Hladno stanovanje
| Hladno stanovanje. |
| |||||||||||||
Stanoval sem v stari hiši, zidani proti severu. Zidovi hiše so bili silno debeli. Ljudje so dejali, da so še ostanki trdnjavskega zidu, ki je v starih časih obdajal utrjeno mesto. Pozimi sem prezebal na takem stanovanju. Drva so bila sicer cenejša nego sedaj, a vendar je bilo treba kuriti cel dan, da sem spravil na 13 stopinj. Že ta številka kaže, da s kurjavo nisem imel sreče. Neločljiv tovariš mi je bil skoro celo zimo nahod; če sem se zadeval v koče pri pisalniku, kjer sem delal, veselil sem se v duhu vročega poletja, ko bo pa v mojem stanovanju prijetno hladno. Vsaj nekaj odškodnine bo to za dolgo zimo.
In ko so se res po glede gorkote in mraza dvomljivih spomladanskih mesecih približali vroči kresni dnovi, tedaj sem imel daljši osebni razgovor s svojo staro postrežnico Majdo. Povedati namreč moram, da sva se z mojo staro Majdo redkokdaj videla. Ko sem jaz prišel zvečer pozno domu, je seveda ona spala in ko je zgodaj prišla v sobo, sem jaz spal; ko sem dopoldne odšel iz hiše, je bila ona na trgu. Zato sem imel navado, da sem ji vse napisal z velikimi črkami na list, ki sem ga položil na mizo. — Ravnotako mi je Majda s svojo težko roko zakracljala, kar je imela povedati.
Za vse seveda ta način razgovarjanja ni bil dober. Ko bi se mi bila na priliko primerila kaka nezgoda in bi prišel v stik s policijo, bi bila ta preiskala mojo sobo in našla na mizi popisano polo. In ljudje bi drugi dan brali policijsko poročilo: Nesrečnež je na mizi zapustil svojo poslednjo voljo, kjer naroča, da naj se mu zašije srajca, da se mu osnaži klobuk in da se mu pobriše prah z njegovega pisalnika. Polo o zadnjem pismenem razgovoru z Majdo imam še pri rokah: Majdal Dva dni že manjka žličica za čaj. Ali naj zajemam čaj iz skledice z razpeto marelo? — Kje je zajec za čevlje? Ali se morda ujčkaš na njem? Pod temi vprašanji so od Majde začrtani odgovori:
Gospod, žličica mi je res ostala v pomivalnem škafu; sedaj je vse v redu, se bo še bolj svetila. — Za zajca pa nič ne vem, morda ste ga zamišljeni vzeli nevedoma v pisarno, kjer se baje včasih tudi rabi. Na to slede moje besede:
Budalo! Za zajcem streljaj, dokler mi ga ne prineseš živega ali mrtvega k postelji. — Jutri zjutraj me pokliči, treba je, vidim, da se ustno pogovorim s teboj o važnih stvareh. Drugo jutro me točno ob določeni uri Majda pokliče. Naročim ji strogo, da mora sedaj okna odpirati samo zjutraj in zvečer. — Res so nastopili pasje-vroči poletni dnevi, toda čudno je bilo, moja soba, obrnjena na sever, čez dan ves čas zaprta z zidovi, ki so se kosali v debelosti s kitajskim zidom, bila je neprimerno vroča, zastonj sem tudi doma iskal hladila. Tega si nisem vedel razložiti, zato sem sklenil stvar natančno preiskati. Vedel sem, da mora biti zopet Majda vmes, in zato sem ji napisal na polo tole:
Majda, jaz se potim v sobi kakor v vroči kopelji. Ali si kljub mojemu strogemu naročilu čez dan odpirala okna? Ali si morda v svoji ženski modrosti celo peč zakurila, kar pozimi v isti modrosti večkrat pozabiš? — Pojasni stvar. Odgovor hočem imeti do večera, obenem tudi brisačo; ali mislite, da se bom nanjo obesil, ker mi je ne prinesete? Na čevljih ste pustili slanine za eno kosilo, na klobuku pa prahu, da ne vem, ali nosim bel ali črn člobuk. —
Razglašeno v postelji ob desetih dopoldne v veliki nevolji. Majda je odgovorila:
Nič se ne jezite; oken ne odpiram, s čevlji in klobukom je vse dobro.
Soba pa je bila še vedno bolj vroča, kakor bi Majda vsak dan kruh pekla. Zato pridem nekoč že ob enajstih domov popolnoma nepričakovano. Vrata so na stežaj odprta in vroče solnce pošilja svoje žarke v sobo. Jezen skočim v kuhinjo in primem Majdo, kaj da dela z vrati.
»Gospod, ste mi prepovedali odpirati okna, zato sem pa odpirala vrata. Soba se mora vendar prezračiti.«
»Prav, Majda,« zarežim nad njo, »ti si kriva, če se oženim, ti si mi moj dom izpremenila v pekel; hujšega se mi tudi v zakonu ne more zgoditi. Poskrbi kaj za svojo dušo; če tako delaš z menoj, bo to potrebno.« — — — — — — — —
Tri dni pozneje je imela Majda še vedno oteklo lice, soba pa je bila vendar precej bolj hladna; najbrže, da je zračila cel večer. To me je ganilo in potolažilo. Kadar bom imel v sobi 18 stopinj gorkote, kakor se za poletje v sobi spodobi, ji odpustim; seveda ji to naznanim pismeno.