Črez nedogledne, sive planjave
razlega se strašen, svinčen krohot.
To se smrt, krvi pijana, hohoče.
Z ustmi bakrenimi,
zobmi jeklenimi,
trga iz teles življenje vroče.
In s sadizmom oslepljena svojat
drvi čez poljane v divjem plesu.
Z belo ženo črno bratovščino pije iz belih lobanj.
Kako sladák je vonj sveže krvi,
kako prekrasno je,
če na povelje mladost smrti v naročje hiti,
kadar zemljo stresa nje blazni hohot! — — —
— — — — — — — — — — — — — — —
Zagomazelo je v rjavih zritinah,
zganilo se je v širokih krtinah,
dvigajo se oglodane pesti.
Mrko je blisknilo v temnih votlinah lobanj
in jeknil je zlobni hohot
maščevanja — pijan »ho ho, hi hi — — — «.
Preplašena se je pijana svojat v gručo zgrnila,
v obupu si z nohtmi v prebele prsi rije.
In s krohotom je smrt lobanje gole pobirala
in ž njimi preplašeno, parazitsko gnezdo obsula.
Zemljo je stresal smrti maščevalni hohot.
