Hrčkova hruška
Hrčkova hruška Svetlana Makarovič |
|
Hrček je našel hruško. Ogromno, dišečo, rumeno, medeno hruško. Zelo je bil vesel, jasno. Obvohaval jo je z vseh strani, pokusil malo tu, malo tam, obliznil jo je malo zgoraj, malo spodaj in ugotovil, da ima odličen okus.
Zdaj jo je hotel čimprej spraviti domov. Ampak hruška je bila tako velika in tako težka! Hrček se je zagrizel v sočno meso in naredil kar precejšnjo luknjo. Pošteno se je najedel. Potem je zadel hruško na rame in se odpravil po stezici.
Uf, težka je bila, ta hruška. Že po nekaj korakih je omagal in jo spustil na tla. Potem jo je skušal s sprednjimi tačkami kotaliti po poti. Pa se je spet upehal. Kaj bi?
Priletela je Bzz osa.
»Kako diši, kako diši!« je zavpila, »ali lahko malo obliznem?«
»Pa daj,« je privolil hrček, »če bo hruške manj, jo bom laže nesel!«
Bzz osa je sedla na hruško in se do sitega najedla.
»Hvala, pa še drugič,« je rekla. Hrček pa je zamrmral:
»Bomo videli. No, adijo!«
Bzz osa je odletela in hrček si je spet naložil hruško na rame. Malo lažja je že bila, ampak hrček se je spet upehal.
Srečal je ježa. Jež je zasopel:
»Hrmf! Daj mi malo te hruške, daš?«
»Izvoli,« ga je povabil hrček. In jež si je res izvolil privoščiti nekaj poštenih zalogajev. Hruška je imela zdaj že precejšnjo luknjo, dosti lažja pa ni bila. Jež se je zahvalil: »Hrmf!« in odšel, hrček pa spet hruško na rame – in spet je ves zasopel odnehal.
Priletel je kos in kavsnil v hruško.
»Saj dovoliš?« je mimogrede pripomnil, ko je imel že poln kljun.
»No ja. Ker si ravno ti,« je rekel hrček. In kos je kljuval in kljuval in kar ni hotel nehati. »Zdaj bo pa dovolj!« je zaklical hrček, kos pa:
»Majhen hrček pa velika hruška, to ne gre, to ne gre! Ali mora hrček zrasti ali pa se hruška zmanjšati!«
In res je hruško pošteno zmanjšal. Hrček je bil malo jezen in ga je grdo gledal. Kos pa je zažvižgal:
»Nikar se ne jezi, hrček!
In hrček res ni bil več jezen, ko je dvignil hruško in opazil, da je veliko lažja. Zdaj jo je z lahkoto nesel, še tekel je lahko.
Podvizal se je, da bi prišel čimprej domov. Ampak na sredi poti je stala drobna, lačna hrčica. Videla je hrčkovo hruško, pa si ni upala nič reči, samo gledala je tako hrepeneče, da se je hrček nazadnje ustavil in odložil hruško na tla.
Hrčica je še zmeraj samo gledala hruško pa hrčka, hrčka pa hruško. Končno je hrček vprašal:
»Si lačna?«
Hrčica je plaho prikimala.
»Ali si danes sploh že kaj jedla?«
»Nič,« je šepnila hrčica. »In povrh vsega je danes moj rojstni dan ...«
»Vse najboljše!« je zavpil hrček, »vse najboljše! In tole hruško ti podarim in še enkrat vse najboljše!«
In je oddirjal. Hrčica je gledala za njim in očke so se ji svetile. Potem je z obema tačicama objela hruško in začela glodati.