Idealizem v kavarni
| Idealizem v kavarni. Ivan Cankar |
Spisal Ivan Grádar.
| |||||||||||
Sedela sva s prijateljem ob okrogli mramorni mizici, poškropljeni s kapljami črne kave in potreseni s pepelom cigaret. Bilo je že precej pozno na večer. Zrak je postajal gost in meglen, luči so trepetale v zaspani svetlobi kakor bi se vsak posamezen žarek le s težavo preril skozi težke plasti tobakovega dima, prahu in različnih parfumov. Čulo se je odskakovanje biljardnih krogelj, žvenketanje žličic na kozarce glasno govorjenje in krohotanje. In ta zaduhli zrak, vsi ti različni glasovi in trepetajoča, meglena svetloba, — vse je odsevalo na obrazih gostov, na vsakdanjih, navadnih obrazih, na katerih ni bilo mogoče zapaziti nikakega določnega, celotnega izraza. Vsaka črtica in gubica, zdelo se je, da živi svoje posebno življenje, ki nima z ostalim obrazom nobenega opravka. Vse je bilo zmedeno in raztreseno, četudi polno živahnosti in gibanja, — kakor navadno na ljudeh, ki vidijo in slišijo tisoč stvari ob enem.
Del sem iz roke časopis, v katerem sem čital med „raznimi novicami“, kakšne honorarje dobiva neki slavni pisatelj za svoja dela. Moj prijatelj je naslanjal glavo na steno, gledal s polzatisnjenimi očmi v strop in se igral z dimom, puščaje ga v kratkih, enakomernih prestankih skozi nosnice.
„Umazano je to! Nesramno!“ vzkliknil sem z zlovoljnim, skrajno ogorčenim glasom.
Prijatelj je odprl usta in izpustil iz sebe cel oblak višnjavkastega dima.
„Čemu kričiš, dušica moja? Kaj je tako nesramno in umazano?“
„„Človek se lahko jezi ... Pomisli to kupčijo! Kakor židovski kramarji! Poezija na vatle! ... Res, daleč smo prišli z umetnostjo. Postala je rokodelstvo, s katerim si služi par tisoč ljudi svoj vsakdanji kruh. Boginja si je opasala predpasnik in zavihala rokave! ... Umazano, poniževalno!““
„Ti si torej prepričan, da spada stradanje še vedno med najsvetejše dolžnosti pesnikov in pisateljev?“
„„Ali ne, nikakor ne! ... Toda samo oglej se nekoliko! Nekdaj so pisali iz navdušenosti do lepote, iz ljubezni do lepote, iz ljubezni do vzvišenih predmetov; zato gledamo na tedanja dela, kakor na čudovite, nedosežne spomenike iz lepših časov ... Kako pa delajo današnje dni! Lepota: — neznana, predpotopna stvar! Visoki ideali: — neumnost! Umetnost, pa naj bo že slikarstvo, ali poezija, ali glasba, ni nič druzega več, kakor del svetovne trgovine in umetniki so samo še ponižni sluge svojih odkupovalcev in založnikov in svojega želodca. In kako dobro se počutijo v tem svojem nizkem stanju! Kako lahko so pozabili na vse boljše nagone, na vse plemenitejše misli! Kupčija nese in redi, — čemu bi jo odklanjali? ... Sramota!““
V tistem hipu so zazveneli čudoviti, tihi, melodični glasovi, kakor bi prihajali od zunaj iz jasne zimske noči, — boječi in trepetajoči, kakor bi se strašili tega surovega hrupa in zaduhlega, dušečega zraka.
Tam v zadnjem, poltemnem kotu velike dvorane je sedel plešast starec s citrami pred seboj. Na vrat so mu padali dolgi, redki lasje, podobni mokremu predivu. Nenavadno visoko čelo se je svetilo, kakor z mastjo polito; na oči so padale goste, sive obrvi, a velike debele ustne so se neprestano premikale, kakor bi spremljale z besedami na tihem vse misli in čute, vstajajoče iz svetlih strun ...
„Stvar ni tako vnebovpijoča, kakor si jo predstavljaš,“ opomnil je moj prijatelj in svalkal med prsti novo cigareto. „Obljubljeno ali pričakovano plačilo vsekakor vspodbuja umetnika k delu in to ni nič slabega. Da bi mu bil pa denar vodnik in edini gospod, tega ti nikakor ne morem priznati. Morda vpliva nanj, da dela časih prehitro in prepovršno, da se ozira malo preveč na svojega naročnika, — ali ta vpliv je samo postranski. Duha mu ne more potreti ali predrugačiti, kvečjemu če ga nekoliko omaže in obrabi ...“
„„Tudi tebi je že zašlo v kri ... Ne, niti misliti ne sme umetnik na plačilo ... Plačane misli, plačani čuti, — kaj imajo opraviti z umetnostjo? Kar govoriš o tistem blagodejnem vplivu, to so sofizmi. Z njimi se izgovarjajo ničvredni fabrikanti. Lepota in umetnost sta stvari, ki ne moreta imeti nikake zveze z vsakdanjim umazanim življenjem ... Ali čemu je treba zdaj govoriti? Umetnosti je pala tako nizko, da bi bilo boljše, če bi jo pustil naš čas popolnoma pri miru ... In tu imaš ilustracijo ... Poglej ga!““
Starec je hodil po kavarni s krožnikom v roki. Prišel je ravnokar k starikavemu, črnobradatemu človeku, zaglobljenemu v široko razprt časopis in pomolil je nabiralnik predenj.
„Tu imate desetico pa pustite tisto neumno brenkanje; človeka samo moti in —“
„„Vi. ... Vi! Obdržite svojo desetico, jaz je ne potrebujem ... Tu, če hočete, še eno ... dve ... tri! Žival, ki ne razume umetnosti ... bedasta, brezčutna žival ... Ne bojte se, jaz Vas ne bom motil ...““
Vse se je ozrlo v razjarjenega starca, ki je hitel z zardelim obrazom in bleščečimi očmi k svojim citram, vzel jih pod pazduho in odhitel iz kavarne. Nekateri so se glasno zasmejali, drugi pa so samo zgenili z rameni, kakor bi hoteli reči: „Star je, zato mu ni zameriti ...“
Moj prijatelj se je nasmehnil in me pogledal z zadovoljnim hudomušnim mežikanjem. Jaz se nisem mogel zagovarjati. Zamahnil sem z roko in izgovoril pol ironično in pol resno:
„To je bil — fenomen.“