II. V refektoriju

Odsev zelene barve je ležal na belem prtu, s katerim je bila pogrnjena dolga miza v refektoriju. Zunaj pred okni so stali mogočni javori, braneči solnčni toploti do zidu in oken. Za mizo so sedele samostanke, obedovale tiho. Ni zaropotal krožnik, ni zazvenčal nož. Samo zaspani glas prelektorice matere Antonije se je lovil pod stropom. Vse je bilo kakor vedno in le obrazi samostank so bili za spoznanje bledejši, trudnejši. Stolica gospe matere prednice je bila še prazna. Vsem nunam je bilo znano, kaj se je bilo zgodilo in čemu se je zamudila. Zdaj je vstopila. Mati prefekta je udarila na drobno zvonilo pred seboj. Prelektorica je prestala s čitanjem, obedujoče so se dvignile in se poklonile. Šele ko je gospa mati odmolila in sedla, je udarila mati Konstantina zopet na zvonilo in dala znamenje, da naj prelektorica nadaljuje. Tiha, mirna in visoka je bila stopila mati prednica na svoje mesto. V njenem podolgovatem, trpko odločnem obrazu z neskončno belim čelom pod temnim nadglavkom, ni bilo sence nemira, plašnosti. Bilo je kakor mramornato obličje z nežno kožo, da so' skozi prosevale drobne modre žilice. Njene drobne, fine roke so bile prav tako razrite od drobnih modrih žilic. Sličila je v obraz in kretnji portretu na steni, neki veliki dobrotnici samostana, grofici s čudno tujim španskim naslovom. Gospa mati Serafina, v svojem petinštiridesetem letu že petič prednica samostana, je bila rojena za svoj posel. Njenemu nastopu se je klanjal sam vladika, ki je menil o njej, da bi mogla biti po dostojanstvu svojega obnašanja že davno opatinja. Takrat se je gospa mati prisiljeno nasmehnila in odvrnila:

»Presvetli! Naj se zgodi božja voija, tudi tako breme bi nosila.« Ali je bila ponosna, ali je koprnela po odlikovanju? Kdo je vedel. Nikoli se ni nobeni njenih podložnic posrečilo, da bi bila pogledala v dušo gospe matere, nikoli ni bilo nikakih intimnejših odnošajev med njo in drugimi. Druge matere in sestre so imele svoje dobrine, svoje slabosti. Gospa mati Serafina ni imela ne očitnih dobrin, ne očitnih hib. In vendar ni bila nobena v samostanu bolj samostojna, bolj izrazita, v eni osebi dekla, gospodična, laikinja, sestra in mati. Kakor druge je imela svoje molitve, »opravke«, kakor druge si je odrekla sladko močnato jed in je bila isti čas nevoljna na sosedo mater prefekto, če jo je posnemala. Kakor druge je častila Jezusa s čudno nežno ljubeznijo, a včasih se je zdelo, da mu mati prednica vendar ne »plete« rada nogavičic in srajček in da ga tudi ne moli kot ženina izbranega, nego drugače, o vse drugače. Ni pela, a je ljubila petje, ni pritisnila na tipke pri harmoniju in so vendar vsi vedeli, da zna orgije in klavir, ni gojila rož in je vendar poznala vse božje in tuje cvetje. Ni se ukvarjala z oltarjem, a je vendar takoj opazila nesoglasje barv v šopku, ni učila in je razumela vse, vedela grajati odločno in pohvaliti spodbudno. Razumela je latinsko, govorila francosko in brala v italijanskem prevodu Kempčana: Hojo za Kristusom. Včasih se je zdelo, da je rahlo pristranska proti tej ali oni, da gotovega obnašanja ne trpi. A glej, prav z ono, o kateri so mislile tovarišice, da je strožja, je postala ljubeznivejša, posnela je očividno nalašč kretnjo, o kateri so nune mislile, da ji je nevšeč. Ni jim bila zaupnica, a ni jim bila niti stroga predstojnica. Nekako vse, mlajše in starejše so čutile isto čuvstvo do nje in kadar so govorile o njej, so jo imenovale zaupno »kralja«.

In kakor da si hoče zaslužiti čudni priimek, se je vedla gospa mati Serafina iz dne v dan še popolnejše, še izbranejše, da je bilo čudo čudno, kako ostro se je ločila od vseh drugih, s katerimi je nosila isto obleko, jedla od iste mize, živela isto življenje.

Ta hip je udarila elegantno na zvonilo. Prelektorica, učiteljica matematike, je utihnila. Gospa mati se je z drobnimi ustnicami doteknila vina v čaši. Tih, polglasen pomenek je zašumel v refektoriju, nemirna radovednost ženske narave je silila v izraz lica, v oči, ki so se ozirale po prednici. Tiho, a vendar glasno dovolj, da jo je bilo slišati vse doli do line, kjer so podajale jedi iz kuhinje:

»Naša ljuba sestra Elekta je hudo zbolela.« 

In kakor da ji je nekaka ljutost hotela siniti na obrazu, je dvignila belo roko in si šla mimo čela, da bi prikrila svoje ganotje. Nato je z mirnim pogledom šla od sosedinj svojih matere prefekte Konstantine in matere ključarice Cirile vse doli do vratarice, temnopolte sestre Neže in gospodičen kandidatinj in laikinj, grofice gospodične Mercedes in vesele, živahne krčmarske hčerke gospodične Anke. Nato je kakor v premišljevanje zaprla oko, kakor da si hoče predočiti lica in duše svojih podložnic tovarišic. Kakor kraljica je sedela sredi svojih, samosvoja in vendar nesvoja, gospodarica in vendar vsa skromna med skromnimi. In kakor da se je zapletel tih, neslišen, pogovor med njo in slednjo njih: Nekako zmedeno otroško se je nasmehnila mati Rafaela s svojo peščeno uro ob sebi, katero je jemala v cerkev in v posteljo in jo vsake pol ure točno obrnila. Sredi molitve se je znala zamisliti, rekla je čudno temno besedo, stavek čudno bajalne mistike: »Zakaj vsak zmaj ima devet glav, na vsaki glavi krono.« Mati Cirila, ključarica, je zamižala z levim očesom; tako iz navade, kakor da je sklonjena nad črno emajlirano urico, katere je znala popravljati in jih popravljala vneto, da je ure zamudila in zvonec preslišala. Mati Silvija je povesila oči, kakor da ugiblje. In res je ugibala. Učiteljici zgodovine ji je prišlo v spomin, da je povedala napačno letnico 1273 mesto 1237. Nemirno se je zgenila: kaj bodo mislile o meni učenke! Mati Antonija, učiteljica računstva, je ponavadi pisala s prstom dolge redove številk pred se in ugibala na pamet bilanco samostanskega premoženja. Živela je knjigo samostanskih računov, iz leta v leto je rastla v njej nekaka idealna skopost. Do bolečine se je razburjala ob misli na davkarje. Mati Gabrijela, gluha vrtnarica, je sredi tišine brez vse zveze zakričala v sosedo: »Seme je bilo kleno, pa zemlja ni za to, meni verujte, mati Antonija.« »Ah, kaj!« je odvrnila mati Antonija, kuharica, »take zemlje kot na našem vrtu, je ni! Poznam jaz zemljo.« Mati Antonija je bila debela, odločna, zelo posvetna nuna, zdrava, s kmetov doma, s težkega grunta. Dva snubca je imela v mladih letih. Eden se je skujal in drugega ni marala, Z bratom gospodarjem se je sporekla. Trikrat je šla k spovedi in se posvetovala in odločila, zahtevala svojo doto in jo prinesla samostanu in postala nuna. Njena posebna prijateljica je bila čudno močno raščena sestra Neža, Afričanka, skrbna samostanska vratarica. Prve čase svoje službe je bila priča premnogega preplašenega obiska, ko je odprla porto, temnolica pod sneženo pečo. V teku tridesetih let je bila barva njenega lica nekako zbledela in njene nabrekle ustnice so se bile nekako osušile. Kljub svojim sedemdesetim letom je bila še vsa krepka, hitra, vedra, z belim polnim ozobjem izgovarjaje čudno-lastne zvoke in zloge. Gospo mater je častila kakor boginjo, tovarišice je ljubila živinsko vdano, lahkota ji je bilo prečuti ob bolnicah tri noči. Ko pa je zaspala, je ni vzbudil ne šum, ne ogenj. Ona ni »pletla« kakor so druge. Ni znala šteti. Takrat jo je potolažila tedanja mlada sestra, sedanja gospa mati. Vzela jo je k razpelu v kapelici. Vse temno razpeto telo Križanega ji je pokazala na starinskem razpelu in ji rekla: »Neža, to bodi Vaš opravek. Umivajte ga!« In od tedaj je sestra umivala svojega Jezusa s solzami in obilno molitvijo. Niže doli ob mizi je sedela sestra Engelberta, tiha, boječa, sama vase zaprta. Nekakšna bol ji je kalila samostansko življenje. Čutila se je tujko, ker je bila ena najrevnejših. Prav nič ni prinesla samostanu. Zato je vezla. Bila je spretna risarica metuljčkov, vonjivih rožnih šopkov, tihih logov in sanjavoblaženih angelcev. Učenke so ji nosile barve in svinčnike in pismene znamke, ker je bila brez znank, ki bi jo obiskovale. Imela je nekje v bližini mesta sestro z otroci in surovim možem, in je nosila poleg svoje žalosti še bridkost svoje sestre, kateri ni mogla pomagati. Čudaška, sama zase je bila sestra Ljudmila, učiteljica petja. Nikoli se ni smejala. Ko pa je sedela za orgijami, se ji je obrazek razvnemal, z odprtimi ustnicami je dvignila glavico, ko da pije melodijo kovinastih piščali. Tudi ona je bila revnega stanu, a očividno ni niti mislila na to. Prazna sta bila sedeža sester Elekte in Anaklete. Stol matere Ignacije je bila že davno zasedla druga. Tako gotovo je bilo, da ga Ignacija ne bo več zasedla. Prav ob robu mize sta si sedeli nasproti gospodični kandidatinji Mercedes in Anka. Mercedes ošabno samosvoja, Anka zadržano vedra, cvet, ki je rastel v solncu, smehu in veselju. In vendar je Anka mnogokrat jokala. Vselej, kadar je imela obisk. Jokala je, ker so hodili domači k njej, naj izstopi, in z grožnjami, da ji ne bodo pustili vzeti nunskega habita.

Gospa mati Serafina se je za hip izgubila v svojih mislih. S toplo ljubeznijo se je zagledala preko dolge mize v ostrorezani aristokratski profil grofice Mercedes. Kakor da je zaslutila prodirni pogled sivih Konstantininih oči na sebi, se je obrnila hitro k materi prefekti in ravnateljici samostanske šole in rekla mirno, a hladno:

»Mati prefekta, ali ne mislite, da posedamo predolgo za mizo?« Mati prefekta je jecaje povesila oči. Vsakomur je mogla gledati v oči in da vidi skozi zid, so govorile učiteljice o njej. Pred prednico ni vzdržala. Tem manj sedaj, ker se je čutila krivo. Nadzornik je bil prišel in nje, ravnateljice niso našli takoj. Obiskovala je svoje bolne »učne moči«. A zdelo se ji je, da to ni noben izgovor in se ni opravičevala ...

Mehko in vendar nepričakovano, ostro je jeknilo zvonilce. Obed je bil končan ...