Huzarji na Polici
Fran Erjavec
Viri: Zbrano delo Frana Erjavca; objavljeno tudi v Slovenskem glasniku 1863
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Prvo poglavje

uredi

Zaradi poslednjih vojska je bilo tudi v naši domačiji živahnejše vojaško gibanje. S tem pa še ni rečeno, da bi bil naše mirne ljudi navdihnil vojaški duh, marveč hočem le reči, da so skozi naše dežele pogosto prehajale soldaške tolpe. Torej so tudi naše vasi, posebno kar jih je blizu velikih cest ali blizu železnice, mnogo trpele z nastanjevanjem vojakov. Marsikaka vas, ki morebiti od francoskih vojska ni videla vojaka, dobila je zdaj te goste, katerih ravno nikjer niso veseli. Ali na Polici pa jih ni bilo najbrž kar vas stoji; izvzemši, če se je kakšen pešec na eksekucijonu včasih izgubil v te kraje in še to le redkokdaj, ker so Poličani, dobri kristjanje in zvesti podložniki, radi dajali Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega. Lahko si tedaj mislimo, kako so se prestrašili Poličanje, ko se zažene glas po deželi, da pridejo na Polico vojaki in še celo — huzarji. Lahko bi na prste ene same roke seštel vse Poličane, ki so videli kdaj drugega konjika, nego svetega Martina v farni cerkvi na stranskem oltarju.

Polica je precej velika vas, ima blizu šestdeset hiš in prijazna, četudi majhna graščina stoji komaj dober streljaj daleč zunaj vasi na nizkem holmcu, odkoder se prav lepo vidi po vsej dolini. Na Polici stanuje župan z vso sosesko. Poličanje so miren in blag narod, pridno obdelujejo svojo zemljo, kakor so se naučili od svojih dedov in pradedov; poleg so pa tudi veseli in vsako nedeljo so vse tri krčme vasi polne dobrovoljnih gostov. Iz tega idiličnega miru vzdrami Poličane glas, da pridejo huzarji. Sprva ni tega nihče verjel, ali kakor bi jih bil s kropom popravil, vsi so povesili glave, ko pridejo neki dan oče župan klavrni iz komisije in z žalostnim obrazom pritrdijo, da je res, kar je raznesla govorica po deželi. Huzarji bodo res prišli, skoro cel eskadron, le to se še prav ne ve, kdaj. Da, kakor po pravici povemo, tega naznanila nobeden Poličan ni bil vesel, ali so se tudi vse Poličanke v resnici prestrašile te novice, tega zdaj še ne smemo razodeti, to so ženske skrivnosti in lahko bi rekle, da smo preveč indiskretni. Vsak si lahko misli, kar hoče.

Ali bolj kakor vsem drugim je šlo to po glavi gospe v gradu in pa očetu županu. Ko bi župan že ne bil imel sivih las, gotovo bi mu bili osiveli v teh dneh. Bolj kakor kdaj se je kesal zdaj, da se pri zadnji volitvi ni odpovedal tej časti. Ni se ravno bal mnogih sitnosti in opravil, najbolj ga je morilo, da ne za nemški govoriti, še manj pa brati. Sosed ga je sicer tolažil s tem, da, kakor je on slišal, huzarji govore samo madžarski — ali tudi to ga ni moglo s pridom utešiti.

Najbrž ne manj kakor župan, se je prestrašila novih gostov gospa graščakinja. Ona si je mislila, da so vse človeške slabosti združene v vojaku in nihče bi je ne mogel preveriti, da to ni tako. Tudi je večkrat slišala, da so vojaki, posebno pa kavaleristi, ženskim srcem najnevarnejši. Bog obvaruj, ona se ni bala zase (vsa čast in vse poštenje njeni zakonski zvestobi), njeno srce je bilo z deveterimi zidovi zavarovano proti vsakemu napadu. Pri tej trdnjavi vsa kavalerija z artilerijo vred ničesar ne opravi, infanterije še omeniti nočem, in naposled gospa tudi že ni bila več v tisti dobi svojega življenja, da bi se bilo treba bati treskov in neviht. Ali spoštovani gospe je hodilo nekaj drugega po glavi; imela je dve odrasli hčeri, ki se nikakor nista mogli ujemati z materinimi mislimi o vojakih, katere so bile po njiju razsodbi preosorne in nepravične. Oni kratko in malo nista mogli razumeti, kako bi mogel lep lajtnant ali postaven ritmajster biti nevaren mlademu lepemu dekletu. Koliko lepih novel in romanov sta že prebrali, ki so se vsi začeli z nastanjevanjem in končali z ženitvijo.

Mlajša, bolj poetična Berta si je že naprej izbrala najmlajšega lajtnanta, ki je tenek kakor jelka in ljubezniv kakor lepo pomladansko jutro. Po žlahtnem diplomu ne bo vprašala, njej je dosti, da si zna lepe črne brkice predrzno zafrkati in da umeje pisati take sladke billetsdoux, kakršne je brala v zadnjem romanu. Praktičnejša Julija je pa izvolila bolj postarnega, četudi malo štorkljastega ritmajstra, ki je pa, čeravno ne knez, vendarle grof ali vsaj baron. Imela bi ga neizrečeno rada, če bi ponoči še tako smrčal, da bi imel le lepo ekvipažo, v kateri bi se ona vozila.

Župana je pa v tem imelo kaj hudo, glavo si je podprl z obema rokama in je mislil na vse strani, kako bi si pomagal v tej zadregi. Ali naj premišljava, kakor hoče, naposled se le vedno zmisli na — Matizlja. Matizelj je bil edini človek v vasi, ki je znal za silo nemški brati in govoriti, seveda razen grajskih, s katerimi pa župan ni imel rad opraviti, ker je imela soseska z graščakom veliko in staro pravdo zaradi nekega gozda. Ali z Matizljem je bila spet grozna sitnost. Prvič je bil redkokdaj doma in če se je tudi držal doma, bil je malokdaj trezen in poleg je imel še to napako, da je bil zelo razmišljen in v tej razmišljenosti si je marsikaj prisvojil, kar ni bilo njegovo, zato je prihajal pogostoma z gosposko navzkriž, ljudje so pa popolnoma govorili, da ima predolge prste. Bil je domač sin, hodil je nekoliko let v šolo in marsikatera stara ženica se je veselila, da bodo imeli na Polici kdaj novo mašo. Ali Matizelj Poličanom ni privoščil tega veselja, obesil je uk na kljuko ter se poprijel šivanke, in kaj se ve, morebiti bi bil prav dober krojač, ko bi ga ne bili v belo suknjo vtaknili. Kar je pa prišel od vojakov, ni bil za nobeno rabo več, pri hiši ni prijel za nobeno delo, ker ni hotel biti kmet; pa se tudi šivanke ni več lotil. Najrajši se je držal mesarjev, pomagal jim kupovati in piti in sploh se je vdal v voljo nebeškega očeta, ki redi ptice pod nebom, ki tudi nikoli ne sejejo in ne žanjejo.

Tisto popoldne, ko so župan prinesli žalostno novico iz mesta, prebudil se je Matizelj ravnokar v svislih in, premišljuje nečimernost tega sveta, je stopal počasno po vasi. Kar zasliši županov glas: »Matizelj, pojdi no malo k nam, da nam kaj poveš!«

»Kaj vam hočem jaz povedati, ker sami več veste, kakor jaz,« odreže se Matizelj, pa ves začuden, odkod danes tolika prijaznost županova, vendar stopi v hišo. Tu ne ve, bi li verjel svojim očem ali ne, župan je postavil predenj polič vina in hleb kruha.

»Na, jej in pij, če si potreben, pa povedi mi, kaki ljude so ti huzarji, ker se jih vse boji. Ti si bil sam vojak, pa boš najbolje vedel povedati, so li res taki hrustje, kakor se pripoveduje.«

»No! In pa kakšni! To vam rečem, vso vas vam bodo obrnili!« — in že je imel polno bisago laži pripravljenih, pa hitro mu šine misel skozi glavo, da se tu ni varno lagati, ker se bodo ljudje kmalu sami prepričali, torej hitro popravi: »Vsaj slišal sem tako, ker sam jih nisem videl.«

»Kaj? Huzarjev nisi videl pa si štirinajst let komis jedel; kaj si pa vendar delal?«

»Kaj sem delal? Na to je težko odgovoriti: veliko in pa ničesar. V tistem času, ko sem jaz nosil belo suknjo, je bil mir in vseh štirinajst let nisem prišel iz Ljubljane, le enkrat smo šli pomagat begunov lovit po Kamniških planinah. Takrat je bilo žalostno za vojaka, zdaj vsaj kaj vidi po svetu.«

»Ali huzarji pa vendar tudi našega cesarja služijo in če bi bili še taki poredneži, saj je vendar še pravica na svetu.«

»Je, je pravica, toda je visoko položena.«

»Naj že bodo, kakršni hočejo, bomo že kako izhajali, saj so ljudje vendar.«

»To vam rečem, vsak vojak je revež, da vam ni treba večjega iskati. Če je še tako velik gospod, najsi tudi rdeče hlače nosi, vendar nima svoje glave, kakor je nima prostak, ki mora frajtarja poslušati.«

»Res je, res, prav praviš.«

Potem je Matizelj županu še veliko pripovedoval o težavah in sitnostih vojaškega stanu. Ko je bil pa z vinom že pri kraju, reče mu župan:

»Matizelj, vidiš jaz sem tako-le mislil: ti znaš nemški govoriti in brati, ti bi mi najbolj mogel pomagati huzare nastaniti, ker nemški bodo eni gotovo znali ali vsaj nemško pisanje bodo s seboj prinesli. Torej mislim, da bi dobro bilo, ko bi se doma držal, da mi boš pri rokah. Pričakujem jih pa vsak dan.«

»Že prav, oče, že prav, bomo že naredili, kakor mora biti. To bo naša skrb. Prosim vas, ker ste mi že z vinom postregli, posodite mi še pipo tobaka.«

Župan mu ga da z veseljem. Matizelj ga zasmodi in gre počasi iz hiše. Še nikoli ni tako počasno in mogočno stopal po vasi, kakor danes, pa kaj bi tudi ne, saj je najimenitnejša oseba v vsej vasi.

Drugo poglavje

uredi

Isti popoldan sta sedeli graščinski gospodični Julija in Berta v hladnici na graščinskem vrtu.

»Oh, kako sem vesela,« vzklikne živa Berta, vrže delo, ki ga je imela v rokah, na mizo in pleše po hladnici. »Ko bi bili mama tu, objela bi jih od veselja, da naju niso pustili v ta pusti Jesenovec, akoravno sem se zadnjič jokala. Od žalosti bi umrla, ko bi morala zdaj pri stari teti v Jesenovcu sedeti in prejo navijati.«

»Ne nori kakor neumno dete,« svari jo mirno Julija, »saj še ne vemo, kakšni ljudje bodo prišli.«

»Kdor bo najmlajši in najlepši in kogar se bo suknja najtesneje oprijemala, ta bo moj, in nihče drugi, ko bi se tudi s šestimi konji pripeljal!«

»Kako si vendar preprosta! Ti bi se prvemu veternjaku obesila na vrat. Najprej moramo vendar videti, kdo je in kaj je; lepo te prosim, vedi se dostojno!«

»Kaj ti pomaga dostojnost, ko se vedno dolgočasimo tu v gradu, zmerom smo sami, ne pridemo v nobeno družbo, zdaj je pa lepa prilika in Bog ve, kdaj spet pride.«

»Ti bi vedno rada norela, samo da bi bil kdo pripravljen. Moram ti reči, da meni ta tvoja preprostost prav nič ne ugaja.«

Berta zdaj spet sede in vzame pletenje v roke in nekoliko časa sta obe sedeli in pohajali za svojimi fantazijami, Berta je koketovala z lepim lajtnantom, Juliji so bili pa le v mislih ogrski grofje in baroni. Pa kmalu vrže Berta delo spet iz rok in ploskne z rokama: »To je dobro, da ravno zdaj ni očeta doma, da bi jih le še tako hitro ne bilo!«

»Jaz se očeta manj bojim kakor mame, saj jih poznaš, kakšni so,« odgovori ji bolj izkušena Julija.

»Jaz se ne bojim ni mame ni očeta. V graščini morajo vendarle stanovati oficirji in listek se lahko stisne v roko mimogrede, ali pa ponevedoma pade v travo kraj pota, ko se bomo izprehajali po vrtu.«

»Tebi je vse v mislih, samo to ne, kar bi bilo treba. Na to ne misliš, kako bomo vzprejeli goste. To si moraš misliti, da jih s svojimi starimi polkami in valcerji ne moremo dolgočasiti in res je sramota, da nimamo nobene novejše stvari za klavir. Danes še moraš pisati v mesto Milici, da nama pošlje kar najhitreje vse svoje čardaše in kęre. Da bi jih mama kupili, tega še misliti ne smeva.«

Berta je obljubila, da bo pisala, dasitudi ni mogla razumeti, čemu bi bilo treba čardašev in kęrov.

Ubogi gospodični si pač nista mogli misliti, kakšna nevihta se zbira nad njiju glavama. V tem ko sta se Berta in Julija razgovarjali v hladnici in sanjali o prihodnji sreči, razmišljevali so mati, kaj bi jim bilo početi. Da hčeri doma ne moreta in ne smeta ostati, to je bilo gotovo. Ali kam z njima? V Jesenovec? Gospa sicer ni nikoli rada privolila, da sta šli hčeri k teti v Jesenovec, ker je mislila, da sta tam preveč prosti in predaleč od matere. Ali ker se je stvar tako obrnila, vendar je manjša nevarnost pri stari teti v Jesenovcu, nego doma. Sklenili so tedaj poslati obe tja in to že drugo jutro.

Gospa najde svoji hčeri v hladnici na vrtu. »Ker sta me zadnjič tako nadlegovali in prosili, da bi šli radi k teti, dopuščam vama, ker sem reč dobro premislila!«

Ko bi jima bila mati povedala, da je jesenovška teta umrla, gospodični bi se ne bili tako prestrašili, kakor sta se zaradi te novice. Julija je obledela in se od jeze ugriznila v ustnico, Berti je pa od strahu padlo pletenje iz rok in solze so ji zaigrale v očeh.

Julija se prva zave ter na videz s prav mirnim glasom reče: »Res sva vas spomladi prosili, da naju pustite, ali zdaj bi nama bilo ljubše, da ostaneva doma. V tej veliki vročini se ni posebno prijetno tako daleč voziti.«

»Ako se odpeljeta zjutraj ob petih, že sta pred veliko vročino v Jesenovcu.«

»Ali ravno zdaj je doma toliko dela, da ne vem, kaj bi prej v roke vzela, saj še očetovo perilo ni zgotovljeno.«

»To je najmanjša stvarca, platno lahko s seboj vzameta.«

»Ali pomislite …«

»Dosti je besedovanja! Jaz vama imam le to povedati, da bo jutri ob sedmih kočija naprežena, tedaj pospravita še danes, kar mislita vzeti s seboj.«

Zdaj se Berta ni mogla več vzdržati, od jeze zacepeta in reče nejevoljno: »Zakaj pa ravno zdaj? Ravno zdaj, ko pridejo huzarji?«

Julija jo srdito pogleda, ona še ni obupala mater pregovoriti, ali zdaj je vse izgubljeno.

»Aha, zdaj vaju imam, ptičici! Kajne, huzarji vaju drže tu? Mislila sem si, da bo kaj takega. Lepi hčeri imam, lepo veselje mi delata zdaj na stare dni! To je vajina hvaležnost, to je sad moje skrbne vzgoje!«

»Vi bi menda radi, da bi bili tercijalki,« togoti se Berta, »in da ostaneva stari devici. Rajši grem še jutri v klošter pa se ponunim. Najbolje bi pa bilo, da bi umrla!« Pri teh besedah se tako bridko zajoka, da se sama sebi smili.

»Kakor sem rekla, jutri ob sedmih da sta pripravljeni!« Na te besede gredo gospa iz hladnice, Julija pa bleda od jeze gre za njimi. Berta ostane sama in ihti še huje.

Ko je bil ves predprt premočen, ustavijo se ji šele solze, obriše si objokane oči in miluje samo sebe. To, kar je naposled rekla, ni bilo ravno resnica, zdaj si je že spet premislila, umreti še noče, tudi v klošter še ne gre, ali to je pa sklenila, ko bi zdajle prišel lajtnant s črnimi brkicami pod vrtni zid, takoj bi se mu dala odpeljati! — materi vkljub. Ker pa lajtnanta le predolgo ni, gre počasi za sestro in srdito meče svoje stvari v kovčeg. Ali toliko si je pa obljubila, da se nalašč zaljubi v prvega, ki pride, seveda s tem pridržkom, ako ji bo pogodu.

V tem se je glas, da pridejo huzarji, raznesel že po vsej vasi. Možje so proti večeru po dva po trije skupaj stali in se pomenkovali o rdečehlačarjih, ker toliko so že zvedeli, da imajo vsi rdeče hlače. Tudi krčme so se ta večer bolj napolnile, nego je bilo sicer navada ob delavnikih; posebno pri Nepotrebniku so bile vse mize zasedene. Nepotrebnik je šele pred enim letom začel krčmariti in ker so vsi vaščanje mislili, da sta na Polici dosti dve krčmi, prijelo se je novega krčmarja ime Nepotrebnik. In od početka je bilo res videti, kakor bi bil nepotreben in morebiti še ni kmalu imel toliko gostov kakor nocoj.

Tega pa ni bilo krivo njegovo vino, marveč vse kaj drugega. Nepotrebnikov sin, ki v mestu hodi v šolo, prinesel je lani, ko je prišel na počitnice, s seboj podobo, katero je nabil na hlevna vrata. Na podobi je bilo naslikanih šest huzarjev, vsi od glave do peta rdeči kakor makov cvet, vsi so imeli neznano hude obraze, brke navihane kakor špilje in sablje zamahnjene. Do danes se nihče ni zmenil za to podobo, le Nepotrebnikov hlapec, ki bi k letu moral dobiti list za vojake, ogledoval jih je včasih s plahim srcem. Danes proti večeru je pa vsa vas romala do Nepotrebnikovega hleva, in može, ki so prišli že do hleva, te je Nepotrebnik lahko pregovoril, da so stopili še čez dvorišče v hišo in dali za polič vina. Tu je imel danes posebno Matizelj vesel dan, od vseh strani so mu napivali ter ga izpraševali. Matizelj, ki je bil pri županu še celo pohleven, navzel se je tu vinskega duha in je vse drugačegovoril; posebno ker je tudi on videl podobo na hlevnih vratih, bil je naglo cel vedež. Zdaj jih je znal tako opisovati, kakor bi bil najmanj deset let služil z njimi. Seveda jih je opisal, da se Bogu smili. Govore tako, da jih živa duša ne razume, vedno se bijo s Turkom in so na pol divjaki, toliko da otrok ne žro.

Precej pozno so se možje razšli pobiti in zamišljeni. Na poti dregne Matizlja Piškur, ki je imel malo kramo v vasi, ter ga povpraša, kaj huzarji najrajši jedo.

»Samo suho slanino!« odgovori mu Matizelj, bržkone zato, ker jo je on neizrečeno rad jedel. Piškur si je precej drugo jutro naročil cel boh.

Fantje to noč niso ukali, na vasi so bili pa vsi, vsak je šel svoja pota in dekleta so si drugi dan pravila na potoku, da še niso bili kmalu tako ljubeznivi kakor sinoči.

Tretje poglavje

uredi

Drugi dan popoldne kar nanagloma vstane velik hrup po vasi. Otroci, ki so se igrali pri mlaki zunaj vasi, so prihrumeli z neznanim vpitjem v vas.

»So že tukaj, so že tukaj!« kriče vsi na vse grlo in kmalu za njimi pripodi Močnikov Anžek v največjem kolopu svojo mavro, ki se je mirno pasla ob cesti. Otročja drhal vedno bolj narašča in vsi teko kriče v dolenji konec. Na ta krik privro ljudje iz vseh hiš na ulice ter gledajo proti kapelici, kjer se prevali cesta čez mali klanec. Nobeden ni povprašal, kdo prihaja, vsi so razumeli otročji vrišč.

Zdaj se prikažeta izza znamenja dva huzarja, ki se pa nista tako drvila, kakor onih šest na Nepotrebnikovem hlevu, marveč prav zložno sta jahala proti vasi; tudi nista imela golih sabelj, kar je ljudi precej potolažilo. Pod lipo, ki stoji pred cerkvijo v gorenjem koncu, ustavita se in poskačeta s konj; župan pa, ki je tudi slišal otroški krik, hiti v eni sapi k njima. Eden od huzarjev odpre svojo veliko rdečo listnico, vzame iz nje pismo z velikim pečatom ter jo poda županu. V tem so pa pristopili tudi drugi možje in so čez županove rame ogledovali pismo, katero je župan preobračal na vse strani in skupno z rokami pripovedoval huzarjema, da ne zna brati, a tudi ta dva sta migala z ramami.

»Kaj je Matizelj? Zlodej vedi, kje ga pes drži! Pojdite ga iskat!« reče župan fantalinom, ki so prišli počasi bliže.

Kakor blisk jo udero fantje po vasi in Matizelj! Matizelj! se je razlegalo na vse kraje. Matizelj je bil ta trenutek najimenitnejša oseba v vsej vasi. V tem ko so otroci iskali Matizlja, ogledovali so ljudje, katerih se je čimdalje več zbralo, natanko huzarja. Najčudneje se je zdelo vsem, da ta dva nimata rdečih hlač, marveč da sta vsa modra kakor plavica v pšenici; tudi se je ljudem dobro zdelo, da nista imela tako hudih brk, in Nepotrebnikova Polonica, ki je gledala izza vrtnega plota, je rekla, da ta dva nista na pol tako huda videti, kakor so oni na vratih. Da bi pa huzarja predolgo zunaj ne čakala in da bi morebiti ne bila nejevoljna, jima namigne župan z očmi in z rokama, naj gresta z njim. Huzarja primeta vsak svojega konja za uzdo in gresta peš za županom, ki zamišljeno ogleduje veliki pečat na pismu. Otroci so prevpili vso vas, pogledali v vse krčme, povpraševali po vseh hišah v katerih se je navadno oglašal Matizelj. Ali vse zaman! Matizlja ni bilo nikjer, ravno danes, ko ga je bilo najbolj treba, izginil je. Pri zadnji hiši so šele zvedeli, da je šel z mesarjem na Kozje brdo koštrunov nakupovat. Župan je bil v veliki stiski, kaj hoče početi; pismo se vendarle mora prebrati. Napravi se, vzame pismo in gre z njim v grad, četudi nerad.

Gospa mu rada prebere pismo, iz katerega se je zvedelo, da pride jutri stoindvajset konjikov, za katere mora vas pripraviti stanovanje in živež. Za ritmajstra in lajtnanta z dvema služabnikoma vred je bilo pripravljeno v gradu, drugje pa župan še tisto popoldne s prisežnimi možmi razdeli med vaščane, navadno v vsako hišo po dva, le kočarji so bili prosti, zato so pa župan in še nekateri drugi trdneši kmetje vzeli po tri. Ta dva, ki sta prinesla pismo, ostala sta takoj pri županu.

Drugo jutro okoli enajstih so se zaslišale trobente in od znamenja se je valil prah kakor siv oblak proti vasi; niti konjikov niti konj ni bilo videti iz prahu, čule so se le trobente in peketanje konjskih kopit. Župan s svojima huzarjema jim hiti naproti. Po dva in dva so jezdili v vas in se postavili v red pred cerkvijo. Župan hitro pristopi z zeleno kapico v roki k ritmajstru in lajtnantu, ki sta poskakala s konj, in ju ponižno pozdravlja. Nista ga sicer razumela, ali toliko sta videla, da jima veli, naj gresta z njim. Župan ju pelje naravnost proti graščini in ko so zavili za cerkev, poskakali so tudi huzarji raz konj in prisežni možje so jih jeli deliti po hišah. Skoro vsak gospodar je prišel sem ter je vzel dva ali tri može, kolikor mu jih je bilo namenjenih, in kmalu se je spraznil prostor pred cerkvijo. Ko je poldne zazvonilo, sedeli so že vsi pri polnih skledah.

Med potom si je župan od strani ogledoval oficirja. Oba sta bila mlada, ali vendar je bil med njima velik razloček. Ritmajster, ki je bil nekaj let starejši od lajtnanta, bil je lep mož; njegov sicer resni obraz je pokazoval neko dobrotljivost in na prvi pogled se je ta mož prikupil županu; tudi njegov govor, dasi ga ni razumel, zdel se mu je prijeten in ljubezniv. Lajtnant je bil nekoliko večji od ritmajstra, ali njegov podolgasti, mozolasti obraz je bil nekoliko prazen in v vsem se je zdel županu podobnejši velikemu fantalinu nego jedrnemu možu. Na grajskih vratih je župan izročil gospoda hišni, ki ju je že pričakovala in ju precej vedla v pripravljene sobe. V gradu ni bilo videti razen hišne žive duše, to se jima je zdelo čudno.

»Ali so gosdpoda doma?« vpraša ritmajster hišno.

»Sama gospa so doma.«

»Prosim, naznanite jim, da sva prišla in da bi jih rada pozdravila, brž ko se problečeva.«

»Precej jim povem,« veli hišna, odpre gostoma vrata in odide.

»Gospod lajtnant, ako se prej preoblečete, pridite v mojo sobo; ako se pa jaz prej, pridem k vam.«

»Dobro, gospod ritmajster!«

Vsak je imel dve sobi. Sobe so bile prav prijazne, pohištvo je bilo sicer precej starinsko, ali vendar čedno in v najlepšem redu. Ritmajster je bil prej gotov in stopi v lajtnantovo sobo.

»Dragi gospod ritmajster, meni se vse tako dozdeva, da smo prišli v pravo puščavo.«

»Kolikor sem mogel s pota videti, okolica je prav prijazna.«

»Jaz nisem bil nikoli in nikoli ne bom prijatelj idiličnega življenja. Ako nimam druščine, umrl bi rajši od dolgega časa.«

»Nikar se ne prenaglite, saj razen hiše še nikogar ne poznate. Bog ve, kako veselje vas čaka.«

»Mogoče, ali meni nekaj pravi, da se bomo dolgočasili, kakor po navadi na deželi.«

»Kar se mene tiče, reči moram, da sem doslej užil še malo dolgega časa. Jaz mislim, da je človek sam kriv, ako se dolgočasi.«

»A da! Ne zamerite!« namuza se nekako zaničljivo lajtnant. »Skoro bi pozabil, da ste filozof.«

»Ako se pravi to filozof biti: ne ravno v sebi iskati središča, okoli katerega bi se moral vrteti svet, marveč le kakor človek živeti med ljudmi, potem sem filozof.«

Lajtnantovo dolgo lice se je pri teh besedah še bolj podaljšalo, rekel pa ni ničesar.

»Gospod ritmajster, jaz sem pripravljen! Ako hočete, greva se poklonit gospe.«

Ko sta stopila na mostovž, stala je tu že hišna in jima je pokazala velika vrata. V veliki sobi je sedela pri gorenjem oknu gospa v prosti domači obleki s pletenjem v rokah. Ko se odpro vrata, položi delo iz rok, vstane in jima gre nekoliko korakov naproti.

»Gospa milostljiva!« izpregovori ritmajster. »Usoda naju je privedla pod vašo streho in prisiljena sva nekoliko časa uživati vašo gostoljubnost. Veva, da vam bo to naklonilo marsikako sitnost, ali jaz in tudi moj prijatelj iskreno želiva, da bi vas kar najmanj nadlegovala, in prosila bi vas, da bi zaradi naju ne izpremenili najmanjše stvarce v svojem navadnem življenju. Jaz sem ritmajster Mokošinyi in tu vam predstavljam barona Banfyja, lajtnanta v mojem eskadronu.«

Gospe je ugajala vsa ritmajstrova podoba, posebno ji je prijal njegov krepki, ali vendar mili glas in še bolj njegova neprisiljena vljudnost.

Gospa jima ponudi sedež, rekoč: »Da sta mi srčno pozdravljena v moji hiši, ali precej zdaj moram prositi gospoda, da bosta imela z nami potrpljenje in mnogo potrpljenja, ako ne bo vse tako, kakor bi moralo iti. Mi živimo tu tako rekoč ločeni od izobraženega sveta, posebno tako odlični gostje ne zahajajo pogosto k nam. Zlasti se bojim že vnaprej, da se bosta gospoda pri nas dolgočasila, ker sta bolj vajena hrupnemu življenju v mestih.«

Lajtnantu se je zmračilo lice in kakor blisk je neka nejevolja prešinila njegov prazni obraz, kakor bi hotel reči: »To sem si mislil!« in pri tem se je zaničljivo ozrl po starinskem pohištvu. Gospe ta pogled ni ušel, ali kakor bi ne bila ničesar opazila, nadaljuje: »Če bi gospoda v svojih sobah morebiti pogrešala kake stvari, prosim vaju, da bi mi naravnost povedala.«

»Gospa milostljiva!« veli lajtnant. »Ne pozabite, da smo vojaki in vojak mora vse poskusiti.«

Pri teh besedah je gospo oblila lahka rdečica; ritmajster je zapazil, da so jo zbodle lajtnantove nepremišljene besede, torej hitro pristavi: »Res, vojaki smo, in ravno vojak, ki je izkusil težave in nadloge svojega stanu v sovražnikovi deželi, pravim, ravno vojak toliko bolj spoznava in ve ceniti prijazno gostoljubnost.«

Hišna napove zdaj kosilo in vsi trije stopijo zraven v veliko prostorno sobano. Dolga miza sredi izbe je bila pa le za tri ljudi pogrnjena, kar je oba osupnilo.

»Gotovo že dolgo niste imeli vojakov v vasi in v gradu?« povpraša lajtnant.

»Res, dolgo ne, jaz sem v tej hiši porojena, pa jih ne pomnim.«

»Torej smo mi prvi?«

»Prvi, odkar jaz gospodinjim, prvi!«

»Tedaj toliko nadležnejši!« pristavi ritmajster.

»Ne govorite tu o nadležnosti, prosim vas le, da našo slabo postrežbo vzamete za ljubo.«

»Jaz sem z dušo in telesom vojak,« nadaljuje ritmajster, »in če bi mi moglo kaj kaliti veselje do mojega stanu, kalila bi mi ga misel na našo nestalnost. Danes si tu, jutri tam. Ko so se v enem kraju ljudje človeka privadili, ko je človek priljubil ljudi — iti mora dalje in zapustiti najboljše prijatelje.«

»Človek bi potem sodil, da sta s težkim srcem zapustila svoje prejšnje mesto,« reče gospa.

»Ne mogel bi reči, da me je kaj posebnega vezalo nanje, bili smo ondi le kratek čas in sploh nisem poseben prijatej mestnemu življenju.«

»Mene pa ravno veseli vedna izprememba. Danes v mestu v družbi veselih prijateljev, jutri pa spet v pusti samoti, kakor usoda nanese,« izpregovori spet lajtnant.

»Samo mislim, da čimprej ste iz take samote, tem bolje se vam zdi,« ali se gospa.

»Ne bom tajil, da je res. Od mladosti sem že vajen na večjo in veselo družbo. Ljudje si tudi v tem niso enaki; kolikor glav, toliko misli.«

Ritmajster se je medtem zagledal v podobe, ki so visele na steni njemu nasproti. Precej je spoznal domačo gospo, akoravno je bila v podobi mnogo mlajša; gospod z dobrovoljnim obrazom na smeh, ki je visel poleg te gospe, to je moral biti nje mož. Najbolj sta ga pa mikali dve ženski doprsni podobi, posebno mu je prijala zala blondina z velikimi modrimi očmi. Kar očesa ni mogel odvrniti od nje, to je bila glava, kakor jih zna slikati Van Dyk.

»Če se ne motim, milostljiva gospa, to je podoba vašega moža,« povpraša čez nekoliko ritmajster ter pokaže na moško podobo.

»Da, moj mož! Vem, da se vam je čudno zdelo, kako da smo sami. Pred poldrugim mesecem je šel na Dunaj in važne stvari ga še zdaj ondi zadržujejo.«

»Ali upamo vsaj, da se kmalu vidimo?«

»Pričakujem ga v kratkem. Vem, da bo vesel, ko najde tako ljubeznive goste.«

»Ne zamerite, gospa milostljiva, sta li te dve gospodični vaši hčeri?« vpraša lajtnant, ki se je na ritmajstrove besede ozrl na podobe.

»Da, moji hčeri!«

»Sta li morebiti šli z očetom na Dunaj?« pozveduje dalje lajtnant.

»O ne! Šli sta le k svoji teti v Jesenovec.«

»Ali bomo kmalu tako srečni, da ju vidimo med nami?«

»Kdaj se vrneta, tega vam natanko ne vem povedati.«

Videlo se je lajtnantu, da bi bil še kaj več rad zvedel o gospodičnah, tudi ritmajster je bil radoveden, ali čutil je, da bi bilo nespodobno takoj prvi trenutek dalje izpraševati, posebno ker se mu je zdelo, da je gospa na zadnje lajtnantovo vprašanje nekako zatezala z odgovorom. Ko so po obedu vstali izza mize, jima ponudi gospa knjižnico na rabo in, predno sta šla v svoje sobe, spomni ju še enkrat, da bi delala vse po svoji volji, kakor da sta doma.

Četrto poglavje

uredi

Poglejmo zdaj nekoliko v vas, ki še ni bila kmalu tako živa kakor danes. Huzarji so stali pred hišami, ali se po vasi izprehajali, kmetje so jih primerjali Nepotrebnikovim, ali vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kakor so mislili in da ta in oni je vedel o svojih pripovedovati, kako so pohlevni in z vsem zadovoljni. Za otroke je bil pa Mohorjev trobentar najimenitnejša oseba. Pri Mohorju sta stanovala huzarja Miško, trobentar, in prostak Janoš. Pred Mohorjevo hišo se je zbrala cela tolpa otrok, samo da bi videli trobentarja; ali komaj se je pokazal na prag, razkadili so se otroci na vse strani, ker Miško je bil črn, kakor bi se bil s sajami namazal; kadar se je pa zarežal, videli so mu zobje beli kakor repa: videlo se mu je, da je ciganske krvi. Ko je prišla nedelja, šli so skoro vsi huzarji k deseti maši, tudi Miško, akoravno so njegovi tovariši trdili, da nima nobene vere. Janezek, šestletni Mohorjev sin, sprijaznil se je že toliko z Miškom, da ga je ta iz cerkve grede držal za roko, kar je celo staremu Mohorju, ki je šel z drugimi možmi nekoliko za njima, bilo jako pogodu. Vsi otroci so zavidali Janezku in on je to dobro vedel, zato je pa tudi kaj moško korakal in delal neznano široke stopinje.

Ko pridejo domov, odloži Miško čako in atila in stopi na dvorišče. Tu je videl triletnega Mihca, drugega Mohorjevega sina, ki je še v sami srajci hodil in vedno palec v ustih držal in sesal. Miško se mu je, kolikor mu je bilo mogoče, prijazno in zapeljivo smehljal, z rokami mu migal in ga vabil, da bi šel k njemu. Mihec se mu je sicer režal, ali vendar se je bolj in bolj umikal, kakor bi ne verjel prav Miškovemu prilizovanju. Zdajci skoči Miško za njim in ga ulovi za srajco. Mihec je hotel zavpiti, usta je imel že iztežaj odprta, ali revež se je tako prestrašil, da mu je sapa pošla, in ko je spet sapo dobil, sedel je Miško že na klopi pred hišo in Mihec jahal na njegovih kolenih, skonca bolj počasi, potem čimdalje hitreje. Mihec je v tem popolnoma pozabil na jok in se je tako zadovoljen režal, kakor bi bil v nebesih. Mati, ki so ravno južino napravljali, so vse videli in materi se je to še bolje zdelo nego Mihcu. »Kakor je črn, vendarle je dober človek,« dejali so proti dekli. Ravno zdaj je Janoš napojil konje in jih je peljal nazaj v hlev. Miško hitro vzame Mihca ter ga posadi na konja. Janoš je konja prepeljaval po dvorišču, Miško je pa tekal vštric njega in Mihca držal, z enim očesom je pa kukal v kuhinjo, ga li mati vidijo, ali ne. In mati so ga videli, celo očeta so poklicali.

»Glej ga, kako ima otroke rad!« so rekli mati in, ko so takoj potem jedi devali v sklede, spominjali so se Miška. Razen mesa, ki jima gre, ležala je na zelju za vsakega lepa mesena klobasa in Miško se ji je že od daleč namuzal.

»Prijatelj,« se obrne proti Janošu, »to je moja stara praksa, ki me še nikoli ni varala.«

Tudi Janoš je gledal, da se je materi prikupil. Ko nekoč niso mogli hitro zakuriti, jezili so se na posle, kako nobenemu ne pride na misel, da bi trska nacepil, in Janoš jih je precej nacepil toliko, da so jih imeli vsaj za pol leta dovolj za podkurjavo.

Sploh so se kmetje kmalu prepričali, da ti gostje, katerih so se bali bolj nego hude letine, niso ravno taki malopridneži, kakor so si jih zamišljali. Res je sicer, da je včasih Mohorjevi materi izginila kaka klobasa iz omare, ali kdo bo precej zato koga dolžil? Saj je tudi prej včasih kake zmanjkalo, saj jo je kdo drug ravno tako lahko vzel kakor črni Miško. Ali če je kos slanine, ki je visel v kašči, tako hitro kopnel, kakor sneg na toplem soncu, kdo more za to? Miško res neizrečeno rad je suho slanino, kakor je prerokoval Matizelj, ali mati ga zato še niso mogli dolžiti; morebiti so se miši in podgane v kašči zaredile. Miško se je pa tudi tako nedolžno držal, da so bili mati prepričani, da ni on tatvine kriv, torej tudi mati o vsem tem niso očetu povedali ničesar, posebno ko so videli, kako rad ima Janezek Miška in kako veselo jaha Mihec na njegovih kolenih. In ko bi se bila tudi včasih vzbudila kakšna sumnja na Miška, spoznali so nekega dne, da je Miško popolnoma nedolžen in da še ne ve, kje imajo spravljene klobase in slanino. Ko so namreč nekega dne prišli mati s polja domov, našli so Miška, ki je zibal malo, pol leta staro Minico, ki se je bila vzbudila, in poleg ji je tako ljubeznivo prepeval aja tutaja, da so mati od veselja obstali med durmi. Pri večerji so ga pred vsemi očitno pohvalili! »Kdo bi si mislil, da so to tako dobri ljudje, vas domačih moških nobeden ne bo zazibal otroka, ko bi si grlo razparal, še celo Janezek se zmuza skozi vrata, če le more.«

Mohorica je bila pa Mišku tudi hvaležna za to privrženost in kadar je devala v skledo, mislila je nanj, in kosci, katere je Miško dobival, niso bili najslabši. Neki dan se je bil pa še očetu posebno prikupil. Imeli so ravno seno na travniku, bilo je že suho in zvečer so ga mislili spraviti domov; kar so se jeli popoldne preganjati hudourni oblaki in vedno huje so se kopičili. Ljudje so hiteli, kar so mogli. Mohor bi bil rad naprosil svoja huzarja, da bi šla pomagat, pa si ni prav upal. Ko je Miško videl, da so v zadregi, nagovori svojega tovariša Janoša in vsak vzame vile. Janoš je na travniku nakladal, Miško je pa doma zmetaval na svisli; oba sta delala, da jima je pot od čela kapal in predno se je vlila ploha, bilo je vse seno pod streho.

»Ne bi verjel, da znajo tako delati,« čudi se Mohor.

Mohorica pa reče možu: »Danes jima moraš kaj boljšega privoščiti.«

Proti večeru se Mohor napravi, zbere vso svojo nemščino, ker je mislil, da ga bosta huzarja nemški bolje razumela nego po domače in njima namigne: »Alo! Gemer bircaus!« (Pojdimo v gostilno!) In Mohor se ni zmotil. Miško ga je precej razumel, in ko je pokazal Mohor še z roko, kaj hoče povedati, skočila sta oba po svoje čepice in vsi trije, Mohor v sredi, zavili so jo proti Nepotrebniku. Tu moramo povedati, da je Nepotrebnik prvi uvedel v svoji krčmi to lepo navado, da je dajal vsakemu gostu svojo kupico; drugje dobivajo vsi le po eno samo, če jih je tudi polno omizje. Precej ko so sedli, je ponudil Miško vsem kmetom okoli mize svojega vojaškega tobaka in mehur je šel iz rok v roko. Skonca so tiho sedeli, pri četrtem poliču so bili že zgovorni in pri vsakem poliču bolj in bolj. Huzarja sta jo rezala po madžarski, Mohor pa pošteno po kranjski in poleg so si namežikovali in z rokami mahali; ali so se razumeli, ali ne, to je težko povedati, človek bi skoro mislil, da; vsaj smejali so se, da bi bili kmalu popokali. Naposled so se jeli objemati. Miško je učil Mohorja madžarski in kmalu so bili vsi trije baratom (prijatelji). Da bi Miško pokazal svoje posebno prijateljstvo, posadi Mohorju svojo vojaško čepico na glavo, on pa vzame očetov slamnik in ta prijaznost je Mohorja tako genila, da je brž poklical še en polič. Janošu je jezik že službo odpovedal, glava mu je bila težka, torej jo nasloni na mizo in zadremlje. Miško je pa jel učiti Mohorja po madžarski šteti in naučil ga je do pet in bogve, koliko bi se bil Mohor še naučil, ko ne bi bil Nepotrebnik ustavil nauka, kažoč na uro. Zmiketali so zaspanega Janoša, prijeli so se za podpazduhe in Nepotrebnik jima je pomagal, da so se srečno zmotali skozi hišne duri in čez vežni prag. Ali zunaj jima je bila nocoj cesta preozka, na kateri se zlahkoma zogneta dva velika senena voza. Plazili so se pri hišah zdaj na desni, zdaj na levi strani, ali vendar so srečno brez vsake nezgode prijadrali do doma. Mohorica od skrbi ni mogla zaspati, čakala jih je s prižgano lučjo in ko je zaslišala ropot na dvoriščnih vratih, šla jim je odpirat. Žena se prestraši, ko ugleda svojega moža v vojaški čepici, misli si, da se je morebiti mož v pijanosti sam v vojake vpisal; ali ta strah jo je kmalu minil, ko Miško z očetovim slamnikom na glavi pomoli v vežo.

»Kaj ste vendar delali tako dolgo, saj bodo kmalu jeli petelini peti,« godrnja mati, vrata zapahuječ.

Ali kako se na novo zavzemajo, ker Mohor je samo madžarski govoril: »Eč-kete-harom-baratom! Edendva- trije-prijatelji!« pogovarja Mohor svojo ženo opotekaje se po veži. Mati so mislili, da jim je črni Miško, kateremu so se nocoj oči svetile kakor ogenj, moža zacopral. Miško je jel spet očeta objemati, Janoš se ga je oklenil od druge strani in vsi trije so govorili madžarski. Mati so kar strmeli v njih in niso se mogli načuditi.

»Za božjo voljo! Zdaj sem pa med samimi Madžari!«

Naposled sta se vendar huzarja skobacala v svojo izbico pod streho, mati so pa očeta spravili v posteljo. Že na pol v spanju je še vedno mrmljal: »Baratom-čekete- harom-neč-et-hat-baratom (Prijatelji-eden-dvatri-štiri-pet-šest-prijateljev!«) in žena je bila res v skrbeh za moževo pamet. Potolažila se je šele zjutraj, ko se je Mohor prebudil kakor pošten Kranjec; madžarski šteti že ni več znal, le baratom mu je še zvenelo po ušesih. Čemur se je pa Mohor najbolj čudil, bilo je to, da mu ona ni ničesar očitala in da ni šobe napela po stari navadi. Le pri kosilu so rekli mati: »Če moški k vinu sedete, ni vas stran spravit.«

To je bilo vse in Mohor, ki je večje nevihte pričakoval, je bil prav vesel.

Peto poglavje

uredi

Kakor sta se Miško in Janoš že znala Mohorjevima prikupiti, sprijaznili so se bolj ali manj tudi drugi huzarji s svojimi gospodarji. Ali med vsemi je ljudem, posebno ženstvo, prijal vahtmajster, ki je pri županovih stanoval. Bil je še prav mlad, imel je morebiti komaj štiriindvajset let in ženske so takoj rekle, da je med vsemi najzalši. Nosil je lepšo obleko, nego drugi in mati županja je zapazila, da ima zlato uro. Tudi Matizelj, ki se je dva dni pozneje priplazil ves potuhnjen, rekel je precej, da mora biti iz dobre hiše in da ne živi samo ob cesajevih krajcarjih. Županu posebno je bil mladi vahtmajster prav po godu, ne le samo zaradi čedne postave in zaradi lepega vedenja, temveč posebno zato, ker je znal slovenski, dasitudi ne prav dobro, ali vsaj toliko, da so se razumeli. To je županu neznano ugajalo; če bi prišla kaka pritožba ali kaj drugega, imel je vsaj človeka pri rokah, kateremu je mogel bolj zaupati kakor Matizlju. Tudi sam Matizelj je kmalu uvidel, da ga je pri županu vahtmajster izpodrinil in potem ga res dolgo ni bilo na izpregled. Najbolj se je vahtmajster priljubil ljudem zato, ker je bil tako prijazen. Ko se je na večer po navadi izprehajal po lepem potu proti farni cerkvi, pozdravljal je vsakega, ki ga je srečal, ali če je kdo delal na polju, postal je nekoliko pri njemu in ga popraševal za to ali ono stvar.

Neki lepi večer je prišel na svojem izprehodu že blizu cerkve in ravno se hoče obrniti proti domu, kar hipoma obstane. Blizu njega zapoje ženski glas tako ljubeznivo, da se mu je nehote ustavila noga. Glas mu je bil znan. To je glas, kateremu se je v nedeljo čudil v cerkvi. Petje se mu približuje, ali pevke ne more videti, ker visok, gost plot je rasel na eni in drugi strani ceste. Stori nekaj korakov dalje, na enem mestu je bila vrzel predrta skozi plot; tukaj obstane in se ozira po pevki. Vedno bliže in bliže se čuje glas — in zdaj ugleda visoko, lepo vzraslo mlado deklico. Tudi ona ugleda moški obraz med zelenimi vejami in kakor bi se bila ustrašila, zmanjka ji glasu, zardi v lice in za trenutek obstoji, potem pa hitro kako srna izgine za plotom. Vahtmajster jo je izpremljal z očmi in je videl, da je stopila v krčmo poleg cerkve.

Mrak je že legel na zemljo, ko je vahtmajster prišel domov. Nocoj je ostal doma in ni šel v krčmo, kakor je bila njegova navada. Zdelo se mu je, da bi se dolgočasil nocoj v druščini svojih tovarišev, torej je ni iskal. Naslonil se je na odprto okno in gledal živo gibanje na županovem vrtu. Vsa družina je večerjala pod staro hruško; župan je imel danes plevice; bilo jih je toliko, da so z domačimi vred komaj vse dobile prostora pri neznano veliki mizi, župan je pa gospodoval sredi njih. Ko so se pomenili o zjutrajšnjem delu, razšli so se kmalu moški; nekateri so šli še po svojih opravkih, drugi so se pa izgubili po vasi. Ženske z otroki so obsedele na vrtu in jele prepevati in petje se je v tihem večernem zraku razlegalo daleč v vas. Pele so največ cerkvene pesmi, zložene v slavo Matere božje, na koncu tudi nekoliko posvetnih, pa tudi te niso bile vesele. Narod naš poje rad ter ima mnogo svojih pesmi, ali prav veselih narodnih je najti malo. Vahtmajstra je petje na vrtu spominjalo njegovega doma; pesmi, ki se pojo na podnožju visoke Tatre, ob bregovih Vaga in Nitre, podobne so kaj zelo tem, ki se zdaj razlegajo pod njegovim oknom. Misli ga neso na breg šumečega Vaga, zmisli se stare priljubljene pesmi, katero je tako glasno prepeval nekdaj po domačih dobravah in tiho šepetaje zapoje staro ljubeznivo pesem: »Hora, hora, biela hora!« Luna je že visoko priplavala, pevke na vrtu so že davno umolknile, ko leže k pokoju. Njegova zadnja misel je bila mlada neznana pevka in sklenil je, da jo jutri obišče.

Drugi popoldan je vahtmajster položil pero prej iz roke, nego navadno; tudi se je skrbneje napravljal in morebiti ni kmalu tako dolgo stal pred zrcalom kakor danes. Sicer je navadno čakal na ritmajstra, ki je največ proti večeru prihajal v vas, da sta šla potem skupaj na izprehod; ako pa ritmajstra ni bilo, poiskal je kakega drugega tovariša. Posebno rad je s seboj jemal Miška, ker je bil njegov najstarejši drug in prijatelj in zaradi dobrovoljnosti njegove ga je imel rajši od drugih. Miško je bil sicer poštena, ali nemirna duša; njemu ni dalo nikjer miru, vedno je imel kako burko v glavi in če je včasih zamišljen lazil okoli, tedaj je vahtmajster precej vedel, da Miško kuha in snuje nove naklepe. Miško ima eno edino željo, ki ga pa navdaje, odkar se je zavedel svoje pameti, in ko bi se mu ta želja izpolnila, rad bi dal nekoliko let, kar mu jih je še namenjenih za življenje. Vse Miškovo dejanje in nehanje je šlo le na to, kako bi se nevidnega storil. Samo za ta dar je prosil nebesa, za drugo, rekel je, bo skrbel že sam. Že doma na Ogrskem ga v njegovi okolici ni bilo razpotja, kjer ne bi bil on stal v risu. Na Laškem je bil Miško največji sovražnik črnih mačk, ker je v Benetkah zvedel od starega Juda, da ima črn maček v sebi svetlo kost, ki človeka stori nevidnega. Odslej Miško ni imel miru. Njega ni oduševljalo jasno nebo italijansko, on ni poslušal krasnega petja; on ni občudoval krasne prirode, še zalih Lahinj mu ni bilo mari — črn maček, to je bila njegova parola. In če je kakega zasledil, zalezoval ga je noč in dan in ni miroval prej, da ga je imel v pesteh. Oh, kako je Mišku tolklo srce, ko je v samoti ob polnoči prvega kuhal, kako so mu šli lasje pokonci, ko je prebiral kosti, oblizoval jih in metal čez glavo, kakor ga je Jud naučil — ali ni je našel. Tudi drugi, tretji maček je ni imel. Miško je bil potrt in ne bi se bil obžaloval, ko bi ga bila pogodila sovražna kroglja.

Šele drugo leto, ko je prišel na Kranjsko, posvetilo je spet upanje v njegovo obupano dušo. Star berač, ki je prehodil devet dežel, razodel je Mišku za srebrno dvajsetico skrivnost, po kateri je hlepelo njegovo cigansko srce. Če Miško med mašami, najbolje na svetega Ceferina dan, ujame modrasa, razpara ga, iztrga mu živo srce in še gorkega poje, ne vidi ga nobeno posvetno oko, ako si le želi, tako poučuje berač strmečega Miška.

Ako je le mogel, ukradel se je Miško popoldne iz vasi, in ko je sonce pripekalo najhuje, lazil je po žarečem pečevju, kjer žvižgajo modrasi, kakor so pravili kmetje v vasi. Predno je prišel mali Šmarijin ali mala maša, nosil je Miško v sebi že pet modrasjih src in eno je pojedel celo na sv. Ceferina dan — ali berač je bil slepar, modrasja srca niso dala Mišku svojstva, ki si ga je tolikanj želel.

Te študije so pripravile Miška večkrat v velike zadrege in včasih bi se mu bila godila huda, ko ne bi bil vahtmajster prosil zanj. Miško bi bil pa tudi zanj šel v ogenj, da je bilo treba.

Tega Miška je tedaj vahtmajster rad jemal s seboj na izprehode in v krčme, ako ni bilo ritmajstra. Danes pa vahtmajster ni čakal ritmajstra, tudi ni iskal Miška, šel je sam in kakor bi se bil bal koga srečati, ni šel skozi vas, marveč zadaj za vrti, potem čez polje naravnost proti krčmi, kamor je sinoči videl, da je izginila ljubezniva pevka.

Krčma je bila prazna in šele čez nekoliko časa pride ženska, ki nekako z začudenjem ali vendar zadovoljno pogleduje novega gosta.

»Že spet ni nobenega tu, da bi postregel! Saj pravim, človek bi moral povsod sam biti, s posli je zmerom velik križ,« izgovarja se krčmarica, ker ona je bila — in povabi gosta v drugo manjšo izbo, kjer je stala miza s prtom pogrnjena.

»Dajte mi merico vina!«

Krčmarico je beseda dajte neznano zbodla. Le proste kmetice se vikajo, ali ona je bila vendar bolj gosposki oblečena in mislila je, ako ona koga onika, spodobi se, da jo tudi on. Ko bi današnji gost ne bil lepi vahtmajster, gotovo bi ga bila vprašala, kje se je manire učil. Sploh se ji je zdelo, da mladi ljudje niso več tako vljudni, kakor so bili nekdaj. Tako npr. je mladi učitelj vsakega vikal, celo župnika, in tudi Pibrov dijak je imel to grdo navado.

Mladega vahtmajstra pa bi krčmarica ne hotela nikakor razžaliti, torej se izneveri svoji stari ukoreninjeni navadi in tudi ona vika vahtmajstra, akoravno ji spočetka beseda skoro ni hotela iz ust.

Levka, tako se je reklo krčmarici, zasuče se kakor vrtalka, dasiravno je bila precej životna, in steče po vino. Vahtmajster se je v tem oziral okrog sebe, gledal je pri vseh oknih na dvorišče in na vrt, ali ni ugledal, kar bi bil rad videl.

Levka prinese vino in sede gostu nasproti. »Kaj lepo je od vas, gospod vahtmajster, da nas vendar enkrat obiščete. Ob nedeljah greste kaj moški mimo nas. Pa kaj, se ve, mladega in lepega človeka imajo povsod radi! Takega gospoda, kakor ste vi, veseli so povsod.«

Vahtmajster se nekaj izgovarja, da ni gledal na znamenje in da ni videl, je li tukaj krčma ali ne.

»Ali upam, da nas boste večkrat obiskali.«

Vahtmajster obljubi.

Levka si je moža natančno ogledala, vse njegovo vedenje se ji je zdelo gosposko, obleka njegova je bila od tanjšega sukna, nego je pri navadnih vojakih, in posebno jo je zbadal v oči široki zlati prstan z bliščečim kamnom. Nič ne mara, da se ji je zdelo, da je temu gospod nasproti preveč prosto oblečena, dasiravno je bila kakor iz škatlice vzeta.

»Oh, kako sem pa spet zamazana. Pa ni drugače, če je človek pri delu,« s temi besedami hiti iz izbe.

Čez nekoliko časa se vrne praznično oblečena in spet sede k vahtmajstru.

»Če smem vprašati, od kod ste doma?«

»Iz Lipnice na Slovaškem.«

»To mora pač daleč biti. Ali kako, da govorite tako dobro slovenski?«

»Naš slovaški govor se ne loči ravno veliko od vašega, tudi smo zdaj že drugo leto na Kranjskem in tako sem se naučil za silo.«

»Ne samo za silo, reči moram, da prav dobro govorite. Nekateri ljudje imajo že takšen dar od Boga, da se lahko nauče tujih jezikov.«

Pri zadnjih besedah je Levka nehote vzdihnila. Mislila je nase. Zakaj ona nima tega daru?

Kako rada bi se bila v Trstu naučila laški — ali ni bilo mogoče. In pozneje nemški? Ranjki učitelj, Bog mu daj dobro, koliko truda si je dal revež in koliko meric vina je zato popil!

Ali vsi njegovi nauki so bili bob ob steno, sveti duh ni hotel razveseliti krčmaričine glave, ona je za vselej izgubljena za nemško kulturo.

»Kako vam ugaja v naših krajih?« povprašuje Levka dalje.

»Prav dobro, spominjajo me moje domačije.«

»Ah, pri vas mora biti gotovo lepše. — Tukaj pri nas je dolgočasno in vem, da že komaj čakate, da bi prišli spet domov.«

»Ne porečem, da ne. Bodisi človek še pri tako dobrih ljudeh, doma je zmerom najbolje. Rajši bi danes nego jutri spet videl svojo mater.«

»Ali očeta več nimate?«

»Umrli so, kar sem šel od doma.«

»Sirota! Gotovo niste šli radi v vojake? Vidi se vam, da ste iz dobre hiše.«

»Pustimo to, saj kmalu prebijem. Nekoliko mesecev še, pa sem spet sam svoj.«

»Bogve, kje vzdihuje za vami lepa in bogata nevesta?« reče Levka bolj šaljivo in hkrati bistro pogleda vahtmajstra, kakor bi hotela videti v njegovo srce.

Vahtmajster migne z ramama in polahko odkima; hotel je nekaj reči, pa je zamolčal.

Dva nova gosta sta zdaj stopila v prvo izbo in poklicala vina. Krčmarica je morala tedaj vstati in jima postreči.

Ko se spet povrne k vahtmajstru, izkuša on zasukati govor na druge stvari, ker Levkino izpraševanje mu je bilo že presitno.

»Za žensko, kakor ste, je v krčmi preveč dela, ali nimate nikogar, da bi vam pomagal?« povpraša vahtmajster.

»To je res, da je preveč. Vse moram kar sama storiti; če mene ni, pa gre vse narobe. Saj ga človek ne dobi posla, ki bi bil za takšno krčmo, kakor je moja. Imam tu neko deklino pri hiši prav iz usmiljenja, ali kadar bi je bilo treba, je ni. Od zgodnjega jutra do poznega večera moram biti na nogah. Ko bi bila že sama krčma, naj bi bilo v božjem imenu, ali tu je še drugo gospodarstvo. Za samo žensko je res preveč!«

»Tedaj niste omoženi, ako smem vprašati?«

»Bila sem — ali le kratek čas.«

»Ste torej vdova?«

Krčmarica sramežljivo povesi oči in polahko prikima z glavo.

Zaj stopi v izbo mlada deklica. Njeno lepo belo lice je gorelo v lahki rdečici, videlo se ji je, da je hitro hodila. Komaj je krčmarica ugleda, že se zadere nanjo: »No, kje si bila spet ves popoldan? Ti se vlačiš, bogve kje; doma je pa dela čez glavo. Kar greš tebi nič meni nič, jaz moram pa sama vse opravljati.«

»Prosim, teta, nisem se nikjer vlačila, saj se spominjate, kam ste me poslali popoldne, in hitela sem, kar sem mogla …« Deklica je s temi besedami stopila pred svojo teto; ali ko ugleda vahtmastra, šine ji kri v obraz, beseda ji zastane, hitro se obrne in stopi k omari, kjer so imeli kupice in sklednice, in dasiravno so bile v najlepšem redu, dela se, kakor bi jih postavljala v red. Tudi vahtmajstru je zaigralo srce, v deklici je spoznal pevko ki jo je včeraj poslušal pri plotu.

Levka ni zapazila dekletove zmočenosti, imela je dosti opraviti s svojimi mislimi, a vendar ne toliko, da bi se po stari navadi ne kregala z dekletom.

»Le poglej, Anka, kakšen prt si pogrnila na mizo. Dobro veš, da v svoji hiši kaj takega ne trpim, pri meni mora biti zmeraj vse čedno in čisto.«

»Saj sem hotela opoldne pregrniti drugega, pa mi niste pustili, češ da je še ta dober.«

»Tako, zdaj mi boš pa še odgovarjala! To imam za hvalo, ker bi te rada čemu priučila. Vidim, da nisi za mojo hišo, dolgo sem imela potrpljenje s tvojo neokretnostjo, zdaj si pa le išči službe, kjerkoli hočeš.«

Anka ni poslušala teh besed, bila jih je vajena. Njena teta je ves dan zvonila po hiši, zdaj se je jezila na tega, zdaj na onega posla. Desetkrat na dan je žugala Anki, da mora iti od hiše. In ko je nekoč res hotela iti, skoraj se je teta od jeze jokala. »Tako si tedaj hvaležna meni, ki bi rada, da bi se čemu priučila. Toda delo ti ne diši, torej bi šla rada od mene. Pa ravno ne bo po tvoji glavi, zdaj pa moraš ostati.«

Levka bi bila rada dalje govorila z vahtmajstrom, ali on je bil zdaj posebno kratkih besed. Pogostoma je pogledoval k oknu, kjer je Anka sedela pri svojem delu in tudi ona si je včasih upala skrivaj pogledati na mladega vojaka.

Levka je morala govoriti in ker je videla, da je vahtmajster zamišljen in da ne pazi na njene besede, obrnila se je spet proti Anki. »Ali ne vidiš, da se mrači? To ti ne pride na misel, da bi prinesla luč. Saj pravim, komaj bi bilo, da bi človek imel deset rok. Pa gotovo spet svečniki niso osnaženi.« Anka prinese svečnike, ki so se svetili kakor sonce.

»Teta, ali ne veste, da imate sveče zaprte v omari?«

»Pa bi me bila spomnila, to je tvoja dolžnost. Jaz moram tako na vse misliti.«

Vahtmajster je videl, da se Levka ne gane z mesta in da ni mogoče niti besedice govoriti z Anko, zato je plačal in šel. Krčmarica ga je izpremila do praga.

Krčmarica Levka je imela petintrideset let; ali vsakdo bi rekel, da jih ima komaj trideset; tako malo so jo potlačila leta in vendar je imela za seboj zelo nemirno in razburkano življenje. Bila je Štajerka in že mlada deklina je šla iz očine hiše in potem je služila po vseh večjih mestih na Štajerskem in Kranjskem, zdaj za pestunjo, zdaj za točajko in zdaj spet za hišno, kakor je naneslo. Ali njeno srce jo je gnalo še dalje, posebno jo je mikalo videti morje in bogato, veselo življenje v Trstu, o katerem je tolikrat čula pripovedovati. Naužila se je tega veselega življenja, poleg je pa tudi okusila mnogo težav in bridkosti, naposled jo je naključje po mnogih nezgodah pripeljalo v Levčevo hišo. Tu je služila za deklo in ko je Bog Levcu vzel prvo ženo, takrat si mož, akoravno je nosil skoro šest križev na plečih, vendar ni mogel kaj, da se ne bi bil ženil v drugo. Vzel je premeteno deklo, toda ni dolgo užival veselja drugega zakona, kajti dve leti potem ga je pokopala. Levec ni imel otrok ni od prve ni od druge žene in Štajerki je zapisal dve tretjini imetja, ako se ne bo nanovo omožila, ako pa to stori, dobi le tretjino, drugo ostane Anki, bratovi hčeri. Vdova je dolgo žalovala po možu in vsakemu, kdor je hotel slišati, povedala je, da ji druga možitev ni v mislih. Ali pri vsem tem lahko zagotovim bralcu (samo prosim, da se ne razglasi dalje), da bi se Levka prav rada v drugo možila, ko bi prišel snubač njej po volji: vzela bi tretjino in šla z njim. Ranjki Levec je bil Ankin stric, brat njegov, Ankin oče, je bil učitelj v Gorenjih Duplicah in po očetovi smrti jo je vzel Levec v svojo hišo. Dokler je bil on živ, se je imela prav dobro; pošiljal jo je v nunske šole v Ljubljano in potem je bila v njegovi hiši kakor domača hči. Ali po stričevi smrti se je za dekleta vse predrugačilo. Levka je bila po vsej fari znana kakor ošabna, svojeglava in prepirljiva žena; noben posel ni pol leta ostal v njeni službi in uboga Anka je pri njej veliko trpela. Že davno bi si bila našla druge službe, ko bi je neka hvaležnost in ljubezen do ranjkega strica ne bila zadrževala. Anka je bila zdaj v osemnajstem letu, bila je prva pevka na koru in po vsej fari je bil le en glas, da je Anka najlepša in najljubeznivejša deklica.

Šesto poglavje

uredi

V gradu so od dne do dne pričakovali graščaka, pa ga le ni bilo. Lajtnant je bil le malo doma, ker ni našel zabave po svoji volji. Zjutraj je hojeval na lov, popoldne je pa rad jahal poldrugo uro daleč do velike ceste, kjer so v veliki krčmi Pod gabrom stanovali drugi huzarski oficirji, njegovi prijatelji. Včasih je kar po dva dni ostajal pri njih. Če je bil doma, jezil se je na svojega služabnika, ali je pa pretepaval svoja dva psa. Ritmajster se je pa navadno držal doma. Po ves dopoldan je bil na vrtu in se ni bal, da bi bil izgubil kaj svoje časti, ako je včasih prijel za rezalnik, ali če je svojeroč presajal cvetice. Gospo je to neznansko veselilo, ker je bila sama velika prijateljica rožam in cvetju. Popoldne je hodil navadno doli v vas, povpraševal je svoje ljudi, kako so zadovoljni, in tudi kmete, kako izhajajo s huzarji, in bil je prav zadovoljen, ker ni slišal od nobene strani pritožb; potem pa se je do večerje rad izprehajal z mladim vahtmajstrom. Po večerji je kaj bral, ali pa je igral šah z gospo.

Tako je mineval dan za dnevom. Gospe se je Mokošinyi od dne do dne bolj priljubljal. Spoznala je, da ni takov, kakršne si je ona sploh zamišljala vojake. Večkrat ga je z veseljem gledala iz okna, kako je hodil od gredice do gredice, od ene rože do druge; tu je odrezal nepotrebno mladiko, tu je skrbno privezal slabo stebelce h kolcu in če je še poleg pomislila na njegovo vljudno vedenje in na njegov prijazni govor, morala je priznati, da je ritmajster eden najljubeznivejših ljudi, kar jih je poznala. Večkrat je prosila v svojem srcu ritmajstra odpuščanja, da ga je tako nemilo obsodila. Zdaj ji je bilo skoraj žal, da je svoji hčeri poslala v Jesenovec; zdelo se ji je, da se ji ni treba zaradi teh dveh gostov bati za hčeri, ni jeden ni drugi se ji ni zdel nevaren. Lajtnant ji je bil preneumen in prezarobljen, a ritmajster se ji je zdel premoder za kako mladeniško lahkoumnost. Brez premisleka bi bila poklicala hčeri domov, ali rada bi se bila posvetovala tudi z možem, katerega je vsak dan željno pričakovala.

Samo nekaj gospe ni hotelo v glavo, samo nekaj se ji je na ritmajstru zdelo čudno, česar si ni mogla razjasniti. Kar je bil v gradu, nikoli še ni šel v cerkev, in vendar je bil tako dober človek, kakor si ga je le misliti mogla. Prvo nedeljo, ko se je sama peljala v cerkev, ponudila mu je mesto v svoji kočiji, on se ji je sicer z lepimi besedami zahvalil, ali ponudbo je odločno odbil. To je gospo nekoliko vzemirjalo in jo tudi zadrževalo, da ni mogla z njim govoriti tako odkritosrčno, kakor bi bila morebiti sama želela. Večkrat je navrgla govor na verske reči, ali on se je vedno umikal in je kmalu govorico zasukal na druge stvari. Nekega večera je že precej pozno še sama sedela in pisala pismo hčerama v Jesenovec, kar priropoče voz na dvorišče, kmalu razloči možev glas in težek kamen se ji odvali od srca.

Možina — to je bilo ime graščakovo — imel je blizu petdeset let, ali bil vendar, kakor se reče, še v najlepših letih. Sicer ni bil posebno izobražen, toda imel je mnogo zdravega razuma. Misli svojih ni ravno znal zavijati v lepe besede, ali kar je mislil, to je govoril. Poleg tega je bil blagega značaja, vesele narave, svoji ženi je bil dober in zvest mož, svojima hčerama dober oče in v vsej okolici eden najboljših gospodarjev. Svoji hčeri je presrčno ljubil, posebno pa mu je na srce prirasla mlajša Berta. Prijala mu je njena otroška odkritosrčnost in neprisiljena živahnost, ona je bila njegova ljubljenka.

Ni sicer mislil, da je dobro, ako se človek, posebno v mladosti, odteza društvu, ali vendar mu je bilo po volji, da je skrbna žena poslala hčeri v Jesenovec. Ko mu je pa žena opisala gosta in ko se je prvi dan sam spoznal z njima, brž je uvidel, da je bila mati prestrašljiva in že drugi dan se je sam odpeljal v Jesenovec po hčeri. S kakim veseljem sta vzprejeli hčeri rešitelja iz jesenovske ječe! Berta se kar ni mogla odtrgati od očetovega vratu in Možina je spet na novo oživel, ko je imel spet pri sebi Berto in ji spet gledal v njene lepe modre oči.

Kako veselo je tolklo gospodičnama srce, ko so se popoldne pripeljali na Polico! Berta se je ozirala na vse strani, kje se bo pokazala kaka uniforma, in Julija je pričakovala, da jo pozdravi kakšen ogrski grof in da ji pomaga iz kočije. Ali razen lajtnantovega služabnika, ki je na klopi pred pragom dremal in se zanji še zmenil ni, ni je bilo videti vojaške čepice. Ker ni bilo ni tenkega lajtnanta ni ogrskega magnata, bila je dobra kočijaževa roka, da jima je pomagala stopiti iz voza. In res oficirjev ni bilo doma, lajtnant je bil spet Pod gabrom v veseli družbi, ritmajster je pa bil v vasi. Obema gospodičnama je upadlo srce. Berta je zamerila lajtnantu, ki bi vendar lahko vedel, da oni danes prideta, da gre v krčmo med svoje tovariše, ki jih vidi vsak dan. A Julija ni mogla razumeti, kako more iti ritmajster v vas ravno zdaj, ko se je ona pripeljala. Obe sta na tihem napovedali oficirjema vojsko.

Po mali južini gredo vsi na vrt. Mati je z veliko pohvalo govorila o ritmajstru; z veseljem pripoveduje, kako veselje ima ritmajster do cvetlic in kako lepo je uredil vrt. Tudi Berti je vrt zdaj prijal veliko bolj, Juliji pa ni šlo v glavo, kako bi se ritmajster, plemenitega rodu, mogel pečati z vrtnarstvom in izneverilo se ji je zadnje upanje v ritmajstra.

»Ali kje je moje rožno drevesce? Kdo si ga je drznil izruvati?« vzklikne Berta nejevoljno in kaže na prazno mesto v gredici. To drevesce ji je bil namreč oče zasadil za njen rojstni dan.

»Ne zamerite, gospodična lepa, jaz sem se drznil presaditi ga,« začuje se za njimi prijeten glas. »Drevesce je bilo žlahtnega plemena, pa je bolehalo, ker je imelo malo sonca. Torej sem se drznil presaditi ga na najlepše mesto v vrtu, kjer ga obseva sonce od jutra do večera, in prosim, gospodična, poglejte le, kako veselo rase; kako bohotno cvete, da ga je milina gledati.«

Gospa predstavi hčeri ritmajstru Mokošinyiju. Berta je vsa zmočena in od sramote ne ve, kam bi pogledala. Ritmajster je slišal njene besede, ki jih je izgovorila v prvi nejevolji in zdaj jo je tako osramotil, ona sama bi ne bila tako skrbela za svoje drevesce.

»Odpustite mi, gospod ritmajster, moja naglost!« prosi Berta in povzdigne čarobno oko do ritmajstra, ki ves osupel gleda v živo podobo, katero je tolikokrat občudoval na sliki in ki se mu je tako globoko vtisnila v srce.

Zdaj prižvižga na vrt lajtnant s korobačem v roki in ko ugleda gospodični, predstavi se njima. Vsa družba se izprehaja po vrtu do mraka, potem gredo v salon. Julija sede h klavirju in igra odlomek iz Rigoletta in potem zapoje tudi Schubertovo pesem.

»Večkrat sem že slišal hvaliti vaše narodne pesmi,« izpregovori ritmajster, ko je nehala Julija peti, »a iz vaših ust bi še vse lepše zvenele, jaz sem poseben prijatelj narodnih pesmi.«

Julija se lahno prikloni. »To vam bo morebiti mogla Berta bolje ustreči.«

Berta je bila precej pripravljena in je zapela nekoliko naših pesmic, ki, četudi morebiti nimajo umetno zdelanih napevov, vendar človeku segajo v srce, ker so prišle iz srca. Berta je imela čist in mil glas in je pela s posebnim čutjem. Ritmajster je kar strmel v njo in tudi lajtnant je ni mogel prehvaliti.

Ko prideta po večerji sestri v svojo sobo, sedeli sta nekoliko časa molče in sta se obžalovali, ker usoda ni bila prijazna njiju namenoma. Obe je prevarilo upanje. Juliji bi bil morebiti ritmajster po volji, ali njegovo vedenje se ji je zdelo premalo gosposko, premalo viteško. Njej ni bilo pogodi, da ogrski plemič presaja in cepi divje rože, četudi le za kratek čas. Ona si ga je v domišljiji vse drugače naslikala. V tem oziru bi ji bil lajtnant bolj povšeči, ko bi le ne imel tako mrzlega pogleda in ko bi ne bil tako razžaljivega ponašanja. Že to se ji je nepristojno zdelo, da je s korobačem in žvižgaje stopil pred njo in pozneje v salonu ni našel besedice, da bi bil pohvalil njeno igro ali njeno petje. Sploh premalo govori, ves čas je slonel pri oknu, držal roke v žepu in nekako zaničljivo je gledal predse.

Tudi Berti so se podirali gradovi, ki jih je zidala v oblake. Baron Banfy ni lajtnant po njenem okusu, njemu bi se ne dala odpeljati. V prvem trenutku, ko ga je ugledala, porodila se je antipatija v njenem srcu proti temu človeku. Ritmajster je bil res mnogo mlajši, nego si ga je ona zamislila, ali vendar ni bil takšen, kakor si ga je želela njena domišljija. Njegov glas ji je sicer segal v srce, njegovo vljudno vedenje ji je prijalo — ali bil ji je preresen. Zanjo bi moral biti bolj lahek, bolj živahen in vesel.

»Da sem vedela, kaki so naši gostje, rajši bi bila ostala pri teti v Jesenevcu,« izpregovori Julija po dolgem molčanju.

»Ti se le šališ! Stokrat rajši sem doma nego v jesenovškem kloštru. Da me kdo naslika, ne ostala bi ondi,« zagotavlja Berta.

»Pa kaj si našla doma? Lajtnant mi je zoprn, da ti ne morem povedati, in ritmajster — je tudi prav navaden človek.«

»Ali je vsaj prijeten in razgovoren ter ima nekaj blagega v sebi.«

»Kako more takšen človek na vrtu delati kakor prost vrtnik, lepo te prosim!«

»Kdo bo mu to za zlo jemal, ako se v svojih prostih urah za kratek čas peča s cvetlicami? To je vedno znamenje dobrega srca.«

»Ali dobro srce se lahko pokaže tudi drugače!«

»Morebiti bi ti bilo bolj povšeči, da pijančuje in kvarta Pod gabrom, kakor lajtnant?«

»O všečnosti tu ni govorjenja! In potem, kako narobe okus ima! Izobražen človek je, pa mu prijajo te preproste pastirske pesmi!«

Te besede so pičile čutno Berto.

»Kar se tiče pesmi, to govori srce in ti veš, da tudi meni ugajajo,« odgovori ji nejevoljno Berta.

»Meni se zdi, da bo tebi kmalu vse ugajalo, kar vidiš na ritmajstru.«

Pri teh besedah Julija pogleda sestro. Berta je umolknila, ni se hotela s sestro dalj prerekati, ker bi je ne žalila rada, ali ritmajstru je morala vendar pritrjati. Molče sta legli k pokoju.

Ritmajstra je Bertina podoba živo genila. Kakor svetli meteor je ta dekliška prikazen padla v njegovo dušo, ki je bila mirna kakor globoko gorsko jezero na soparen letni dan. En sam pogled iz krasnih Bertinih oči je vnel spet njegovo srce, o katerem je mislil, da je že davno pogasnil ogenj mladih let.

Sedmo poglavje

uredi

V gradu se navadno življenje z dohodom gospodičin ni nič izpremenilo. Lajtnant je menda čutil, da ni za to družbo in je še pogosteje nego prej obiskoval svoje prijatelje. Ritmajster se je pa še bolj držal doma, skoro po ves dan je bil v družbi gospe in gospodičin. Na vrtu so imeli vedno dosti opraviti. Zdaj je Berta imela kako dobro idejo, kaj bi se dalo še storiti, zdaj je kaj novega nasvetovala Julija, kateri se je ritmajster nehote od dne do dne bolj priljubljal. Ako niso bili na vrtu, sedeli so v salonu. Tu je zdaj eden, zdaj drugi kaj igral na klavir, ali je Berta kaj pela, ali je ritmajster kaj bral, zvečer so se pa vsi izprehajali po vasi. Ali povsod je bil ritmajster duša vsake zabave. Posebno lepo je znal pripovedovati, Berta bi ga bila ves dan poslušala. Njegov simpatični glas ji je stresal dušo. Ako je sedela poleg njega, navdajalo ji je neko sladko čutje in neka dozdaj neznana zadovoljnost mlado srce. Čutila je, kako moč ima ta mož do njenega srca; še predno se je sama zavedala, ljubila ga je že z vso strastjo prve ljubezni. Ali to čutje je pokopala v globočino svojega srca, nobenemu se ni upala razodeti. Ni oče ni mati nista ničesar posebnega opazila na svoji hčeri, da bi se bila kaj izpremenila, le bistrovidna Julija je videla svoji sestri na dno srca, in še prej nego sama Berta je zapazila ona, kako nagnjenje kali v sestrinih prsih.

Nekega dne se odpelje Možina po opravkih v mesto, Julija ga je izpremila, Berta je ostala pri materi. Bilo je deževno vreme, Berta je sedela pri svoji šivalni mizici, Mokošinyi njej nasproti, mati pa kakor po navadi s pletenjem v rokah. Berta je prosila ritmajstra, da ji kaj pove o svoji domačiji. Z živimi besedami ji je začel slikati ljudi in zemljo, na kateri se je porodil. Njegovo posestvo leži ob koncu tatranskih gozdov, kjer se začno velike ogrske ravnine. Na eni strani se razprostira neizmerna pusta, kakor daleč nese človekov pogled, ne vidiš drugega nego nebo in rjavo ravan. Le redko so sejane tanje in po teh dobravah dirja čikoš na neosedlanem konju za svojo na pol zdivjano konjsko čredo. Pozimi pa tulijo lačni volkovi, da se človeku duša v prsih stresa. Kakor je na to stran pogled enoličen in tožen, tako prijazen je na drugo, kjer se dviguje hrib za hribom; zadaj stoje stari velikanski gozdovi, po katerih še nikdar ni pela sekira. Ali tudi pusta ima svoje lepote. Gorski sin ne vidi nikdar tako veličastnega sončnega zahoda, kakor ga vidi človek na pusti vsak dan. Kakor ognjena kroglja se pogrezne sonce ob robu puste, vse se blišči v ognju in zlatu in nebo še dolgo gori v rdečem plamenu. Zdaj zapoje večerni zvon, mrak se spusti na zemljo, iz močvirja se oglašajo nočne ptice, a iz samotne tanje se razlegajo žalostno divji glasovi ciganskih gosli in vmes se čuje vriskanje plešočih čikošev.

Berta je dejala delo na stran, položila je roke v naročaj ter je z nepremeknjenim očesom strmela v pripovedovalca. Njegov glas ji je bil danes posebno mil, neki čaroben ogenj je gorel iz njegovih duhapolnih oči in njegovo sicer bledo lice je žarelo v lahki rdečici.

V tem je sonce že davno zašlo, dan se je nagnil in v veliko sobo je legel prijazen somrak, ki tolikanj dobro de ljubečim srcem. Mati je tudi položila delo v naročaj, sklenila je roke in gledala na cesto, da bi morebiti ugledala moževo kočijo. Na ritmajstrove besede ni pazila, imela je s svojimi mislimi opraviti, naposled so se ji nevedoma zaprle trudne oči v lahkem snu.

»Vidite, gospodična Berta, takova je moja domovina,« tako je končal ritmajster svoj popis.

»Lepa in veličastna je v svoji enoličnosti in jaz jo ljubim iz vsega srca. — Berta, ali bi je ne hoteli videti, jaz bi jo vam razkazoval?« vpraša s sladkim, na pol tihim glasom, ljubeznivo jo pogleda in ji neprevidoma poda roko.

»Oh, da!« vzklikne Berta radostno in stisne ritmajstrovo roko. Ali to je trajalo le en trenutek. Kakor blisk hitro umakne roko, vstane in gre iz sobe. Ko bi v sobi ne bilo že na pol temno, lahko bi bil ritmajster videl, kako je v lica zapekla. Nekaj ji je reklo, da se je prenaglila, čutila je, da ni prav, ker se je dala omamiti prevročemu čutju. Ritmajster je bil pa v tem trenutku najsrečnejši človek na zemlji.

Kmalu potem se je pripeljal Možina z Julijo iz mesta. Berta je bila ves večer nenavadno mirna in tiha in se ni upala ritmajstru pogledati v lice.

Po večerji sta sedeli sestri spet v svoji sobi. Julija ji izroča pozdravljanja mestnih prijateljic, pripoveduje ji novice iz mesta, ali Berta je bila zmočena. Na videz jo je prav verno poslušala, toda v resnici ni slišala niti besedice. To je Julija kmalu zapazila in precej se ji je dozdevalo, kaj je izpremenilo sicer tako živahno sestro.

»Kaj ti je, ljuba Berta?« povpraša jo s skrbnim in ljubeznivim glasom ter jo prime za roke.

Berta se ni mogla več vzdržati, mlado njeno hrepeneče srce je vzkipelo, nekomu se je morala razodeti. Z obema rokama se oklene sestre in ji poljubuje lice.

»Oh, Julija! Jaz ga ljubim, ljubim bolj nego svoje življenje,« govori z zatopljenim glasom in položi glavo na sestrine prsi.

Julija je to že davno slutila, ali vendar ji je danes nenadoma prišlo to spoznanje sestre, ki je bila tako rekoč še na pol otrok. Vendar ji ni hotela, ji ni mogla ničesar očitati. Saj je sama dobro poznala te sladke bolečine.

»Umiri se, Berta! Ne bodi dete! Ako je on tako vreden tebe, kakor si ti vredna njega, potem boš srečna.«

Tako jo tolaži Julija ter jo poljubi na čelo. Nato poklekneta obe pred razpelo k večerni molitvi in gresta k pokoju. Ali Berta ni mogla zaspati, tako tesno ji je bilo pri srcu, tiho je jokala še pozno v noč, sama ni vedela zakaj. To so bile solze veselja in bridkosti — bile so solze prve ljubezni.

Berta se je od tega dne zelo izpremenila; ni bila več tako brezskrbna in vesela, zdaj je ni razveselila vsaka še tako majhna stvar kakor prej. Tiha in zamišljena je včasih po več ur sedevala pri svojem delu. Oče je imel zdaj v jesenskem času mnogo opraviti pri gospodarstvu in dasitudi je opazil neko izpremembo na svoji hčeri, vendar se mu ni zdela posebne važnosti. Mati je imela bistrejše oči, njej se je jelo dozdevati, kaj je vzrok te izpremembe, ali vendar še sama pri sebi ni verjela, tudi se ji ni varno zdelo Berto kaj dalje izpraševati, posebno ko je prišel glas, da bodo šli huzarji kmalu odtod. Le toliko je skrbela, da hčeri nista bili sami v družbi z oficirji.

Osmo poglavje

uredi

Vahtmajster je v tem vedno zahajal k Levki; skoro vsak popoldan je bil ondi in pogostoma je tudi Miška jemal s seboj. Levka je bila prepričana, da hodi samo zaradi nje; le to se ji je zdelo čudno, zakaj noče z besedo na dan. Bil je sicer prijazen, ali Levki to ni bilo dosti, pričakovala je vsak dan, da bo zastavil pametno besedo — vendar v treh mesecih nista prišla dalje nego prvi dan. Vahtmajster je to dobro uvidel in je tudi vedel, ko bi Levka zvedela, da on ljubi Anico, da bi od tistega dne ne smel več čez prag. Le redkokdaj je imel priliko z Anico govoriti, le z očmi sta govorila, največ, kadar ji je včasih na skrivnem stisnil roko — in ona ga je razumela.

Neki večer — bilo je ravno vseh svetnikov dan — sedel je kakor ponavadi vahtmajster z Miškom pri Levki. Drugih gostov nocoj ni bilo, ker ta dan je poseben praznik, posvečen spominu na mrtvece in vsakdo ostane rajši doma. Tudi v krčmi je bilo danes prav tiho; razen dveh vojakov so bili sami domači. Levka in Anica sta sedeli pri mizi, posli pa po klopeh okoli peči, akoravno še ni bilo mraza. Pogovarjali so se samo o resnih stvareh.

Vahtmajster je pravil o nekem tovarišu in prijatelju, ki je padel na Laškem in je tri dni prej že slutil svojo smrt.

»Svoji materi je pisal pismo, da ga čez tri dni pogodi sovražnikova kroglja. Pismo je izročil meni, rekoč, naj po njegovi smrti pristavim nekoliko vrstic in naj ga pošljem njegovi materi. Vsi smo ga pogovarjali, naj si to misel izbije iz glave, posebno ker zdaj ni tako hitro pričakovati kakega boja. Ali vse je bilo zaman. Tretji dan proti večeru se nenadoma zgrabijo naše in sovražnikove prednje straže — in mojega prijatelja je svinčenka pogodila v srce.«

Ravno je vsa družba umolknila, kar se odpro vrata in v krčmo stopi stari Boltovec z glasnim: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«

»Amen!« oglasi se kakor iz enih ust vsa družba.

Boltovec je bil cerkvenikov pomagač, imel je že blizu šestdeset let, pa je bil še trden kakor hrust in, akoravno ni bil nikoli oženjen in ni imel otrok, rekali so mu vendar vsi Boltovčev oče.

Mož je imel neznano miren in častljiv obraz, nikdar ga nihče ni videl, da bi se bil smejal. O njem se je sploh govorilo, da ne pozna strahu in da je ni ure, o kateri ne bi imel opraviti na pokopališču. Ali če so ga včasih hoteli kaj izpraševati o strahovih, nikoli ni rad govoril, le zamižal je in nekako čudno kimal z glavo, kakor bi hotel reči: »Da bi vam hotel praviti, vstajali bi vam lasje pokonci!«

Ko je danes odprl vrata in počasi stopil v krčmo, izpreletela je Levko in Anico kurja polt, ker navadno je zahajal v drugo krčmo na koncu vasi.

»Kam je to zapisati, Boltovčev oče, da ste vi danes prišli?« povpraša ga Levka.

»Truden sem, da me vse boli, včeraj in danes sem ves dan popravljal grobove in zdaj sem moral pa še za Dorico jamo kopati, ker nihče drug ni hotel.«

»Kdaj jo boste pokopali, to siroto?« vpraša Anica.

»Jutri zjutraj.«

»Ali za nocoj ste opravili?«

»Ne še, iti moram v mrtvačnico k Dorici, da napolnim svetilčico.«

»Pa vas ni groza?«

Boltovec malo zamiži in se namuza, češ — mene strah.

»Pred kom bi ga bilo strah?« pristavi vahtmajster.

»Dajmo mir pokojnim dušam! Pomagati jim moramo z molitvijo, ali posvetnih zvez nimamo z njimi.«

»Ti govoriš, kakor veš in znaš,« svari vahtmajstra Boltovec, ki je tikal vsakega človeka, kateri je bil mlajši od njega, ako ni bil posebno velik gospod. »Čudne so te zveze, le malokdo zanje ve, še za tistega, ki jih ve, bilo bi bolje, da bi jih ne vedel.«

Vse pričujoče je stresla groza, celo Miško je vlekel sapo k sebi, le vahtmajster je nejeverno zmajeval.

»Le maji z glavo! To je že star pregovor, da pri vojaku vere ne išči. Ali kar mi vemo, to vemo.«

Vahtmajster se ni hotel delj o teh stvareh razgovarjati, ali vsi drugi, dasitudi v strahu, bili bi radi kaj več zvedeli, posebno Miško je bil neznano radoveden, le škoda, da ni znal z možem govoriti, akoravno je skoro vse razumel.

»Seveda nima vsaka noč enakih moči,« pristavi čez nekoliko časa Boltovec.

»Današnja noč, to sem zmerom slišala, ima posebne moči,« pravi na to Levka.

»Levka, ti pametno govoriš! Kdor pozna skrivne moči nocojšnje noči, lahko najde srečo.«

»Zakaj vi ne poskusite svoje sreče?« veli vahtmajster.

»Kdo ti je rekel, da sem nesrečen?«

»Ali nevarno se je s takimi rečmi pečati!« vzdihne Levka.

»Kdor ima srce za to in Boga pred očmi, kaj bi bilo nevarno?«

»Pa kaj mora človek storiti?« povpraša hlapec plašno.

»Ti, vem, da nimaš srca zato. — Ali če hočeš ravno vedeti,« — pristavi čez nekoliko časa in hlapcu ostro pogleda v oči, »če hočeš ravno vedeti, pa poslušaj: Kdor gre nocoj ob polnoči na pokopališče in vzame prsti iz novega še praznega groba v tistem trenutku, ko ob dvanajstih kladivo zadnjikrat udari, in to prst potem nosi na srcu, temu se izpolni vsaka želja.«

»Vsaka želja?« povpraša Miško, kateremu so se čudno svetile oči.

»Vsaka — ako ni proti sveti božji volji.«

»Meni se vse zdi, Miško, da tudi ti veruješ v te marnje,« smeje se vahtmajster. Miško menda ni slišal teh besed; grobar mu je nocoj še tisti košček pameti, kar je je imel, popolnoma zmešal. Boltovec je pri zadnjih besedah vahtmajstra srdito pogledal izpod čela, ali rekel ni ničesar.

»A kdo bo vse to verjel!« oglasi se spet hlapec, pa se kmalu popravi: »Morebiti je kaj resnega na tem, ali kdo bi hotel izkušati Boga?«

»Veruj, ali ne veruj, meni je vseeno, ali kar vem, to vem.«

Pri teh besedah vstane grobar, ogrne plašč in položi denar na mizo.

»Lahko noč, dobro spite!« poslovi se Boltovec in gre počasi iz sobe.

Vahtmajster je hotel ves ta pogovor na lahko stran obrniti, ali kar jih je bilo v sobi, vsi so molčali. Anica je šla precej z deklo spat. Levka je bila pa razmišljena in Miško se je popolnoma zamislil.

Tudi vahtmajster plača in odide z Miškom.

Luna je lepo svetila, vojaka prideta tiho do vasi. Vahtmajster zavije proti županu, Miško gre nekaj časa dalje, ko pa pride do Mohorjevega skednja, stopi v senco in stoji mirno. Kadar je slišal, da so se županova vrata zaprla za vahtmajstrom, zavije s trepečim srcem nazaj proti cerkvi.

Deveto poglavje

uredi

V farnem zvoniku je ura odbila ravno enajst, ko je Miško spet prišel do cerkve. Sveta tihota je kraljevala po vsej vasi; jasna mesečina je sijala na zemljo. V tej svetlobi se je bela cerkev zdela mnogo večja, posebno zvonik je kaj veličastno strmel nad drugimi poslopji. Vrata od pokopališča so bila na pol odprta, križi so gledali izza nizkega zida in v mrtvačnici je migljal plamen v svetilčici kraj mrtve Dorice. Miško zasliši težke korake, ki so se bližali od cerkve, torej se hitro umakne za kozolec, ki stoji tik pota. Stari Boltovec je šel iz mrtvačnice, tu je Dorici zadnjikrat napolnil svetilčico, potem je še nekaj časa molil za pokoj nesrečne deklice, katero je poznal od mladih nog. Boltovčevi koraki so se počasi izgubili po vasi in spet je bilo vse tiho.

Miško sede na klado, ki je ležala pod kozolcem, in podpre z obema rokama vročo glavo, v kateri so kakor bliski švigale misli. Nocojšnja noč bo odločila, ali kdaj doseže tisto srečo, katero si želi njegovo srce. Boltovčeve besede so mu še vedno zvenele v ušesih. Kdor nocoj, kadar kladivo zadnjikrat udari ob polnoči, vzame prsti iz še novega praznega groba in to prst nosi na svojem srcu, temu se izpolni vsaka želja. Vsaka želja! Tedaj tudi Miškova, ki si ne želi drugega, kakor da bi bil neviden. Imel je sicer pred grobom nekov svet strah, ali da se mu izpolni živa želja, tvegal bi življenje. Odkar so ga osleparili benečanski črni mački, posebno pa, odkar so se mu izneverili kraški gadje, izgubil je skoro popolnoma vse upanje. Ali pogovor, ki ga je nocoj slišal v krčmi, podpihal je spet na novo staro strast, ki je še vedno tlela v njegovem srcu. Boltovčeve praznične besede so spet vzbudile črva v njegovih prsih, ki je bil le omamljen nekoliko časa.

Ali! Ko bi ga še danes upanje prevarilo? Ko bi se bil Boltovec le šalil? Pa to ni mogoče! Boltovec ni mož za šalo, zato mu je porok njegov resni, častitljivi obraz. Tako govori le mož, ki je do trdnega prepričan, da je res, kar govori. In zakaj bi stari grobar ne vedel tega, kar ni vedel ni beneški Jud ni kranjski berač, dasitudi je prehodil devet dežela.

Ura udari zdaj pol dvanajstih. Mišku sapa prihaja čimdalje težja in vedno hitreje in močneje mu tolče srce. Ne čuti mrzlega vetra, ki mu brije v obraz, ker po žilah se mu pretaka nekaj kakor živi ogenj in v glavi mu vre in kipi. Izbuljene oči mu nepremično strme proti pokopališču in njegovo uho nocoj ne čuje drugega, nego kladiva udarce.

Zdaj udari kladivo trikrat pred polnočjo. Miško se vzdigne s klade in posluša s privzdignjeno glavo v nočni zrak. Vse je mirno in tiho. Obrne se proti cerkvi, na vse strani se plašno ozira, odpre tiho vrata in pride do mrtvačnice. Tu je ležala Dorica in pri njej je brlela svetilčica. Miška je izpreletel mraz. Čez grobe dalje hiti proti gornjemu koncu mimo velikega križa, še nekoliko korakov — in pred njim zija nov grob.

Blizu groba počene na velik plošnat kamen in pričakuje trenutka, kdaj se vzdigne kladivo. Kraj groba je bila nametana prst in semtertja so iz nje gledale oprhle človeške kosti. Mišku je bilo tesno pri srcu, lobanja v prsti ga je tako čudno gledala iz votlih oči, a iz groba se mu zdi, da se čuje tiho ječanje. Ta četrt ure mu je bila vsa večnost. Zdajci zaškriplje nekaj blizu mrtvačnice, kakor bi se bila odprla vrata. Mišku se pri tem glasu skrči srce, z žarečimi očmi strmi tja, odkoder je prišel glas. — Strah in groza! Kaj je to? Je li sleparija ali resnica? Od mrtvašnice semkaj se mu bliža bela podoba, naravnost proti njemu gre, zdaj je še kakih deset korakov od njega.

Miško skoči pokonci in plane čez bližnje grobove proti zidu. Pri tej priči podoba zamolklo zastoče ter se zgrudi na zemljo. Kakor blisk šine Miško čez nizki zid in beži proti domu. Iz zvonika so se pa razlegali počasni udarci dvanajste ure.

Deseto poglavje

uredi

Na vseh svetnikov dan popoldne je sedela Možinova gospa s svojima hčerama v veliki grajski izbi in proti večeru se jim je pridružil tudi Mokošinyi. Ali razgovor je bil danes nekako mlačen in prisiljen; vrtel se je le o navadnih rečeh. Berta je bila nenavadno resna, sedela je pri klavirju in je gledala v note, katere so ležale pred njo, ali igrala ni, Julija je pa na videz prav pazno brala v neki knjigi. Pri fari je zvonilo Dorici in skozi na pol odprto okno je veter donašal v sobo žalostne glasove cerkvenih zvonov.

Ritmajster naprosi Berto, da bi kaj igrala. Res je začela nekaj igrati, ali kmalu se je izgubila v svoje fantazije; kakor v sanjah je vedno počasneje prebirala tipalnice in naposled so ji zastale roke popolnoma.

Zdaj stopi v izbo Možina z nekim časopisom v roki.

»Ravnokar berem v časopisu nekakovo žalostno dogodbo, ki se mi zdi, da je v zvezi z žalostno usodo rajnke Dorice.«

Ženske planejo kviku.

»Prosim kratkega potrpljenja!« seže ritmajster ženskam v besedo. »Gospod Možina! Včeraj že ste mi ob ljubili povest o ubogi Dorici; če vam ni nevšečno, prosil bi, da mi jo poveste zdaj-le, predno čitate žalostno novico.«

»Iz srca rad povem, kolikor mi je znano.«

»Mi vsi dobro poznamo Dorico, ker rasla je tu med nami in do desetega leta je bila več pri nas, nego doma. Jedva uro odtod je grad, Bučnik imenovan. Ravno teče zdaj osemnajsto leto, kar je prišel ta grad po smrti prejšnjega posestnika v druge roke. Ko je bil potlačen laški upor, je prišel neki Talijan, Amadeo Bentivoglio po imenu, semkaj v naše kraje in si je kupil ta grad. Bentivoglio je bil že postaren, prišel je prav sam, le pol leta staro hčerko Dorico je pripeljal s seboj in star služabnik ga je izpremljal. Bentivoglio je bil neznansko resen mož, govoril je kaj malo, le malokrat je bil pri nas, navadno se je držal svojega doma, sicer je bil pa prav ljubezniv sosed. Kmalu zatem se je porodila naša Berta in ko je odrasla, tedaj so se naju otroci bolje sprijaznili. Ali je bila Berta v Bučniku, ali pa je prišla Dorica k nam na Polico in ostajala je včasih po ves mesec. Tudi Bentivoglio je zdaj bolj pogostoma zahajal k nam, ali deset let pozneje smo ravno toliko vedeli o njegovem prejšnjem življenju, kakor prvi dan — to je: prav ničesar. Sploh je bil kratkih besedi, posebno o sebi ni govoril in za nas je bilo težko ga izpraševati. Njegovo edino veselje na svetu je bila njegova hči Dorica; posebno ko je malo bolj odrasla, pustil je ni izpred oči. Zadnja leta nas je tudi ona raje obiskovala, prišla je le za kak dan, navadno je bila zadnji čas le naša Berta na Bučniku. Dorica je pa v tem razcvetela v najlepšo deklico.

Lansko pomlad pride nekega dne na Bučnik mlad, lep Talijan. Bil sem ravno tisti dan ondi in Bentivoglio mi ga predstavi kakor sina svojega prijatelja z imenom Cezare Angelini. K nam ga ni privedel nikdar, vedno sta bila doma. Nekega dne — tako so pozneje pravili posli — sta se živo prepirala; zakaj, tega nihče ni zvedel. Drugo jutro mladega Talijana ni bilo več — in v ravno tisti noči je tudi izginila Dorica iz očetovega doma. Ves prepal pride drugo jutro Bentivoglio povpraševat po svoji hčerki, ali nas je nihče že davno videl ni. Vidim ga še zdaj pred seboj, kako se je tresel starec kakor šiba na vodi, zveni mi še zdaj v ušesih glas, kako je zaječal nesrečnik. Izkušali smo ga tolažiti — ali kako hočeš utolažiti očeta, kateri je izgubil edino ljubljeno svoje dete? Še isti dan se je odpeljal Bentivoglio in ni o njem ni o njegovi hčeri nismo več slišali.

Pol leta zatem dobim od Bentivoglia nenadoma naslednje pismo:

»Prijatelj! Posestvo svoje sem prodal trgovcu A. Nikoli več ne bom videl prijaznih vaših krajev, kateri so tolikanj dobro deli bolni moji duši. Moji dnevi gredo h koncu in kar mi je še namenjenih, posvečeni so maščevanju. Ako bi šel do konca sveta, moram ga najti, zapeljivca svoje Dorice. Bodite vsi pozdravljeni in spomnite se včasih nesrečnega Bentivoglia.«

Pozneje ni bilo glasu ni o Bentivogliu ni o Dorici. Posestvo je prevzel novi kupec in počasi bi bil pozabil čudnega Talijana. Kar se pred štirimi ali petimi dnevi Dorica spet prikaže v naše kraje. Ali to ni bila nekdanja cvetoča Dorica, temveč le njena senca. Polno rdeče lice ji je upalo in pobledelo, v črnih očeh je ugasnil plamen njenega mamečega pogleda — Dorica je venela, v njej je umiralo življenje. In kar je bilo še najhuje — izgubila je pamet in um se ji je zmešal. O svojem očetu ni vedela ničesar, nikoli ga ni imela v mislih, vedno je le govorila o svojem Cezaru, da takoj pride in jo povede pred oltar. Stala je pred cerkvijo in vsakogar, ki je šel mimo, vabila je v svate, akoravno nikogar ni več spoznala. Prosila jih je, naj malo počakajo, da pride Cezar, ki ji prinese lepo dragoceno nevestino obleko, potem bo precej poroka! Sedanji posestnik bučniškega gradu jo je iz milosti vzel k sebi, ali že prvo noč je ušla in hitela spet pred cerkev, ker tukaj mora čakati svojega ženina. Uživala skoro ni ničesar; kar so ji ljudje dajali, razdelila je spet med otroke, da bodo laže čakali na ženitno gostovanje. Drugo noč ji je gospod župnik dal nočišče, ali tudi od ondi je ušla — in drugo jutro je najde Boltovec mrtvo pred cerkvenimi vrati. Bog se je usmilil zapuščene sirote ter jo vzel k sebi. Jutri zjutraj jo pokopljejo.«

Možina je končal, vsi so bili v živo ganjeni, nihče ni hotel motiti praznične tihote. Ritmajster se je globoko zamislil. Julija je z mokrim očesom strmela predse na tla, Berta je pa tiho jokala za svojo nekdanjo prijateljico.

»Ljubi mož,« izpregovori po dolgem molku prva gospa.

»Prej si govoril o novicah, ki neki razjasnjujejo vsaj nekoliko to žalostno zgodbo.«

»Res, da! Malo da nisem pozabil na to. V zadnjem listu berem iz Trsta o temle nesrečnem dogodku: ,Včeraj zjutraj so našli ribiči blizu Trsta ladjico, katera je brez veslarja plavala po morju. V ladjici je ležal mlad človek s prebodenimi prsi, v desnici je še držal bodalo; v drugem koncu ladje je pa ležal klobuk in suknja in pod suknjo krvav meč. Vse okolnosti kažejo, da je bil na ladji dvoboj. V suknjah so tudi našli pisma, iz katerih so zvedeli imeni obeh nesrečnikov. Mrtev je Cezar Angelini in drugi, najbrž morilec njegov, Amadeo Bentivoglio, ki se je bržkone sam končal v morju.’«

»Oh, ubogi Bentivoglio!« vzdihne gospa. »Zdaj stoje vsi trije pred sodbo. Bog bodi milostiv njih dušam!«

Družba nocoj ni bila za drug razgovor, ritmajster je šel kmalu v svojo sobo in tudi domači ljudje so šli prej počivat negoli navadno.

Na vseh vernih duš dan je bil Doričin pogreb, h kateremu se je zbralo sila veliko ljudi, tudi iz grada so bili razen lajtnanta vsi navzoči.

Enajsto poglavje

uredi

Tisto nesrečno noč je Miško ves spoten in spehan prihropel domov. Nocojšnja prikazen mu je vzela vse veselje še dlje poskušati svojo srečo. Vere v Boltovčeve besede sicer ni izgubil, temeč le še bolj utrjen je bil v njej — samo z duhovi bi ne imel rad opraviti. Ako ni moči po drugi poti priti do nevidnosti, užil ne bo Miško nikdar tega veselja, po katerem je duša njegova koprnela že od mladih let. Bil je v dnu srca prepričan, da prikazen ni bila nihče drugi nego mrtva Dorica, ki je prišla, da ubrani svojo lastnino. Belo je bila opravljena in prišla je naravnost iz mrtvačnice. Da je podoba zavpila in se zgrudila na zemljo, tega Miško v strahu ni slišal, mnogo manj se je pa upal še ozreti, ker je vedno mislil, da mu je za petami.

Drugi dan je bil Miško ves pohabljen in bolan, ni jesti se mu ni ljubilo. Mohorici ni hotelo v glavo, kaj je Mišku, da mu celo klobasa in slanina ne dišita, še zmenil se ni ni za eno ni za drugo. Proti večeru je vstal in šel malo na vrt, ali je bil tako truden, da je moral leči pod veliko hruško. Miško je bil res bolan; lice njegovo sicer ni pobledelo, to je bilo prav nemogoče, ker je bilo črno kakor saje, ali svetilo se ni več tako kakor poprej in mišice njegove, sicer gibčne kakor struna in trdne kakor jeklo, bile so kar podrezane. Mohorjevi so se kar spogledovali in migali z ramami, nihče si ni mogel misliti, kaj je Miška tako na nič pripravilo in od njega tudi ni bilo mogoče zvedeti ni besedice. Janoš je sicer ugibal semtertja in je dražil Miška, da je najbrž ponoči kod lazil in da jo je skupil od fantov, ali Miško mu na to ni odgovoril ni črne ni bele, le neizrečno zaničljivo ga je pogledal postrani. Vahtmajster je šel ravno zdaj mimo vrta, ustavi se pred Miškom ter ga nagovori: »No, Miško, kje tičiš danes ves dan, da te ni nič na izpregled? Vstani, greva proti cerkvi. Ako si bolan, merica starega vina te ozdravi.«

Ko vahtmajster spomni cerkev, se strese Miško po vsem životu in nejevoljno maha z roko v znamenje, da ne gre.

»Kaj pa ti je, Miško? Saj si ves izpremenjen,« govori dalje vahtmajster in stopi bliže.

Miško molče prikima.

»Prosim te, vsaj govori! Pa ne, ko bi bil spet naredil kako neumnost? Menda te ni vsaj premotil stari Boltovec?«

Miško pri teh besedah vzdigne glavo in pogleda vahtmajstra tako milo in proseče, da je precej vedel, pri čem je.

»Meni se je že sinoči dozdevalo, da veruješ staremu babjevercu.«

»Babjeverec sem ali tja — resnico je vendarle govoril.«

Vahtmajster sede na nizki stolček bliz Miška in ta mu na njegovo prošnjo pove vso sinočnjo dogodbo.

Vahtmajster zvesto posluša, ali ko pride Miško do čudne prikazni, smehlja se ter mu izkuša dopovedati, da se je vse to njemu le dozdevalo.

»Tvoje zaslepele oči so videle ponoči, česar se je balo tvoje srce,« dopoveduje mu vahtmajster.

»Mislite si vi, kar hočete; ali kar sem videl, to sem videl, in tega mi nihče ne izbije iz glave. Luna je jasno svetila, od mrtvačnice je šla proti meni, videl sem jo tako, kakor zdaj vas vidim pred seboj.«

Vahmajster zdaj ni izkušal dalje izpodbijati Miškovih misli, ker ga je predobro poznal ali za se je bil živo prepričan, da je to prikazen videla le Miškova razdražena živa domišljija.

Drugi dan je bil vahtmajster kakor po navadi popoldne spet pri Levki, ali kako se začudi, ko v hišo stopivši zve, da je gospodinja bolna in še celo nevarno bolna. Danes ji je že nekoliko odleglo, ali včeraj so mislili, da bo umrla. Predvčerajšnjim zjutraj so jo našli slabo oblečeno zunaj blizu cerkve na pol mrtvo. Nič se ni zavdala, blodila je le nerazumne reči. Danes ji je bolje; ko se je zjutraj zavedala, bila je njena prva beseda: »Anica!« in zdaj mora ves čas pri njej sedeti; če le odmakne pete, kliče jo že in tudi sicer je vsa drugačna. »Mi mislimo,« tako je končala dekla, ki je pripovedovala to novico vahtmajstru, »mi vsi mislimo, da jo je ponoči luna izpeljala in da se je zunaj prehladila.«

Vahtmajstru se je ta bolezen zdela kaj čudna. To se je zgodilo predsinoči, ob desetih zvečer je bila pa Levka še zdrava in vesela in luna je gotovo pri tej stvari nedolžna. V tej noči, ko je imel Miško tisto čudno prikazen, našli so tudi Levko slabo oblečeno zunaj pri cerkvi v omedlevici. — Kaj, ko bi bil tudi njej Boltovec s svojimi besedami zmešal možgane? Pa kaj bi mogla ona zunaj iskati? Na to vprašanje si ni znal odgovoriti. Ali če je primerjal vse okolnosti, zdaj je skoro pritrjal Mišku, da je res nekaj videl, samo da prikazen ni bila mrtva Dorica — ampak živa Levka.

Kar se je vahtmajstru le dozdevalo, bilo je tudi resnično. Na vseh svetnikov večer Levka ni imela miru, odkar je Boltovec odšel; brez spanja se je premetavala po postelji. Boltovčeve besede si ni mogla izbiti iz glave. Ona ljubi vahtmajstra, mora ga imeti, brez njega ji ni živeti. Ali on noče videti zaljubljenih njenih pogledov, on noče razumeti njenih sladkih besedi — ali v hišo vendar dohaja. Komu neki drugemu za ljubo kakor njej? — Ali kaj, ko bi hodil morebiti zaradi Anice? Nocoj ji je prvikrat prišla ta misel in bila je zanjo grozna misel, katera jo je tlačila kakor mora. Pa saj to ni mogoče, saj nima nikoli prilike govoriti z Anico — ali ko bi vendarle dobil to priliko za njenim hrbtom, da ona ničesar ne ve? Pa zakaj se plaši? Ali nima zdaj zanesljivo pripomoček, pridobiti si za vselej njegovo ljubezen s čeznaravno močjo? Toda Boltovec je rekel, da se izpolni vsaka želja, samo ako ni proti sveti božji volji. Ubogi Levki se je jela pamet mešati, poskušala je moliti, ali zastonj, za molitev ni našla besed. O Boltovec, da nisi prišel nocoj v Levkino hišo, bila bi ona spala, če ne mirno, vsaj brez takih izkušnjav. Bolj ko se je bližala dvanajsta ura, tem hujše misli so ji rojile po glavi, tem huje se je oglašala izkušnjava. Danes je prilika, nocoj in morebiti nikoli več. Zdaj si ga prikloni, dokler ne bo prepozno. Le nekoliko korakov in nekoliko minut — in vse bo dobljeno.

Zdaj bije ura tričetrt na dvanajst. Levki utriplje srce, vročina jo kuha, sama ne ve, kaj dela, vstane, vrže nekoliko obleke nase, na pol brez uma odpre vežne duri in gre proti cerkvi. Po vsem životu se trese in ko zaškripljejo mala vrata, ki poleg mrtvačnice drže na pokopališče, obstane ji noga. Že je hotela nazaj, vendar strast je bila večja nego strah; kakor v sanjah je tavala mimo mrtvačnice po grobih dalje. Že je blizu novega groba, kar se vzdigne iz njega črna podoba — Levka zastoče in brez zavesti se zgrudi na tla. Precej časa je ležala na grobih, mrzel veter jo spet vzdrami iz omedlevice, groza jo obide, ko se ozre okoli sebe. Kolikor more hitro beži s pokopališča, ali zunaj zida že blizu svoje hiše jo spet zapusti moč, da drugikrat kakor mrtva pade na tla in tu so jo zjutraj zgodaj našli ljudje.

Levka se je od tega dne izpremenila, bolezen je imela zanjo dobre nasledke. Strast za vahtmajstra je popustila tisto noč na pokopališču. Podoba, ki se je dvignila iz groba, zdela se ji je, da je duh rajnkega moža, ki ji žuga, naj ne oskrunjava svetega tihega mesta, naj nikar ne išče tu pomočkov za svoje posvetne strasti. Vahtmajstru se je zdaj odpovedala popolnoma in bolezen je vzprejela kakor pravično božjo kazen. Zdaj je tudi uvidela, da ni prav ravnala z Anico in sklenila je po moči to popraviti, kar ji je dozdaj storila krivice. Nobene osorne ali žale besede ni Anica več slišala iz tetinih ust in dekle je kmalu pozabilo, kar je prejšnje dni prebilo pri njej. Levka ji je bila zdaj prava prijateljica in Anica jo je ljubila kakor svojo mater — sovražila je tako nikoli ni. Ko je Levka okrevala, navdajala jo je spet ista misel, katera jo je tisti usodni večer gnala na Doričin grob, namreč da vahtmajster ljubi Anico in kmalu se je prepričala. Na Levkino zaupno vprašanje je Anica jokaje priznala, da ljubi mladega Slovaka od tistega dne, ko ga je videla prvikrat.

Vahtmajster med Levkino boleznijo ni zahajal v to krčmo, le v mraku je večkrat zahajal do plota, ker sta se prvikrat srečala, in tudi Anica se je vedela v takem času zmuzati iz hiše, in tu sta potem govorila mnogo o svoji srečni prihodnosti. Anica mu je povedala, da teta ve za njiju zvezo, a on jo je zagotavljal, da bo, ako se izide vse po sreči, v treh mesecih vojakov prost.

Levka je ozdravela popolnoma in neke nedelje — bil je lep, topel popoldan v pozni jeseni — izprehaja se z Anico po vrtu. Govorili sta o vahtmajstru; Anica ji pripoveduje, kje ga je videla prvikrat in hoče pokazati mesto.

Kako veselo se je nasmihala Anica, ko prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj, tako tudi danes vahtmajstrov veseli obraz gledal izmed vej. V enem skoku je bil pri njima in pri tej priči snubi Anico od tete s kratkimi, pa lepimi besedami:

»Ne vem, kaj bo Anica k temu rekla; ako ona nima nič zopet to, tedaj je tudi meni povšeči,« odgovori Levka in šaljivo pogleda Anico, ki je rdeča kakor roža povesila oči in zgibala beli predprt. Z veselim obrazom in s solznimi očmi poda vahtmajstru roko.

Levka je napravila malo večerjo, poslali so po župana, po Mohorja in na vahtmajstrovo željo tudi po Miška, katerega so pa le siloma spravili s seboj. Bili so dobre volje, le Mišku je bilo nekako tesno, ves večer je bil tih in pogostoma je plašno pogledoval skozi okno proti cerkvi. Ko so odhajali, šepne Levka na vratih vahtmajstru:

»Da ste govorili prej, ne bi bila prebila toliko težav in bridkosti.«

Vahtmajster se je delal, kakor da ni slišal teh besed, ali on jih je slišal — in dobro razumel.

Dvanajsto poglavje

uredi

Neki popoldan — bilo je že proti koncu meseca listopada — sedi Mokošinyi sam v hladnici grajskega vrta ter se pogostoma ozira po stezi, ki drži od hladnice do grada. Listje, katero je poleti tako gosto obraslo hladnico in delalo prijetno senco, ležalo je zdaj na tleh, mrzloten veter je pihal in prve snežinke so jele padati izpod sivega neba.

Danes je prišlo ritmajstru povelje, da mora v treh dneh iti odtod v Ljubljano, ondi bo naposled zvedel, kam ga vede pot. Ritmajster je bil kakor vojak navajen takega nemirnega življenja in dozdaj ni mogel ravno reči, da bi bil kakšen kraj zapustil s težkim srcem — ali danes se mu je tresla roka, ko je odprl list in hitro prečital suhoparne vrstice. Možini je bilo prav žal, ko je zvedel, da ga bodo zapustili gostje, in niso bile le prazne lepe besede, ko je zagotavljal ritmajstru, kako težko ga bo pogrešal. Tudi gospa je govorila tako, akoravno je njej v resnici bilo ljubo, da jih zapusti mož, ki je v Berti vzbudil strastno nagnjenje. Ko ga ne bo več videla in čula, tedaj ga spet pozabi, saj je še na pol dete — mislila si je mati. Ali Berta ni bila več dete. V teh kratkih tednih, kar je spoznala moža, za katerega je zdaj v prvi ljubezni tako strastno gorelo njeno srce, razvile so se bujno njene dušne moči. Značajno in moško vedenje Mokošinyijevo se je lesketalo v njeni mladi duši. Današnja novica o odhodu ritmajstrovem ji je trgala srce; zamišljena je strmela skozi okno in ko so vsi drugi obžalovali ritmajstrov odhod, le ona ni našla besede za to.

Po obedu je dobil priliko Mokošinyi priližati se Berti, ki je slonela ob oknu. »Gospodična Berta!« šepeta ji na uho. »V treh dneh moram iti od vas in vendar bi vam imel še toliko povedati. Ako morete, prosim vas, pridite popoldne v hladnico na vrt, jaz vas bom ondi čakal.« Berta se je molče obrnila na stran, da bi skrila solze, katere so ji zalivale oči.

Dolgo je že ritmajster čakal v hladnici, ali ni se prikazala deklica, po kateri se je tako željno oziralo njegovo oko. Razne misli so mu plale v nemirnem srcu. »Ali bo prišla, ali ne? Ali te jubi, ali ne? Morebiti te je preslepilo le tvoje samoljubje, da si videl ondi ljubezen, kjer je bila le navadna prijaznost in uljudnost? — Ali ne! Njeno oko ne more lagati! — In vendar je bila danes nema, ko so vsi obžalovali tvoj odhod, samo ona ni imela prijazne besede zate. Pomeni to hladnost proti tebi, ali morebiti ne more govoriti vpričo drugih, ker se ji srce topi v bridkosti? Boš li kdaj dosegel to srečo, o kateri si tako lepo sanjal zadnje dni? Današnji dan nosi v svojem krilu zate srečo ali pa nerečo. Kmalu bo določeno!«

Jelo se je mračiti, Mokošinyiju je vedno bolj padalo upanje — zdajci zašumi ženska obleka — in Berta stoji pred njim.

Mokošinyi plane kvišku ter ji strastno poljubi roko. »Hvala vam, gospodična! Srce moje me tedaj ni prevarilo, ko sem bral v vaših očeh. O Berta! Jaz sem danes najsrečnejši človek!«

Mokošinyi jo prime za roko, ona upre v njega velike modre oči in tako sta kakor zamaknjena stala dolgo molče in v očeh sta se strinjali njiju lepi duši.

»Berta, ljubim te, ljubim te bolj nego življenje svoje in vsi moji živi dnevi so posvečeni tebi; ti si sonce moje, na katero se bom oziral, dokler mi oko ne otrpne,« izpregovori Mokošinyi ter nagne svojo glavo. Berta pogleda kvišku, njiju ustne so se srečale in prvi srečni poljub je utrdil zvezo dveh ljubečih src.

»Pa tako hitro se morava spet ločiti!« vzdihne čez nekoliko Berta.

»Ločiti se morava, ali za kratek čas. Mir je storjen, odpovem se vojaškemu stanu in potem pridem spet, da te nevesto svojo povedem v svoje dvore. Ali pojdeš z menoj na Ogrsko?«

»S teboj do konca sveta, ako je treba!«

»Prosil te bom še jutri od tvojih roditeljev in ako žele srečo svoji hčeri, privolili bodo v najino zvezo, ki jo je sklenila ljubezen. In da se ljubimo, veli nam moja in tvoja, veli nam naša vera.«

»Jaz te ljubim!« vzdihne Berta in se oklene okoli njegovega vratu.

Zunaj je že noč legla na zemljo in od cerkve se je zaslišal zvon. To je vzdramilo Berto, hitro se izvije iz ritmajstrovih rok — enkrat si še stisneta roke, enkrat se še poljubita — in Berta kakor lahka srna zbeži po stezi proti gradu.

Drugi dan je bila nedelja. Možinovi so bili kakor po navadi pri deseti maši in so se pripeljali proti poldnevu domov. Mokošinyi jih je že težko pričakoval, ker danes je sklenil snubiti Berto. Oblekel se je prav praznično, krasna obleka je objemala gibčne, lepo vzrasle ude, kakor bi bila nanje vlita; danes si je pripel tudi križec, katerega mu je cesar sam obesil na junaške prsi v znamenje posebne hrabrosti. Bogve, kolikokrat je že premeril v hitrih korakih svoje dve sobi, včasih je stopil k oknu in gledal na cesto, ki drži od cerkve; pri tej priči pa, ko zapazi kočijo, bilo mu je nekako tesno pri srcu, kakor še nikoli prej. V vojni, ko so žvižgale sovražne krogle okoli njegove glave, bil je mirnejši nego danes, ko si misli svojo ljubico snubiti. Ta ura bo odločila njegovo srečo ali nesrečo. Ko se kočija ustavi na dvorišču, pošlje svojega služabnika, da poprosi gospode v njegovem imenu za kratek razgovor.

Možina in tudi njegova gospa si nista mogla misliti kaj je Mokošinyiju, da se danes po služabniku napoveduje, ker je sicer tako domač; danes se še vsaj ne bo poslovil, ker ostane še dva dni med njimi. Le sestri sta dobro vedeli, Berta je Juliji prejšnji večer vse povedala. Kakor so prišli iz cerkve, ostal so vsi v salonu, Berta pa ni vedela, bi li ostala, ali bi šla, da bi skrila nemir, ki jo je navdajal; stopila je k oknu in se igrala s svojim kanarčkom. Mokošinyi stopi zdaj v sobo, vsi so se začudili, ker še nikoli ga niso videli tako prazničnega. Možina mu stopi naproti ter mu prijazno poda roko. Gospa mu ponudi stol. Vsi so čakali njegove besede, Berta se je tresla kakor šiba na vodi.

»Kakor veste,« izpregovori ritmajster, »kliče me dolžnost moja spet odtod, v dveh dneh bom moral spet zapustiti hišo vašo, v kateri sem užival najlepše dneve svojega življenja. Prisrčna hvala vam, premilostiva gospa, in vam, predragi gospod, za gostoljubnost vašo, s katero ste tako prijazno sprejeli vam nepoznanega tujca. Gotovo niso le navadne prazne besede, ako rečem, da se bom vedno z največjim veseljem spominjal srečnih časov, katere sem preživel med vami. In kako bi tudi mogel pozabiti kraj, v katerem mi je takorekoč šele vzšla danica življenja mojega; kako bi mogel izbrisati iz spomina mesto, na katero me veže silna moč — moč ljubezni. Da, jaz ljubim, prisrčno ljubim vašo hčer gospodično Berto. In zato sem danes stopil tu pred vas, da jo slovesno zasnubim ter vas prosim, da mi jo daste v zakon, da bo mila moja žena.«

Možina je ves osupel strmel v ritmajstra, ta snubitev mu je prišla tako iznenada, da svojim ušesom ni verjel. Čudno se mu je zdelo, kako se je v tem kratkem času brez vednosti njegove moglo splesti to znanje. Berta se je boječ ozirala na mater in je izkušala brati na licu, kaj se godi v njeni duši. Gospa je sedela zamišljena, človek bi rekel, na njenem obrazu se je bolj razodevala nejevolja nego privoljenje.

»A Berta?« jekne Možina.

»O njeni ljubezni sem si v svesti.«

Pri teh besedah se ozre Mokošinyi na Berto in stopi bliže nje. Ona ga ljubeznivo pogleda in ta pogled je bolj govoril nego najzgovornejše besede.

»O prvi priliki,« govori dalje Mokošinyi, »odpovem se svojemu sedanjemu stanu. Na Ogrskem imam graščino, ki, dasitudi ni ravno med največjimi, daje mi vendar take dohodke, da lahko vsako željo izpolnim svoji ženi. K svoji sreči ne pogrešavam ničesar, nego li vaše privolitve.«

Možina pogleda svojo ženo in hoče izpregovoriti, ali ritmajster mu seže v besedo.

»Prosim, nikar se ne prenaglite, ne recite ni da ni ne. Tu se tiče prihodnje sreče vaše hčere, stvar je vredna, da se premisli. Predno grem od vas, prosil bom za odgovor, ali zdaj še ne.«

»Še nekaj!« dostavi počasi Mokošinyi s tresočim glasom — pri tem se mu čelo vgrbi in lice mu se zmrači, kakor potemni zemlja, kadar pri jasnem dnevu oblak zakrije sonce. »Še nekaj moram povedati. Mislim in upam, da to ne bo motilo ni tebe, ljuba Berta, ni vas, ki ste njeni roditelji — ali povedati vendarle moram. Vedite torej — jaz sem protestant!«

»Ah, to sem slutila!« zavpije gospa in hoče k svoji hčeri —ali kakor v nezavesti pade spet v naslanjač in Julija skoči k njej. Berta omahuje v Mokošinyijevih rokah.

Možina se približa ljubimcema ter prime Berto za roko. »Pojdi k meni, ubogo dete moje!«

Berta izpusti ritmajstra in pade ihteča na očetove prsi. Mokošinyi je stal kakor od strele zadet; zdelo se mu je, da je odzvonilo njegovi sreči, čutil je, da je odveč zdaj med temi ljudmi. Solza bridkosti se mu utrne in s pobitim srcem zapusti sobo. Zunaj ukaže služabniku osedlati konja, poroči hišni, naj ga izovori pri gospodi in potem zdirja proti veliki cesti. Brez pravega smotra je jahal tjavendan, zvečer pride Pod gaber in tu ostane do drugega večera. Ko pride drugo noč domov, poda mu služabnik pismo. Hitro je odpečati in bere:

»Predragi gospod! Ne morem si misliti resnično srečnega zakona, v katerem ne vlada edinost med možem in ženo tudi v malih stvareh. Najmanj si pa ne morem misliti srečen zakon, kjer vera enega ni sveta drugemu. Hčeri moji sta vzrejeni v sveti veri mojih dedov in pradedov in rad bi imel, da tudi moji vnuki, ako jih je namenil Bog, ne zapuste vere svojih dedov. Mi vsi spoštujemo vas in visoko cenimo prelepa svojstva Vašega srca in uma in tedaj tudi toliko bolj obžalujemo, da se ožji zvezi med nami protivi nepremagljiva zapreka.

S tem se vam vsi priporočamo ter vam od vsega srca želimo sreče v vsem in povsod. Vaš pošteni značaj mi je porok, da ne boste več iskali prilike, govoriti z mojo hčerjo. Vdani vam Možina«

Drugo jutro so huzarji odhajali. Možina se je na vse zgodaj odeljal od doma, ker ni bil prijatelj ženskega tarnanja in vzdihovanja in to je vedel, da brez tega ne bo. Ritmajster res ni iskal prilike govoriti z Berto. Po služabniku je poslal gospe svojo karto za slovo in ko je na dvorišču sedel na konja, bile so vse tri ženske pri oknu — to si je bila Berta izprosila od matere. Še enkrat se ozre Mokošinyi na okno, migne z roko v zadnji pozdrav in kakor blisk ga odnese konj v vas.

Tu so stali pred cerkvijo huzarji vsi pripravljeni za odhod in skoro vsa vas, mladi in stari, okoli njih. Tudi Anica z Levko je prišla do župana, da se še enkrat poslovi od svojega ženina, akoravno je on včeraj skoro ves dan slovo jemal.

Ko pride ritmajster, poskačejo vsi na konje. Miško zatrobi k molitvi in potem odrinejo. Otroci so jih pa izpremljali daleč iz vasi.

Trinajsto poglavje

uredi

Žalost in bridkost sta se po odhodu huzarjev udomačili na poliškem gradu; Berta ni mogla pozabiti Mokošinyija in čas ni mogel ozdraviti rane, kakor je mati prerokovala. Sčasoma se je sicer umirila na videz, ali na njenem licu se je videlo, da trpi njena duša. Pogoste solze so pogasile čudoviti plamen, kateri je prej gorel v njenih očeh, in rožice na njenih licih so pobledele zaradi mnogih prečutih noči.

Kmalu potem je druga nejevolja zadela hišo. Bližnji sosed, s katerim je imela Julija že dolgo znanje in katerega je res ljubila, zapustil je, vrnivši se z daljnega pota, Julijo in si našel drugo nevesto. In kakor bi še ne bilo dovolj žalosti v hiši, zboli mati prav nevarno. Hčeri sta se izkušali, katera ji bo bolje stregla — ali ni ji bilo več pomagati, njeni dnevi so bili šteti; predno je še sneg skopnel po dolinah, položili so jo v hladno zemljo. Materina smrt je Julijo, ki je bila od zadnjega vsa izpremenjena, tako pretresla, da je sklenila odpovedati se svetu in njegovemu sleparskemu upu ter iskati miru v samostanskih zidovih. Oče ji ni mogel braniti, ko je videl trdno njeno voljo. Mesec dni po materini smrti je bila vzprejeta novica v ljubljanski samostan.

Spomladi je prišel vahtmajster po svojo Anico. Izpremljal ga je njegov oče, ki je kar najhitreje želel videti svojo snaho, in še dva druga prijatelja. Berta sama je oblekla Anico na dan poroke in marsikatera solza je padla iz njenih lepih oči na Aničino glavo, ko ji je v lase zapletala nevestin venec. Levka je napravila gostovanje, katero je trajalo tri dni, in skoro vsa vas je bila povabljena — župan je bil starešina, Levka teta, Matizelj je pa mislil, da so se spet vrnili na svet zlati časi, ker tako dobro se mu še ni godilo nikoli.

Možini je ostala zdaj edina Berta, ali bolje rekoč, le njena senca. Srce se mu je trgalo, ko je videl, kako od dne do dne gine ljubljeno njegovo dete. Najrajši je sedevala v hladnici na vrtu, oče jo je tu navadno našel v solze zatopljeno. Možina je sicer kakor prej hodil okoli svojega gospodarstva, ali tudi to ga zdaj ni več veselilo. Drevje je sicer cvetelo, žito je raslo bujno in gora je zelenela, ali vse to ne more več razveseliti njegovega srca. Kaj mu pomaga vse, če mu doma vene najljubša njegova cvetlica!

Prišel je Možinov god. Tega dne se je vedno veselil, ali letošnji ga je le še bolj spominjal teh, katere je izgubil. Lani je bila še živa žena, imel je še obe hčeri, zdravi in veseli po sebi. A danes? Bil je podoben drevesu, katere mu so podsekali najmočnejše korenine. Srce mu je pokalo od žalosti, ko stopi v jutro Berta oblečena s šopkom cvetlic sama pred njega.

»Ljubi oče!« izpregovori Berta, ali delj ne more govoriti, solze so ji zatopile besedo, tudi Možina ni mogel govoriti, strastno objame svojo hčer in jo potisne na svoje prsi.

»Govori, edino dete moje, govori, kaj bi rada?« stoče stari.

»Oče, oče! Ne morem si pomagati. Jaz ga ne morem pozabiti!«

»Le srečno bi te rad videl. Ako misliš, da boš srečna z njim, vzemi si ga, jaz ti ne branim. Kar je Bog zvezal, ne more biti slabo.«

Drugi dan je pisala Berta v mesto prijateljici svoji. Mokošinyi je bil še v Ljubljani, od Bertine prijateljice je zvedel, da je oče izpremenil svojo misel. Še tisti dan je hitel Mokošinyi na Polico. V štirih tednih je bila Berta Mokošinyijeva žena in precej po poroki sta odšla na Ogrsko.

Možina zdaj sam ni mogel strpeti na Polici, prodal je svoje posestvo ter se na prošnjo Mokošinyijevih preselil na Ogrsko, kjer je priča Bertine sreče in je sredi lepih vnukov še sam omladel. Vsako leto enkrat pride na grob svoje rajnke žene, obišče Julijo in stare svoje prijatelje in tem pripoveduje o sreči svoje ljube Berte.