In vendar se povrne!
| In vendar se povrne! anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 12 (18. junija); št. 13 (2. julija); št. 4 (16. julija), v rubriki Listek
| |||||||||||||
Blizu starega mesta N. stoji lična in prijazna zagorska ai, po katerej Sumljajo bistri studenci, ki se kakor niti mej hiSami vijejo. Prav pri glavni cesti se vzdiguje mogočno prostorna hiša z izrezljanim podstrešjem in močnimi hrastovimi durmi, na kater.h je po stari navadi obešeno železno kladivo. Orjaški hrasti senčijo to prijetno domovanje in njegov dvor z raznimi gospodarskimi poslopji in v jeseni to hraatovje prav v obilnej meri trosi rumeno listje na njihove streho. Dva moža močne postave in zagorelega lica stojita v modrej platneni obleki na dvorišču ter naprezata konje k vozu, na katerem je ležalo nekaj desk, grabijo in žakelj ovsa.
• Delava, kakor črna živina in za koga — za bedastega Toneta" Zato pa Sc nisva slišala niti besedice zahvale ni priznanja in kar storiva, niti krajcarja ni najinega. Jaz sem sit. . .!«
•Jaz tudi«, pritrjuje Peter. >NaSi ranjki slarisi so nsm žahbog v svoji modri previdnosti dedsino prikrajšali in vse na Toneta prepisali, samo zato, da ne greva od njega proč in svoj kruhek ž njim skup jeva; kajti ko bi Zrjavina bila moja ali tvoja, midva bi tega požeruha pri sebi ne trpela.«
• tiotovo ne; pa zakaj se jezit', če se lahko drugače naredi I Na tak način acveda sva tužnja vse svoje življenje. Prav gotovo bi ga najraji imel vžo v krtovi drželil Sedaj morava iti ven na vroče solnce, on pa »edi lepo na klopici v vrtu in pipico kadi, zraven pa se najboljše jč in pije; kar obupati nama je, da je on najin gospodar in midva njegova hlapca!«
• Le naglo se obrni, Matija, k dežju »e pripravlja in oves mora biti vsejan«, opominja Peter, »zakaj če dež močvirna tla ruzrija, ne sme živa duSa nanje.« Pri teb besedah stopilo je iz bite kako tridesetletno dekle in je pričelo zrnje stresati iz predpasnika za kokoli. Iz vseh kotov in hlevov privrSčala ao pitčeta in kokoti ter se spopadla za dobro malico.
»Tega je pa nekoliko preveč«, huduje se Matija, •polovica bi zadostovala!«
• Pa bi no bilo zadosti, žival mora bili sita«, odgovarja dokla bratoma.
»Oho, kokoti ni treba pitati, saj si lahko hrane Poi8če na cesti ali na polju. To je sama potratljivost, lepo zrnje tje metati«, vpije Matija ves razjarjen. »No, saj imata vidva ludi nekaj od tega, če maslna kokoš v loncu vre.«
• Midva V Ti morda mislit Toneta « Neža ni bila nikakor v zadregi.
•Zakaj pa samo njegove? Ali ne delava zanj, ko on lenobo pase?«
Neža pomiga z ramama. »Ze vem, ti ž njim vlečeš«, kriči v svoji jezi, «Ce pa drug veter potegne, potem pa glej, kje so vrata!«
• Bomo še čakali«, se namrdne Neža zaničljivo.
• Ali pa ne*, kriči Matija atrastno. >Pa kdo ve«, pristavi bolj mirno, ko je ugledal Nežin čuden obraz.
• Miruj, li ga ne vidiš,« govori Peter, kazaje proli oglju hiše.
In res, prav počasi prikoraca dolgi Tone iz vrla. V roki drži kratko pipico in noge so mu skrite v klobučinastih čevljih, Anton Žerjav je bil sicer zelo podoben svojima bratoma, pa vendar je bil njegov obraz neznansko top; zraven je bil od obeh močneji in za glavo višji. »Kaj se prepirata«, ju vpraša, »kaj imata z Nežo? kar pustita mi jo v miru, to vama povem; kmalo bo Zrjavka, h:, hi . . . da vesta !« Matija je postal rudeč kakor rak. Prime za bič in muline parkrat ž njim po zraku.
• Ti norec, zavpije« nanj jezno.
»Tone ne vč, kaj govori« se vtakne vmes Neža nejevoljna. .Tako daleč ne bo tlo, le mirna bodila. Meni se ne zna on na drug način hvaležnega izkazati . . . in lo je vse.«
»Gorje ti, če si ti to predrzno željo gojila«, žuga Peter, ki ni bil nič manj razsrjen od brata.
•Ti naj bi gospodinjila aa Zrjavini . . . ti?« Matija ji pokaže s pestjo. »Ne skrbita 1 Vama ne odide noben vinar. Pa jaz mislim, da bo Tone dalj časa živel, ko vidva in da Se za vama podedva.«
• Kako si pametna«, reče Peter.
»Bolj kakor vidva mislila«, ga Neža zaničljivo zavrne.
• Da bi le . . . . « in Malijev bič se je nagnil na stran, pa dekle bilo je urneje in je skočilo skozi vrata v vežo, iz katere je odmevalo takoj zaničljivo posmehovanje.
•Se enkrat mi kvasi take traparije, pa greva stran od hiše, in potem glej, kdo ti bo delal«, govori Matija žugajo mlajšemu bratu Tonetu.
• In poprej te še prav pošteno premlativa«, prilerjuje Peter jeznega obraza. »Te ženitvanjske misli ti hočeva izbiti is glave! Se lega se manjka, li norec, li tepec —«
»Pa vendar goapodar na Zrjavini«, draži ju Tone.
• Da to je ravno; drugače bi le tako nobena ne vzela, pa (o lepo posestvo . . .« Peter je izdihnil in obmolčal, prijel za vajeti in ee vsedel na voz. Tudi Matija se povspno nanj in pokate hudega obraza na prostor zraven Petra. »Le aem k nama se vsedi, bodet enkrat videl, kaj se pravi delati. Morda potem spozuat, kako se Ivoja brata zate vbijata !
»Me kar nič ne miče, zato sta vidva dovolj dobra. Jaz ostanem doma.« Tono se je prav zaničljivo smejal za odhajajočim vozom ia prav veselilo ga je, du ju brala tako zdražil.
Nebo se je prav čudno temnilo. Črni oblaki so se po njem drvdi, pa le za trenutek in zopet se je smehljalo solnce.
»Poleni Peter, ploha bo in potem imamo vražje delo na lej močvirni zemlji.«
»Hm«, meni ta, »ga pa pasli va«
• N« da bi usejala?«
»Najin oče ja puftčal to zemljo vedno neobdelano, zdelo ae mu je močvirje prenevarno, saj se ludi tako živi.«
• Pa če okolu 20 centov ovsa pridelamo je vendar bolje.«
• Seveda... za Toneta.«
»Oba obmolkneta »Ve« Peter, jaz sem si stvar premislil, ko bi Tone to neumnost naredil in Nežo »bedarija, ona je preveč prebrisana, da bi vzela takega bedaka.«
• Havno zato, ker je pr< brisana ga bode gotovo vzela; potem ima ona prvo besedo v bili in lega si vsaka ženska želi.« To bi pa nc bilo dobro«, meni Peter motreč.
»Midva naj bi sla s par slo goldinarji od hite in naj se udinjava za hlapca.*
• In nikakor nisva več mlada«, pripomni Matija.
•Težka bi nama bila sedaj alužba. Si li že večkrat kaj opazil mej Nežo in Tonetom?
• Ne . . . samo da vedno ž njim vleče.«
• Midva ji službo odpoveva«, pravi Matija nu kratko,
• Tega bi on ne vsprejel in ona bi najino odpoved zavrnila.«
»Toraj kaj storiti?« »Nič.« Oba molčita.
• Had bi hotel, da bi bil žu mrtev«, povzame Matija čez nekaj časa.
Peler se prtslraSi, kakor da bi bil imel ravno isto misel in se platno okolu ozre. • Morda umrje.«
• Na čim.« Matija zaikripljc z zobmi. Peter migne z ramama «kdo v6 . . .«
• Neumnost, on je velik in močan kakor mudud io te ni bil nikdar bolan «
»Torej morava čakati.«
»Da Nežo vzame?«
»Li moreva ovirati?« Peter j« molčal.
»Zdaj sva tu ! Kba, eha «
Peter potegne vajeti nazaj in skoči doli. Matija si pripaSe predpasnik in nasuje vanj ovsa. Peter zažene deske z voza in je pomakne na močvirna tla. Čudna zemlja, to črno mehko močvirje, prepleteno s koreninami močvirnih rastlin, ki je pri vsakej stopinji ae udiralo. Sredi obžirne močvirne zemlje pričela se je zemlja nakrat zniževali in bila vsa drugačna od druge, ker tu je elala črnikasta voda, ki je vedno izpuSčala iz sebe pene in mehurčke. Gorje človeku in živali, ki sta semkaj zabredla najmanjša teta bila je dovolj, da so vdre. Matija stopi na položene deske in prične oves sejati, med tem ko Peler z dolgimi, železnimi grabljami zemljo rahlja in seme zakriva, skibno pazeč, da ne stopi ob jednem z bratom na eno in isto desko. Proti sredi bližala sta se le od daleč, ker bila je zanja nevarna.
Sinentauo delu je bilo lo. So celo ob žetvi, lr0 je bil oves zrel, stalu je mnogo truda, napora, poterpežljivosli in previdnost«, da je bil spravljen. Silovit bl.sk Švigne po zraku in močan grom strese zemljo. Lplaieni ptiči begali io prav mimo glav delajočth bratov semtertje.
• Pusti vendui«, opominja Peler in zažene predzadnjo desko in pa zadnjo desko proti subej zemlji. Matija si brise pol izpod čela in slegne zopet roko mej oves. »Ce prične dežiti, ne moreva pred tednom *emksj; danes morava kunčati, le pojdi zopet po desko in grablje!. Peter se je hotel izgovarjati, pa nazadnje je vendar spoznal, da ma bral prav.
Sedaj prične pulaguna, kmalu močneje dežiti in pozneje se vlije gosta ploha. Nebo se je stemnilo in kazalo da ne odjenja kmalu od dežja. Matija in Peter vržtla svoji kamižoli čez glavo in zlezeta pod voz, da bi »e vsaj nekolik" obvarovala pred dežjem. Se nista dogu (ako čepela, kar ju ui kdo z močnim glasom pokliče.
»Tone je«, mrmra Mat ja, »kaj pač hoče?«
• Lenuha nemarna, čepita pod vozum. Se-li morda bojita teh par kapljic, da si nc zmočila kole.« Dolga postav« Antuna /.rjava »e približa in brcne pod vozum čepeči ga brala, suiejoč ->e jims, ker sta »e začela nad njim hudovalt.
• Nič prida nista, to sem si vedr.o mislil in slednjič vaju naletim brez dela. Dež vaju je spodil, — kaj »e. Lenoba je kriva, ha, ha. Sedaj sem vaju dobil, v prihodnje hočem bulj natanko pazui. Iu kaj sta pa prav za prav v tem času storila? Se vsega posedala nista. Kaj pa tam v sredi'«
"Kaj li pade v glavo ali si nur«, vpije Matija ves razjarjen. PriSel je prvi upod vuza, kir ga je braluva noga najhuje zadela.
»Za gospodarja je, pa ta tega oe ve, da se v »redi močvirja ne sme sejati, ker niuia dua. .Saj »va tako akuru glavo zastavila, ko sva pričela la tla obdelovati. Naii slariSi so la kraj pri miru pustili, samo midva skušava tvoje premoženje povečati.« Peler je govoril ognjevito.
»No, če res uko vestno gledala na svoj dobiček, pojdita toraj tja in poskusila Se sredo obsejati", reče Tone svojeglasno.
"Midva ne marata«, odgovori Matija mračno.
»Nočeta?«
»Ne.«
»Hudem pa jaz, če sta vidva zalo preneukretm Daj mi seme.« .Matija se odveže predpasnik in ga da braiu. Anton stopi na deske, ki so bile zaradi varnuili položene.
»Zanikerncža«, vpije nazaj, »hočem vama pokazal", kako dobro močvirje drži.« Pri leh besedah prime ta predzadnjo desko in jo vrže na dvomljivo ae gibajoča tla pred se. Tako se je približal nevarnemu kraju, katerega razpoke so bile polne deževnice in se niso več vidile.
»Ne hudi naprej«, opomiuja Peter. »Tam »® potopis.«
»Pusti ga«, se jez: Matija, odvračujoč Petra, kij«, bolel nerodnemu Tonetu pomagati. »Se bo že i*u«il take predrzne Salv uganjal,.« J 30 »fli.lio«, kriči Anion, »(H zanikrne«« mi Se žugata Hočem vam« pokazali, da se lahko čez gre kaVnr po auhem «
Pod nogami težkega moža pričelo jo ftumeti. Tanke korenine so ae trgale pod telesno t«žo in kratka deska se je pogrezovala. Črno močvirje pa se je čudno penilo jo vrftalo.
•Le naglo pojdi nazaj«, vpijeta brata s tresočim p|»*nm in videlo se jima je, da nt zanj bojita. »Ah. ali ne vidita, ds n« nobeno nevarnosti«, se imeje Anion in stopi v svoji trmi na koner desko.
»Prav z lahkoto se pride nn ono stran bodem . .
»Ti si nor«, vpije Matija raztogočen. Sam čudež te Se drži kvišku. Nikakor več nočeva gledati tvojega nespametnega početja. Peter, peljiva se domov ! Bes ata se pripravljala brata se a polja odpeljati. Pa Tone se ni dal motiti, ampak je skuSal prebreati penečo lužo. Ravno, ko je Peter za vajeti prijel in konja pognal, Tone pretresljivo zavpije. Zgubil je ravnotežje, deska se mu je pod nogami izmuznila in pogreznil se je do kolena globoko v blatnata tla.
»Eha, eha!« Peter potegne konja nazaj in hoče a voza skočiti.
»Pusti ga«, ovira Matija; njegov pogled je bil teman.
•Li mu ne bodeva pomagala, da ae bolj globoko ne pogrezne?«
»Ali ga nisva svarila ? Poženi konja, midva sva svojo dolžnost storila.«
Peter prestrašen pogleda nvojega brata ; Matija odkima pomenljivo z glavo. Peter molči. Se en trenutek se obotavlja, se ozre proti ponesrečencu, ki se je skulal rešiti in pristavi poluglasno : »Morda se mu posreči V«
•Gotovo«, pritrjuje Matija, »gotovo in Ce ne, . . . črno močvirje ja globoko; ne povrne ae več.«
•U ga puativa tako taloetno umreti ?•
»Ce ga hočei retiii, {« pojdi, jaz mu ne pomagam. Nota ti bo hvaležna, Ce postane gospodinja na Zrjavini.« Matija vtame bic in vajeti ii Petrovih rok in vdari moCno po konjih, ki sla kot veter idirjala naprej. Mej ropolanjem kole« ja Tonetov klio la nedoločno prihajal do njunih ute«. Močvirje se je oklenilo svoj« trtve. MoCno a« je penilo okolu tetkega trupla, ki se je vedno boU pogrezalo.
Mej gromenjem, vedno bolj se blitajoč« nevihte, pripeljala sta ae brata skozi vrata na dvoritCe. Nevihta je bobnela po zraku. Vrhovi mogočnih hrastov so se pripogibali čez hišno streho in mej vejami je tajno skriv nostno lumelo, kakor da bi vedele o — bratomoru. Neža stala je pri oknu in gledala na prihajajoča.
•Ti molčit kot greb«, spregovori Matija svojemu bratu. «Da vet, Toneta nisva nič videla «
•Vreme j« strahovito«, jeclja Peter namesto odgovora. Rumena bledost razlila se je po njegovem za* gorelem obrazu.
•Kje imaia Toneta?« vpraša Ncta, ko sla raz voza stopila.
•Ga li ni doma?« vprata Matija v tla zroč.
»Nc. Šol je proti močvirju, da si ogleda vajino dolo.
»Midva ga nisva videla«, reče na kratko Peter. Nato izpretc konja in gre za bratom v aobo, kjer jima je Neža večerjo na mizo postavila. Dobra Neža je večkrat pristopila k oknu, da bi uglcda'a, kdaj prido gospodar domov, pa zastonj. Tono Zrjav sc ni povrnil. Gre toraj v kuhinjo k dekli, da pogasi ogenj, ker nevihta postala je mej tem strašanska. Bliskalo se je in grmelo neprenehoma, veter tulil je okolu bitnih oglov in piskal v divjih glasovih skozi dimnik.
•Tonetu se je gotovo kaj pripetilo«, reče Neža odpiraje sobna vrata. Kar na dobi nikakega odgovora od bratov, ju vprata, če ga nista nikjer videla, da bi ae ga zamoglo poiskati.
• Saj ava ti povedala, kje pa? Ti oaj hi ga bila odvrnila od njegovega namena.«
• Saj sem ga tudi skuiala. Pa on je rekel, da se povrne, in Ml j«.«
• Potem se te povrne«, meni Peter jecljajo, stoječ pri oknu in gledajoč ven v besnečo nevihto. Matija je pa sedel pri miti in gledal na pratiko. Luč jo prav alabo brlela, a vendar je Neta zapazila zaničljiv smeh okolu Matijevib usten.
•Seveda, povrne se, pa kdaj?« odgovori Neža io zapusti sobo.
• Toraj si res ni mogel sam pomagati«, spregovori Peter s tresočim glasom.
•Moral bi biti vže davno doma. Ali hočeva iti te enkrat pogledal?«
•Ne govori tako bedasto, danes ne moreva, saj je že temna noč. Lc bodi pololažen in počakaj do jutri«, odgovori Matija nejevoljno.
Udo je te mraCno naslednja jutro in veter j« močno pihal, ko sta te Matija in Peter korakala proti močvirju, za avojim najmlajšim bratom pogledal. Pa glej, močvirje je bilo enako avitlemu zrcalu in voda j« stala na njem kakor v skledi. Po njem pa so plavala deske vse umazane od Črno tekočine. Ob« ata zrla proti aredini. pa nikjer se ni kazalo ničesar iabuhnjenega, če prav sta te tako opaaovala. Det je močvirno blato poravnal in t« celo peneče mehurčke izpral, ki ao s« navadno vzdigovali. O Anionu na duha ne sluha.
• Notri v močvirju leži«, pravi Matija in poveai roko, ki jo je držal nad očmi.
• Mrtev«? vprata Pater natihoma.
• Kaj menit, da bo te tiv osUl, Co so močvirje nad njegovo glavo sklene? Prav golovo je mrtev.«
• Ko bi mu bila vendar včeraj pomagala«, jeclja Peter.
• Pojdiva«, reče Matija čes nekaj časa
• Kaj naj pa sedaj atoriva ?•
• Nekaj časa počakava, potem si pa deliva njegovo posestvo.«
• Ostaneva li pri najinih besedah, da Toneta nisva videla in da ne veva zanj ?«
• Kajpada. Kaktne dolgočasne preiskave bi pa drugače bile. Ia budiva vesela, da je lako pritlo, ne da bi bila midva kaj vzrok.«
• Ne da bi bila midva kaj vzrok«, dvomi Peter. •tiotovo midva nisva vzrok, saj ga nisva vabila na močvirje «
• Pa mu tudi nisva pomagala, ko js bil v nevarnosti.«
• Kaj mene briga. Midva sva sedaj prava gospodarja na Zrjavini. In taka so morava kazati.«
• Ce se pa povrne?«
• Kot duh, Peter, od kdaj ai tako praznoveren ?•
• Menim . . . . retila bi ga bila vendar lahko.«
• Le miren bodi, Petor, nikdar več se ne povrne.«
Anton Zrjav J® izginil. Dobri vatčanjs so si to rofl različno razlagali in tudi aem in tjs kaj slabega sumili; pa vse to ni pomagalo nič, da bi bili priili na pravo aled. Peter in Matija sta si posestvo potisno in brez prepira delila. Le, ko se ja imelo močvirje delili, odklonil je Peter to tvojeglavno, čeravno je bilo najblitj« njegovemu posestvu. Matija js pomigal pri tem nekoliko a ramama in ga dal slednjič sebi pripisati. Pa čudno, čeravno js bil previden in skrben gospodar, močvirja ae vendar ni dotaknil in od tega časa ostalo je neobdelano. Kmalu je trava, ločsk in biCje preraatlo njegovo povrtjs.
Peter si js sezidal v vasi hiio, in (u gospodaril i s svojo družino. Matija je estal na Zrjavinl, takoj odpustil iz službe prezgovorno Nežo in si vzel za teoo bogato dekle is bližnje vasi. Imel je splotno več sreče kot Poter, ki je postal nekak« pohabljen in tih, odksr je Tone izginil. Matija js imol pridno io lepo ženo in in dva nadarjena otroka, a brat njegov je ostal »ao >° živel enakomerno brez vesolja dan za dnevom. Več kot 25 let jc preteklo po teh dogodkih. Peter Zrjav ja pred 10 leti MpueUI solzno dol.no in njegova svakinja, Mstijeva lena, mu je leto pozneje »ledila v večnoet.
Matija j« postal čez leta najbogatejši in naj veljav, nejfti kmet v vaai. Njegov sin Frane« pa ni postal njegov naslednik na domačiji, marveč zdravnik. Študiral j« v glavnem meetu zdravniške sole, izučil ae za doktorja io postal tako imenitna oaeba.
Njegova eestra Lizika, vitko dakle pri 20 letih, atoji pri mizi v bili in male aurovo maslo na kruh za posle. Pred kratkem je prišla nova oseba v hilo, stara Nela! Čez 20 let je bila na ptujem in sedaj se je povrnila domu umirat. Fa smrt jo hoCe Se Čakati; Čeravno je postala stara in v obraz gubasta, hodi Se vedno po konci, njena roka je Se gibčna, kakor takrat, ko je gospodinjila na Zrjavini.
Lizika je očeta pregovorila, da je prišla Nela s svojo skrinjo zopet k biti in za vsakdanjo hrano delala, kar je mogla. Za plačilo bi 2rjav Neže gotovo ne imel, tako pa — je bila se vedno gibčna in Lizika je potrebovala podpore pri gospodinjstvu. Ko sta se ta dva stara znanca, Matija in Nela zopet čez dolgo časa videla, bil je njen obraz nekako čudno nemiren. »Vi tudi niste mlaiti postali, oče Matija«, reče mu prijazno. «ln glejte, res sem ae zopet povrnila na Zrjavino, čeravno je skoro neverjetno Da, oče, liog prečudno vodi človeška srca.«
»Kam je Sel France«, vpraSa Zrjav svojo hčer, odloli časnik in si sname očala.
•Sprehajat se je sel in pride do večera nazaj.
»Kaj pa, zrak na prostem mu dobro dč; vle boljši in bolj cvetoče izgleda, kar je doma.« Veselje in ponos •ta se brala na očetovem licu. »čez poletje ostane pri nas, na sitno pa lahko nastopi slulbo v mestu.«
•To ludi hoče.«
•Kam pa je vendar sel.«
• Na močvirja, ki je bilo popred nate. Močeradnik, ki ga je od vaa kupil, ima ondi ljudi in koplje jarek. Napeljal je tudi cele kupe peska in hoče močvirje v rodovitno polje izpremsnili.«
•Tako — to naj bi pustil, norec, on ga ne bo usu&l... in o tem mi ia omenil ni, ko ga je od mene kupil.«
• Prebrisan ja bil, drugače ga bi mu vi ne bili za tako majhno ceno prepustili.«
»Ne — gotovo ne. Se mu li bode posrečilo?«
»Nela misli da. Včeraj si je ogledala stvar in Francetu pripovedovala, da ale vi s stricem Petrom, na de- »ksh stoječ, ta kraj obsevali, če prav je bilo to delo vsikdar nevarno *
»Nela naj kaj bo|j pametnega dela, kakor pa na močvirje leta«, se budujejo oče.
»Saj je le rcimo Ha, ko je nesla hlapcem na polje malico.« V tem trenutku stopi mladi doktor France s smehljajočim obrazom v hiso. .Dober večer oče in Lizika I«
Očetov obraz ae je razjasnil. »Si ti tu ?•
»Seveda in kako lačen. Pa oče, kaj sem naSel. Močeradnik mi je pokazal sredi močvirja človeške kosti.«
•Človeške kosti«, zavpije Lizika prestrašena.
»Kes, od nekega močnega mola. %judje so govo rili o nekem ponesrečencu, ali umorj«" -m, pa jaz nisem dovolj poslušal, mene so bolj zanimali obledeli, močno sklenjeni udje, kakoe vse drago. Pa daj mi večerjo, Lizika, moram takoj le enkrat tje.«
»Puati stvar«, grajajo ga oče.
»A mena ta slučaj neizmerno zanimiva.« Frane« ae je zelo čudil nad ojstrimi besedami avojega očeta ia pa nad njegovo molčečnostjo pri več«rji. In ko je ta is sobe sel, prijel je tudi France sa svoj klobuk.
»Hočei vendar iti«, vprala ga Lizika
»Zakaj ne«, odgovori smehljaje, »ker se oče budujejo ? Zatrjujem ti, da je ta atvar tako zanimiva, da se ne bojim očetove nevolje. Na svidenje, Lizika I« Oče so prišli pozno s polja domov; Lizika je aedela na klopici pred vratmi. Vsedcjo ae k njej. »Bo vsi doma V« jo vpraiajo.
»Vsi, razun Franceta«
»In Nela?«
»Mislim da je v avoji sobici. Saj tam le France gre.« Lizika skoči po koncu in hiti vesela bratu naproti, ki je korakal hitro čez dvorišče. Nekaj čudnega je nesel v rokah.
•Za božjo voljo, kaj pa vendar neses,« vpraša ga U*ika prestrašena.
Tudi Zrjav naglo vstane in mahne z obema rokama •Ali ai bedast,« zavpije oče nanj s hripavim glasom.
•Ah, no bojte se teh kosti. Taka je vedno pri n«vadnih Ijndeb, a mi, ki se s to vedo (anatomijo) pe- {®mo, se nam to nič plaSnega ne zdi, marveč je nam v nekem oziru Se dragoceno. In le krepke kosti so res d«gocene. In kako po ceni sem jih dobil. Močeradnik m i je je kar podaril, ker je menil, da je moral kdo se tedaj zagaiiti v močvirje, ko je bilo se vaSe. Po mojih oialih j« ta mož komaj 30 let ležal v močvirju.«
• In ti vlačil to koali k meni v bilo,« budujejo ae oče Matija, vos bled od atrabu.
• Kam pa naj grem ž njimi. Le pomirit« se, jaz postavim te revne človelke koali v mojo sobo. Z« zdravnika so velike vrednosti. Ne glejte tako srpo, saj nimate tako občutljivih čutnic!«
»Takoj mi je nesel nazaj,« ukazujejo oče pojemajoč. • Oče, kar poznam vas več ne. Saj vendar niate udani praznoverstvu, da bi ae atratili teh ftloveikih kosti. Poglejte je z mojimi očrnil Kako lep kostnjak (Skelet) je to, skoro za jedno glavo daljli od vat. Lizika, pojdi, da mi pomagaš te koati vrediti. Le naprej pojdi, oče ae bodo že kmalu navadili na to čudno družbo.« HtraSna divjost razlila ae je nad očeta in divji smeh donel mu je iz ust. Kakor bi trenil, akoči pred sina, da bi mu zabranil vhod. Tu sačuli na rami neko pomirujočo roko in Neiin glas ae zaaliti.
• Dovolite mu, Matija, morda mrtvec semkaj apada. Tone je rekel, da se povrne I« Neža govorila je tiho in le njomu razumljivo — in umaknil ee je.
Molčal je, a vendar divje in arpo gledal, ko ata otroka, smejaje in norčevaje se, s Tonetovimi kostmi hitela v Francetovo sobico. Ah, in vendar se je povrnil. Kavno ga neseta po stopnjicah okolu ogla in mrtvalka glava zija čez Francetovi rameni. To je bil njegov brat Tone in nihče ni tega tako dobro vedel, kot Matija, in njegov lastni sin ga je prinesel. To je povračilen dan. Tone biva zopet v mnogo stralneji podobi pod njegovo streho v molčeče svarilo njemu bogatincu, kateri ga je brez usmiljenja prepustil straSnej usodi, kateri ga je mrzlega srca izdal v žalostno smrt. V resnici, to je bilo hudo povračilo.
•Vse gre svojo pravo pot, oče Zrjav. čez 27 let se je zopet povrnil. Dobro se ie spominjam dneva, ko je Iel od doma. Midva sva mej tem stara postala in stojiva z jedno nogo že v grobu. Peter je pred nama sel, on je že obračunal, a midra, vi in jas, le čakava na račun . . .«
Neža postala je močno zgovorna. Meaec obseval je njen obraz, da so se ji oči avetile. s Mi smo bili oskrbniki bedastega Toneta. Zrjav, li veste, kaj bodeva odgovarjala, če naju Bog sanj vprala. Li hočeva s Kajnom govoriti: Som li mar jaz varuh svojega brata. Moja vest me ne oprolča, bila sem preveč zanikrna. Za Tonetom bi morala iti, ko ni hotel doma ostati, pa bala aem se vaju. Vi in Peter ata mi očitala, da hočem Zrjavova gospodinja postati; krivica me je bolela in opustila som avojo dolžnost.« »2e dobro, Neža, le pojdi v čumnato. Svojo nemirno vest pa neai v spovednioo, jaz imam zadosti,« presti iže ji osorno Zrjav besedo.
Tudi sam hoče oditi, pa premisli se in se ie jedenkrat obrne. • Ali veš gotovo, da je ta Tone?«
• D«, gotovo. In da se je v srda uradi vaju ali kakega druzega človeka ločil it aveta, lo dokazuje njegovo nesaatrobnjeno truplo «
»Kako ai pač pametna, Neta. ali mai videla »ame aehe koati.«
• Pač, pa so te sklenjene. Truplo s Bogom in z ljudmi spravljenega človeka razpade v prah in pepel.«
•To je prazna reč,« de Zrjav zsničljivo. Naaledn.e jutro rede oče /rjav svojemu sinu:
• Včeraj seaa ti prizaneed. danes mi pa ponese* vse proO na pokopališče, kamor spada.«
•Jas,« vpraša France, »tako] lepe zbirke koeti ne dobim kmalu Oče. bodite vendar pametni in ne mialite oa mrtveca. Vi te premalo poznate zdravniške navade, pa počasi se je boste te privadili.«
• Povem ti, da o tem nočem nič več slišati.«
•Torej rea,« vpraša France ves potrt. Potrpi te vsaj toliko časa, da si dobim kako stanovanje v mestu'«
•Takoj mi spraviš kosti is hiše! Lkazujcm ti to kot tvoj oče.«
Hlapec je vstopil v hišo in pretrgal nadaljni pogovor. Zrjav je moral iti t njim na dvontče p<> opravkih.
•France, ubogaj me in skrij kosti, če jih ne maraš zakopati. Oče ne morejo tega trpeti; slišala sem jih, kako ao celo neč nemirno po sobi hodih,« govorila mu je Lizika proseče.
Tako. Moj Bog. vi ste rea neizrečeno plašni ljudje,« de mladi sdravaik v jezi. »Jaz pa spim prav mirno zraven lega koščenega mota. Kam pa naj ga akrijem, modra sestrica?«
»V malo kapelico sa našim vrlem.«
• V kateri je Mati Božja? Veš, Liaika, da je tu tako malo prostora, da komaj človek notri poklekne.« «0, bode te šlo. Pojdiva in kar pričneva!« Kapelica za vrtom bila je res m^hna. V r\jej je bila podoba Matere Botje aedem žalosti, sraven pa klečainik, okoli pa telesna ograja z lesenimi vraticami. V zelenem grmovju čivkali ao ptički in radovedno gledali na tujega koščenega mota, ki je slonil zraven podobe in s prašnimi očesnimi jamicami sijal Ije v solčni svet. Pri večerji totil je France, da ga mrazi; prosil je sa čaj in hotel v posteljo. Oče ga te sa trenotek zadrži.
• Si li atoril, kar sem ukasal?«
• Da.«
•So kosti šc v hiši?«
»Ne, oče.«
•Dobro, tedaj lahko greš.«
France se je vlegel v posteljo — a vsul iz nje ni več. Bog je sklenil drugače. Vročinska bolezen bori se s njegovimi telesnimi močmi in mu žuga vpihniti luč življenja. Osem dni sem leži že v samih blodnjah. Na Zrjavini je vse narobe. Zdravniki prihajajo in odhajajo, posli letajo v mcito po zdravila — a pomoči ne prinese nobeden.
Oče, Iisika in Neža sedč pri postelji, jočejo in molijo k Bogu, da bi obvaroval mlado življenje, da, bojUjejo ae s Francetom soper smrt, ki že blisu maha • avojo koao. Kar je v človeški moči, kar samoro zdravmaka vednost, vse so poskusili, pa bolezen bila j« močneje.
France Z rja v moral je umreti. Ko se prične smrtni boj, ko Lizika in Neta sraven duhovnika na koleni padeli, da molite molitve M mrtve, skoči oče po konci in divja \Ao iz sobe. Ijti doli p<» slopnjicah skozi vežo . . . večer je bil leman m deževen, a Zrjav ni tega opazil. Stegne roki proti nebu in vpije, kar more: »Pomagaj mu, denar in premoženje dam, samo pomagaj mu.«
Prime se za glavo, mrmrajoč molitve, poklekne M vaško cesto in vpije iz bolestnega srca: »Bog, pomagaj mu, ne meni, njemu pomagaj!« Na to akoči po koncu in gleda nazaj, upajoč, da mu kdo prinese kako tolažilno reat iz hiše. Pa v hiši je vse mrtvaško tiho, le strelno grgljanje umirajočega sina doni mu na uiew Hoče moliti prav iz dna svojega arca, kakor še nikdar nc v življenju Za vrtom stoji kapelica Žalostne Matere Božje, njegov oče jo je poatavil, da ae lahko v nadlogi tj« človek zateče: njej. Žalostni Mater Botji, lahko vse poloti, ona ve, kaj ao bolečine, zato hiti proti njej, odpre vratna in se zgrudi na mrzel kamen Obupljive prošnje, obljube, totbe izvirajo mu is praij; joče m stoče divje in si trga obleko. Sedaj ae nagne nekaj prav na lahkoma proti njemu, nekaj mrzlega strašnega . . . njegove oči postanejo večji, njegove roke trepetajo, iu.. tu prav na njegovej rami sloni bret Tone in zija i ustmi in očesnimi jamicami. (J se mu meša, li se mu le dozdeva: Li ne sliši klica: »Pomagajta. o pomagajta mi, hočem denar in blago z vama deliti,« li ne čuje prečudno vršenje močvirne vode?
Z grozovitim klicem aune atrali na ateno naiaj. Oj, kako ao zašklepetale kosti. Dolgi roki ste odskočili od stene nazaj od prehudega sunljeja in Tone »e ji zgrudil nazaj na Matijo s svojo črepinjo in se dotaknil njegovega čela. Obupljiv pretresujoč klic razlega se T tihi večer.
Od strahu omamljen pade Matija Zrjav nezavesten na tla. Zraven njega padejo Tonetove koati proti vraticam, trohnjive tilice in mišice, ki ao toliko časa oklepale njegove koali, ae razvejejo in raspršijo na sto in ato koscev.
Neta najde Zrjava nezavestnega v kapolici in g* spravi v njegovo spalnico; tu leti v hudi mrzlici in 1« s trudom ga obdrtč v postelji. Ne alili žalostnega gla.«u zvonov, ko nesejo truplo njegovega jedinega sina iz hite. Ko pa Lizika vsa objokana zbog hude bolesli s pokopališča pride in pristopi k postelji svojega hudo bolnega očeta, pogleda le-ta v njo nezaveatno in šepeta; »L* miren bodi, Peter, ne povrne ae več, močvirje je tasto io globoko.«
Lizika ni razumela pomena teh beaedij, pa stara Neža se je trkala na prai in molila: »Bog bodi nam grešnikom milostljiv.«
Močna narava Žrjavova je premagala, morda pa ji bila tudi božja volja, da «e Se na zemlji pokori za ivojo veliko krivdo. Čez dolgo ča»a vsisne zopet iz po- •telje, pa ni več oni močni krepki goapodar na Zrjavim, ampak upognjen in oslsbljm mož, ki ne težko premice ob palici.
Kakor kmalu ata ae mu um in volja po bolezni ropet povrnila, poslal je po »larega vaškega duhovnika, i katerim ae je dolgo časa pri zaprtih vratih pogovarjal. Ko le ta odide, povpraSa po Neži, hoteč ž njo govoriti. Lizika jo pokliče in starka takoj pride. »Neža, podaj mi roko,, reče resno Zrjav; .sedaj sme« to storiti, ker z Bogom sem poračunil. Sedsj je vse vrejeno.«
Nefa pokima z glavo in seže v bledo usehlo roko. • Nebeftki oče je dobro z vsmi hotel; kaj bi se bilo igodilo, ko bi bili tako umrli.«
•Da, On jt dobro menil; ko bodem povračeral, spomnil se bom nanj «
Na tihem vaSkem pokopališču leži dr. Franc Zrjav pod zeleno ruSojo, katero krasi priprosU križ io zraven njega počivajo kosti ranjcega strica Toneta, katerega ni nikdar poznal. Na njegovem grobu se pa vzdiguje lep spominek is marmorja.
Kadar pnde stari Matija do teh grobov — in to se večkrat zgodi — takrat najpoprej moli na grobu svojegs brata.
Lizika postala je rajska nevesta; vstopila je kmalu, ko so oče ozdraveli, v samostan.
Neža prebiva v mali hiftici, katero je Zrjav za-njo kupil. Za to dobroto se je zavezala, da moli vssk dan rotni venec za nesrečnega Toneta. Zrjavina je prodana; vendar ai je stari oče izgovoril kot in hrano za vse žive dni.
Kam je dal denar od prodanega lepega posestva, to je vasčaoom nejasno; on sam živi prav priprosto in mirno in nima nikakega premoženja. Vendar pa ljudje v vasi šepetajo, če pride ravno govorica na to, da je bila takrat, ko je lizika odšla v samosUn. dvakrat velika svoU denarja poslana v dobre namene. Kaj boče t denarjem, pravijo vsi. Dedičev nima in sam tudi ne more porabiti.
Le aUri duhovnik in Neža vesta, da živi stari Matija Zrjav spokorno življenje, da poravna svojo krivico.