Idila

Idila. Ivan Cankar

Izdano:	Slovenski narod 3. september (1910), 43/265
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko sem se napotil k njima, sem bil tako vesel in srečen, kakor da bi se bil vračal v svojo lastno mladost. Videl sem v spominu obadva, kakor sta bila nekoč: dvoje čistih, veselih — dvoje src brez laži in hinavščine. V teh poslednjih letih sem spoznal grozo, kako so umirale duše, kako se radovoljno in brezsramno skrula srca, kako so se kar na očitnem gu prodajale komaj dozorele mladosti, kako so se speminjali celo obrazi, ki sem jih nekdaj ljubil in za katere bi bil prisegel pred bogom: nikoli ne bo krinke na njih! Zato sem se napotil k njima, da bi si pregnal tožne misli, da bi tudi sam svoje srce očistil v solnčnih spominih.

Domovala sta pol ure od železniške postaje. Šel sem peš po ravni beli cesti; na obeh straneh bogato polje vse do daljnih holmov in hribov; nad poljem in nad faro pa je kraljevala bela cerkev, ki se je gosposka in vesela svetila v spomladanskem solncu.

»Kje stanuje zdravnik?« sem vprašal kmeta, ki mi je prišel naproti.

»Tam!« je pokazal ter je šel dalje brez pozdrava, čemeren in nezaupen.

»Kako je mogoče, da žive taki ljudje v paradižu?« sem pomislil.

Zdravnikova hiša je stala pod holmom sredi cvetočih jablan. Jutranje solnce je sijalo nanjo, zelena okna so ljubeznivo pozdravljala popotnika. Postal sem pred vrtom, toplo in prijetno mi je bilo pri srcu. Kakor da sem bil že videl v mislih in spominu vso to mirno lepoto: bogata polja, vsako noč od rose, vsaki dan od solnca blagoslovljena, cerkev na holmu, belo hišo sredi cvetočih jablan ... vso to tiho srečo, ki sanja sama zase.

»Bog jima je bil dodelil dom, kakor sta ga zaslužila!«

Stopil sem na prag. Veža je bila tiha, vsa hiša kakor izumrla. Sam ne vem, kaj mi je v tistem trenotku neprijetnega seglo v srce.

»Kaj sem se bil zmotil? Maks bi ne maral take puste tišine, niti ne take hladne in prazne veže ... Maks! Maks! Kaj me ne poznaš po glasu? Pokaži se popotniku!«

Nad stopnicah so se oglasili težki in trdi koraki.

»Kdo kliče?«

»Kdo pač! Prikaži se!«

Prišel je počasi po stopnicah, golorok in gologlav, dolgo pipo v roki.

»A, ti si? Odkod pa ti?«

»Odkod? S ceste!«

Segla sva si v roko. Gledal je čmerno in zaspano, v lica je bil nekoliko zalit, tudi drugače je bil bolj težak, neroden in zavaljen kakor v prejšnjih časih.

»Zdi se mi, da te nisem zalotil ob dobri uri!«

»Ah, kaj! ... Stopi malo v izbo, da izprazneva kozarec in da se kaj pomeniva ...«

V izbi je močno dišalo po firnežu. Maks je točil, izpila sva do dna, nato je pripovedoval:

»Saj je res, ne? Ona prav dobro vé, da ne maram trdo kuhanih jajec! Dopoldne ne! Ne maram jih, pa je! Pa mi jih nalašč napravi trda kakor kamen! Nalašč, zato da me draži! Če sama ne zna jajec mehko kuhati, pa naj dekli reče, ne? Ali pa meni, ne? Saj to ni nobena težava, ne? In tudi nobena umetnost, ne? Denem jih v krop, zmolim en očenaš, tudi pol očenaša je že dovolj za moj okus! Ona pa ...! Saj nima nobenega opravila ob tem času, prav nobenega! Pa mi prinese teh troje kamnov in še smeje se! Prav zares se je smejala, če verjameš, ali ne! Ona pravi, da se ni, jaz pa sem videl, da se je! Saj imam oči, ne? ... Potrpi, da ti pokažem tista jajca; sem jih spravil!«

Stopil je v drugo izbo ter je prinesel na široki dlani troje jajec; dvoje je bilo načetih.

»Zdaj povej po vesti in pravici, če so ta jajca trda, ali če so mehka!«

Strmel mi je srepo v oči, ves zardel in zaripel je bil v obraz.

»Ali so trda, ali so mehka?«

»Čisto trda niso po mojih mislih; toda ...«

»Kaj toda? Granit seveda niso! S sekiro bi jih že razcepil! Navsezadnje ... zaradi jajec mi še ni toliko! Ali da se je smejala, to je!«

Olga je stopila na prag.

»Laže! ... Pozdravljen! ... Laže! Kakor mi je Bog priča, da se nisem smejala! Čemu bi se smejala? Saj nisem gledala v jajca, če so trda ali mehka! In trda niso!«

»Ne trda!« se je zasmejal.

»Trda niso! ... Na, ti poglej, ki imaš oči! Povej po vesti in pravici, če so trda ali mehka!«

Pomolila mi je načeto jajce tik pod obraz; vsa zardela in zaripla je bila v lica.

»Čisto mehka niso; toda ...«

»Kaj toda? Tako mehka res niso, da bi se človek utopil v njih! In če bi bila trda, po čegavi krivdi bi bila trda? Po njegovi! On me je klical, da naj grem pogledat, kako da je Maksi privezal psu moj predpasnik za rep, zato da bi dvorišče pometal z njim. Ali me nisi klical?«

»Če si vedela, da so jajca v kropu, bi bila rekla: Maks, jajca so v kropu, takoj pridem!«

»Kaj nisem rekla: Potrpi?«

»Nisi rekla, ne besede nisi rekla!«

»Da nisem rekla!«

Nagnila je glavo nazaj in si je zakrila oči z dlanmi.

»Da nisem rekla!«

»Nisi!«

Stopil je k oknu, gledal je na dvorišče ter si je prižigal pipo s tresočo roko. Ona je zaihtela; molčali smo vsi trije ...

Čez pol ure sem se poslovil.

»Kako pa drugače?« me je vprašal ob slovesu.

»Bo že!« sem odgovoril.

»M-da, vsak človek ima svoje križe in težave!«

Ko sem šel mimo vrta, sem še razločil dvoje trdih in rezkih glasov.

»Trda! ... Mehka! ... Si! ... Nisi! ...«

Dvoje čistih src, dvoje veselih duš ... Kam bežiš, mladost? Kam hitiš, da ni več v prahu ne na sledu tvojih korakov? Če te niso drugi, ki so bili močnejši od mene, kako bi te držal jaz? ...