Impresije

Impresije
Emil Golob
Izdano: Slovenski narod 15. december 1921 (54/281)
Viri: 281
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.Uredi

Na ulici sem. Vsenavskrižem krog mene utripa življenje, pošastni avtomobili puhajo v divjem ritmu po kamenitem tlaku, težki tramvaji si z rezkim zvonenjem utirajo pot v peklenskem kaosu vočerne ure, kočije drdrajo s hruščem in truščem v tej splošni gneči tisočglave množice, ki se nemirno razliva med trudnim zidovjem tržaškega mesta. Krog mene utripa življenje, ki ni življenje, ker nima notranje vsebine, pred menoj utripa življenje, ki je laž!

In vendar hitijo vsi ti ljudje mimo z brezskrbnimi obrazi, in vendar je njih govorica zvonka in jasna, kakor da so se njih srca napila ob vrelcih vsakdanjega dela najčistejših kapljic življenjskega vina!

Živeti, živeti en samcat hip! Brez spominov na preteklost, brez skrbi za bodočnost. Kaj jim je »včeraj«? Puhla beseda. Uvel list, ki ga odtržejo jesenski vetri od drevesa. – Kaj jim je »jutri«? Daljnji sen, ki ga morda nikoli ne dosežejo njih trudne roke. Živeti, živeti! To je misel, ki gori v mrzličnem blesku iz vseh teh obrazov, to je veseli ritem, ki poje iz slehernega teh človeških postav, utapljajočih se v nemirno valovanje širokih ulic.

II.Uredi

Pravzaprav še sam ne vem, kako in odkod je vstal spomin pred menoj!

Tam so široka polja, kopajoča so v solncu toplih julijskih dni, tam so zeleni griči, posejani s drobnimi cerkvami, belimi kakor krotke golobičke, tam so šumeči gozdi, kjer je življenje tako tiho in postojno, da ga komaj čuješ. In vendar je vse tako polno, polno neizmerne globine, tako sočno, sočno kot vino blagoslovljenih trt dolenjskih.

In pa ljudje! Resni in moški stopajo na prage hiš, s preudarnimi pogledi merijo čas in prostor, nebo in zemljo, in težke so njih besede. Na dno zadenejo kakor kamen, ki ga vržeš v vodo. Kajti živeli so včeraj in danes ter bodo živeli tudi jutri, kakor stoji zapisano v božji besedi. Živeli bodo življenje polja, gričev, gozdov, ki so večni, ker je življenje večno. Živeli bodo življenje sleherne bilke v travi, ki pade jeseni, da požene še lepše spomladi, ker tako stoji pisano v božji besedi.

In jaz sem okušal od tega življenja in v njem sta se mi spočila duša in srce!

III.Uredi

Na ulici sem in življenje utripa krog mene. Življenje laži, ki ruši zdravje in moč, življenje laži, ki piše v dušo smrt, od katere ni več vstajenja. A nad menoj lebdi spomin na polja, griče in ljudi, ki sem jih vzljubil kot brata.

Pozdravljeni in blagoslovljeni s toplo besedo, moji bratje!