Hvaležna Kazačka
| Slike kazaške. Hvaležna Kazačka Edvard Jelínek |
Česki napisal E. Jelinek, poslovenil Podvidovski.
| |||||||||||||
No, bila je to razkošna Kazačka, ta moja Malina! A kakovšna Kazačka! Poglejte. —
To je bilo tako.
Potikajoč se po poetičnej Ukrajini, dospel sem nekega dne tudi pod gostoljubno streho že od drugod znanega mi poljskega šlahčiča. Po zimi živel je v Varšavi, a po leti zahajal na svoja tiha ukrajinska posestva.
Bilo je oudu pri njih neizmerno lepo. Gostiteljev staropoljski „palacik“ obdajale so bele kazaške koče, nad njimi šumelo je sto močnih topolov. Pred vsako kočo pestrilo se je cvetje, katero Kazačke pod svojimi okenci tako marljivo gojo. In v teh kočah živeli so Kazaki in Kazačke. No „črnobrve“ Kazačke! To je poglavitno ...
Kar je mene do te kazaške vasi vleklo, bile so po vsem samopridne stvari. Povedali so mi namreč, da imajo v tem okrožji Kazačke jako zanimiv kroj, zelo okusen in čisto naroden nakit. Ni se torej čuditi, da sem svojemu laskavemu gostitelju brzo javil željo, opazovati njegove Kazačke praznično oblečene in odičene.
Zmajal je z glavo — ali učinil je takoj naredbo, da bi mojim ničemernim željam pošteno zadostil. Velel je Malini, naj se hitro obleče, kakor je šla na sv. Ivana dan h krstu.
K temu moram pristaviti, da je bila Malina služkinja mojega gostitelja in da proti volji gospodovej ni čisto nič ugovarjala.
Čakal sem nestrpljivo.
A za pol ure zaškripale so dveri ... lahno, polagoma. Bojazljivo in sramožljivo stopila je Malina v sobo. Vsak korak naprej stal je gostitelja živega prigovarjanja, „naj bi se tako ne sramovala“.
No. Tako tedaj stala je ta Rusalka že pred menoj. Iz početka obsul sem Malinin nepopisljivo lepi kroj z laskanjem, katerega bi ne bila prezirala nobena Parižka modistka. Vrhnja obleka, predpasnik, pas, krajka, kurzetska, pasek, čepica in vse to, kar je imela razkošna Kazačka na sebi, zanimalo me je neizmerno. Vrhu tega povesila je glavico in me je skrivej pogledovala.
Ali človek je utelesena nestanovitnost. Pomislite si. To prekrasno ukrajinsko vezenje in ta znamenita harmonija narodnih boj na širokih rokavih te devojke ... vse to me je v kratkem utrudilo in moje oko obstalo je nehote raji na kozmopolitičnej harmoniji razkošne rdečice, katera je zalivala sveže lice — krasne Kazačke. Gledal sem torej s potešenjem na to rdečico, a hvalil pri tem glasno lepoto krojev ukrajinskih devojk.
Trajala je ta študija dolgo.
Čemu je bila Malina tako lepa in čemu je imela tako lep kroj.
Do večera raznesel se je glas o tem po vsej vasi in marsikatera Kazačka zavidala je Malini njeni zapasek, pas, korzetko in predpasnik, kar je baje tako zelo sviđalo tujcu na panskem dvoru.
A ona Malina vedela je tudi dobro, da mi je bila všeč njena korzetka. Inače bi ne bil tako dolgo in prijazno na to gledal.
Sudice spletle so nam do večera tega dne kos črne niti. Usodi, ako ti je odločena, nikdar ne ubežiš.
Čakal sem v obednici na gospodo, koja je baš „na ganku“ pozdravljala novega gosta, gotovo soseda — šlahčiča iz bližnje vasi. Tudi „palacik“, inače zapuščen, oživel je. Služabništvo je letalo po mostovži osobito Fedo z Malino pehala sta se neutrudljivo. Tudi se mi je malo zdelo, da mej Fedom in Malino nikakor ni bilo sovražtvo. Nasprotno — ljubila sta se.
Tu se odpro vrata na iztežaj. Malina odmiče mizo s pota in Fedko, ta zanimivi Kazak, nese velikanski, tulski samovar. Svetil se je lepo in voda je tudi že bobljala v njem.
Fedko je storil tri junaške korake. Še korak in bil bi pri mizi.
Ali, ali! Zapletel si je Kazak nogo v pregrinjalo, opotekel se in prej, nego mu je mogla Malina priskočiti na pomoč — izmuznil se mu je samovar iz roke. Padel je na tla, zaropotal in tok vroče vode polil je pregrinjalo in podlago.
Trpek trenotek!
Fedko je obledel, Malina se stresla. V prsih obeh zastala je sapa. Kazak povesil je potem žalostno glavo, a deklica gledala je obupno okoli.
Občutil sem nad obema ubožcema srčno žalost. Da, to ni bila malovažna nezgoda. Za takove reči izganjajo i najboljši poljski pani Kazake z dvora. Idi! A kaj počne Malina brez Fedka?
V tem trenutku stopil je gospodar z gostom. Ozrl se je na lužo. Temen oblak. Kakor stepni mrak, stopil je na panovo čelo ... Malina se je boječe pritisnila k Fedku.
Co to bedzie, co to bedzie? ... (Kaj bo to, kaj bo to?)
Oj mislil sem si: „nic niebylo, nic nie bedzie“ ... (nič ni bilo, nič ne bo ...)
Nisem pustil gospodu vzrohneti. Lokavo sem prijel gostitelja za roko in mu jo s prosečim pogledom stisnil.
„No ... no ...“ reče gospodar.
„No, tako vidite, kako okorni ljudje smo mi, mi Čehi. Le dotaknil sem se samovara — s prav kaznjivo zvedavostjo in že je bil na tleh ... Vidite ... tega bi vam i najneumnejši Kazak ne bil storil ... Ali kaznujte me za to strogo ...“ šepnil sem mu iz sebe, kazaje pri tem dosti dobro veliko zadrego ...
Gospodar je verjel ... za več mi ni bilo.
Oblak, kateri se je pred trenotkom tako nevarno prikazal na panovem čelu, izginil je v trenotku. S poljsko dobrodušnostjo posmejal se je gostitelj : „Tako, bodete kaznovani — danes morate izpiti deset čaš čaja!“
„Dobro!“ pritrdil sem radostno.
In bilo je dobro. Pobrali smo samovar, „postavili“ ga znova, a podlago izsušili.
Nikdar ne bom pozabil hvaležnega pogleda čarobne Maline. Pokazala mi je ž njim toliko nežne hvaležnosti, da sem se čutil v resnici kraljevo poplačanega. Fedko ni povzdignil očij — sramoval se je!
Drugega dne torej sem se odpeljal, in sicer v velikej naglici. Ni mi ostajalo časa niti toliko, da bi si bil uredil prtljago. Vzela je to na se Malina, katera mi je od včerajšnega dne na vsak možen način javljala svojo hvaležnost.
Odšel sem nerad, zelo nerad. Ko sem se usedel na voz, poslovili so se vsi srčno od mene, najtopleje morda Malina. Gladila je moje nizke ukrajinske konje, „da bi gospoda dobro vozili“. Ko pa se je voz že premaknil, začul sem iz njenih ust ljubeznjivo šepetanje: Iz hvaležnosti!
Toda nisem se mnogo brigal za te besede in brzo je zginil moj voz v vrtincih stepnega prahu ... Po Malini ostala je le — misel.
Čez šest in trideset ur dospel sem na mejo, s čimer je nastopil zelo zoperni čas carinskega pregledovanja, toliko zoperneji, čim menj sem imel stvarij, na katere bi bila uvoznina naložena.
Ali udal sem se mirno v usodo — ne prvikrat.
Došli gospodje odprli so potno torbo in se s hvalevredno gorečnostjo vrgli ne preiskavanje mojih zakladov. Inu, z mojimi plateži država ne bo preveč obogatela ...
Gospodine! Kaj to! V mojej torbi našla se je lepa reč!
Slavna c. kr. čolna straža dobila je v mojej torbi, česar se niti sam nisem domneval. Vrhnja obleka, zapasek, pas, krajka, korzetka, predpasnik, rokavci, čepica — skratka: vsa obleka ukrajinske deklice, tiste, katero sem nedavno hvalil, bila je skrbno zložena v mojem zavitku.
Domišljija! Misel mi je pohitela na stepo ...
A v tem hipu zašepetal mi je tih vetrc poetične Ukrajine ginljivo in milo: Iz hvaležnosti.