Emigracija In meni sok
Morje
Tomaž Šalamun
Lilije
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Ko si je Braco slačil sviter, je bil

prenežen. Moj jezik je bil kot zmaji in

kače in kot petsto ton težke omare.


Moja ljubezen zadušljiva in pojma nimam,

ali sem mu sploh dišal. On meni je. Spomnim

se, kako sem mu počasi slačil črni čevelj in


ga najprej lizal, potem grizel nogo,

ne da bi se zavedal, kaj naj to pomeni –

zdaj vidim dedeka, kako na Resljevi


zlaga svoje fazane Sovretu na mizo,

ko njegova gospa prinaša kavo in naslov.

Take čipke sem videl tudi pri Moletu v


Krakovu. Kako, da se vam ne gnusijo!

Vedno, ko se kregam, je zato, ker hočem

končno odbaciti tiste čipke pod steklom,


žalostne dokumente tistih časov, ko se

ženskam blede doma, moški kopljejo rudo

in niče nima pojma, kaj je Versailles –


in Lado je sedel na postaji in malo gledal

na morju, malo pa, kaj jaz počnem z

Bracotogvo nogo. Ni čuda, da mi je potem


za desetletja pobegnil in vso svojo poetičnost

zabetoniral v rafale uma, v butade, ki

ropotajo, kot da bodo ožulile hribe. Imel


je tudi ricaste laske, me opisal v krasni

kratki prozi Jan Kazimir, to sem jaz in

mogoče je kar dobro, da me je pobegnil, da


ga nisem raztrgal. Rastko misli, da sem mu

zapeljeval ženo, in da me zato proglaša za

fašista. Obratno je res. On mi je ugrabil


Bracota in ga za par desetletij našuntal,

da je pisal tiste oslarije o Plečniku, kar naj

bi zrušilo Šalamuna in povzdignilo sociologe.


Sociologov je kot trava in dreka in vsi so

butasti in Stara pesem in Mask je napisana

za Bracota, iz Pokra sem jo cenzuriral.