II. Prijateljev vernih sem mnogo imel

Prijateljev vernih sem mnogo imel,
a šli so vsi skoraj pred mano,
ko suhemu deblu za listom so list

odpadli mi rano.

Na grobih teh dragih se bridko solzim,
ko bližam življenja se zimi —
kaj tukaj, osámljeno deblo, stojim?

Rad spal bi med njimi.

Le pridi, oj žena s koščeno rokó,
predolgo nikar ne odlašaj!
Če kje pa srce mi še vdano živi,

mu dolgo zanašaj!