I. Puſhavnik.
| ← Reſnize v’ pravlizah. | I. Puſhavnik. Reſnize v’ pravlizah. Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene Anton Martin Slomšek |
II. ¸Star konj. → |
| |||||||
She dolgo let puſhavnik je prebival
V’ puſhavi, imel je ſamoten kraj;
Na terdim kamni mirno je pozhival,
Samenjal zhaſen ſvet sa vezhen raj.
Korenze in ſtudenzhno vodo vshival,
Ni ſhel v’ sapuſhen ſvet nasáj;
Nja ſkerb je bila le Bogu ſlushiti,
¸Se dobriga Ozheta veſeliti.
She sazhne njemu glava ſiva biti,
She priſhla jeſen je njegovih dni;
Sdaj sazhnejo ſe miſli mu kaliti:
Alj vender Bog sa ſvet ſhe kaj ſkerbí,
Ter mora poſhten toljkokrat noſiti,
Kar mu krivizhnik hud’ga navali?
Previdnoſt boshjo tuhtati poſkuſha,
Savupanje v Boga pa nja sapuſha.
In ravno v’zhiſti ſe jeseri
Preſvetlo ſonzhize ſvetli lepò
In dokler voda ſhe ſtojì per miiri,
¸Se hribi in dreveſa vidijo;
Pa naglo ſe podoba vſa rasſhiri,
Zhe fantizh kamen v’glavo vergel bo:
Tak ſe puſhavniku ſerze rasmaja,
In duſhni mir njegov’mu ſerzu vhaja.
Veſ nepokojen, ker mu ni po volji;
»Sakaj, neumnesh! rezhe, med ljudi ne grem?
Veliko zhlovek své v’poſvetni ſholi,
Po ſveti ſpraſhat’ hozhem, kar ne vem.
Puſhavo sapuſtim in grem po polji,
De, alj je Bog ſhe? med ljudmi prav svem.«
O ſvitu vſtane, vseme paljzo v’roke,
In v’mraku hríbe sapuſti viſoke.
She dalezh sadi ſo domazhe vrate,
In sginil je sa njim ſamoten kraj,
Priblisha ſe po roſi lepe trate
Prav sal’ mladenzh, ter ga dohaja sdaj.
»Noj! Bog vaſ ſprimi ſtari brate!
Pohvalen bodi Bog!« Amen na vekomáj!
Tak ſta posdrav’la ſe, in bersh ſposnala,
Tovarſha ſe na dalni pot podala.
Sa ſonzam hladen vezher sdaj prihaja,
Sa dravjam dolga ſenza she ſtoji,
She hladna roſa roshize napaja,
Sdaj beli grad pred njima sabliſhí.
Na hribzi shlahno drevje grad obdaja,
In tukaj njima prenozhit diſhi.
¸Slushavniki ſo she na pragu ſtali,
Popotna vſi prijasni v’grad peljali. —
Goſpod graſhinſki nju sagleda priti,
Na ravno nju k vezherji ſam peljá;
Jedí ſe misa vidi zlo ſhibiti,
In rasſvetlena ſtena bliſketá.
Sa miso moreta ſe poſaditi,
In vina slat bokál ſe njima da.
In ker je ura polnozhi odbila,
¸Sta goſpodarja lehko nozh srozhila.
Minula nozh, sazhelo ſe deniti,
Raslivala pa hribih sarja ſe,
¸Slovo ſta vsela, notla ſe muditi,
She dalezh grad sa njima vidi ſe.
Prijasno sazhneta sdaj govoriti,
Kak bogat goſpodar in dober je.
Puſhavniku mladenzh bokal pokashe,
In de ga je goſpodu vsel, ne lashe.
Ravn’ kakor videl kazho bi leshati,
Ki sravno pota na ſvoj rop preshí,
Puſhavnik dalj ne vupa ſe podati,
Zlo sa shivlenje ſvoje ſe bojí;
Mladenzha ſi ne vupa ſam ſtrahvati,
Na ſtèsi veſ preſtraſhen oſtermi
»Gerduh je tak, ki more to ſtoriti!«
Tak miſli, pa ne vupa sgovoriti.
Sdaj pride huda vura, grom vresava,
Vihar po zeſti v’kroge prah verti,
Naproti njima hud’oblak priplava,
Is hribov ſe povodnja prevali.
She zherna nozh ſe njima priblishava,
Hitita v’grad, pred njima ki ſtoji.
Pa vratariza nju je dalj gonila:
»Poberta ſe, ne bota tu nozhila.«
Sdaj odpre njima, ker ſta le proſila,
Goſpod v komoro gerdo nju peljá;
Vſa ſtena zherna in vkajena bila,
In ker ſta lazhna ino shejna bla,
Prineſe njima kiſelze, de b’ pila,
In is omare kruha pleſnov’ga.
In bersh ko jela jiha prenehati,
¸Se rezhe njima tiſto nozh pobrati.
Vſa shaloſtna ſe morta dalj podati,
Ker nju hudoben mosh ne prenozhí,
Mladenzh pa sazhne mu bokàl dajati,
Njemu, ki njih zhes nozh ne obdershí.
Nevſmilenza s’ bokalam obdarvati,
Dobrotniku ga v’ miru puſtil ni:
Nevoljen veſ puſhavnik le sdihuje,
In ſerd ſe njemu v’ ſerzi povsdiguje.
Ne vé ſe vbogi ſtarzhek kamo djati,
Kr vidi, ſe mu vſe na robe sdi,
»Dobrotniku bokál ſkrivaj jemati,«
Zhe je to prav, on v ſerzu govorí,
»Pa doneſ tiga ſkop’za obdarvati,
Tok tud Bog pravizhen ne shivi.«
Zhe ravno ſo mu te rezhi nasnane,
Tovarſh mladenzhov vender ſhe oſtane.
Veliko pota ſta she ſpet ſtorila,
She drugi dan ſe sazhne sopet mrak,
¸Svetloba nju na poti sapuſtila,
Pozhivat ſi shelí na vezher vſak.
Na ſtrani ſe je hiſhza saſvetlila,
Prek hoſte vdarila na hiſhen prag.
Kraj dobrave tam hoſrnikar [1]prebiva,
Shivlenje mirno s’ſvojo shenko vshiva,
Puſhavnik ſe le s’ straham priblishuje,
¸She vé, kok nju je gerdesh ſprijel,
Na pragu, kaj bi ſtoril, premiſhluje,
She njima ſorſhtnar je na poti ſhel.
Lepo posdravlja in rasſveſeluje
Popotnika, ter je beſedo vsel:
»Poſtrezhi vama imam poshelenje,
Pa ſlabo le je moje premoshenje.«
S’ veſeljam shenka rozhno v’ kuhnjo tezhe,
Vezherjo dobro njima naredit’,
Kapuna pitanga saklati rezhe,
In vinza sreliga bokal nalit’.
Nobeden pretezhnega smiſlit’ nezhe,
Ker ſe prav dobro sazhneta goſtit’.
Veſelo per vezherji zhaſ jim sgine,
S vezherje tud dvanajſta ura mine.
Pa sgodaj ſta popotnika ſpet vſtala
Nobeden sakonſkih ſe ne sbudi,
Sravn’ maliga otroka ſladko ſpala,
Edini ſin, ki v’ sibeli leshi.
Alj preden ſta ſe ptujza prozh podala,
O joj! mladenzh otroka samorí.
Prepaden sdaj puſhavnik veſ trepezhe,
Preſtraſhen on s’ mladenzham hitro tezhe.
Le nagloma pravizi ojſtri vjiti,
Je miſlil ſtarzhek, sdaj potreba je,
¸Se hitro v’blishno goſho dobro ſkriti,
Puſhavnik urno sa mladenzham gre.
Alj pot ſe sazhne njima sdaj sgubit,
V’ ſamoti kam podat’ ne veſta ſe.
Vſa plaha na raspotji obſtojita,
Vgreſhiti pravo pot ſe slo bojita.
Sdaj pride vboshez, ino nju saverne,
Pokashe pod, pred njima ſe podá;
Prelepo polje ſe jim sdaj rasgerne,
Zhres velik potok ſkrita berv peljá.
Mladénzh is berve vboshza v’vodo sverne.
She vtaple ſe, ker plavati ne sna;
»Pomagajte!« ſhe enkrat on savpije,
In vglobozhino voda ga sakrije.
Vezh jese sdaj ne more pokrozhati,
Puſhavnika je she premagalo;
Krivize toljke nozhe samolzhati,
¸Serdito sakrizhi: »Oj ti hudo — —«
In omolzhí — sakaj lepo obſjati
Mladenzha ſvetli sharki sdaj sazhnó.
De angel je — zhloveſhka le podoba,
To prizha sdaj mladenzhova ſvetloba.
Puſhavnik ſe sazhudi in ponisha,
Priklone ſe, poklekne in molzhí:
Poln ſvete grose ſe pred njim pokrisha,
Na to nebeſhki ¸Seraf govorí:
»Ne boj ſe me! naj tebe Bog previsha,
De stuhtat nja modroſt’ mogozhe ni
Zhloveku, k’ſe ne more ſam ſposnati;
Sa to je hotel mene h teb’ poſlati.
Vſe, kar ſtorit me vidil ſi od kraja,
Zhe ravn’ po tvoji glavi vſe ne gre,
Po boshji volji vender vſe ishaja,
In sadnizh sa zhloveka dobro je;
Naj ſerze torej mirno ti oſtaja,
Savupaj in prepuſti Bogu vſe.
Kar pamet tvoja ne vé rasumeti,
Previdnoſti naj boshji oſkerbeti.
In preden hozhem tebe sapuſtiti,
Poſluſhaj me, sakaj ſim vſe to ſt’ril:
»Goſpod ob slat bokal je moral priti,
Ker je le ſvoje hvale lazhen bil;
¸Skos ſhkodo ſe je moral navuzhiti,
De bo dobrote le ſkriváj delíl.
’S ljubesni od te dôbe le poſtreshe,
In ſi nebeſhke ſlave venez veshe.
»Nevſmilenzu, ki naj ſhe prenozhiti
¸Se vſmilil ni, ſim puſtil slat bokál,
De je sazhel ſkos to bolj vſmilen biti;
Popotniga ne bo ’s pod ſtrehe gnal.
¸Svojvolji hotel ſina lovz puſtiti,
Preſtraſhen hudodelz bi bil poſtál,
In ſtarſhe vezhi shaloſti vervati
Poprej je morla dete ſmert pobrati.«
»Berazha ſo rasbojniki najeli,
¸Se vſmilil ni, ſim puſtil slat bokál,
De je sazhel ſkos to bolj vſmilen biti;
Popotniga ne bo ’s pod ſtrehe gnal.
¸Svojevolji hotel ſina lovz puſtiti,
Preſtraſhen hudodelz bi bil poſtál,
In ſtarſhe vezhi shaloſti varvati
Poprej je morla dete ſmert pobrati.«
»Berazha ſo rasbojniki najeli,
¸She le to nozh poſhteno véſ poshgát,
Sa to ſo ga poprej valovi vseli,
Pravizhno véſ poshgaát’,
Sa to ſo ga poprej valovi vseli,
Pravizno véſ neſrezhe ovarvat’.
Visharſtva boshga ſoditi ne sheli,
Po videsu te ſodba sna goljfat’;
Modróſt Ozhetova tud neſrezhe
Dobrote naredi veliko vezhe.«
Nebeſhzhan sgovorí, in she obdaja
Nebeſhka sarja ga; ſe poſlovi,
In ſpet nasaj v’nebeshko luzh odhaja.
Preprizhan pa, de Bog se vſe ſkerbí,
Puſhavnik gre v’ſamoto ſvojga kraja.
Ponishno moli on vſe shive dni:
¸Kakor v’nebeſih, tak na semlji sgodi
¸Se tvoja volja, ki vſe modro vodi!«
Urek.
- ↑ Forſbnar, jagar