Ibikovi žerjavi
| Ibikovi žerjavi Jovan Vesel Koseski |
| |||||||||||
Ibikovi žerjavi
uredi(Po Schillerjevi: "die Kraniche des Ibikus".)
Pričijoča iz nemškiga jezika poslovenjena pravlica je greškiga izvira. Ibik je bil imeniten greški pesnik, Polikelov sin iz Regje v spodno italijanski zemlji. Živel je pred Kristusovim rojstvam ob času Kreza in Polikrata v 54. olimpijadi. De je resnično, kar se tù od njega pové, nam pričajo Svida, Antipater, Sidoni, Plutarh in drugi stari pisatelji.
Stari Greki (Gregi, Gérci, Gerki) so imeli navado, sniti se vsakiga druziga léta na Korintskim, Istmos imenovanim medmorju. Obhajali so tam v velicim gledišu krasne narodne igre v čast pomorskiga bogá Posejdona ali Neptuna. Veliko bližnje smerečje je tema bogu posretjeno bilo. Tam so se pevci in pesniki s petjem, tekuni s tekam, vozniki z vozenjem pričo celiga naroda skuševali. Zmagavec je bil visoko časten in z vencam smerekovim iz Neptunoviga gaja obdarovan. K takim igram je bil naš Ibikus na potu.
Apol, pevski bog. — Akrokorint, imeniten grad na višavi Korintskiga mesta. Heli, bog svitlobe in sonca. Od njega so rêkli, de vsaki dan celo zemljo na tanjko pregleda, zatorej vse vidi in ve.
Od glediša bravši se spomnimo, de greški teatri streh niso imeli, in de so po dnevu, ne kakor zdaj po noči, v teatrih igrali. Iz sedežev je ljudstvo nad sabo, in krog sebe, na široko zrak in nebo viditi moglo. Zatorej sta visoko sedeča Ibikova ubijavca že od delječ žerjave zagledati mogla, preden so ti nad gledišnim predóram ali odpertjem, leteli. — Atika, Azija, Avlída, Tebe, Lakonija so greške imenitne mesta in dežele bile. — Evmenide, Erinje grozne boginje mašovanja, osvete, gotove povračbe in kazni. Kako strašne so po greškim mnenju bile, berêmo v pesmi.
Na pevski skus, ua skus vozniški,
Ki na Korintskim bregu griški
Národ edini vsih plemén,
Gré Ibikus, umetnih člen.
Apol mu dal je pevsko žilo,
Besede moč, jezika med;
Tak ves navdan z govorno silo
Iz Regje pride petja vnet.
Na hribu že razmotri jasno
Akrokorinta sleme krasno,
Pobožne grôze stopi v gaj
Neptunovih smerečij zdaj.
Samotno tiha hosta vsa je,
Žerjavi le ga spremljajo,
Ki v daljne južne tople kraje
Mračivnih kit na potu so.
"Pozdravim vas, prijazne tice,
Po morju bivše mi družice;
Za dobro znamnje vas imám,
Enaka je osoda nam.
Mi pridemo iz delj mrazótnih,
In išemo gostiven tlak,
Usmiljen bodi bog popótnih.
Ki tujca brani zlih napak."
In pridno se naprej pomika,
Že srede gojzda se dotika,
Tu vozko pot mu nagloma
Zaskočita morivca dva.
On ude v bor oberne lične,
Pa kmalo rôka omedlí;
Napenjala je strune mične,
Nikdar samostrine močí.
On kliče v bran bogove, ljudi,
Rešitelja nikír ne zbudi;
Če ravno v deljo seže krič,
Živečiga ni tukaj nič.
"Tak zapušen umreti imam,
Na tujim tu, ne žalovan,
Kér upa tud osvete nimam,
Hajduku v strašno rôko dan."
In ranjen živo v prah telebi, —
Žerjavi zašumé na nebi,
On čuje, vid ne služi več,
Njih krokotanja glas doneč.
"Žerjavi, oj, prijazne kite!
Kér druge priče za-me ní,
Morivce moje vé tožite!"
To rêče — in v smert zaspí.
In truplo tam dobijo nago,
In kmalo pevca lice drago,
Oskrunjeno morivnih sil,
Spozná v Korintu gostomil.
"Kaj tebe, brate, najdem tako,
In z vencam, glej! smrekovim
Oviti tvoje čêlo jako,
Deležen slave, mislil sim."
Plakaje zbor gosteč to čuje,
In pesnikovo smert žaluje,
Vso greško zemljo tuga vžgè,
On sercu vsakim zguba je.
V sodiše vréjo serda vneti,
In cela množica hrumí,
De pevca se spomín osveti,
Moritelj toči kri za kri.
Pa kje je sled? Po znamnju kakim,
V okrožju zbora, v stisku takim
Kardel naroda celiga,
Spoznati čern zločín se da?
Je ropar bil, želján zaklade,
Alj bil je kak zavidnik skrit?
To Heli sam razkriti znade,
Ki vse posvetno dene v svit.
Znabiti de ošabne glave
Se širi v sredi greške sprave,
In kér ga iše serda ost,
Se svojih del raduje prost.
Na pragu clo svetiš kljubuje
Mordè bogovam večnosti,
Se ravno v trumi napihuje,
Ki se v glediše tam valí.
Tu klop o klopi tik sedijo
Skor odra stebri se všibijo,
Iz bliž, iz delj, visok obroč,
Narodi greški čakajoč.
Doné ko šum valov globocih,
Ljudí nabasan, se glednjak,
Ovinkov bolj in bojj širocih,
Dviguje kviško v sinji zrak.
Kdo vé iména, šteje rode,
Ki prišli so v gostivne zgode?
Iz Atike, iz Avlide,
Iz Tebe, iz Lakonije,
Iz daljne zemlje azijanske,
Iz vsih otokov prišli so,
In kora pesme veličanske
V gledišu tu poslušajo.
Po stari šegi, modro, kasno,
Korakov merjenih počasno,
Iz dna stopivši zadniga,
Igravnico obhodi ta.
Tak smertna žena ne koraka,
Tih dom rodil pozemski ni,
Orjaška mera strašna taka
Človeško daljno prestermí.
Ledovje černa plahta bije,
Košenosuha rôka vije
Žarečih bakel mračen plam,
Kerví v obličju manjka znam.
In kjer na glavah po navadi
Ljudém prijazni kodri so,
Serdíte kače, divji gadi
Trebuha strup napenjajo.
Sukáje v krogu se ostudno
Zakrožijo popevko čudno,
Ki serce zgrabi grešnika,
V žareče spone vkuje ga.
Omamši svest, razum slepivši,
Erinna pesem zadoní;
Doni — slušavcu kri popivši,
In lirnih glasov ne terpí:
"O, blagor, ki se čist ohrani,
Ki zmot in greha dušo brani,
Mé bližati ne smemo se,
Življenja pot mu gladka je.
Gorjé nasprotno, ki skrivaje
Nakída si pregrehe zlo,
Mé hčere tmin, za vse plačaje,
Njegovih pêt se primemo."
"In če vbežati misli marno,
Za njim sledé smo tam viharno,
Tekočo nogo vpletši mu,
De pasti mora v gnus prahú.
Tak tiramo ga brez nehanja,
Kesanje vse je prazno nam,
Naprej, naprej do mertvih stanja,
In zmir je naš — in tudi tam."
Tak pevši ples končajo čuden,
Mertvaškiga molčanja studen
Leží na celim domu duh,
Ko de bi sodbe bil posluh.
In stare šege, modro, kasno,
Igravnice obhodši krog,
Korakov merjenih počasno
Zgubijo zad se v skrit oblok.
Je res alj sanj grozenje tako,
Treptaje praša serce vsako,
In klanja se mogočností,
Ki skrivno sodi, vedno bdí,
Ki čudovitno, neundjivo,
Napleta temni klonč napák,
Globoko v sercu kliče živo,
Pogledu pa se vogne v mrak.
In čuj! — Iz gorne galerije
Zdej glas nakrat plašán zavpije:
"Ibikove, o Timotéj!
Žerjave tam, poglej, poglej!"
In zrak pokrije nagla tenja,
In čez predór gledavnice
Mračivniga se mergolenja
Žerjaven roj poganja tje.
"Ibíkove!" — ime štimano
Vsim persam novo vseka rano,
In kot valovi v cmerk veršé,
Od ust do ust prašanje gré:
"Ibíkove, ki vir je plaka?
Ki umorjen je, žertva zlih,
Beseda kaj pomeni taka,
In kaj prikazen tičev tih?" —
In glasno bolj in bolj še praša,
Prašaje zdetja sum naraša,
Vse ljudstvo kliče: "Pazite!
To Evmenídna sila je!
Imamo ga, ki ga je umoril.
Izdá se sam s klicanjem tim,
Primite ga, ki je govoril,
In zgrabite tovarša z njim."
Pa ta je komaj reč izustil,
Bi rad besedo v gerlu pustil;
Zastonj, — obraz od straha bled
Obložene vestí je sled.
Pred sodnika ju ljudstvo tira,
V trenutju sta previžana.
In pričo vsih pravíce skira
Poverne zlo morivcama.