Indija Koromandija

Na planini, kjer je bilo toliko molznic, da vsa dežela ni premogla dovolj golid, so si brihtne glave pomagale takole: Izkopali so velik, velik bajar. Vanj pa niso napeljali vode, ampak zgradili od brega do brega visok, obokan most. Nanj so od jutra do večera gonili krave. Kravarice so sedele na mostu in molzle v bajar, ki je bil do večera poln. Na bajar, napolnjen z mlekom, so se pripeljali moški s čolni, v katerih so imeli sode. Vsak čolnar je imel s seboj tudi veliko grebljico. Z njo je posnel smetano in jo z lopato skidal v sod. Ko so bili sodi polni, so jih zabili in zvalili v dolino. Medtem, ko so se kotalili navzdol, se je smetana zmedla in v dolino se je prikotalil že sod z maslom. Tam so čakali ljudje in si razdelili maslo. Ker tehtnic niso imeli, so dajali dobro vago, ki v nebesa pomaga. Za tehtnice so jim služile volovske gare. Tehtali so pa takole: Na oje je sedel debeluh, drugi pa so metali maslo na zadnji konec gar. Ko se je oje z debeluhom vred dvignilo, je bil na garah po stari dobri vagi ravno cent masla. Na tem posestvu je bilo toliko ljudi, da so se pri jedi vrstili. Prvi so prihajali, drugi sedeli in jedli, tretji vstajali od mize, četrti so si rahljali pasove pri hlačah, da se jim ne bi potrgali in tako naprej ves božji dan. Dan za dnem je bilo tako. Ker ni bilo ljudi, da bi jim stregli, so si napravili od stopnišča do mize »rižo«, prav tako, kakor v planinah, ko spravljajo hlode v dolino. Po tej riži je priletel ob vsaki besedi očenaša štrukelj. Zaseka pa je pritekala po žlebu ob riži. V tem kraju je bilo vsem ljudem dobro.