Hribolazcem ob otvoritvi Triglavske koče

Hribolazcem ob otvoritvi Triglavske koče
Fran Saleški Finžgar
Fr. S. Finžgar.
Izdano: Planinski vestnik 25. avgusta 1896, leto 2, štev. 8, str. 128-129
Viri: dLib 8
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Potu se mnoga kaplja je prelila,
Nemirno mnogemu srce je bilo,
Dokler se zmogla strme poti sila,
Doseglo se Triglavske koče krilo.
Sedaj pozabljen trud je in vročina.
Za vse imate drago povračilo:
Snega belota vam je srebrnina
In zarja, ki po nebu je razlita,
Gorá sinovom čista je zlatnina.
Uživaj danes, duša ponosita,
Uživaj sliko tihe rajske sreče,
Ki v gori le pod nebom ti procvita.
Lahko! Saj, gore do neba kipeče,
Ve gore sive — ste pred vrati raja,
Kamòr srce nam koprni trpeče.
Zato po vas od zgoraj nam prihaja,
Kar iščeš mi zastonj po belem mesti —
Veselje, ktero duše nam pomlaja.
Veselje to prežene vse bolesti,
V srce in dušo sladki mir nam vliva
In vabi tukaj biti — tukaj sesti.
Zato je srečen, kdor v goràh počiva,
Da križe svoje vsaj takrat pozabi,
Da mir nekaljen vsaj takrat uživa.
Še bolj ste srečni vi, ki vas privabi
V goró srca nikdar vgašena želja,
In ne opešate Vam nogi slabi
V goró, kjer zadrhti srce veselja;
Ker gora ta gorá je vseh kraljica,
Kar v svetu slavska sluša jih povelja.
Naj le slavi zato se veselica,
Veselje naj kipi iz duše vnete,
Razžarja vsem naj danes jasna lica!
Saj ni ponos to naše le prosvete,
To praznik je za vsakega Slovana,
Ki boljših dni podaja nam obete:
Slovencev mračna doba je končana,
Naloge svoje se Sloven zaveda.
Kjer je njegova gora in poljana,
Ki bila je lastnina že pradeda,
Sloven zastavo če razviti,
Na svojo last opomniti soseda!
Na lastni zemlji tujec noče biti,
To priča koča ta–le vrh Triglava,
Ki nema vendar more govoriti:
„V prisego dvignena sem roka prava
V nebo, kjer sodni stol stoji pravice,
Da gore prej bo padla siva glava,
Kot v tujo last preide očetnjava.“

Fr. S. Finžgar.