Hudičeva zgodba
| Hudičeva zgodba Vilko Mazi |
| |||||||||||
V šneperski graščini je bil vsako leto pred svetim dnevom velik lov. Poleg domačih lovcev so se udeležili tega lova tudi nekateri uradniki in drugi veljaki iz Ložke doline, včasih še celo kak gost iz Ljubljane, Trsta ali odkod drugod. Bila je to ponavadi lepa in vesela družba. Če je bilo še pravo vreme ter se je lov dobro obnesel, je ostal ta dan slehernemu udeležencu v najlepšem spominu. Zastavili so zjutraj tam pri Šmarati, a nehali proti večeru pri žneperski žagi ali gori pod Kucljem. Po tem so so lovci in gonjači zbrali k »zadnjemu pogonu« v kaki krčmi bližnje vasi. Krčmarica je pripravila dobro večerjo, krčmar pa se je pridno sukal okoli soda in poveselil lepega dobička, zakaj šlo je po litrih, da je komaj sproti točil.
Vino pa je dalo besed, ki so se sprva vrtile samo okoli dogodkov na lovišču. Na vrsto pa so prišle tudi čudne in čudežne zgodbe, ki jih ni zmanjkalo starim, izkušenim lovcem. Zgodbe s pohlevnim začetkom in romantičnim koncem. Koliko se jih je že uganilo in koliko zapisalo, ali ta, ki jo zdaj povem, je čisto nova.
Na ogalu dolge mize je sedel stari Martinčič, grajščinski logar z Grajševke. Kakor Bog oče je bil že ves siv, lica pa skoraj brez gub in mladeniško rdeča. Pa je začel:
— Morda mi ne boste verjeli. Prič pa nimam, da bi se mogel nanje opirati. Zgodilo se je vendar natanko tako, kakor vam bom zdaj povedal.
Vsi so utihnili, da bi ga slišali. Še krčmar se je prislonil k peči.
— Od tega je že cela šuma let. Ostalo pa mi je v spominu, da ne bom pozabil, dokler bom še tlačil zemljo. Na sveti večer je bilo, tako kakor nocoj. Samo da takrat še nismo imeli božičnega lova, kakor ga imamo zdaj. Sam sem si bil oprtal puško, pa sva jo mahnila s psom tja proti Otrobovcu. Kolovratila sva po hosti in po šikari, toda zvečer sva se vrnila brez dlake. Šment nakazan, kaj takega pa še ne! Zmerom je bil kak rep, če ne rogač, pa vsaj uhač. Takrat pa kakor da je bilo zakleto. Togoten sem se vrnil domov.
Tisto leto sem bil vdovec. Kaj bi počel sam na sveti večer doma, tam gori na Grajševki, kjer je že takointako konec sveta! No, pa še s tako lovsko smolo. Sklenil sem, da pojdem k polnočnici v Stari trg, pa sem se začel napravljati. To pa veste, da je vdovec še slabši nego trdovraten samec. Nobene stvari ni bilo tam, kjer bi morala biti. Če pa se človeku mudi, da bi kaj našel, je že tako, da se mu skrije kakor v deveti kraj, samo da je več jeze na svetu.
Menda sem iskal srajco ali kaj in sem brskal po škrinji. Vsake sorte šment mi je prišel v roke, samo tega nisem našel, kar bi bil rad. Je, pa te pograbi, kaj bi te ne, če vidiš, da je že vse narobe. Takrat sem zaklel hudiča, da sem si kar oddahnil. Komaj pa sem zaprl usta, je potrkalo na vrata. Saj še verjeti nisem mogel. Koga neki naj bi zaneslo sem, zdaj, na sveti večer, v taki temi, v snegu in mrazu? Potrkalo je še enkrat. Zaprl sem škrinjo in sem poklical.
Vrata se odpro, pa vstopi čuden možak. V črno haljo je bil zavit, da se mu je skoro vlekla po tleh, glavo pa mu je pokrivala črna kučma. V lica je bil ves zaraščen in tudi oči so mu komaj gledale izpod gostih dolgih obrvi tako, da se je od vsega obraza videl pravzaprav samo dolgi, ukrivljeni nos. Gleda me in gleda, pa še dober večer ne reče.
»Odkod?« vprašam.
»Ali me nisi klical?« se zareži. Plameni so se mu valili po ustih kakor po ognjišču. Kako bi še dvomil, da je prišel sam hudič! Kar sapo mi je zaprlo. Stal sem tam kakor od kamena. On pa spet odpre svoje ognjeno žrelo in pravi: »Pojdiva!«
Ne vem, kako sem se mogel toliko ojunačiti, da sem mu dejal: »Samo toliko počakaj, da se preoblečem.«
Koj je bil voljan in je sedel k peči. Takrat se mu je za trenotek odgrnila halja, pa sem videl, da se je vse svetilo pod njo. Vsak las sem čutil na glavi in kar stresalo me je od zone. Odprl sem zopet škrinjo in sem brskal po njej kakor brez uma ... Vi se lahko smejete, ali če bi bili takrat v moji koži!
Ko sem se tako obiral tam okoli škrinje in si samo toliko prizadeval, da bi ne kazal očitne zadrege, me mahoma pokliče:
»Daj mi tačas pipo, da bom malo kadil.«
V svoji zmedenosti pa sem mu dal puško namesto pipe. On pa se ni čisto nič premišljal, ampak je vtaknil cev v usta in zarenčal:
»Pa še tobaka mi nabaši!«
Takrat sem bil na konju. Odprl sem miznico in izvlekel debele nularice, pa jih potisnil v cev.
»Zdaj pa še ognja!« je ukazal prav oblastno. Komaj pa je ukazal, sem mu tudi že »prižgal«.
Na vse kraje mu je razčesalo kosmato glavo, da je kar brizgnilo po sobi. Po halji pa se je pocedil čuden, skoro vijoličast plamen, da mi je kar pogled jemalo. Komaj dober trenutek je trajalo. Ko pa je plamen ugasnil, ni bilo nikjer nobenega ostanka. Po vsej sobi sem iskal – nikjer nič. Še klop se ni osmodila in še peč se ni okadila.
Bilo mi je, kakor da se mi je odvalil mlinski kamen. Brž sem obesil nase prazniško obleko, pa sem jo odkuril proti Staremu trgu. Tako hitro me še ni neslo nikdar prej in nikoli kasneje. Bil sem že v cerkvi, ko so se ljudje komaj začeli zbirati. Kar v prvo klop pod korom sem lopnil in potem vem samo to, da me je požokal mežnar in predramil, ko je bila že vsa cerkev prazna. Še tri dni sem se vlačil okoli bled kakor megla. Hudiča pa nisem nikoli več klical, če nisem imel »pipe in tobaka« pri rokah.