Alegorija.
Sanjal v dragi sem zeleni;
v sanjah se je približala
krasna Vila in je meni
tako milo šepetala:
Hrast je lipo ogovoril:
„Mnogo let že tù stojiva
tiho, mirno, brez razpora,
ti pa sedaj preširoko
veje svoje raztezuješ!
Previsoko glavo svojo
proti jasnem' nebu dvigaš!
Še obnebje mi zakrivaš!
Vejam mojim rasti braniš!
Tvoje korenike k mojim
pod skalovjem so prederle,
bodo mojim pot zaperle,
morda jih celó zaterle!
Velikansko deblo moje
se viharju ne pripogne,
gromu, tresku se upira.
Ti pa si le šibko drevce!
Jaz sem terd ko večna stena,
pod menoj še morje stoka,
z mano se ne mériš reva!“
Čuj, moj dragi! kaj pa lipa
hrastu možko odgovarja:
„Če dvigujem kviško glavo,
če razširjam krasno veje,
in če silim gor do neba,
ti nikdar ne bodeš branil!
Tudi mene solnce greje,
tudi meni luna sije,
tudi na me rosa pada,
z dijamanti me posiplje!
Tudi moj život je krepek,
čelo krepko, serce krepko!
Senca moja pa je veča
in hladneja je ko tvoja!
Deblo moje dá podobe,
cvetje moje blago zdravje!
Če pa veje moje v tvoje
silijo, ne bom branila!
Brani ti, če ti je dano!
Ti po svoje! Jaz po svoje!
Brez prepira, brez sovraštva!
Svobodna sta zrak in zemlja!
Rastla bodem na široko,
dokler večno Bitje ukaže!“
Da bo tudi kviško gnala
in še krasneje cvetéla,
bom junaško, z gorkim sercom,
bom nenehno skerbela!
Ti pa sin moj, pojdi k bratom,
pojdi tjè med sestre zale,
ki v čitavnici si pervič
bodo danes roke podale!
Reci jim, da jih objemljem,
reci jim: „Zložite se!“
„Kri ni voda!“ „Slava kliče!“
„Le naprej!“ „Ne vdajte se!“
In dopolnil sem, kar Vila,
mi do Vas je naročila!
