IV. Umetnici in druge

Gospa mati Serafina je vročila sestri Ljudmili nekam zavaljeno pismo. S koncem svojih dolgih, finih prstov ga ji je prožila. V njenih očeh je sinil nekako pomilovalno zaničljiv izraz; sestra Ljudmila ga je opazila in razumela. Z nervozno naglico je zateknila pismo v široki rokav. Njeno lice je posinelo nad bledoto šlaraste peče. Trudna je šla v svojo celico, zdelo se je, da se bo zgrudila na stopnicah in da tava po hodniku kakor mesečna.

Sestri Ljudmili se je bilo tiste dni prej trikrat zapored sanjalo, da brodi v vrtu belih rož. Čudni cvetovi, tenki ko trsje, opolzko gibki, čudno rezko vonjivi, rastoči iz skrivnostno mokrotnih, opolzkih tal. Sestra Ljudmila je verovala v sanje in je vedela, da je pomenilo smrt. Preden je razgrnila pismo, je vedela: brat ji piše, čudni človek, vinski in prešičji prekupec v surovo obmetani hiši nekje ob hrvaški meji, surov z ženo, drobno, črnooko, ko plamen vzkipljivo in jezično, trd z otroci, umazanimi do oči, robat v besedi z domačimi in sosedi. Piše ji, da je mati umrla, pred tednom, mesecem, morda že pol letom. Slučajno se je domislil, da je treba sestri nuni to sporočiti. Tri dni je vlačil v mastni listnici pismeni list z ovitkom, v osušeni tintnik je nalil vinskega kisa, premešal in pisal. Zato zaudarja pismo gnusno po kisu in obrabljeni listnici, da se ga je gospa mati komaj s koncem prstov dotaknila.

Sestra Ljudmila je odprla svojo celico, Tih, po rezedi in azalejah zaudarjajoč pokoj ji je dahnil naproti. Sestra Ljudmila je mukoma dvignila svoje bledo obličje in je videla križano telo svojega Ženina na steni in je zdrknila na kolena pred razpelom. Pokrila si je oči in molila dolgo. Ko je dvignila obraz, so bile njene trepalnice kakor vnete, toda bledost njenih lic je bila izginila in umirilo se je bilo ob njenih uporno trpkih ustnicah, ki so bile ohranile ta otroški trpki izraz njene štirinajstletne mladosti vse do te dobe njenega tridesetletnega samostanskega življenja. Rahlo je kinknila s kolenom pred Križanim in zašepetala:

»Kakor hočeš, prijatelj moj, moj Ženin! Ljuba mi je radost, ljuba bolest iz Tvojih rok!« 

Segla je v rokav in razgrnila pismo. Strašna roka. Vegaste črke, nobenih ločilnih znamenj. Sestra Ljudmila je položila pismo razgrnjeno na okensko polico in je brala in doznala, da je brat bolno mater poslal v bolnišnico, ker je bila »že presitna in ji nobeden ni znal prav streči.« Naj jo gre v bolnišnico obiskat, če more.

Sestra Ljudmila si je pokrila obličje z rokami in zastokala:

»Ta človek, v bolnišnico jo je poslal. Uboga mati!« 

Vse telo ji je začelo drgetati, težke solze so ji navrele v oči in zdrkale po belem licu. Strmela je skozi okno v nekako trdo točko in čuvstvovala: »Uboga mati! Tolikrat si tožila, da bi že rada umrla in naj te puste v miru doma in Te niso. V mesto so Te poslali. V kmetskem vozu Te vlekli na vlak, potisnili v voz in Te polmrtvo oddali v bolnico za mestom. Tam ležiš teden, morda že dva, tri tedne, blizu mene, ki nisem ni vedela. Mati! Koj, koj pojdem k Tebi, prosila bom —« 

Sočutno ji je legla neka roka na rame. Sunkoma se je obrnila. Sestra Engelberta je stala za njo in dejala tiho:

»Sestra Ljudmila, gojenke so zbrane in čakajo na pevsko vajo.« 

Sestra Ljudmila je planila: »Moj Bog, čakajo!« 

Sestra Engelberta je rekla vprašajoče: »Mati so Ti umrli, Ana?« 

»Ne, v bolnišnici leže,« je odvrnila sestra Ljudmila, »obiskala bi jih rada. Ali me boš spremila, ti, Pepa?« 

»Bom, Ana!« 

»Pojdive,« je dahnila sestra Ljudmila. Roko v roki sta stopile iz celice. Videla ju je gospa mati, ko sta se držale za roko in ju je pogledala ostro. Oni sta se izpustili.

»Zamudila sem se —,« je zajecljala sestra Ljudmila. Gospa mati je molče prikimala. Zardeli od zadrege sta stopili prijateljici v sobo za petje. Hip pozneje je napolnila sobo polglasna, sanjava melodija. Melodijo je bila postavila sestra Ljudmila, besede je bila zložila sestra Engelberta. Tihe, sladke besede, dihajoče sladko tajno samostanske sreče in bridkosti, izliv ljubečega srca materi križanega Ženina:

»Kako bi mogla po tej poti
in da bi k tebi ne prišla,
ki si od blažene mladosti
kraljica mojega srca ...«

Naslednji dan je obiskala sestra Ljudmila v spremstvu prijateljice Engelberte mestno bolnišnico. Našla je mater v mrtvašnici. Prejšni dan je bila umrla na operaciji. Bleda, brez solz je privedla sestra Engelberta tovarišico v samostan. Sestra Ljudmila je šla v kapelico in premolila v njej tri ure. Zvečer pri večerji je bila mirna. Nekak sladkootožen mir je dihal iz lic. Kakor zamišljena je rekla polglasno:

»Bridkost si dal! Hvala prijatelj, ljubi Ženin!« 

Drugi dan je bil njen god. Prijateljica Engelberta ji je poklonila drobno pesem za dar. Skupaj sta jo brale. In ko sta prebrale zadnjo kitico, sta se razjokale in ponavljale zadnje stihe:

»... o mati!
Domov je srce zahotelo,
Gospod je zdaj tvoja sladkost,
o, mati!«