Hopla, oprostite
| Hopla, oprostite Miha Mate |
| |||||||||||
Prvoaprilska uredi
"Dobro jutro, mamica! Si bila že na trgu?" je vprašala zjutraj še krmežljava Mojca.
"Mar ne vidiš, da sem otovorjena kot osel. Poprimi raje tele vrečke in jih postavi na mizo! Vse otrple roke imam, in potem še to stopnišče, dobro me je zdelalo."
"Pa si res uboga, mamica. Zakaj pa ni šel očka s tabo?"
"Mudilo se mu je v službo, tudi jaz moram pohiteti. Pa vseeno, malo bom predahnila. Je Boštjan že odšel v šolo?"
"Kar odvihral je. Potegnil je odejo z mene in dejal, da drnjoham kot nilski konj."
"Le kam se mu je tako mudilo, saj je šele pol osmih?!"
"Mamica, mamica, poglej, kaj piše na listku pri telefonu?"
"Prinesi mi, da preberem!"
Mami,
nujno kliči Meto Medved! Telefon: 266 — 766.
PAPA! BOŠTJAN
"Meta Medved, le kdo je to? Meta, Meta..." je pričela brskati po svojem spominu mamica.
"Mogoče, mogoče pa je to kakšna tvoja sošolka, ali pa sta v prejšnji službi delali skupaj?" ji je hotela pomagati Mojca.
"Meta, Meta… poznam le eno Meto. Kolegici sva bili na fakulteti, toda pisala se je Piškur. Mogoče pa se je omožila in se zdaj piše Medved."
"Mogoče, že mogoče," ji je pritrdila Mojca."
"Nič, zavrtela bom telefon."
"Halo, halo... tu Sitarjeva, bi lahko govorila s tovarišico Medvedovo?"
"Z Medvedovo?"
"Oprostite, gospa, Medvedova, Medvedova… ne vem, če bo mogoče... samo trenutek prosim, mislim, da se ravnokar prebuja."
"Kako prebuja?"
"Zelo enostavno, gospa, prebuja se..."
"Me imate za norca, ste pa duhoviti..."
"Trenutek, samo trenutek, pogledal bom…"
"Je že budna, odšla je na sprehod."
"Na sprehod, pravite? Kako na sprehod?"
"Vstala je in odšla na sprehod. Povsem preprosto, vsako jutro gre na sprehod. Pravkar so mi sporočili."
"Kako sporočili, mar niste njen mož, ali kaj?"
"Še tega se manjka, saj bi me požrla!"
"Požrla, pravite! Ne norčujte se!"
"Nič se ne norčujem, gospa, kajti Meta je medved."
"Saj, saj, Meto Medved sem klicala."
"Pa veste, gospa, da Meta pravzaprav, da Meta pravzaprav ni medved, ampak medvedka..."
"Veste kaj, to je pa že preveč. Lepo sem vas prosila, da mi daste k telefonu Meto Medved, vi se pa zafrkavate, prav neotesano se zafrkavate na moj račun, kaj pa mislite, da ste, da ste... da ste, direktor živalskega vrta..."
"Ravno to gospa, uganili ste. Pri telefonu sam direktor živalskega vrta in nekdo vas je dobro potegnil. In ne hudujte se, raje poglejte na koledar pa boste videli, da je danes prvi april."
"Presneti mulc, mu bom že dala!" se ni mogla vzdržati mamica.
"Da, da gospa, prav imate, presneti mulc, dobro si vas je privoščil, pa ne samo on, že od šestih zjutraj dvigujem slušalko. Kar naprej me kličejo. Nekdo bi rad Janeza Orla, drugi Naceta Merjasca, tretji Sandija Volka, pa Pepeta Lisjaka, Jožefo Srako in tako naprej. Skoraj vse živali so že poklicali. Kot bi se cel razred zmenil in naplahtal svoje starše. Pa še uspelo jim je!"
"Mar res mislite, ali res mislite?"
"Nič ne mislim, vem! To drži kot pribito!"
"In vi jim še pomagate pri teh neslanih šalah?"
"Kaj pa hočem, gospa, šaljivec sem, in prav dobro se mi zdi, da se kar naenkrat ljudje tako zanimajo za naš živalski vrt. Ko bi se le vse leto tako in ne samo za prvi april!"
"Veste kaj, tovariš direktor, zdaj mi je pa dovolj teh vaših govoričenj, mulca bom pa že še prijela, da si bo zapomnil. To jih bo dobil, da bo tenko piskal!" je bila jezna mamica.
"Premislite, dobro premislite!" je še slišala z druge strani žice. "To ni vzgojno, pa še prvi april je danes, gospa!"
"Mu bom že dala prvi april, ko se vrne iz šole," je dejala mamica in nato pogledala Mojco:
"In ti, in ti, le kaj se smejiš, da nimaš tudi ti pri vsem tem svojih prstov zraven?!"
"Jaz?" se je začudila Mojca. "Še vedela nisem, da je danes prvi april. Če bi, potem bi te tudi jaz naplahtala, da veš!"