Indijar še mlad na reko gré;
v zlato pogorje, tje čez morjé
prot' Indji vleče ga sercé.
Oj tam on blodi, kodar hodi,
da ko železo zlat cené.
Nek star mornar mu popretí:
„Moj ljubi v zmami! se predrami!
Morjem in rekam upat' ni.
Železo z zlati tik menjati!
In Indja, Indja, kje leži!“ –
„Si, golobradec! rêči daj:
Da to je spanja, prazna sanja;
kje najdel boš na svetu raj?
Najgorša gora, upa zora,
delo je in domači kraj.“
„„Kdo, sivec! meni se s tebó?
Dežela zlata, vsa bogata
je Indja, tiče ji pojó.
Kar domovina naša nima.
Se tamkaj še zastonj dobó.““
Mladenči dejo: Prav je ta!
No Bog poniozi! srečno vozi!
S teboj iti tud' nam veljá.
V Indjo zlato, vso bogato!
Kaj počeli bi domá? –
Že ž njimi reka dalj hití.
So vsi kermili, se lovili,
Pa voda svoje le stori.
Leté ko tiče čez kernice,
u glavi se jim svet vertí.
V sovodnje staje si želé,
tje, kjer se reka v morje steka,
se oni vstaviti dihté.
Ko ven stopili, so pustili,
Indjarja, ladjo in vodé.
Indjar li dalje se peljá.
Vihar ga skriva, borja zmiva,
v tamnoti blisk mu lesketá.
In ladja kresne, se razčesne,
na kleč jo morje zadegá.
Vihar potihne tretji dan.
Sirotek lazi, milo pazi,
je li še kaj pomoči za-nj?
Ríbarji v sili ga dobili.
Tako jim pravi zdaj skesán:
Kdor siti svoje si željé
iskaje raja, zlat'ga kraja,
z glavo on buta ob stené.
V neumno glavo vtepa pravo,
ko dalj ne smé, nazaj ne vé.
Prav rado tak se zgodí,
da kdor verjame, vse prevzame,
od kodar nobene skušnje ni;
se pregleda, mu preseda,
molitve kozje se učí.
