Hlapon in cestarček
| Lila mesto Hlapon in cestarček Peter Svetina |
| |||||||||||
Hlapon in cestarček
Torkovo dopoldne je bilo in župan Lila mesta je ravnokar prebiral uradne dopise.
Medtem je potrkalo in vstopil je tramvajar Šinca:
- Gospod župan, spet vse stoji!
To je pomanilo, da o d silne gneče v lilameškem križišču spet ni mogoče migniti niti s pedalom.
V Lila mestu je bila namreč vsako jutro na ulicah taka gneča, da so morali kolesarji na glavnme lilameškem križišču zavihteti kolesa nad glavo, da so morali skirojarčki privezati skiroje na pisane balone in se dvigniti v zrak, tramvaji pa so morali sedemnajst minut cingljati, preden so lahko zavili na levo.
In prav nič ni kazalo, da se bo križišče vsaj malo razširilo.
Župan Rokomahec je takoj odložil papirje in se odpravil proti prometni zmašnjavi. Prerinil se je na sredo križišča in začel kar sam usmerjati kolesa sem in skiroje tja. A s svojo žoga postavo je zasedel pol križišča in iz trenutka v trenutek povzročal še večjo zmedo.
Ko si je kasneje brisal pot s pleše in ob vrčku malinovca na verandi mestne gostilnice modroval o težavi, mu je skupaj s kapljo soka kapnila v glavo tudi rešilna ideja. Napisal bo plakat:
Prosim lepo, naj se najde kdo,
Ki bi ob jutrih usmerjal promet.
Zainteresirani se zglasite na mestni svet.
A ravno ko se je odpravljal v pisarno spisat razglas, se je pod verando oglasilo otožno puhanje in sopihanje:
Puh! puh! puh! sopiham v kraje
puh! puh! ker me sapa daje.
Star sem že in puh! betežen,
vsakomur sem puh! nadležen.
Puh! puh! se kadi za mano.
V kosme, v prah puh! kar v čežano
So hoteli puh! me zmleti,
kot da puh! puh! puh! puh! z leti
sem le puh! za staro šaro.
Res jim puh! puh! nisem mar, oh!
Puh! puh! puh! sopiham v kraje,
puh! puh! ker me sapa daje.
Star sem res in puh! betežen,
V domišljijo naj bom vprežen!
-Bundica, kam pelješ staro lokomotivo? - je zaklical župan cestarčku, ki se je sklanjal skozi okence hlaponove kabine.
- Med staro železo ga moram peljati, so mi naročili, ker...- je odgovoril cestarček.
A ni mogel pojasniti do konca, ke rje župana, šmenthlapon!, preblisnilo. Vzkliknil je:
- Pa jo imam! Bundica, ti lahko urejaš ob jutrih promet v lilameškem križišču, lokomotiva, ti boš pa našemu cestarčku za hišo in za kolo! Na, pa imata novo službo!
Naslednje jutro so doživeli vozni Lilameščani pravo presenečenje. Sredi križišča je kot prava baletka poplesaval mali cestarček. piskal v piščalko in po taktu usmerjal promet na levo, na desno in pod in čez. Križišče se je uredilo!
Čez en teden pa je postal cestraček ves zamišljen in potrt.
- Kaj se je zgodilo, Bundica? - je vprašal župan.
- Vsako jutro, ko se odpeljete vsak na svojo stran, postane križišče tako pusto, - je potožil.
Po dveminutni premišljevalni tišini je dvignil dimnik stari hlapon in zapuhal:
Glej hlapon po cesti pelje,
spredaj, zadaj kolotoč,
kotali se kot obroč:
in po tračnici,
po šini
in po tiru,
po bankini
vozi, piska, tuli, puha,
uka, vriska, paro bruha,
kar čez cesto
in nad mesto:
divja ježa,
divaja jaga,
dokler para
ne omaga,
dokler v parku s ene ustavi,
ker mu misel roji v glavi,
da bo raje kot ovinke
vozil punčkam palačinke.
- Hura! Živeli! - je vzkliknil župan.
- Palačinke! Palačinke! - so vzklikali Lilameščani.
In še tistega dne so namestili hlapon v mestni park.
Cestarček si je vsak dan po jutranjem dirigiranju v križišču opasal predpasnik, zakuril v kotlu in na veliki hlaponovi peči pekel palačinke in jih mazal z lila borovničevo marmelčado.
Kadar se je okrog kosila oglasil iz hlapona dolg pisk in je v zrak puhnila lila para, so Lilameščani poskočili: Palačinke so že pečene!