Ilustracije Arjana Pregla za najmlajše so dobro pretehtan likovni prispevek k poeziji Tatjane Pregl Kobe. Pravzaprav gre za enakopraven avtorski delež, saj ob pesniški zgodbi poteka vzporedna likovna pripoved, ki pa nima podrejene iluminatorske naloge, ampak v mnogih primerih govori avtonomne likovne vsebine, ki so tako rekoč z literarnimi vsebinami le v sorodu. Kakšne so te oblikovalne strategije, kje vse najdevajo pobude in do kakšnih rezultatov pripeljejo, bom nakazal v tej spremni besedi. Najprej gre za vrsto nenavadnih odločitev, vsaj s stališča sodobne komercialne knjižne industrije. Avtor se namreč odloči, da ne bo uporabil vsega, kar sodobna tehnologija omogoča, in s to samoomejitvijo dobi kajpada več. Več v smislu likovne energije in več za otroka, ki mu ne pobarva vsega sveta že vnaprej in mu ne vsiljuje modno transformiranih in do konca zapolnjenih podob, kjer ni več nobenega prostora za domišljijo. Ravno tu, v omejitvah in umanjkanju je velik kulturni potencial avtorske knjige, kjer oba akterja z disciplino in praznjenjem knjižnega prostora dosežeta to, kar se od knjige pričakuje: odpiranje novih, prostranih svetov, h katerim pomemben delež lahko prispeva bralec sam.

Arjan Pregl izbere vesoljni pogled na pokrajino, predvsem v šestih velikih risbah, ki razdelijo knjigo v poglavja. Zorni kot je dvignjen, horizont je visoko, vsi svetovi, ki se odpirajo spodaj, pa zaradi take nastavitve perspektive lahko zajamejo zelo široke poglede, tako široke, da je čutiti ukrivljenost zemljine površine. Ta privzdignjeni pogled daje podobam status samostojnih pokrajin, če ne že kar kozmičnih enot. Kot da bi v risbah našel to, kar znanost šele išče: vrsto zemlji podobnih planetov, človeku prijaznih za bivanje. Ti planeti se imenujejo Igrišče ob blokih, ki se ne podrejajo evklidskemu prostorskemu redu, sicer bi zasedli preveč prostora, ki pripada otrokom in živalim. Nato je tu planet Park, kjer se vse poti izidejo in se ni mogoče zgubiti. V naslednjem območju Brezovega gaja vlada skrivnost, saj se je mogoče v njem dobro skrivati, v Cirkusu pa besedo dobijo živali, tako da uprizarjajo predstavo zase, zraven pa povabijo tudi otroke. Planet Gozd je dobro urejen planet, saj razlika med velikostmi veveric in medvedov ne gre v pretirano korist ne enih, ne drugih, iglavci in listavci so enakomerno razporejeni, gobe se držijo skupaj na enem kraju in jih ni treba iskati. Teritoriji se mehko zaključujejo in lebdijo v belini lista brez gravitacijske prisile. Za posebno vrsto planeta se izkaže Noč, ki nas poosebljena zajema s svojimi temnimi rokami in nam njene zvezde svetijo tako, da svetloba v snopih z vseh strani prši na nas. Tem velikim količinam, ki tvorijo osnovo dogodkom, sledijo rahločutne podobe vsakdanjih prizorov, ki jih spremlja nepregledna množina podrobnosti, prava katalogizacija predmetne vsakdanjosti. V teh skorajda miniaturah je naš pogled na preizkušnji, kaj in koliko je sposoben še razbrati. Najmanjšim gledalcem to omogoča zelo razburljivo popotovanje po podrobnostih, med katerimi se vedno znova prikaže kakšna nova. Ob pesmi o stonogi na primer, kjer je govor o težavah pri obuvanju nje in njenih otrok, avtor naniza domala sto čevljev, ki pa se vsi med seboj razlikujejo, nikjer ni površne ponovitve ali morda prerisovanja od samega sebe. Nasprotno, v tem zahtevnem in kvalitetnem delu je vedno dovolj prostora za diskreten, nevsiljiv likovni humor; med 73 narisanimi čevlji se znajde tudi plavutka.

Pregl ljubi menjave vlog. Te menjave učinkujejo v povezavi z besedilom pesmi ne le kot dopolnilo, temveč kot poglobitev sporočila, kot možnost za empatijo, vživetje v vlogo drugega, skratka, zamenjavo pogledov, ki morda pripeljejo celo do spremembe stališč: ko otrok noče zaspati, je v miselnem oblačku v posteljo položil mamo; očetov dominantni položaj v direktorskem fotelju zasede njegov v meščansko odraslo opravo urejeni sinko, ki vodi Podjetje za nagajanje, d. o. o. Vrsta je še takih menjav, naj jih pustim bralcu še kaj v lasten raziskovalni užitek.

Ob menjavah vlog se zdi druga najbolj priljubljena Preglova metoda komplementarnih parov. Skrajnosti združuje tako, da pokaže na njihovo harmonično dopolnjevanje, ne morda le na njihovo skrajno različnost. Tako v zadnji kozmološki podobi združi gore in morje, dež in sonce ter noč in dan. V takem svetu, kjer je na razpolago vse in je vsega ravno prav, domuje harmonija. Planet Zemlja, obdan z dnevom in nočjo, ki sta v pesmi opisana kot dvojčka, ki stečeta vsaksebi tako, da ko eden odide, drugi pride, in igra se igra naprej, brez prestanka, vedno drugače in vendar vedno znova na enak način. Svet, v katerem ni nikoli dolgčas in kjer se še sanje ne prebudijo, čeprav stopimo vanje. Sanjske podobe pa morda tako kot prave sanje premlevajo in urejajo ter na pravo mesto zopet postavljajo stvari, ki sta jih naši zavest in volja čez dan premešali in razmetali v kaos, tako da nam neznane moči do konca noči iz kaosa zopet ustvarijo red, kozmos. In likovni svet Arjana Pregla je vedno urejen, čeprav so stvari v njem razmetane. Najbolje to pokaže v podobah, ki reflektirajo njegov slikarski poklic. Ob pesmih Packarija in Pravi kolaž se pokaže avtorjeva kompozicijska in likovno fabulativna umetnost v najboljši luči. Iz situacijskega nereda ustvarja prepričljiv likovni red, kjer brez nasilnih urejevalnih mehanizmov regulira celoto v očesu prijazno in umu razumljivo zgodbo. Skoraj na didaktičen način nam pove, da v likovnem svetu navadne lise in packe niso nič manj pomembne od tistih lis in pack, ki jih lahko preberemo kot podobe prepoznavnih, znanih predmetov. Presenetljivo je, koliko načinov za priklic ideje avtor še pozna. Enega od načinov bi lahko imenovali kar dobesedno branje; ko polževo hišico oblikuje po človeških merah in si ob nepremičninskem objektu privošči dekoracijo z vsem, kar poštena hiša mora imeti: vrata s ključavnico, streho, okno, dimnik, anteno, satelitski krožnik, hišno številko in navsezadnje kroparskega kovanega pajka za srečo. Razlika med besedo in podobo bo v mladem poslušalcu – gledalcu ustvarila napeto pozornost, ki z opaženim neujemanjem med rečenim in videnim zavrača privajeno, stereotipno, pasivno dojemanje sveta. Ob naslovni pesmi Hlačke za oblačke pa avtor likovno ustvarjalne potenciale pripiše kar naravi sami, ko nam jo predstavi, kako s prameni dežnih kapljic oblačkom nariše hlačnice. Dež, ki se odpove prememu padanju zato, da bi nam narisal pravljični prizor, je sublimacija prošnje, naj bosta ta svet in narava vendar prijazna in prizanesljiva do male Ele, ki ji je knjiga posvečena. Zelo izvirna, ganljiva in iskrena priprošnja je to in tudi likovno zelo lepo povedana.

Arjan Pregl se nam v tej knjigi kaže kot zrel, samozavesten ustvarjalec, ki se zaveda svojih likovnih potencialov. Mirno likovno moč kaže z jasno, osebno prepoznavno morfologijo, z opuščanjem vseh nepotrebnih, tehnoloških in efektnih pridevkov, usmerjen je na osnovno jedro pripovedi, odvečnega dekorja ni nikjer in besede na eni in podobe na drugi strani tkejo kompleksno, a nežno vizualno tkanino. Likovni prostor je odprt, razložen za likovno branje, le nekaj zahtevnejših optičnih vozlov je nastavljenih, ob katerih si mladi gledalec utrjuje lastno likovno izkušnjo prostora in odpira prostore za prostori, ki so omejeni le z mejami sanj in domišljije.

V času vizualne polucije deluje knjiga Hlačke za oblačke kot zdravilo proti boleznim materialnega preobilja, otopelosti, naveličanosti, dolgočasja in še vsemu drugemu iz kroga nezadovoljne pasivnosti in potrošniške nikolipotešenosti. Odkriva svetove veselja, smisla, radoživosti in zaupanja.

Svet, kjer si oblački iz dežja naredijo hlačke, je primeren kraj za varno odraščanje otrok, in ta knjiga je samo še dokaz več, da taki kraji zares obstajajo.

Črtomir Frelih