In meni sok
| ← Emigracija | In meni sok Morje Tomaž Šalamun |
Lilije → |
| |||||||
Ko si je Braco slačil sviter, je bil
prenežen. Moj jezik je bil kot zmaji in
kače in kot petsto ton težke omare.
Moja ljubezen zadušljiva in pojma nimam,
ali sem mu sploh dišal. On meni je. Spomnim
se, kako sem mu počasi slačil črni čevelj in
ga najprej lizal, potem grizel nogo,
ne da bi se zavedal, kaj naj to pomeni –
zdaj vidim dedeka, kako na Resljevi
zlaga svoje fazane Sovretu na mizo,
ko njegova gospa prinaša kavo in naslov.
Take čipke sem videl tudi pri Moletu v
Krakovu. Kako, da se vam ne gnusijo!
Vedno, ko se kregam, je zato, ker hočem
končno odbaciti tiste čipke pod steklom,
žalostne dokumente tistih časov, ko se
ženskam blede doma, moški kopljejo rudo
in niče nima pojma, kaj je Versailles –
in Lado je sedel na postaji in malo gledal
na morju, malo pa, kaj jaz počnem z
Bracotogvo nogo. Ni čuda, da mi je potem
za desetletja pobegnil in vso svojo poetičnost
zabetoniral v rafale uma, v butade, ki
ropotajo, kot da bodo ožulile hribe. Imel
je tudi ricaste laske, me opisal v krasni
kratki prozi Jan Kazimir, to sem jaz in
mogoče je kar dobro, da me je pobegnil, da
ga nisem raztrgal. Rastko misli, da sem mu
zapeljeval ženo, in da me zato proglaša za
fašista. Obratno je res. On mi je ugrabil
Bracota in ga za par desetletij našuntal,
da je pisal tiste oslarije o Plečniku, kar naj
bi zrušilo Šalamuna in povzdignilo sociologe.
Sociologov je kot trava in dreka in vsi so
butasti in Stara pesem in Mask je napisana
za Bracota, iz Pokra sem jo cenzuriral.