Hobotnica Alenčica in ribica z vprašanjem
| Hobotnica Alenčica in ribica z vprašanjem Sanja Pregl |
| |||||||||||||
Na dnu morja, v temnih globinah voda živi hobotnica vsevedka. Ime ji je Alenčica. Vse živali vseh morij svoje zagate vedno rešujejo tako, da po pomoč in nasvete odidejo v najgloblje globine na obisk k Alenčici. Zbrati morajo ves svoj pogum, da si upajo tja. A ne zato, ker bi bila hobotnica tako strašna. Strašna je namreč pot do nje. Potovati morajo skozi vse temne soteske in globeli, skozi najtemnejša morja, da dosežejo svoj cilj. Ko zberejo pogum in premagajo ta strah, so zato nagrajeni. Nasveti in napotki hobotnice Alenčice so namreč vedno zelo koristni in uporabni.
Danes se je k hobotnici Alenčici napotila majhna ribica. Najmanjša ribica vseh morij. Imela je zelo posebno in povsem svoje vprašanje. Nekoč je nekje slišala, da vsi prebivalci morij plavajo, hodijo ali se plazijo s svojimi vprašanji do hobotnice. Zato se je tudi sama podala na strašno pot do nje.
Plavala je skozi gosto praprot, nato skozi povsem temno votlino, skozi ozke soteske in najtemnejša morja. Tresla se je od strahu, a bila je vseeno pogumna. Na poti se ni nikjer ustavila in tako se je naenkrat znašla pred votlino hobotnice Alenčice.
»Ali naj sploh vstopim? Tako temna je ta votlina pred menoj,« si je mislila.
»Seveda bom vstopila! Če sem priplavala do tu, bom zbrala še toliko poguma, da zaplavam v temno votlino k hobotnici.«
Zaplavala je in plavala skozi temo. Plavala je kar na slepo, saj okoli sebe ni prav ničesar videla. Naenkrat je pred seboj zagledala dve veliki očesi. Ustavila se je pred njima in se pričela smejati na ves glas.
»Tako sem se bala priplavati k tebi, sedaj sem se pa skoraj zaletela v tvoji očesi.«
Smejala se je tako zelo, da je s tem v dobro voljo spravila tudi hobotnico Alenčico. Nekaj čas sta se obe krohotali, potem je Alenčica vprašala malo, majceno ribico, zakaj je prišla k njej na obisk.
»Imam vprašanje.«
»Zame?«
»Ne vem. Vsi prebivalci morij govorijo, da gredo k tebi, ko imajo kakšno vprašanje. Zato sem prišla tudi jaz sem. A če ti dam svoje vprašanje, potem ga jaz ne bom več imela.«
»To je res, imela pa boš moj odgovor na svoje vprašanje.«
»Ampak jaz si sploh ne želim odgovora na svoje vprašanje.«
»Lahko se dogovoriva tako. Zaupaš mi svoje vprašanje, potem bova pa videli, kaj naj narediva naprej«
»Ampak potem ne bo vprašanje več samo moje. Vprašanje bo tako odšlo od mene. Jaz imam pa to vprašanje tako rada, ker se velikokrat spomnim nanj. Pride v mojo glavo in se lahko z njim igram. Obračam ga na vse strani in tako se zabavam.«
»Kaj pa odgovor na tvoje vprašanje?«
»Saj ga sploh ne potrebujem. Ko se igram z vprašanjem se mi ponujajo različni odgovori, ki bi jih lahko sprejela in bi bili tudi moji. Ampak jaz imam raje vprašanje. Odgovorov je lahko več, vprašanje je pa samo eno. Zato nočem zamenjati svojega vprašanja za tvoj odgovor. Potem bi bil pravi le tvoj odgovor, jaz pa vem, da je odgovorov mnogo. Hkrati pa še svojega vprašanja ne bi več imela.«
»To je malce zapletena stvar. Imaš vprašanje in mi ga ne daš. Jaz ti ne morem dati odgovora, ker ne poznam vprašanja. Pravzaprav odgovora sploh nočeš.«
»A nisi huda, če ti vprašanja ne dam?«
»Seveda ne. Ni mi treba dati vprašanja. Jaz jih ne zbiram.«
»Zakaj pa jih od drugih vzameš?«
»Ker jim rada pomagam z odgovori, če si ti želijo. Samo zato vzamem njihova vprašanja. Ti imaš svoje vprašanje lahko samo zase, če tako želiš.«
»Super. Ti si najboljša, veš, hobotnica Alenčica.«
»Tudi ti si najboljša, veš, mala, majcena ribica.«
»Sedaj grem. Lepo se imej!«
»Tudi ti se imej lepo in še kdaj pridi. Kar tako, na obisk.«
»Bom.«
Mala, majcena ribica je vesela odplavala s svojim vprašanjem proti domu. Hobotnica Alenčica pa je gledala za njo.
»To je prav posebna mala ribica. Zelo mi je všeč in upam, da me bo še kdaj obiskala,« si je mislila.
Obrnila se je in zaplavala nazaj v svojo votlino.