In spet je pomlad
| In spet je pomlad … Vera Albreht |
| |||||||||||
V prvih mesecih svojega bivanja v nemškem taborišču nisem videla drugih ptic kot vrane. V neskončnih črnih jatah so krožile v ranih jutranjih urah po nebu, ki je žarelo v najčudovitejših odtenkih vseh barv. Enkrat samkrat je zašla na streho sosednje barake bela mačka, ki pa je bila vsa črna in zamazana od premogovega prahu, s katerim je bilo posuto naše taborišče. Čepela je na strehi iz lepenke, dokler je niso pregnali policijski psi, ki so spremljali naše paznice.
Dodeljena sem bila delovni komandi, ki je kopala pesek izven žične ograje, s katero je bilo obdano naše taborišče. Z nepopisno radostjo sem čakala, da pridem iz teh mračnih zidov spet v svet, ki sem ga samo še slutila za visokim obzidjem.
V našem taborišču ni bilo dreves. Le na desni strani pobočja so moleli iznad zidu nekaki macesni, ki pa niso bili kot pri nas doma. Skoraj do vrha okleščeni, so se vrstili pohabljeni in oskubljeni, pod njimi pa so bile postavljene številne strojnice in topovi, naperjeni naravnost v našo sredino.
Neko jutro so nas razdelili. Razvrstili so nas po pet v dolgo kolono, nam potisnili v roke rjavo oškrbljeno skodelo in leseno žlico, ter nas nagnali preko železnih, močno zastraženih vrat.
Prvo živo bitje, ki sem ga ugledala in ki ni bilo v nemški uniformi, je bil rjavi dolgodlaki jazbečar.[1] Grel se je na soncu na stopnicah razkošne esesovske vile, katero je zgradilo že pred nami nešteto jetniških rok. Z mahedravimi ušesi nas je zvedavo motril, ko smo v lesenih coklah štorkljale po asfaltirani cesti mimo njega.
Odgnali so nas na stransko pot in prišle smo do velikega, turobnega jezera. V bičju, še rumenem od zime, so se pozibavali prazni čolni in motna voda je pljuskala ob breg. Ob spominu na dom sem le s težavo zadrževala solze, ki so mi privrele na oči. In ko sem prišla do prvih konjskih hlevov, mi je vonj po potu in gnoju priklical v spomin domačo vas[2] in postalo mi je neskončno žal, da sem prestopila taboriščna vrata , kajti vsa lepota življenja naokrog mi je le še povečala neizmerno hrepenenje po svobodi in domovini.
Vodili so nas mimo prostranih nasadov, kjer so Nemke gojile cvetje za fašistično gospôdo. Cele grede šarastih tulipanov so se vlekle v nedogled. »Ko bodo cvetele astre«, smo dejale, »bomo doma«. In lažji nam je postal korak v tej neomajni veri.
Pa ni bilo tako! Še enkrat so cveteli tulipani, toda zadnjič na teh tolikokrat prekletih tleh.
Gorje, če je katera jetnic stopila na travo! Paznica jo je pretepla z bičem in opsovala kot psa.
Naša pot je zavila navkreber. Na desni se je vleklo veliko naselje Siemensovih barak, kjer je delalo na tisoče in tisoče žená za vojno industrijo.
Gnali so nas naprej v breg, dokler se nismo naposled ustavile v peščeni globači. Tam je stala na novo postavljena baraka, prepleskana s katranom. V ozadju se je dvigal peščen nasip, na katerem je bila le tanka plast zemlje. Na njej so rasli krivenčasti gorski borovci in resje, ki je bilo še rjavo od komaj skopnelega snega. Izpodkopane korenine so štrlele v zrak nad sipajočim se prodom nad našimi glavami.
Polagati smo morale železne tračnice, po katerih smo potem vlačile s peskom naložene vagončke. V dežju in soncu smo porivale te »lorke«, tako so jih nazivale Poljakinje, po dolgi progi do obrežja jezera. Tam smo jih zvračale, da se je peščena gora pošastno kopičila in sproti podirala.
V opoldanskem odmoru smo se stisnile med borovce in si obirale uši, ki so kar mrgolele po naših razcapanih progastih oblekah. Oster vonj po smoli, materini dušici in timijanu nas je prijetno omamljal in nas vsaj za hip odmaknil iz naše pošastne stvarnosti med poseke naših gora. Iz kratke varljivosti nas je rezek zvok piščali spet predramil v zavest, da smo le brezpravni sužnji v rokah nemških rabljev.
Pesek, v katerega smo bile včasih zakopane do pasu, je bil na kraju, kjer še nismo zasadile svojih lopat, ves preluknjan, da je bil podoben ogromnemu rešetu. V enakomerno zgrajene vdolbine so švigale drobne lastovke, male ptičice z belimi trebuščki, ki so gnezdile v teh jamicah.
Kako draga so nam bila ta drobna živa bitja v tej mrzli, odurni deželi! Kako smo trepetale zanje, kako strah nas je bilo, če nas bodo naposled nagnali še na ta kraj pobočja. In res! Morale smo podreti še ta nasip in zasaditi svoje lopate v tisoče porajajočih se življenj.
Večkrat se nam je med peskom potrkljalo na lopato drobno jajčece. Vse v skrbeh smo iskale mesto, kjer bi ga mogle skriti pred očmi podivjane paznice. A ga ni bilo! V morju peska je izginjalo drugo za drugim. Nad našimi glavami pa so kot strele švigale preplašene ptičke in glasno čivkale nad našim krutim početjem.
Zdaj mislim vsako pomlad nanje, na tisoče listih malih, črnih ptičic v pesku. Erjavec jih imenuje podgrivke ali breguljke. Gotovo spet gnezdijo tam in nihče jim ne izpodkopava luknjic, ki so si jih na novo izdolble s svojimi drobnimi kljunčki.
A tulipani gotovo ne cveto več. Preveč strahot se je zgodilo na tem kraju, da bi še pognal cvet iz zemlje, katero so pognojili s krvjo in pepelom milijonov ljudi vseh narodnosti.
In spet je pomlad ...
Opombe urednice uredi
- Vera Albreht je isti motiv iz koncentracijskega taborišča Ravensbrúck opisala tudi v prozi Vsako pomlad (str. 65-74, v: Z očmi, zazrtimi v svobodo, 1966, Zavod »Borec«, Ljubljana) in v pesmih Tulipani (str. 37, v: Ravensbriške pesmi, 1977, ur. Erna Muser, Pomurska založba) ter Podgrivke (str. 78, v: Pelin v srcu, 2015, ur. Alenka Župančič, Ljubljana, Forma 7). Omenjeni pesmi je Albrehtova napisala v taborišču.
- ↑ Doma je Vero in njenega moža Frana Albrehta, ki je bil interniran v Dachau, čakala kratkodlaka jazbečarka Pufi. Vero je skrbela njena usoda, v pesmi Ob 25 letnici poroke (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 252, nastanek 25. 5. 1944 v taborišču Ravensbrück, tipkopis, IN = 6802), je zapisala: Kdo po našem gospodari domu? / Psička je ostala v hiši sama. / Morda le se smilila je komu, / ko izvedel je, kako je z nama? Pufi je tačas čuvala Verina sestra Mica Čop, ki je v pismu sestri v koncentracijsko taborišče podpisala obe, sebe in Pufi ter tako sporočila, da skrbi za Pufo. Ko so Nemci Mico zaprli, je za psičko skrbela Verina sestrična Tina Velikonja. Več o Pufi med vojno: Vera Albreht, Pufi, narisala Melita Vovkova, Ciciban, 1955/56, št. 3, str. 70-71; Naša Pufi je poznala fašiste (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6811).
- ↑ Kljub temu, da je bila rojena v Krškem in živela v mladosti v Novem mestu, se Albrehtova spominja Draškovca kot domače vasi, Šentjernejskega polja z griči, ki ga obkrožajo, pa kot rodnega doma (Vera Albreht, O, rodni dom!, str. 69-70, v: Pelin v srcu, izbrala in uredila Alenka Župančič, 2015, Ljubljana : Forma 7).