Hrošč prismojen

← Prislovice, epigrami, pripodobe.

Hrošč prismojen.[1] Poezije Fran Zakrajšek

Pesnik Legčeva invokacija. →

Izdano:	Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Hrošč ti hudi, kar ne glodaj,
Ne objedaj teh dreves,
Ki lepó mi zelenijo,
Vsaj si sit že čez in čez!
A hudoba hroščevska –
Nič ne mara, to se zna.

Ko bi vodo v morje nosil,
Nič svarilo to ne zda;
Hrošč le žre, da škodo dela –
In ne tré ga lakota,
A le škode je željan:
»Hrošč ti hudi, pride dan!« 

Scer drevesom še ni škodil,
Da – si nekaj je srbi.
Še lepé imajo veje:
Hrošč pa hudi se jezi.
Ko bi htel pojesti vse,
Hujše pika, hujše žrè.

Zdaj zleti na mlado drevce,
Da bi spet napokal se,
Ter v drevesa tja pogleda,
Koljko škode včinil je.
Hrošč zdaj misli tih:
Aj presneto, alj sem jih!

A plačila pride ura:
Hrošč ti hudi, zdaj gorjé!
Spaček luč goreti vidi
Ino v njo se spravi že.
Ker nad lučjo se jezi,
V njo zaganja se, frli. –

Ko se hrošč, lej, spet zažene,
Kar zastoka, zaječi,
Ker osmodil si je gobec,
Mili bože, kak boli!
V drugo jezen tja zleti,
Še flafota zagori.

Ah, le z jedno hrošč flafoto
Spet na drevce zlezel je:
Z jedno tam visi flafoto,
Kdor ga vidi, smeje se.
»Hrošč ti hudi, gledaj ti,
Da še druga ne zgori!«

1. Smešnica, koja ne meri na nikogar.