Idejalist

Idejalist. Noveleta. Fran Gestrin

Spisal F. G. P.

Izdano:	Slovenski narod 26/266–72 (1893)
Viri:	dLib 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Imel je pač tako navado! — Navada pa je naša tiranka, kateri se hoté in čestokrat tudi ne­hoté lažje in vztrajnejše pokoravamo, nego vsem svetskim ali božjim zakonom.

Točno ob tričetrt na štiri popoludne ga je moral čakati galoniran kočijaž pred hišnimi vrati z elegantno kočijo, pred katero sta nemirno bíla s kopiti dva čila rujavca ter mučila svojega gospodarja, ki ju je navzlic krepkim uzdam in vajetom že stežka pridrževal. Kmalu po naznačenem času pa je prisopihala po kamenitih stopnicah nizdoli trebušata osebica gospoda ministerijalnega svetnika, dr. Etbina Poljaka. Svetnik je zlezel s pomočjo svojega sluge mej mehke blazine kočijine, — sluga je skočil na „kozla, — kočijaž je tlesknil z jezikom in rujavca sta zdirjala kot vihar izpred petnadstropne hiše. — In ko je bila v stolpu cerkve sv. Pankracija ura pet, vrnil se je že vselej gospod svetnik s svojega običajnega sprehoda domov. Tako se je vršilo malone vsak dan. —

Tudi danes se je peljal Poljak na sprehod. Veselo in navzlic svoji debelosti nekako gracijozno je pridihal nizdoli k vozu; kočijaž in sluga sta mu delala kar najglobočje poklone, svetnik pa jima je milostno odzdravljal kot menda še nikdar. Ej, sicer je bil gospod tako strog in siten! — Skoro brez pomoči stopil je danes nekam lagotno v odprto kočijo, se zadovoljno naslonil nazaj ter si prižgal dišečo smodko. In njegove oči so se kar bleščale sreče in zadovoljstva mu je rdelo polne lice; nemirno si je pogladil parkrat zapored svojo dolgo črno brado ter se zamislil. Kočija pa je drdrala po najbolj obljudenih in najlepših ulicah venkaj iz mesta v proste narave sveži zrak. Ljudje so ga pozdravljali danes sósebno spoštljivo. Nu, on je privzdignil samo včasih svoj cilinder in še takrat malomarno. Misli njegove so bile bog ve kje! —

„Li že veš, da postane ta-le — baron?“ — vprašal je mlad uradnik svojega druga ter namignil skoro zaničljivo s palcem proti svetniku Poljaku.

„Torej res?!“ začudil se je tovariš in poteza zavisti ali sovraštva — najbrže pa obojega — mu je zaigrala okoli ustnic. — „Nu, čudno sicer ni; klečeplazil je dovolj časa okoli vladnih sukenj in plesal je tudi vedno le po taktu vladne harmonike in sedaj — ta renegat baron!“

A tudi ta dva sta bila potegnila pobliskovo svoja klobuka raz glave in ju zavihtela tja do tal, kakor drugi, ki so srečavali Poljakovo kočijo. Vsi so zgibali svoje hrbte v ponižni dve gubi, nabirali lica v uprav suženjsko udane poteze ter skušali z vsem kretanjem izraziti svoje brezpogojno in brezmejno spoštovanje in pokorščino. — Kaj pa so čutili v srci ter mu želeli, vedel ni nihče in vender — vsi isto!

„Baron, — baron!“ — šepetale so pa tacih udanostnih izjavah svetnikove ustnice ter se mu zakrožile v porogljiv nasmeh. — „Dosegel sem torej svoj idejal ... mlad in krepak sem še ... pa le še višje, višje! — Smrt je še daleč, — v hranilnici tudi nimam veliko nad pol milijona kron ...“

Kočija je pridrdrala do konca Zofijine ceste ter hotela baš kreniti v Ferdinandovo mesto. V elegantnem krogu je nameraval zapeljati kočijaž okoli ogla visoke, postarne palače v ozko ulico; pritegnil je levega konja ter na lahko ošvrknil desnega. V istem hipu pa stopi izza ogla dolga vrsta dečkov in deklic v jednobarveni, siromašni obleki sirot, spremljevana od nekaterih usmiljenih sester. V rokah tišče nekateri brojanice, drugi prižgane sveče, vsa vrsta pa glasno govori z monotonim glasom molitev. Za njimi so nesli preprosto belo krsto, kateri je sledila truma redovnikov in redovnic ter še nekaj pogrebcev.

Ta nenadejani prizor je osupnil konja in kočijaža. V strahu, da bi se dirjajoča rujavca ne zaletela mej sprevodnike, potegnil je kočijaž instinktivno tako močno za vajete, da sta se spela na zadnji nogi, potem pa planila v stran. Kočijažu, ki je skočil za slugo raz „kozla“, so zdrknila vajeta iz rok, voz je butnil z vso silo ob palačin ogel ter se prevrnil. Že itak preplašena konja izgubila sta vsled tega čisto vso zavest ter divje zdivjala dalje, vlečoča za saboj prevrnjeni voz. Splošna panika! — Visokoraščen redar in še dvojica pogumnežev zgrabi vender konja ter ju ustavi.

Mej tem se je nabrala velika množica ljudij okoli svetnika, ki je pri padcu raz kočijo priletel tako nesrečno na tla z glavo, da je omedlel. Zdravnik S., ki je šel slučajno mimo, ukazal ga je takoj zanesti v palačo, ondi pa je konstatoval, da ima svetnik na temenu globoko rano in da se je radi pretresa možganov bati najhujšega. Malo trenotkov za to izjavo je bil ministerijalni svetnik, dr. Etbin Poljak, določeni baron, že mrtev. Položili so ga v lastno mu kočijo in peljali počasi proti njegovi hiši.

Baš je bíla v stolpu cerkve sv. Pankracija ura pet, ko so ga nesli po kamenitih stopnicah navzgor bledega, krvavega ...

Obupan ženski plač je zavrisnil po zgorenjih dvoranah; na centralnem pokopališči pa so ob istem času polagali v gomilo neko usmiljenko Marijo.

II.

Bilo je dobrih 20 let preje.

Mladenič pogumnega pogleda, zardelih lic, črnih las in brk ter male, čokate postave v borni, na pol kmetski opravi je stal pred gospo Nasičko.

„Torej velja!“ — mu je dejala ter mu podala desnico, katero je mladenič za hip prijel. — „Pošljite po postreščku takoj svoj kovček semkaj, pa pridite še sami; — to bo Vaše stanovanje. Jutri pa že lahko začnete s podukom.“

„Da, gospa milostiva!“ — odgovoril je mladenič, pravnik Etbin Poljak. — „Klanjam se, — gospa; ponižen sluga, — gospica!“

In odšel je brzih, krepkih korakov, da je od­ je odmevalo po vsej hiši in se je treslo nadstropje.

„Okoren je še nekoliko, pa zdi se mi, da je bistre glave. Pri nas se bo že privadil varnejšega kretanja!“

Takó je govorila gospa Nasička svoji hčeri Minki, ko sta se vračali v stanovanje.

„Ljubezniv zna biti,“ — pristavila je Minka; — „dobro srce ima in baš to je potrebno učitelju našega razposajenega Bogomira!“

Nasička je bila še prav mladostno krepka udova zdravnika, ki je pred devetimi leti umrl za zlatenico. Ker je bil pokojnik ne samo vesten v svojem poklicu, nego tudi skrben gospodar in oče, zapustil je poleg lepe jednonadstropne hišice tudi nekaj parov stotakov. Ker je bila Nasička pred zakonom spretna učiteljica petja in na klavirji, prinašalo jej je po soprogovi smrti njeno znanje precej dohodkov. Dasi jej ni baš trebalo s tem ukvarjati se, ni mogla biti brez dela.

Hčerka Minka, vrlo nadarjeno dekle, je v hitrici završila ljudske razrede, po očetovi smrti pa še vso pripravnico. Ker pa je menila, da nima poklica za učiteljico, ostala je pri materi ter opravljala sama vse gospodinjstvo, mej tem, ko je mati podučevala in — gospodarila.

Bogomir se je rodil šele po očetovi smrti; bil je trmoglav in len deček ter delal materi in sestri prav velike skrbi. Zaman sta se obe trudili obuditi mu veselje do učenja, zaostajal je bolj in bolj za součenci. Po Minkinem nasvetu sta sklenili dobiti mu pri vstopu na gimnazij ostrega domačega učitelja.

„Milostiva,“ — dejal je Etbin, ko je stopil s svojo ponudbo pred doktorico, — „mati moja je učiteljska udova, ki mi razun svoje ljubezni ne more dati ničesar; živeti in oblačiti se moram torej že dokaj let sam ... Če bi mi za trud odkazali malo sobico in obed —“

„A kje menite zajuterkovati in večerjati?“

„Zajuterkoval že nisem, odkar sem se poslovil od svoje matere; odvadil sem se popolnoma,“ odgovoril je z lahkim nasmehom Poljak. „Večerjo si prislužim kje drugje!“

„Ne, ne, — imeli bodete torej kar vse pri nas!“ — odvrnila je Nasička, dobra žena. Etbin je bil sevé zadovoljen in še tisto popoludne se je priselil k Nasičkovim.

Kmalu se je čutil ondi nalik doma. Gospa je bila prijazna in postrežljiva, kadar ni bila „v službi“, kakor je rekala; — babica Romana je vedno tiho ob oknu sedeča vezla nogavice, pa molila ali pa dremala; — Bogomir se je tudi kmalu začel vsled prijazno resnega prigovarjanja Etbinovega potrpežljivejše bratiti s knjigami.

In Minka? — Bila je prav navadno dekle in niti malo lepa. Obraz preokrogel in skoro vedno bled, usta velika, nosek češko zavihan in širok, oči pod dolzimi zaokroženimi obrvimi pa jasno sive. — A nekaj je imela lepega in to je bil njen stas. Široka preko ramen in bokov, pa ozka čez pas kot osa, imela je majhne roké in nogé, pa alebastrovo svetlo belo polt. Kot mravlja je tekala marno od jednega dela do druzega, sedaj v jedilnico, sedaj v kuhinjo, sedaj je hitela na trg, a malo potem je zopet sedela tik ognjišča krpajoča Bogomirovo suknjo, katero si je mej pretepom s tovariši raztrgal. Bila je skrbljiva in varčna, in je umela z malimi troški prirediti za vso obitelj zadostno in okusno kosilo.

Etbin, ki je prebil dopoludne pri pravoslovnih predavanjih, podučeval je navadno popoludne svojega — gojenca. Po poduku pa je prisedel k doktorici in Minki, ki sta imeli dela ali z likanjem perila ali pa s prekrajanjem izmodnih kril v modno nošo. In pri tem so prav po domače govorili o dnevnih in drugih vprašanjih; gospa je kramljala odkritosrčno o vsem ter pokazala čestokrat, da jej je bilo življenje izborna šola. Minka pa je večjidel poslušala in samo včaaih pristavila kratko opombo. — Na večer je posedla vsa obitelj okoli mize v malem salonu in tedaj je čital ali Etbin ali pa Minka glasno iz kake novejše leposlovne knjige; večkrat je tudi šla Nasička k glasovirji ter spremljevala hčerko pri petji. Minka ni imela baš močnega glasú, a popevala je z izrednim čutom ter umela globoko umisliti se v besede in melodijo vsake pesmi. Tudi Etbin je pel kot izvežban baritonist čestokrat z Minko vred razne arije in dvospeve iz modernih oper in operet.

III.

Gospej doktorici se je Etbin hitro omilil. Njegov moški nastop, njegova resnost in skrbnost pri pouku sina Bogomira, njegovi dosti trezni nazori in premišljena sodba o vsaki stvari, posebno pa njegova odkritosrčnost in zabavna živahnost sta jej osobito ugajali. Spoznala je, da je Poljak še ne­ pokvarjenega značaja, poštenjak od nog do glave. — Kmalu je bilo njuno razmerje skoro kakor mej materjo in sinom. Jemala ga je povsod seboj s hčerko vred, bodisi na sprehode, ali v gledališče ali na koncerte itd. Etbin pa je s svojim znanjem podpiral dami v marsikaterem slučaji, opozarjal ju na to ali ono, kazal jima vse iz kritiškega stališča in jima vzbujal za umetnost in poezijo pravi razum.

A ne samó gospej, tudi Minki se je živahni Etbin s svojim simpatičnim ponašanjem kmalu zelo prikupil. Malo je imela še do tedaj prilike občevati s moškimi, zató je bila njena družba še prav naivno preprosta. Koketerije in zavijanja resnice ni poznala; vse, kar je storila ali govorila, bilo je neprisiljeno, naravno; vse, kar je bilo njeno delo, izviralo je ali iz dobrodušnosti in požrtvovalnosti, ali pa iz praktične štedljivosti. — Sama dobra duša obljubila je naglo sorodno bitje in to bitje je bil — Etbin. Ni mu sicer nikdar z ničemer pokazala svojih čustev, a rada je bila v njegovi bližini; čestokrat je zalotila sama sebe, da je nepremično upirala svoj pogled v odločno Poljakovo lice, ko je čital z navdušenjem iz knjige, da mu je gorel obraz in bliskalo oko. In zgodilo se je pogostokrat, da je začutil Etbin ta njen pogled, dvignil naglo svoje oči od berila ter se ujel ž njenimi. Nasmehnil se je takrat malo, Minko pa je polila rdečica tja do zlatih las.

Nekega zimskega večera je bilo; zunaj je tulila vijavica in zanašala zledenele snežinke na okenska stekla. Etbin je bral iz nemške prestave nekega ruskega romana. Berilo je bilo pisano markantno in realistično; v silnih kontrastih je slikal pisatelj kruti boj idealizma z naturalizmom, boj čutečega srca s hladnim razumom, požrtvovanja in sebičnosti.

Nasička je položila svoje šivanje v naročju in poslušala z babico Romano, ki je vedno sedela Poljaku nasproti in devala dlani na ušesi, da bi bolje razumela. Bogomir je že davno spal v svoji sobi. — Zanimljivo poglavje je toli vzburilo rahločutno Minko, da je jela tiho ihteti.

„Bodi za nocoj dovolj!“ — dejala je zato doktorica. „Pa nikar se tako ne vznemirjaj, dušica? Saj je vse to le izmišljen roman!“

„Mamica draga,“ — odgovorila je Minka in poljubila mater, ki jej je gladila zlate kodre raz visoko čelo, — „saj menda vender ni takih ljudij na sveti!? Je li možna tolika zlobnnst, tolika sebična brezobzirnost? Kakó se bojim, da mi bo treba samej iti kdaj v to svetovno borbo; — ne, ne, rajši se jej skrijem v samostan!“

„O, dà! Baš tak je sedanji svet, ljubica moja!“ — otožno se je nasmehnila Naaička pri teh besedah; — treba biti zato vsakemu opreznim, zlasti pa ženski, ki se hoče zvezati s kom za vselej. — Dandanes je vse fraza in varka! — Moštvo govori o ljubezni, a v resnici ne gleda toliko na lepo gladko lice, še veliko manj pa na duševne vrline; uzor vsacemu je prav bogata nevesta ... denar sveta vladar ...“

„Resnico pravite le v nekoliko, milostiva!“ — usojal si je ugovarjati Poljak. — „Večina moštva je res pred vsem praktična, a — ker mora biti. Izdatki in potrebe, reprezentacija in društveno življenje stane dandanašnji može potrojeno več kot včasih. Ni smeti torej zameriti, če si želi vsak samec z lepo nevesto tudi lepo doto ...“

„A vsekako ostudno je ravnanje tacih junakov, kakor je le-tega v romanu, ki se poroče jedino le radi denarja, a se za ljubav nič ne zmenijo,“ — pristavila je Minka.

„Istina, gospica!“ — pritrdil je Etbin. „Nù, še so poštenjaki, kojim je glavni pogoj v zakonu ljubezen.“

Hvaležen pogled iz Minkinih očij se je srečal ž njegovim, da je nadaljeval:

„Jaz vsaj — če si bom kdaj izbral družico, gledal bom sosebno na tó, da me resnično ljubi, da je umna gospodinja, ki mi bo kdaj skrbna žena in potrpežljivo ljubezniva mati. Da bi upošteval pred vsem denar, brani mi že nazor, da je sramotno za moža, katerega ne žive toliko lastne roke in glava, kakor soprogini tisočaki.“

„Gospod Poljak, vi ste idejalist!“ — dejala je z bridkim naglasom doktorica. „Idejalisti pa postanejo ali najnesrečnejši ljudje, ker so v večnem sporu z nazori in težnjami sodobnikov, ali pa — in to se zgodi večkrat ali navadno — se spremené naravnost iz Pavla zopet v — Savla!“

„Morda imate zopet pravo, gospa, a za-se sem uverjen, da svojih načel in idej že zdavna več ne spreminjam.“

„Veselilo me bo, če se bodo kdaj moje skušinje baš ob Vašem značaji izjalovile!“

III.

Tistega večera ni mogel dolgo zaspati naš Etbin. — Pogovor mu je vzbudil neko struno in ta mu je pela v srci glasno, neumorno. Zdelo se mu je, da čuje še vedno Minkino ihtenje, da čuti še vedno tisti gorki pogled, ko je zagovarjal ljubav v zakonu. — Vse misli so se vrtile le okoli nje, okoli Minke.

Sedaj se je spomnil na vse one dolge, globoke poglede njene, spomnil se je, kako ga je čestokrat vznemirila njena prisotnost, kako ga je že razveselilo šumenje njenih kril, kako se je čutil srečnega, če se je slučajno dotaknila njegove roke. Začel je premišljati, kako bo srečen šele oni, kogar soproga bo ta Minka. Omikana je po razumu, plemenita in blaga po srcu; dih pokvarjenega sveta še ni oskrunil njene čiste duše. — Ona bo izvrstna gospodinja, skromna v svojih potrebah, saj se za svojo toileto bore malo zmeni, da, ona niti ne vé, kaj jej pristoja in kaj jo kazi. Kako priprosta in mila je njena prikazen v primeri z onimi frivolnimi mode-damami brez srca!

„In če bi bil ta srečnež jaz!?“ se je vprašal dalje. — „Bi li ne bilo možno? — V poldrugem letu končam študije in za tri leta je Minka že moja, samo moja!“

Misel ta ga je uprav navdušila; nalik omotičnemu je hodil negotovih korakov brzo po sobi gori in doli ter se tiščal z obema rokama za glavo. Potem je sédel k mizi in jel s svinčnikom računati, v kolikem času bo samostojen in neodvisen ...

„Dà, čez tri leta bo že prav gotovo moja!“ — je bil zaključek njegovih računov. „Gotovo?! — A če me ne bo ljubila; — če ljubi že druzega??“

In zopet je dirjal razburjen po sobi, dokler se ni utrudil.

„Ne, ni mogoče!“ — si je zatrjeval vedno. „Pa če se vender-le motim? — Nù, takoj jutri jej povem odkrito, da jo nepopisno ljubim in ona bo izvestno tudi odkritosrčna. Ona, ali pa nobena!“

In povedal jej je res odkritosrčno.

Gospa Nasička je imela nekje „uro“, babica je dremala pri svoji nogovici tam ob oknu, Bogomir je bil pa v gimnaziju, ko se je vrnil Etbin z vseučilišča malo pred poludnem.

Od vznemirjenja ni mogel spregovoriti besede. Nemo se je poklonil Minki, ki je z visoko zavihanimi rokavci valjala v kuhinji testo za juho. Obstal je pred njo, vihal si brke na vse vetrove in zrl na tiste lepe, male roke, ki so bile bele nalik alabastru in rožnate kot pomladni listi vrtnic.

Tudi Minka je molčala dolgo, končno pa se je glasno nasmejala. „Gospod Poljak, kaj ste danes tako zamišljen! — Ste li ...?“ – Hotela je menda reči „zaljubljen“, a je nakrat globoko zardela in hitela tlačiti in gnesti testo.

Etbin pa se je po bliskovo sklonil preko mizice in poljubil tisto okroglo nago rokico. Zamolklo je zavrisnila Minka in njeno bledo lice je pobledelo še bolj. Etbin pa je govoril dolgo in hitro, saj mu je narekovalo srce, saj ga je tirala ljubav!

„Torej hočete-li biti moja nevesta in za nekaj let — moja soproga, Minka?“

„O moj bog, — Etbin!“ — bilo je pol strahu, pol blaženosti, kar jej je stiskalo srcé.

„Recite, — reci „dà“, Minka, — a reci je le meni,“ — govoril je strastno Etbin. Kot brez volje je naslonila svojo kodravo glavico na njegovi prsi; — čutil je, kako trepeče njeno telo in jo krepko prižel na-se. Dvignil jej je potem okrogli obrazek, oči polne bisernih solz so zrle vanj — in kot v sanjah jo je poljubljal vedno in vedno na sveže rdeče ustnice.

„Sedaj si moja zaročenka pred Bogom, – da veš, ti moja miljenka, ti moje vse!“ šepetal jej je na uho.

„Pojdi sedaj, — pusti me samo!“ — prosila je ona. „Preveč sreče naekrat, zbrati se moram.“

In odšel je. Od tedaj pa so se pričeli dnevi sreče, ki je bila tem slajša, ker sta jo čutila prvič in jo kot ljubosumna skrivala pred vsakim, tudi pred Nasičko.

Nevedneža! — Saj je ni otročje skrivnosti, katera bi ušla bistremu očesu matere! — Gospa doktorica pa je molčala. Kot praktično skrbna mati je poprašala na pristojnih mestih po minulem življenji in vedenji Poljakovem. Izvedela je same vesele novosti: Poljak je bil pri vseh skušnjah odličnjak, ponašanja pa vseskozi vzglednega, tako da so mu prorokovali povsod lepo karijero.

Nasička ni nikomur pravila o svojem poizvedovanji. Na tihem pa se je toliko bolj veselila, da bo dobila v Etbinu tako vrlega zeta. Minka je bila njen zaklad, zato jej je želela največjo srečo. Da pa bo uživala njena dobra hči na strani odločnega in jekleno vztrajnega Poljaka popotno srečo, o tem je bila po vsem svojem občevanji ž njim in po izvedenem uverjena.

Življenje Nasičkove obitelji se radi omenjenih dogodkov ni prav nič spremenilo. Ostale so iste domače zabavice in navidezno isto nespremenjeno familijarno občevanje.

V tem je minulo leto. Bogomir je prinesel ves ponosen z gimnazija prav dobro svedočbo, česar je bil seveda Etbin najbolj vesel.

IV.

„Etbin! Hočem, da vidiš, kà sem vedno pri Tebi, dasi moraš itak čutiti, kako Te moje misli spremljajo povsodi. Zakaj si šel od mene baš sedaj, ko sem začela živeti, ljubiti! Menila sem, da ostaneš, kakor si nameraval, tudi preko počitnic pri nas, — pa prišel je oni baron ter Te odvedel na daljni svoj grad. Li za dolgo? — Glej, komaj Te par dni ne vidijo oči in že štejem nestrpno dnove do Tvojega povratka! In ko se vrneš, — ah, kako mi bije srce pri misli, da Ti bom zopet slonela na prsih in Ti me boš poljubljal ... ti samó, — ker mene je še vedno takó, takó sram, ljubi moj — Etbin! — „Po promociji pa se bova zaročila javno,“ – si dejal, kaj ne? — Toda zdi se mi še vedno, da je vse to le krasen, nov sen, da me ljubiš, da me hočeš nekdaj za soprogo. Odkar si nas zapustil, ponavljam si vsak trenutek Tvoje besede: „Sedaj si moja zaročenka pred Bogom!“ — Ah, Etbin, sama se več ne poznam, tako nemirno vesela in srečna sem in včasih tako — neumno razposajena! — Le jedno vem, da sem in bom vsa in samo Tvoja v sreči in nesreči dokler bom dihala ...

Pa neka strašna misel mi vender vedno muči­ srce. — Bodočnost nama zakriva temno zagrinjalo, da ne veva, kaj tiči za njim. Se li s časom ne premisliš ter spoznaš, da Ti more biti Minka le prijateljica? — Krasnodivne, čarovite cvetke duhté po velikomestnih cvetličnjakih, — a jaz sem borna, preprosta poljska cvetlica! — Kdo zna, je li Te ne bo njihov čar in vonj omamil, da Ti bo ginil in umiral spomin in ljubav do one, ki Te je ljubila z vsem žarom deviškega srca!? — Pa zgodi se volja Njegova! — Le za jedno Te prosim: povej mi sam, kadar se to zgodi, — boš, Etbin? Obljubi mi!

Mati in babica Te pozdravljate. Bogomiru je tudi dolgčas po Tebi in zatekel se je že parkrat — strmi in čudi se! — k latinski gramatiki. Vsi Te pogrešamo. — Piši mi kmalu obširno, kaj vse počneš? — Baron se mi je videl dosti prijazen gospod, in njegov sin? — Je li kaj ženstva v bližini? — Ne smej se, dragec moj, saj veš, da sem ljubosumna na vsako stvarico, celó na Tvoje — knjige! – Morda si že v G. izbereš boljšo nevesto, — jaz bi si jo tudi, če bi bila — Etbin. Saj jaz nisem lepa in ne bogata! — Dà, miljenec, najlepšo, najbogatejšo in najboljšo Ti privoščim. Ti pa si izvolil mene in jaz Te zahvaljam za to z ljubeznijo, kakoršne bi Ti ne mogla dati niti najlepša niti najbogatejša!

Zdravstvuj, moj ljubček, ter ne zabi svoje zveste

Minke.“

Etbin je moral nenadoma odpotovati na grad G. v bližini mesta P. — Baron Cz. ga je povabil za odgojitelja ali bolje: za tovariša sinu Alfredu, modroslovcu na B-ski univerzi. Ker se je sam pečal veliko s politiko ter je radi tega prebil večinoma v prestolnici, kjer je imel prijateljske zveze z ministerstvom, ostal bi še mladostni sin na gradu sam s služinčadjo. Baronica pa je bila umrla, ko je nosil Alfred še dokolenske hlačice.

Etbinova naloga je bila torej delati mlademu baronu, ki je bil inteligenten mladenič, družbo ter ga navajati k resnejšemu pečanji z lepo literaturo in vedo. Alfreda so namreč vse bolj zabavali konji in psi, lov in ples!

Dasi se je Etbin zelo težko ločil od Nasičkovih, kjer so ga obljubili kakor sina in brata, vender je z radostjo sprejel vabilo, ki mu je dajalo krasno priliko seznaniti se z višjimi krogi, novimi odnošaji in lepimi kraji. Vedel je, da treba baš juristu kar najširšega obzorja; čutil pa je tudi, da je zanj in za Minko vsaj kratka ločitev prepotrebna.

Listi iz dnevnika.

Šele deset dnij sem tu in že mi je pisala trikrat, — moja Minka! Ti ubogo, dobro dekle! Nepopisno me ljubi in jaz jo hočem osrečiti. „Umrla bi, Etbin, da veš, počilo bi mi srce, če me zapustiš!“ — mi je pisala. E, njena goreča molitev — saj pravi, da moli vedno za-me! — me bo obvarovala vseh skušnjav in — moj značaj!

Stari baron Cz. je gluh ko štor. Sluga Jeau pa mi je izdal zanimivost, da sliši najtišjo opazko o gluhosti ter da postane potem ves divji. Govori s služinčadjo le z gestikulacijo. Pri obedu beseduje samo on, na odgovore pa nikoli niti ne čaka. Jaz sem se mu že precej prikupil. — Gosti so tukàj redki. Kadar pa je baron doma, pride vsak večer stari zdravnik iz P. in mali župnik iz vasi pod gradom, — baje se peča strastno s homeopatijo, — da igrajo z baronom in grajskim kaplanom, suhim, dolgim mladeničem, ki navzlic bolnim očem že par let spisuje obširno biografijo sv. Damijana, whist ali pa tarok.

Baron Alfred je živ dečko. Vsako popoludne jezdiva po okolici. Danes v jutru sva bila prvič na lovu na prepelice in jerebice. Pridružil se je nama tudi neki Z., višji uradnik pri okrajnem glavarstvu v B. Ta človek nima nobenega narodnega prepričanja! Vse mu je humbug ali smešno, nepotreben balast. — „Ko dosežem najvišje mesto v svojem stanu z najboljšo plačo, tedaj dosežem tudi svoj — idejal!“ — je dejal suhoparno ter me parkrat nazival z nekim zaničljivim posmehom „fantastom“ in „idejalistom“. Jaz pa še vedno trdim, da je sramotno za moža potezati se samó za polno listnico, zlat ovratnik in polno skledo. Egoisti, spekulantje, „štreberčki“, kako vas iz dna duše sovražim! — Oj, narod moj, mila mi materinščina, za tvojo čast, prostost in rast delovati, pa živeti za svojo Minko – je moj uzor!

Vitko, skoro previtko raščeno je to črnolaso, temnooko cigansko dete, ta komtesa Elvira. In živahna je nalik veverici in zgovorna nalik — sraki. Po ves dan ni miru, kadar se pripelje s svojo grbasto teto iz sosednjega gradiča semkaj na posete! Njena temno svitla polt, njene fascinujoče oči pod širokimi, gostimi in zaokroženimi obrvimi z resastimi trepalnicami, njen grški nos, malena usta, ki razkrijejo pri vsakem nasmehu — smeje se pa nalik grlici! — dve krasni vrsti zobk ter se v rožnatih licih pokažete najdražestneje jamici, in to njeno skoro deško predrzno vedenje je uprav očarljivo.

Včeraj smo se že v polmraku vozili po grajskem ribnjaku: divna prikazen je bila Elvira, ko se je pri veslanji nagibala naprej in nazaj porivajoča z vesloma čoln dalje po valovih, pri tem pa je razvijala vse čare svojega klasično ustvarjenega života. — In njen sonorni glas! Minka poje nalik škrjancu v zeleni vigredi, a Elvira prekaša slavca, ko žvrgoli ob luninem svitu poletne noči v polumraku cvetočega loga! Ta nežna melanholija, ta uničujoča strast v njenem glasu!

Danes na vse zgodaj smo jezdili Elvira, Alfred in jaz — spremlja nas povsod Jean — do uro oddaljenega gozda vrh hriba D. in ondi lovili. Nagajali so psi, zato je ustrelila samó Elvira srnjaka, Alfred pa na povratku mlado kunjo.

Baron Cz. je odšel sinoči za mesec dni v prestolnico k prijatelju, sekcijskemu šefu grofu L. A. v ministerstvu.

Žid Natan M. v P. je ustrelil davi, vrnivši se nepričakovano s kupčijskega potovanja, svojo mlado, bajè prekrasno ženo, s katero je bil poročen komaj leto dnij. Zalotil jo je baš v preprijaznem tete-à-tete s svojim stričnikom. — Izročil se je nato sam oblastvu. Prej se nista nikdar ljubila, temveč se vzela le radi — milijonov!

Moja nevesta nima — hvala bogu! — razun svoje omike ničesar in — tudi: hvala bogu! – lepa si! Brez skrbi jo bom sam ljubil in sam zanjo skrbel.

Toda ta vražja komtesa me zmeraj moti, da svoji preboječi miljenki niti več redno odgovarjati ne utegnem. Zopet me bo prav ljubeznivo oštela, pa saj — zaslužim! — Oh, zopet se drvi sèmkaj to cigansko dete, ta Elvira!

„Minka! Hudourni oblaki se zbirajo nad mojo glavo in želel bi, da si Ti tu, da Ti gledam zopet v nedolžne jasne oči, v katerih se takó krasno zrcali mirnost čiste Tvoje duše! — Moje oči pa so omamljene od dražesti in gracije, in — srcé tudi že nekoliko. — V soboto sva se peljala z baronom Alfredom v Elvirin gradič na obisk. Da bi Ti videla to bogastvo, to orijentalsko potratnost! — In kakó čarobno gostoljubna umé biti! Oblečena je bila v ohlapni beli haljini nalik Rimljankam za časa Avgusta. Razkazovala nama je svoje albume, svoje slike, svoje rastlinjake, svoje konjičke in pse. In potem smo pili šampanjca, pušili cigarete, igrali na klavir, peli in plesali uprav bakhantično. — Divno!

Povem Ti, ljubica, da nisem poklonil že Tebi svojega srca, — izgubil bi je bil že davno tu ...“

S kakimi čustvi je čitala Minka pisma, iz katerih so odsevale te misli, — kdo more popisati? V prvem trenotku mu je hotela pisati, da mu vrača prostost, a utolažila se je zopet, češ, strast ni še ljubezen in taki odnošaji, v kakeršnih je sedaj Etbin, morajo vznemiriti živce vsakemu moškemu. „Saj mi ni prelomil ni malo zvestobe, — saj ne hrepeni po komtesi in še vedno ljubi samo mene. Ko se vrne, bo že vse zopet dobro!“

A skrb in dvom sta se vender-le globoko zarila v njeno srcé. Mirna ni mogla biti več. Zaman je skušala biti v svojih pismih šaljiva, — postala so prisiljena, pusta. Da bi se mu pa kazala ljubosumno, branil jej je ponos. — To pa je najprej začutil Poljak, kateremu so se začela njena pisma zdeti naravnost dolgočasna, negracijozna, mrzla. Pisal je zato še redkejše in krajše.

Minka se ni pritoževala nikomur; sama je trpela vse in venela, bledela.

Ko pa jej je končno pisal lakonično, da se ne povrne več, temveč da pojde na željo barona Cz. z Alfredom na B-sko vseučilišče, kjer bo že čez pol leta promovan ter da mu je stari Cz. preskrbel po svojem prijatelju, grofu L. A. v ministerski pisarni dobro mesto, — tedaj se je zganilo njeno srcé v britki slutnji, da se ne bodeta videla — nikdar več.

In res; Etbinovi listi so izostali slednjič popolnoma in le slučajno je čitala v nekem uradnem časniku vest, da je nastavljen nadarjeni dr. Etbin Poljak v ministerstvu.

V.

Jedna mojih prvih pacijentinj je bila Romana Nasička, babica Minkina. Starica je že popolnoma oglušila in oslepela; bila je seveda tudi nekaj nad osemdeset let stara. Na spomlad pa se je je lotila še huda naduha ter jo položila na postelj za vselej.

Stanoval sem dve hiši dalje od Nasičkovih. Ko so me prišli klicat, je babica komaj še dihala in navadno glasno hropela. V par dnevih je pa skončala.

Zahajal sem pozneje še večkrat v ono prijazno rodbino in počasi zvedel za vse družinske tajnosti. Nasička je bila že siva, a še vedno postavna gospa, vender se ni več pečala s poučevanjem v petji in na glasovirji.

Bogomir je služboval pri finančnem uradu, ker ga niso nikdar veselile študije. Minka pa je pred leti šla prostovoljno v F. za učiteljico v ljudsko šolo pri usmiljenkah. Doktorica mi je pravila, da jo otroci ljubijo nalik mater ter da je njen razred vedno dubkom poln sirot.

Nekega deževnega večera, ko sem prišel zopet na poset k Nasički, povedala mi je gospa mej solzami vso povest Minkine ljubezni.

„Glejte, gospod doktor, takov je sedanji svet!“ — je dejala končno ter si brisala oči. „Hudobija vedno triumfuje nad plemenitostjo in blaga požrtvovalnost je v javen posmeh sebični dobičkariji. — Kdo je še dandanes idejalen? Nevedni otroci! — In kdo je še značajen?! — Gorje mu, kdor se poda z idejali mej borbo sveta; oskrunijo in osmešijo mu jih takoj! Sam pa ostane izvestno žrtva spletkam in varkam. Saj sedaj so skoro le neznačajneži, najpodlejši pustolovci in klativitezi najbolj češčeni, najbolj bogati in — če hočete — še najsrečnejši. Klečeplastvo in dobičkarja sta glavni sili, ki gonite življenja koló!“

„A kje je sedaj doktor Poljak?“

„Baš osorej je postal ministerijalni svetnik in šel v F. — Minister grof L. A. ga baje silno protežuje; star bo komaj petdeset let!“

„Saj v F. je Poljak rojen, ne!?“

„Zató ravno je bil tjakaj poslan, da pritiska na uradništvo. Kaj ne veste, da je postal najostudnejši renegat, ki zaničuje svoj materni jezik in zatira in ovaja navzgor vsak narodni pojav kot nelojalnost in izdajalstvo!?“

„Nisem politik ... a on, da je postal tak, ki je bil v mladosti fanatičen rodoljub?!“

„Idejalist!“ — pristavila je trpko doktorica. — „Moj bratranec, ki je na ondotni realki profesor, mi o vsem tem natanko poroča. – To sem Vam menda že pravila, da se je pred tremi meseci svetnik briljantno poročil!? — Priženil je bajè krasno, petnadstropno palačo in pol milijona kron ...“

„– s komteso Elviro?“

„Ne, s to se je že pred leti oženil baron Alfred Cz. Gospod Poljak se je oženil z neko starikovo židinjo, – sevé le iz ljubavi,“ – je pridejala ironično. „V F. pa je javna tajnost, da se gospod ministerijalni svetnik že par let prav pikantno zabavajo z neko mlado, a znano soubretko v tamošnjem gledališču.“

Mesec po tem pogovoru pa sem čital v nekem lokalnem časniku sledečo vest: „Včeraj ob četrti uri popoludne, ko se je peljal g. ministerijalni svetnik dr. E. Poljak po svoji navadi na sprehod, splašili so se njegovi konji radi nekega pogreba in prevrnili kočijo. Svetnik, katerega imenovanje baronom se je pričakovalo vsak dan, je padel tako nesrečno na glavo, da je malo minut pozneje umrl v rokah zdravnika Š. — Dr. E. Poljak je bil kremenit značaj, blaga duša, uzoren uradnik in politik, ki bi bil še dolgo časa deloval državi v korist in sebi v čast. Slava njegovemu nesmrtnemu spominu! – (Obširnejši nekrolog prinesemo v prih. št. – Op. ur.)“

Malo nižje pa sem čital mej velikim številom dnevnih mrtvecev: „... S. Marija Nasička, usmiljenka, 88 let, bronchitis.“