Institutka

Institutka
Fran Govekar
Objavljeno pod psevdonimom Fr. G. Kosec.
Izdano: Slovenski narod 1895, št. 28/291, 292, 293, 294, 296, 298, 300, 301
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vi niste poznali Gradnikove Ide? — Ali res ne?! —

Oči je imela kot spomenčice kraj gozdnega potoka, ličeca okrogla, rožnata in trda kot najboljša jabolka, po hrbtu dve debeli kiti temno rujavih las, široka čez pleča in boka, pa tenka čez pas nalik osi, odločnih, krepkih, korakov, da se je stresal njen život pri vsaki stopinji ...

... moj Bog, ali se je ne spominjate! — Ali res ne? — Žal!

Ej, lepa je bila Ida, lepa, a tudi učena!

Vi se smejete? — Hm, ali pa veste kaj pomeni ime „Sacre coeur" — Dunajski sloviti institut, v kateri pošiljajo skrbni, pa bogati stariši svoje hčerke kratkih krilc, da se jim vidijo še preko kolen segajoče nogovice, objemajoče iglaste noge bitijc, ki so po svoji zunanjosti še pol dečki, — a iz katerega se jim vračajo popolne dame z modno vlečko, odmerjenih korakov, deviško sramožljive koketnosti in — — čudovite učenosti.

Tudi Gradnikova Ida se je vrnila v tiho hišo očetovsko iz šumnega mesta petja in šale sila učena!

Ej no, učila se je fizike, matematike, zoologije, botanike in mineralogije, historije, religije, literature, pedagogike, logike, psihologije in ... in — — še mnogo drugega , česar se baš ne domislim.

In vi ste se smejali, ko sem dejal, da je bila Ida poleg svoje krasote tudi učena! —

A znala je še več! — Govorila in pisala je francosko in italijansko, razumela celo angleško, čebljala izborno nemško in slednjič tudi svojo materinščino — slovensko.

Slovenščine sicer ni slišala nikdar v svojem zavodu, in tudi nobena slovenska knjiga se ni smela prikrasti k njej, radi česar ji je izginila v teku let marsikatera beseda iz prenapolnjene glavice. No, kmalu se je privadila zopet svojega jezika ter ga govorila skoro tako rada in skoro tako gladko kot nemščino! —

Razume se pa, da se v tako slavnem zavodu — kot je „Sacre coeur" — ne goji samo veda, ampak tudi lepa umetnost.

Ida je poznala vse Chopinove sonate in nocturne, vse Wagnerjeve in Gounodove opere, Lisztove zbore in samospeve; Bach, Beethoven, Mozart, Schumann, Verdi, Mascagni so ji bili najljubši znanci, da no omenim Straussovih, Millöckerjevih in Zellerjevih operet in valčkov, katere pa je smela peti in igrati le bolj skrivaj, zakaj moderne „igrače" so se morale vsikdar ugibati klasiški resnosti.

Uverjen sem, da mi sedaj vsakdo verjame, da se je vrnila Ida iz dunajskega zavoda kot cela dama, izobražena po duhu in srci kot uzor ženskega bitja, idejal moškega hrepenenja...

Ker se pa tudi v najslovitejšem zavodu gojenci ali gojenke vedno ne učé, ampak imajo svoje odmore in proste dnove, zabavala se je tudi Ida s čitanjem neučnih knjig, katere je dobila v zavodovi knjižnici.

In Ida je prebrala vse novele in romane, katere so spisale E. Marlitt, V. Heimburg, E. Polko in Ebner-Eschenbach, — teh je pa veliko!

Pravcata dušna paša so bili ti spisi naši Idi, in zatapljala je vanje vse svoje misli in zajemala iz njih vse svoje uzore in nazore o svetu in njegovih prebivalcih.

Koliko solz, koliko vzdihov so ji rodile one povesti! Oh, kako nesrečne so bile one plebejkinje, ljubeče mlade barone, lične častnike, ki so bili zaročeni z brezsrčnimi rdečelasimi komtesami, — in oh, kako zopet srečne, ko so s svojo dobrosrčnostjo vklonile vse nasprotnike, pregnale pomisleke in predsodke aristokracij, mam in tetk ter se končno vender le poročile s svojimi uzori, ki so bili tako veliki, da so šli komaj skozi vrata in katerim so kirasirske ali pa ulanjske uniforme tako neizrečeno lepo pristojale! — Oh, če bi bila on, Ida, kdaj tako srečna, da bi pokleknil pred njo grof, postaven poročnik z ogljenočrnimi očmi in brkami, pa slonokoščenobelimi zobmi ter ji s stresočim glasom govoril: „Oboževana Ida, ljubim Vas in pred Vaše noge polagam svojo grofovsko krono in grad s stoterimi dedi in pradedi. — Sprejmite me v svoje osrečevalno naročje, storite me nebeško srečnega; — bodite moja kraljica za vse življenje, — — sicer — — — moram umreti!"— —

To bi bil smoter življenja Gradnikove Ide; — in je li tako nemogoče, da bi ga dosegla?! — Gotovo ne! — Saj lepa je Ida kot malokatera plemkinja; izobražena pa še bolj kot vsaka knjeginja, o katerih istiniti izobrazbi vedo ljudje kaj malo povedati! — In kolikokrati se zgodi dandanes, v dobi demokratizma, da izbere ta in oni grof ali baron pebejko! — —

Taka je bila torej notranjščina in zunanjost Gradnikove Ide, gojenke na Dunaju v zavodu „Sacre coeur". —

Nekega popoldne, ko se je baš vrnila iz daljnega sprehoda k „Predici na križpoti", kamor so šle paroma v dolgi procesiji gojenke v jednakih krilih in klobukih, — bilo je zadnji teden pred zaključkom šolskega leta, — dobila je od očeta, veletržca in župana v velikem slovenskem trgu, pismo sledeče vsebine:

Ljubljeno dete!

Ker si letos že v končnem najvišjem oddelku Vašega zavoda, sklenila sva z mamá, da Te vzameva za stalno domov. Stara si tudi že sedemnajst let; — poskrbeti je nama treba za Tvojo bodočnost in Tvoje socijalno stališče mej svetom. Midva sva že siva starca; umakniti se bova morala kmalu potomcema, Tvojemu bratu in Tebi.

Pridi torej domov, kjer Te z ljubeznijo in veseljem željno pričakujeta Tvoja mama, Tone zlasti pa Tvoj skrbni oče Josip Gradnik.

V N... 5. VII. 1894 l.

Zavriskala je Ida prebravša to pismo; ko pa so ga prebrale se vse tovaršice in je dejala Weissova Tilka, Idina najdražja prijateljica: „Oh, potem se pa na bomo videle nikdar več!" — tedaj so zaplakale vse hkratu, objemale in poljubljale se brez konca in kraja...

Ko pa so šle istega večera gojenke spat v tisto obširno spalno dvorano, ko je večina zadremala in se tudi nadzorujoča učiteljica ni več oglašala iz svoje postelje tam poleg vrat, tedaj se je prikrala k Idi v sami ponočnici Tilka ter smuknila pod njeno odejo. Ida jo je pričakovala.

„Blagor Ti, Ida, — sedaj bos prosta! Me se bomo morale pa še jedno leto pokoriti tem bedastim zavodnim postavam in naredbam, pa prenašati predstojničine sitnobe; — mi boš li često pisala?"

„Gotovo, Tilka! — In Ti meni tudi, kaj ne? — Nepopisno rada — grem domov, — a vender mi je hudo!"

„Oh, kako dolgčas mi bo po Tebi, duša moja!" — pritisnila se je k družici ter jo poljubljala ihteča. Tudi Tilka je tiho plakala.

„Ne joči ve, Ida! — Saj imaš drage stariše in brata! — A veš, ljubica moja, meni se nekaj zdi... Ti pisma nisi brala dovolj pazno...!"

„Moj Bog, kaj pa misliš reči, Tilka?!"

„Gospod papa pišejo, da Ti hočejo zagotoviti trdno socijalno stališče in lepo bodočnost... mari na razumeš?"

„Ne vem prav... tako temno je to izraženo, — pa kako razumeš Ti?"

Tilka je približala svoja usta tesno k Idinem ušesu ter ji pošepetala:

„Omožiti Te hočejo!" —

„Omožiti, — — mene! — Tudi meni se je zdelo nekaj takega," — priznala je potem sama.

„Morda so Ti ga že izbrali."

„Ob, ne, ne... ne bom se možila... tako se bojim, Tilka!"

„Morda je lep, velik, močan, črnih očij in las, krasnih brk, pa bogat... Ida, ali bi se takega tudi bala?"

Ida ji ni odgovorila; le nemo jo je pritiskala k sebi ter ji burno poljubljala usta, lici in oči; v hipni strastnosti objela jo je s obema rokama ter skrila svoj goreči obrazek na Tilkinih prsih.

Potem pa je zopet začela šepetati Tilka, a tako tiho, da jo je prijateljica komaj slišala:

„Ljubila ga boš, — srečna boš ž njim, nepopisno srečna. Ko Ti pa donesó Rojenice zlatolaso, rdečelično detece, ki Ti bo brcalo v naročji, katero boš negovala, tešila... oh, tedaj bo tvoja sreča nepresežna ..."

Institutki sta šepetali še dolgo časa, plakali, smejali se ter se burno objemali in poljubovali...

Baš je skočilo solnce izza gostoporaščenega hriba, da se je razlilo celo morje zlatih žarkov preko gričev in dolin, ko je stopila iz jednonadstropne hiše deklica, stekla skozi vrt, ki je obkroževal hišo in hleve na treh straneh, odprla s ključem vrtno duri in obstala kraj obzirnega ribnjaka. Ondu sta bila privezana dva čolna; deklica odklene manjšega, stopi vanj ter ga z lahnimi vdarci vesel zapelje od brega ter vesla krepko proti ribnjakovi sredini.

Širok bel slamnik ji pokriva glavo, — po hrbtu ji visiti dve kiti bujnih temnorujavih las še preko pasu; oblečena je v svitlorožnati obleki, okoli pasu pa ima ovit širok, svilen bel trak, ki je na desnem boku umetno zavozljan v dve dolgi, do tal segajoči pentlji.

Ida Gradnikova je že štiri tedne doma.

Prve dni je sam pripovedovala svojcem o svojih minolih institutskih križih in zabavah, obiskovala razne tete, strijce, botre, botrijce, — potem je sprejemala obiske nekaterih manjših tržank, s katerimi je obiskovala prve razrede ljudskih šol in s katerimi je bila časih dobra, zaupna prijateljica. Vender ni bila zadovoljna niti s svojimi obiski, niti s [nejasno] prijateljic.

Tetke in botre so se ji zdele tako strašno, smešno nerodne v vedénji in njihove toilete tako našemarjene, da bi se jim bila najraje smejala v lice. Pri tem pa so jo še ogledovale iz vseh stranij, pretipavale blago njene obleke, pecenjale njene lakove cipeli ter jo spraševale, koliko velja to in ono. Ona jim pa ni vedela povedati; kupila in plačala ji je vse predstojnica institutova ali pa mati. — Strašno neumne in sitne so se ji zdele te ženske!

In šele strijci, ki so jo kot nekako deveto čudo pogledovali samo iz dalje, ter pušili iz svojih smradljivih pip! — Moj Bog, kako bo spravila ta ostudni smrad iz svojih kril! —

„Sedaj pa znaš že čisto dobro brati in pisati, kaj ne? — Ali nemško tudi?" — vprašal jo je strijc, siv in kratkoviden čevljarski mojster.

Ida je kar odrevenela pri tem vprašanji.

„O, sevé, sevé!" — dejala je potem užaljena. „A ne samo nemško in slovensko, tudi francosko in italijansko umem pisati in govoriti, pa še angleško nekoliko."

„Jejmene, jejmene!" — vzkliknila je teta ter jo še bolj občudovalno gledala. „Ti si učena! — Ali je bilo zelo težko naučiti se?"

„Kdor ima glavo, za tistega ni nič težko," — zavrnil jo je važno mož. „Toda Ida, — francosko še nisem slišal v našem trgu nikogar govoriti, še manj pa angéljsko, — ali kako si rekla. Italijansko pa govoré tudi samo tisti laški zidarji, ki prihajajo vsako pomlad kruh krast domačim delavcem, pa odhajajo na jesen polnih žepov domov; — no, s temi pa ne boš prišla v dotiko! —

„Pa res, Ida, pri nas govore ljudje samo slovensko in le malokdo nemško, samo tisti gospodje v sodniji, pa komiji v prodajalnicah... čemu Ti bodo oni jeziki!"

„Saj mi ni treba ostati večno tu!" — odreže se Ida nevoljna.

„Aha, aha, — saj res, kdo vé, kam se še omožiš!" — deje na to teta. „Pa čaj, Ida, da te ne pozabim vprašati: ali bi mi hotela vrezati za njega par srajc? — Jaz namreč vse sama v režem in sešijem, a stara sem postala, nekam nerodna, ne vidim več dobro,... saj veš! — Ti si se gotovo učila in lepše, pa bolje znaš."

„Ne, teta, moških srajc šivati se nismo učile," — odgovori ji Ida, obrazek pa ji zardi velike zadrege.

„Ne?!" — začudi se teta, preko lic pa ji švigne nekak pomilovalen ali celo zaničljiv izraz. „Moj Bog, šivanje je vender za žensko, ki hoče biti kdaj dobra gospodinja, prva potreba!"

„O uzorce iz popirja, pa minijaturne modela različnih komadov obleke smo pač delale, — pa kvačkale smo veliko, plele in vezle krasno stvari s svilo, z zlatimi nitkami in biseri!" — brani se Ida.

„Ah, to ni nič, — igrača!" — odvrne teta. „Tudi jaz sem se učila takih potratnih prismodarij. Škoda časa! — Šivati in krpati perilo otrokom, možu in sebi, to sem morala vedno znati, to sem vedno rabila, zakaj šivelje so površne, počasne in predrage."

Ida ji ni vedela kaj odgovoriti; hitro se je poslovila in jezna odšla.

„Hm, francosko, laško... hm! — šivati, krpati, to je glavno! Ali naj nosim vsako luknjico k šivilji? Hm! — to bi morala biti grofinja!" — jezila se je teta še dolgo po Idinem odhodu, mož ji je pa pritrjeval.

„Neumnost, pravim, so te dunajske dekliške šole! Usta v različnih jezikih pačiti, pa šariti z našemarjeno obleko, to se uče, drugega nič. Doma naj bi bila ostala, v slovenskih šolah, — a ne na Dunaj... neumnost!"

Ida pa je hitela k botri, bogati krčmarici, katera jo je vedno posebno ljubila.

„Oh, to si lepa, to si lepa!" — vzkliknila je debeluhasta krčmarica ter ji s svojimi bujnimi ustnicami pritisnila na obe lici zapored par širokih poljubov, da je njeno cmokanje kar odmevalo. „Ob, pri nas, v tem pustinarskem trgu pa smo še tako zaostali! Nobena se ne zna tako pripravno obleči; — oh, res tako Ti stoji obleka, kakor bi bila ulita na život. — Pa seve, kdor zna ter vidi druge, se že lahko! No čaj, sedaj imamo Tebe; povedati nam boš morala, kako ne to in ono naredi, kaj je modno in elegantno... oh, Idka, tako sem vesela, da si prišla domov, — pa sedi vender, dušica!"

Krčmarica jo je posadila na široko zofo, pa brzela okoli Ide, ki ni prišla do besede ter govorila in govorila. Potem je stekla v kuhinjo ter se za nekaj hipov vrnila.

„Pokusiti moraš malo naših povitic, katere sem spekla ravno sinoči; jutri bo praznik in ljudje jih zahtevajo. Pa je križ s to peko! — Saj vse natanjko premerim koliko poličev moke vzamem, koliko perišč soli, koliko drožja itd., pa mi časih vender le noče prav vzhajati. Veš kaj Ida, ko bom prihodnjič pekla, mi boš malo posvetovala, kaj ne? — Saj vem, da si se na Dunaji vsega naučila. — No, sedaj pa malo prigrizni... katero hočeš — medeno, rozinovo, lešnikovo, orehovo, — kar odreži! — Vidiš, tole je pa malinovec domačega pridelka. V jeseni sem ga napravila dvajset velikih steklenic; — ali malo kalen je letos, ne vem, kaj sem zagrešila; — letos boš pa še Ti poleg, kaj ne? — Pokusi!"

Ida je jela, in pila, pa prikimavala, zakaj zgovorna botrijca je ni pustila do besede, kar pa je bilo Idi prav ljubo; saj bi ji morala sicer priznati, da vsega tega, o čemer želi krčmarica sveta in pomoči, ona kar nič ne razume...

Ti ljubi Bog, kakšni nazori! — Torej srajce šivati, raztrgano perilo krpati, krila delati, kuhati, peči, malinovec pripravljati... to naj bi se bila učila v institutu, da bi imponovala tem ljudem?!

O busolah, elektroforih, kompenzacijskem nihaju, — o progresijah, permutacijah, rentnih računih, — o rizopodih, celenteratih, artropodih, moluskih, — o teoriji Rousseaua, o pomenu Lockeja, Pestalozziju Lindtnerja, — o nemških romantikih, klasikih, simbolikih, — o italijanskih humanistih, francoskih rejalistih in naturalistih, — oh, o vsem tem in še o marsičem drugem pa je ne popraša nihče, prav nihče! — Koliko bi vedela o tem govoriti!

Tako se je godilo Idi prvi teden njenega bivanja doma. Zlovoljna je bila in užaljena. Drogi teden je ostala pri domu, pogovarjala se z materjo, največ pa čitala. Mati je imela zmeraj dovelj opravila: sedaj v kuhinji, sedaj v kleti, potem pri poslih na vrtu in v hlevih pri kravah, voleh in konjih. Dasi se ni sama dotaknila skoro nobene stvari, bila je vendar povsod poleg: tu je nadzorovala, ondi svetovala, ukazovala, opominjala in zopet drugej kazala. Vse je videla in vedela. Ker je bil oče navadno z doma po svojih opravkih kot veletržec z žitom in sočivjem, pri čemer mu je pomagal Idin starejši brat Tone, morala je mati doma gospodinjiti in gospodariti.

Minul je tudi drugi teden; Ida je prečitala že vso knjge, katere so ji bile neznane v pičli očetovi knjižnici in začela se je kruto dolgočasiti.

„Oh, Tilka, kako hrepenim po Tvoji družbi, — nazaj po veselih uricah v institutu! Zaman!" — tako je pisala parkrat na Dunaj, pri tem pa pretakala solze. — Kaj naj li počne? — Mari naj znova jame študovati kemijo, liturgijo...?! — Oh Bog, še na Dunaji ji je bilo strašno, zoperno to suhoparno učenje!

Pohajkovala je cel dan, pretikala vse kote, postajala v kuhinji, v kleti, v žitnici, v hlevu, — povsod je bila preganjajoča si dolge ure.

In tako se je zgodilo, da je stopila nekega dne mati k Idi ter ji šepnila na uho: „Ostani tu, pa pazi, da bode kuharica porabila vso moko za testo, pa da raztrese jednakomerno po razvaljanem rozine, smetano, jajca, sladkor... Zdi se mi, da kuharica ni povsem poštena."

Ida je ostala celo dopoludne v kuhinji ter pomagala skoro nevedé in nehoté to in ono, — mati pa je nadzorovala mej tem drugej.

Zopet drugo pot, početkom tretjega tedna, je prišla šivilja, da napravi deklam in kuharici nova krila.

„Pogovori se Ti ž njo, pa ostani pri njej, morda treba kaj pomagati!" — dejala ji je zopet mati in Ida — kaj je hotela, saj ni vedela kam s časom! — je rada storila, kar je želela mati. In vrezovali sta s šiviljo, ki je bila jako gostobesedna in prikupljiva, na pol kmetska, na pol gospodska punica, ter sešivali razne kose prav cel teden, da je bilo veselje. — Ida se je bila v institutu naučila sukati iglo pri umetalnem ušivanji zaznamovalnih črk, vezenji pisanih robcev, sestavljanji uzorcev in modelov itd., trebalo ji je le še praktične igline uporabe Te pa se je pod prijaznim navodom šiviljinem polagoma, a dobro priučila. V pogovoru o tem in onem kroju, o tej in oni noviteti v modi umela ji je šivilja povedati, počasi vse skrivnosti šivankarstva, Ida se je jela živahno zanimati in pri tem čisto pozabila na svoj dolgčas. — Ko sta napravili obleke postom, prinesla jima je mati še cel zavoj kotenine. In zopet sta se lotili primerjanja, razrezovanja in sešivanja raznih srajc, hlač, spodnjic itd.

Na Idino prošnjo naročil je oče „Modni list" in po njem sta študovali različne kroje, načrte, uzorce, slike itd.

Ida pač ni vedela, da je šla nevedé v past, v katero jo je zvabila skrbna in — praktična mati, ki je gojila v srci mnenje brata čevljarskega mojstra:

„Neumnost, pravim, so te visoke dekliške šole na Dunaji za Slovenko! — Kuhati, šivati, gospodinjiti mora znati predvsem naše dekle, če hoče biti kdaj dobra gospodinja pametnega Slovenca!"

Šivilja je odšla, pustivša nekaj začetega in označenega dela, kar je Ida sama skončevala. — Dolgčas ji ni bilo več, saj je imela odslej vedno dovelj opravka. Sedaj že ni mogla več držati križem rok; zmeraj si je poiskala dela ter nadomestovala pri napornejših opravilih svojo mater.

Z veseljem se je lotila domačih gospodinjskih opravkov in bila nekam ponosna, kadar se ji je dobro obneslo. Nikdar ni občutila tako sladkega zadoščenja in samozavesti v institutu ob svojih dolgočasnih knjigah!

Nekoč so sedeli pri obedu. Tedaj je spregovorila Idina mati: „Kako vama tekne danes rižoto? — napravila ga je naša institutka."

Zadovoljnih lic je prikimal nato oče: „Aj, aj, — Idka bo izborna kuharica!" — brat Tone pa je naglo pristavil: „Pokosite še kruh, katerega je spekla sinoči! — Prav dober je." —

Priprosta pohvala, ki je prihajala iz ust očetovih in bratovih, se je zdela Idi nepopisno osrečevalna, in tistega dne je bila vesela kod malokdaj v življenji svojem.

Ko ji je pa par dnij za tem podaril oče — v znak priznanja njene pridnosti — krasen, lahek čolnič, tedaj je prikipelo njeno veselje do vrhunca. Odslej se niti Weissove Tilke ni spominjala več!

Prva je vstajala namestujoča svojo mamico, ki je bila počitka bolj potrebna kot ona, — naročevala in izvrševala materine ukaze, potem pa tekla k ribnjaku v svoj čolnič ter se po ribnjaku jedno uro vozila; nato se je vrnila domov in delala ondi, kjer je bila najbolj potrebna. — —

Tudi danes je prišla Ida na vse zgodaj k ribnjaku.

Najlepše poletno jutro je napočilo; solnčni žarki trepetali so po ribnjakovi gladini, ki se je spreminjala v daljavi v rmenkasto se blesteče zrkalo; — v trsji in bičevji je šumel lahen vetrič, v bližjem logu pa sta si odpevala dva ščinkovca.

Ida je veslala — nekoliko sklonjena — z obema rokama; rožnata obleka se je tesno prilegala njenemu životu, čegar obrisi so se pri vsakem udarcu vesel ostro označevali. Premočrtno preko sredine do onstranskega brega veslavši, krenila je ob levem bregu nazaj; ondi je bilo trsje posebno gosto in visoko ter je segalo daleč proti ribnjakovi sredini. Parkrat je že videla ondi več parov divjih rac.

Baš je veslala mimo mesta, kjer je bile trsje in bičevje najgostejše, ko se dvigne iz njega s stegnenim vratom in nazaj molečimi nogami velik racman. V istem hipu pa poči puška in racman pade skoro tik Idinega čolna; močan lovski pes se prikaže izza trstja ter plava proti njej.

Vse to je bilo dejanje trenutka; Ida pa se je prestrašila tako, da bi bila izgubila skoro obe vesli; strel je počil tako blizu in nenadejano, da je vztrepetala v njej vsaka žilica in da v prvem hipu ni mogla niti besedice ziniti. Že v naslednjem hipu pa se je začul moški glas: „Pardon, — tisočkrat pardon, gospica!" in iz trstja se je prikazal mal čoln z lovcem. „Moj Bog, takov double pa se mi še ni posrečil do danes!" — dejal je nato šaleč se v zadregi. „A kdo bi si mislil, da je ob tej zgodnji uri na ribnjaku tako plemenita divjačina!"

Dospel je s čolnom prav do njenega.

„Ekonom Fran Rus," dejal je predstavljajoč se ter vprašal: „Če se ne varam — gospica Gradnikova?"

Ida je prikimala.

„Jako me veseli, gospica! Z gospodom očetom sva dobra prijatelja, dasi sem jedva deset mesecev v tem kraji. Kupil sem si onile gradič" — pokazal je s prstom na nasprotno stran, odkoder se je videla mej vejevjem košatih dreves široka streha in na vsaki strani mal okrogel stolp.

„Poznam Vas že najmanj pol leta, gospica," — je nadaljeval. „Miruj Bes!" — zavpil je na to nad psom, ki se je zaganjal v racmana.

„Tako? — Kako mogoče? — začudila se je Ida; bile so to njene prve besede.

„Gospa mamá mi je pokazala Vašo najnovejšo sliko, a zdi se mi..." umolknil je ter si nekam poredno smehljaje vihal dolge, bele brke.

„— — no kaj?"

„— — da je original še lepši od slike!"

Kako banalen kompliment! — Zardela je do ušies in ogorčena radi čudnega, predomačega vedenja tega človeka, ki se drzne še šaliti pogledala v stran.

„Mamá me čaka, z Bogom!" — spregovorila je nevoljno ter prijela krepko za vesli.

„Vdan sluga, gospica! — Izvolite sporočiti gospej mamá in gospodu papá moj pozdrav; v kratkem ju obiščem, — videli se nismo že par tednov, potoval sem po Ogerskem... Klanjam se, gospica!"

Odveslala sta vsak na svojo stran.

„Ta predrzne! I Kako banalno se šali, — pa tako laskanje! Cel kmet!" — mislila je Ida. — In vender ji je ugajal ta človek in njegov — banalni kompliment! —

„Pikanten obrazek!" — mrmral je Rus v svoje dolge, skoro bele brke pod debelim nosom, privezujé čoln h kolu. Potlačil je racmana v svojo lovsko torbo, zažvižgal Besu ter se zamišljen na potil v svoj gradič.

In še parkrat je zamrmral:

„Zares pikanten obrazek; — krasen otrok ta institutka!" —

Dolenjski cviček so pili, prigrizovali kruh ter se pomenkovali. Baš so odobedovali: stari Gradnik, Gradnička, sin Tone in domači prijatelj Fran Rus.

„Rečem Ti Gradnik, sedaj imamo železnico, kupčija pojde, da bo veselje, — samo znati treba! In midva znava! — Pa kakor sem dejal, gospa, snedel Vam bom cel hlebec, izvrsten kruh imate!"

„Ah gospod Rus, Vaša pohvala se ne dotika mene, ampak naše institutke."

„Kaj vraga! — Gospica Ida?! — Ume li tudi tako dobro kuhati?"

Gradnik se je krohotom zasmejal na ta Rusova vprašanja ter še sam vprašal: „Kako Ti je teknilo današnje kosilo, zlasti Tvoj zajec s polivko?"

„Kaj, tudi Ida?! — Aj, aj! — Gradnik, rečem Ti, dobra kuha, dobra peka, to je pri meni prvo."

„Tudi pri meni. Ko sem si izbiral soprogo, vprašal sem najprej izvedence, kje je kako pošteno in bogato dekle, ki ne hodi po vseh plesiščih itd., o kateri ne vedo ljudje ničesar zlega. Malo so mi jih našteli. Potem sem pa vprašal, katera izmej teh si zna napraviti sama krilo. Še jih je polovica odpadla. In končno sem poizvedel, katera izmej teh zna dobro kuhati. Ostali sta mi le dve na izbor, — lepšo seve sem snubil."

„Ha, ha! — dobro si ravnal. Soproga mora znati predvsem vsa gospodinjska dela, vse drugo bodi le nameček!"

„Oho, — a izobrazba!?" — spregovoril je Tone, ki je pred leti absoloval gospodarske šole na Dunaji in Klosterneuburgu. „Ženske, ki bi ne umela mojih teženj, ne poznala mojih uzorov ter se a menoj vred ne navduševala za nje, — ženske, ki bi se znala pomenkvati le o ponvah in loncih, pa mokrih plenicah, — ki bi bila samo moja gospodinja in roditeljica mojih otrok, take ženke bi ne mogel trajno ljubiti, ker bi mi kmalu nedostalo spoštovanja do nje!"

„Povsem moje mnenje, gospod Tone!" — pritrdil mu je Rus. „Harmonija, dušna in telesna, pa tudi socijalna vladaj mej zakoncema, če hočeta, da ostaneta srečna! Omikanec se ne druži z nevednico, rahločutnež ne z gorjanko, konservativni, skromni kmet ne z emancipiranim aristokratskim ženiščem... svoji k svojim!"

Še dolgo so govorili o tem in onem, potem se je ekonom poslovi.

Rus je prihajal često k veletržcu na posete, kadar ni potoval za kupčijo. Po dokončanih opravkih v trgu se je vedno vstavil pri Gradnikovih, s katerimi je bil dober prijatelj; časih je ostal še celo pri kosilu. Za protiuslugo pa je navadno poslal divjo raco, zajca ali pa štiri, pet jerebic. V občevanji je bil iskren in odkritosrčen mož, v vedenji takisto neprisiljen, domač. Po zunanjem je bil majhen, a krepkoraščen; obraza je bil širokega, a prijaznega, temne polti, modrih las in očij. Nosil se je preprosto, pa ukusno.

Odkar je prišla Ida domov, prihajal je še večkrat k veletržcu. Babji jeziki so kmalu uganili, da se misli ženiti, ker je po materini smrti že precej časa sam in navezan le na staro kuharico, ter da gleda za Gradnikovo Ido. Gotovega ni vedel nihče povedati, zlasti od tedaj, ko je Gradnikova kuharica izbrbljala pri mesarju, da Rus skoro nič ne občuje z Ido, ki se mu celo očitno odteguje.

Zadnja trditev je bila resnična; Ida se je odtegovala Rusovi družbi. Nemirna je bila in v zadregi, užaljeno, ogorčeno se je čutila v njegovi prisotnosti, saj je bil časih tako strašno, tako netaktno odkritosrčen in preprost; tako hladno jo je vedno ogledoval kakor kupec, ki kupuje na semnju konja! Zdel se ji je nefin, negalanten, neuljuden flegmatik, — cel kmet.

Tudi danes se je po obedu hitro umaknila v kuhinjo; po storjenih opravkih je vzela šivanje v roke ter šla na vrt. Ondi je sedla pod jablano, ki se je ovočja uprav šibila ter jela šivati.

„Zopet pri delu gospica? — Cela gospodinja!" ogovori jo nenadoma Rus prišedši iz hišo.

Dvignila je glavo ter ozrši se ran v modre oči, ki so tako hladno zrlo v njo, rahlo prikimala:

„Mamici delam delavni predpasnik."

Naslonil se je na deblo jablane, stegnil roko nad svojo glavo ter prijel za debelo vejo. Tako je stal nekaj časa molče tik nje; potem pa je dejal:

„Gospica Ida, jaz Vas ljubim."

Ida se je stresla kot bi jo ošinil z bičem, zardela kot mak po vsem obrazu, pa molčala sklonivši glavo. Tudi Rus je molčal; njegovo temno zagorelo lice pa ni zardelo niti malo.

In zopet je odprl Rus svoja usta ter mirno nadaljeval:

„Vi, gospica Ida, bodete drugi mesec stara osemnajst let, jaz pa danes teden osemindvajset. To je prav. — Vaš gospod papá Vam bode dal petindvajset tisoč goldinarjev dote; moj gradič, posestvo s travniki, gozdi in njivami pa je cenjeno na sedemdeset tisoč goldinarjev. Vredno je sevé v resnici precej več! Tudi to je prav. — Vi, gospica, ste izobraženo dekle, umejete ukusno kuhati, peči, lepo šivati, — dobra gospodinja bodete; — jaz pa sem baje dober gospodar, razumem so na kupčijo, vsaj Vaš gospod oče tako govore. Tudi to je prav. — Vprašam Vas torej: je li mi dovolite, da Vas snubim pri stariših?"

Počakal jo odgovora; ona pa se jo sklonilo še globočje nad materinem predpasnikom. Molčala sta zopet oba; Ida je hitela šivati, Rus pa je mirno slonel ob jablani držeč se še vedno z desnico za vejo nad glavo.

Le hitro Idino dihanje je razodevalo njeno razburjenost.

„Torej ne, gospica?" — vprašal je še jednoč ekonom, ko le ni bilo odgovora iz krepko stisnenih Idinih ust. — „Siliti ne morem, nočem; ljubim vas, menda bi Vas zato tudi osrečil; — — gospodinje mi je nujno treba, — ako nočete Vi, poiskati si bom moral drugej družico. — Ali želite, da odidem?"

„Da!" — odgovori čez nekaj mučnih hipov Ida. Skoro prestrašila se je te besedice, v drugem trenutku pa so je čutila nekako olajšano.

„Z Bogom, gospica!"

Poklonil se je ter naglo odšel — Tudi Ida je vstala in bledih lic izginila v svojo sobo.

Čmernega obraza z velikimi višnjevimi krogi pod očmi je vstala Ida naslednjega jutra. Celo noč ni mogla mirno spati, vsako uro se je prebudila iz težkih sanj. Vedno in vedno se je videla pred njim, ki jo gleda s tistimi jasnimi očmi tako presunljivo, a vendar tako mirno. Bežala je pred njim, a koleni sta ji nakrat odreveneli in zopet je stala pred njim, ki ji pripoveduje, da jo ljubi, da jo hoče za ženo. Potem pa ga zopet vidi v družbi neznane krasne ženske. — „Evo Ti moje lepe ženke, ki me ljubi, ker nisi hotela Ti!" — zdi se ji, da ji porogljivo pripoveduje. In kako blaženo se smehljata — mlada zakonca!

Zmučena in potrta vstala je na vse zgodaj, da ne bi več sanjala teh bedastih sanj. Naglo se obleče, umije ter začne prebirati najnovejšo številko „ Wiener Mode"; da bi šla na delo, je še prezgodaj, — vse še spi v hiši.

A ko gleda nekaj časi one slike, uzorce in načrte, uidejo ji misli, zopet drugam, in komaj se zavé, že se vidi zopet na vrtu pod jablano, za njo pa stoji on ter ji govori z mirnim, jasnim glasim, kakor bi sklepal kupno pogodbo za par volov: „Vi petindvajset tisoč goldinarjev, — jaz sedemdeset tisoč. To je prav!"

Jezna plane pokonci in zaluči časnik v kot.

Moj Bog, ali res ne more misliti na ničesar več, kot na tega suhoparneža, na tega predrzneža! — Kaj ji mari ta domišljavec! — Menda je mislil, da se mu bode obesila kar okoli vratu, če ji pové, da ima nekako beraško grajščinico! — Hm! „Ljubim Vas", je dejal; — je-li to mogoče? — Trikrat, štirikrat sta spregovorila par stavkov. Saj je jedva mesec dnij doma! Ljubi jo, — ta egoist! O gotovo je prav grd egoist — ta kmet! — Lepa je, izobražena kot deset milj na okoli menda nobena druga, — in on bi jo imel rad za nekako dekoracijo svoje gajbice; — ej, o kolikerih podobnih slučajih je že čitala v tistih romanih v institutu!

Tak prozajik! — „Vi znate dobro kuhati, jaz pa še rajše dobro jem, torej Vas vzamem". — Ona, fina gospica, pa naj bi se mu na to vrgla v naročje vsa srečna, kajne? — O ne, nikoli ne! — Koliko mož še nosi svet! Če pa ne bo nikogar boljšega, potem pa rajše ostane — stara devica...

Boga mi, da je moral biti baš ta njen prvi čestilec, — čestilec, o katerem je sanjala že toliko let! — Njena dekliška domišljija ga ji je naslikala kot elegantnega, vitkega mladeniča, aristokratiške zunanjosti od nog do temena, lepega kot Apolo, ponosnega kot Mart in bogatega kot Krez; — a ta?

Zarobljen od pete do vrha! — Kje je vsa tista poezija, katera mora objeti srečno oboževanko, ko ji s tresočim glasom, prihajajočim iz hrepenenja ginečega srca, na kolenih, v prahu pred njo šepeče čestilec: „Usmili se me, — osreči me, — sicer mi ni živeti?!"

Nič od vsega tega! — Na sredi očitnega vrta, poleg hleva, v katerem so mukale krave, kjer so razgetali konji žroči iz svojih jaslij rmeni oves, — naslonjen brez vsake olike na drevesno deblo, z obrazom tako strašno ledenim in neizrazovitim dejal ji je suho: „Ako Ti je prav, bodi moja — gospodinja; — o, dejal ji ni: — bodi moja kraljica, moj angelj! — Moja kuharica bodi, je dejal! — — Če pa nočeš, nò, meni je egalno; poiščem si drugo, — kaj za to!" —

Da, da, tako brezstidno, tako brezčutno ji je razkladal svojo „ljubezen" ta brezobrazni Rus, ki je vrhu lega še tako — grd! — Zares, prav grd je s tistimi belimi brkami in s tistim zamorskim obrazom; života pa je zavalenega kot medved! — Ne, njega ne bi hotela za ves svet; — fin, lep in postaven, črnih las in očij, pa bele polti mora biti njen bodoči soprog, ali pa — nič! Zakaj pa se je ubijala na Dunaji toliko let z vsemi mogočimi vedami; — in lepa pa bogata je tudi! Ni je skrb, da bi ne dobila boljšega, ki jo bo oboževal, nosil na rokah kot svoj najdragocenejši zaklad... —

Nikdar še ni bila Ida tako marljiva kot tistega dne. Cel dan je netrudno delala ter z namrščenim čelom tekala kot najskrbnejša gospodinja od jednega posla do drugega. Nič ji ni bilo prav, vse je grajala in popravljala.

„Kaj ji je neki danes?" — pomenkovali so se začudeni posli. „Sicer je je bilo samo veselje, petje in šala, — sedaj pa nakrat tako osorna. — Morda je bolna?" —

„Veš kaj, Polona, — pojdimo obiskat gospoda Rusa! Odkar je popravil svoj gradič, nas je že večkrat vabil; baš imam čas, — kar pojdimo!"

„Pa pojdimo!" — odvrnila je mati županja. „Tone naj ostane doma, mi pa..."

„Mamá, naj pa ostanem jaz rajši mesto Toneta doma!" — oglasila se je naglo prebledela Ida.

„Ne, Ti greš z nama," — določila je Gradnička. „Nekaj dnij sem si tako čudno bleda treba Ti daljšega sprehoda v svežem zraku."

„Preveč se ženeš. Idika! Saj ti ni treba toliko delati in letati, — čemu pa imamo posle! — Kaj ne da, mamá?" — dejal je ljubeznivo Gradnik ter zaljubljeno se smehljajoč božal Ido po debelih kitah.

„Zares cela gospodinja je postala. Na knjige je do cela pozabila; — čudno, menda ni imela nikdar resničnega veselja do njih!" —

Ida se ni upala ugovarjati; le nemo je poljubila svojo dobro mater rekoč: „Nič mi ni, — prav zdrava sem."

In kmalu potem se je oblekla Gradnička v rujavo, pol volneno pol svileno krilo, na glavo je déla staromodni slamnik, Gradnik pa je pokril cilinder, katerega je nosil le ob praznikih in preko desne si je obesil črn površnik. Sicer je bilo šele sredi avgusta, — a večeri so postajali vender-le malo hladni zlasti za človeka, komur se pretaka po žilah lena stara kri. — In Ida? — I no, kako neki se je oblekla mlada, živahna in lepa Dunajčanka! — Sama nazivlja svojo nošo „šik"; reči pa se ji sme tudi — koketna, pikantna zapeljiva... —

Potem so šli. Bil je jasen dan in po njivah in travnikih je bilo nebroj marnih delavcev in delavk.

V jedni uri so bili na dvorišči Rusovega gradiča. — Truma kokoši, rac, puranov in golobov je kokodajskala in kričala pred vhodom. Na stopnjicah pred širokimi durmi je stala majhna debelušasta starka, ki je metala perjadi iz svojega predpasnika ječmen, ajdo, proso in koruzo, — vse zmešano. Okoli žene pa sta se lovila dva velika rmena in belopisana lovska psa.

„Kuš, Bes, — kuš, Črt!" — vikala je nad njima, kadar sta bila presilna ter sta strašila perjad.

Gradnikovi so obstali sredi dvorišča zroči na mični prizor.

Na desni strani gradiča je stalo obširno, s škrli krilo podolgasto poslopje, hlev. Dvoja vrata so bila odprta; skozi jedna sta se videla dva konja, skozi druga pa je stopil baš postaren hlapec s košem krme na plečih. Na levi strani je bilo nekoliko manjše, a višje in istotako krito poslopje, pred katerim je snažil zal kočijaž z gobo in cunjami veliko novomodno kočijo.

V istem hipu je prišla skozi vežo mimo starke pri perjadi rdečeličiia, bujnoprsata dekla razoglava in visoko zavihanih rokakov; izpod do kolen spodbrécanega krila gledala so gola, debelo napeta meča in bosa, širokorazhojena stopala. Pod pazduho je tiščala leseno posodo hoteča iti k vodnjaku sredi dvorišča po vodo. Visoko je odprla svoji svinjski očesci, ko je ugledala Gradnikove, potegnila z razkavo desnico preko svoje razkuštrane glave preplaplašeno sikajoč: „Ješ, ješ, Reza, — glej no!" —

„Oh, oh, županovi...!" — hitela je takisto osupela starka, vrgla vse hkratu iz predpasnika mej živali ter stekla gostom naproti. — »Oh, dober dan; prosim, kar gori naj gredo, — gospod so v kanceliji! — je dejala in se preuljudno klanjala.

Tedaj pa se je odprlo v prvem nadstropju okno in pokazala se je Rusova brkasta glava.

„Pozdravljeni! — Prosim lepo potrudite se še malo višje!" —

Gradnikovi so stopili v gradič; na širokih, umetno zvitih stopnjicah jih je pričakoval Rus.

„Vender jedenkrat!" — dejal je veselo ter ljubeznivo stiskal županu in županji roko; Idi se je le nemo poklonil. Potem pa je zavpil doli po stopnjicah: „Reza, cenjeni gostje se bodo najprej v kanceliji malo odpočili, potem pridemo v salon."

„Že prav, gospod!" — odzvala se je starka in zginila brzih korakov.

Gostje so stopili v svetlo sobo, katere stene sO bile pokrite z omarami polnimi knjig in zvezkov.

Ondi so sEdli na zelene, staromodne, a zato tem praktičneje fotelje.

„Prav upehala me je ta pot; — saj veš, starec hoditi z mladino!" — dejal je Gradnik ter se komodno naslonil v širokem mehkem naslonjaču.

„Zakaj se niste rajše pripeljali; pot je vroča, prašna, brez sence..."

„Ej, človeku dobro dé malo gibanja, pa Ida je rekla, da..."

„Jaz nisem ničesar rekla, papá!"

„Jaz sem rekla, da bo godil Idi malo daljši sprehod, ker je nekaj dni sem bolna..."

„Oh ne, mama, prav zdrava sem!" — branila se je Ida in svojeglavno ogledavala veliko Rusovo knjižnico pa rdela jeze in zadrege.

„Tudi meni se zdi gospica popolnoma zdrava!" — potrdil je Rus videč njeno stisko.

In potem so govorili o kupčiji, kmetiji, živinoreji, — o zdravji, vremenu i. t. d.

Nato jih je povabil Rus, da ogledajo gradič. Pred pol letom ga je kupil od obubožanih dedičev nekega barona v zelo zanemarjenem stanji; no Rus je najel trop zidarjev, mizarjev in slikarjev, ki so mu poslopje v par mesecih prenovili, da je bilo sedaj kakor novozidano.

Poleg pisarne je bila obširna sobana visoko obokanega stropa z velikim lestencem in s starimi fresko-slikami, kazočimi ljubavne scene grških boginj in bogov, in s hrastovim, v pristno germanskem slogu izdelanim pohišjem. Skozi četvero visokih, koničastih oken je prihajala obilna svitloba.

„Ne zamerite, da Vam postrežem v tem starinskem salonu!" — dejal je Rus, ko so stopili v sobano. „Jedilnica je konci hodnika, a je zapuščena ter rabi Rezi kot shramba".

Ponudil jim je kave, peciva, ovočja, medú in vina, kar je bila postavila Reza na mizo.

Gradnička in Ida sta pili kavo, Gradnik in Rus pa sta spraznila naglo par kupic vina.

Iz „salona" so prišli na desno krilo prvega nadstropja; ondi je imel Rus svoji dve sobi.

Prva je bila svetlotapecirana, s svetlo hišno opravo in takimi zastori; po zidu so visele lovske slike, fotografije psov in konj, mej njimi pa so se vrstili jelenji in srnaški rogovi. Nad pisalno mizo sta viseli križem dve dvocevki, revolver ter troje handžarov in bodal. Sosedna soba je bila temnotapecirana, s težkimi, rdečimi baržunastimi zastori, s pisanimi preprogami in rdečeprevlečenim pohištvom. Na stenah so visele poleg velikega zrcala tri slike: velik portret Rusovega očeta, stotnika, padlega pri Kraljevem Gradci, — Maxov Krist na križu in Vodnikova slika Kočondine izdaje. Tu je bila Rusova spalnica.

Na levem krilu sta bili takisto dve sobi, poleg teh, v kotu hodnikovem pa kopalna soba iz najbelejšega marmorja.

Obe sobi sta bili izredno svetlo, modro in rožnato tapecirani; tudi oprava je bila svetlih boj in sosebno ličnega, lahkega, elegantnega stila. Ob oknih so viseli težki, fantastiško drapirani zastori, po tleh pa so bila razstrta pristna perzijska šarena pregrinjala.

Po kotih so bili razstavljeni lični dekorativni stolci in vitke mizice obložene z različnimi malenkostimi, po stenah pa so bile obešene v širokih, umetalnih okvirih slike in sličice, predstavljajoče slaroklasiške amoretne prizore, Ticijanovo Madono, Rubensovo Dalilo in spečo Venero neznanega slikarja.

„Kdo pa stanuje tukaj?" — vprašala je Gradnička vidno zadivljena.

„Sedaj še nihče; pripravljeno je..."

„Za bodočo soprogo?!"

„Žal, da nimam pri iskanji prav nobene sreče!"

Hladno je izgovoril Rus te besede in se za hip ozrl v Ido, ki ni vedela, kam bi pogledala.

„Lepo bo stanovala tu, — in če jo bodete še ljubili, srečna bo gotovo!" — dejala je župana odhajaje.

„Ako je ne bom ljubil, je tudi ne bom snubil, gospa!" — odgovoril je Rus in odvel goste še v pritličje.

Poleg velike, svetle kuhinje, v kateri so bile kuharica Reza in dve dekli, poleg shrambe za jestvine, obširne družinske sobe, takozvane hišterne in dveh sob za posle, bila je ondi še obsežna klet.

Nato so si ogledali še zidano, zračno konjušnico, kjer so stali štirje konji, gladki in svetli kakor da so polirani. Tik konjušnice je bil hlev za goved, kjer je pa tedaj meketalo le dvoje telet in skakala truma črnih, belih, rujavih in pegastih kuncev. Triindvajset repov je bilo še na paši.

Tako so si ogledali vse.

Zmračilo se je in Gradnikovim se je trebalo vrniti.

„Do svidenja, gospod Rus!" — dejal je župan iskreno stiskajoč Rusu roko. Veliki imetek, splošni uzorni red in čistost je napravila nanj izreden utis.

„Veselilo me je, da sem Vas mogel pozdraviti na svojem domu in nadejam se, da me odslej posetite se večkrat!"

Cel čas bi izgubil Rus svoje mirnosti in neskaljene ljubeznivosti; védel se je kot bi se mej Ido in njim ne bila spregovorila nobena resnejša beseda. Spremil je goste še prav do izhoda, kjer sta stala dva mogočna jagnjeda s suhljatimi vršički. Ondi jih jo pričakoval že kočijaž s kočijo.

„Dovolite, da Vas potegne vsaj do trga!" — dejal je Rus uslužno se smehljaje in odprl kočijna vratca.

Zaman jo bilo vse ugovarjanje; sedli so torej v voz, — v četrt uri so bili doma.

„Polona, to je mož, to!" — dejal je Gradnik tistega večera še parkrat spravljajoč se spat.

„Resen in priden... blagor bo njegovi družici, — oh!" — odvrnila je županja misleča na svojo hčer.

„Kaj misliš, ko bi naša Ida..."

„Oh, saj veš, da si želi Rus preproste, pametne gospodinje, a ne gospodsko vzgojene igrače! — Tisočkrat mi je bilo že žal, da smo si vzredili tako domišljavo, a nerabno institutko!"

„Nerabno! — Polona, čudna si nocoj! Saj Ida vender opravlja polagoma vsa gospodinjska dela in s časom..."

„Da, s časom... z mojim trudom! A kaj češ, ko viha nos in mu trmoglavo hrbet obrača! — Kdo jo bo vzel!? Vzgojena je za salonsko damo, baronico, a ne za vrlo ženo resnega Slovenca!"

Še dolgo sta čebljala zakonca o tem predmetu obžalujoča, da sta si vzgojila v tujem mestu tujko, mesto da bi ji bila poiskala v domačih šolah Slovenki pristojno izomiko in narodno izobrazbo.

Vročega popoludne je bilo v prvih dneh septembra.

Kakor so postajali jutri že hladni, sijalo je vender le solnce tistega dne z vsem svojim žarom na zemljo kot bi bilo sredi poletja, a ne že pod jesen. Prav soparno je bilo.

Ida je sedela v vrtni lopi in sanjarila poleg neke knjige.

Mislila je na — Rusa.

Kakor prej, prihajal je ta čudni, resni mož še vedno često k očetu. Brez zadrege, kot bi se ne bilo mej njima prigodilo prav nič, je kramljal ž njo, prinašal ji šopkov iz svojega cvetličnjaka, pa divjačine iz svojih lovov.

„Moja stara Reza ne zna tako kot Vaša institutka!" — dejal je navadno; — „povabim se torej zopet sam na obed."

Grozno komoden je bil ta človek, a očetu je ugajal baš zato; razven tega sta se imela vedno toliko pomeniti. V trgu itak ni bilo zanja lahko dobiti primerne družbe, omejila sta se torej skoro izključno drug na drugega.

Pa i Ida se je polagoma privadila Rusove mirnosti in hladne šaljivosti, katero je smatrala časih za neomiko in predrznost.

Skrbneje ga je začela opazovati in se uverila kmalu, da je Rus odkritosrčen poštenjak, vreden vsega spoštovanja. Kmalu si je priznala, da ga jo smatrala egoistom in špekulantom po krivici. Zvedela je bila, da ga obiskujejo pogosto bogati očetje premožnih hčerk iz trga in okolice z razumljivimi nameni; no, Rus ni kazal, odkar ga je zavrnila Ida, prav nikakega veselja po ženitvi. In to je naši Idi strašno laskalo! — Često je čutila, kadar je sedela v njegovi družbi, kako skrivoma upira vanjo svojo jasne oči polne ljubezni in toge. Zasmilil se ji je! — In kadar ga je takisto skrivaj opazovala ona, videla je nakrat, da RUs ni — grd, nego prav simpatičen mož, čegar ponosne brke in temno lice mu daje še posebno moško, nekam spoštljivo zunanjost. Pa tudi neomikanec ni Rus! — Velika, izbrana knjižnica, iz katere ji je samovoljno prinašal najboljša dela, — zmerno, skromno, a premišljeno izražanje njegovih nazorov o tem in onem, ji je bilo prejasen dokaz, da je Rus mož, ki svojega znanja vselej in usiljivo ne kaže, temveč je hrani v srci in duši. Ko pa je zvedela, da je absolvoval ljubljansko realko in dunajsko trgovsko akademijo, bila je radi svoje prenagljene obsodbe vsa poparjena.

Nič več ji ni bila zoprna njegova družba, nasprotno, celo vesela je, kadar jih zopet obišče. Rus sicer ne pozna laskanja in dobrikanja; še nikdar ni spregovoril hvalisujoče besedice o njeni telesni lepoti, še manj pa o njeni institutski izobrazbi, — tem bolj pa jo osrečuje njegovo nemo priznanje, kadar jo opazuje pri — delu...

Ze čestokrat je sklenila, da mu dá vsaj z ljubeznivimi vedenjem zadoščenje za nemilo rano, katero mu je zadala takrat pod jablano.

Samo toliko? —

Pa kaj je vzrok, da postane vsikdar tako razburjena, kadar prisede k nji? —

Ako bi jo bil kdaj pazljivejše pogledal, videti bi moral, kako ji zapored rdé in bledé lica, kako se ji spodtika jezik, kako zmočen ji je pogled! —

A sevé, on se v svojem ponosu ne meni več zanjo; — ne ljubi je več; — s silo si je iztrgal iz srca svojo brezupno ljubezen do nje, domišljavke! — In tako se morda vender zgodi, da se mu omili druga, katero popelje v tiste lepe sobe v ličnem gradiču. In srečna bosta oba; saj jo bo i on ljubil! „Sicer bi je ne snubil!" — Tako je dejal sam. —

A ona? —

Kaj ji hasne tu ves njen ponos, vsa njena krasota in pretirana omika! — V trgu in daleko na okoli ga ni moža, ki bi je bil vrednejši od Rusa; — premnogi pa bi je baš radi njene nepraktiške vzgoje niti ne poželeli... Koliko let bo morda še čakala upajoča in cvetoča — zaman, za nikogar! In starela bo, visokoleteče misli bodo postajale skromne, skromnejše in najskromnejše, dokler ne ostane obžalovanja vredna — stara devica, če se ne bo hotela zadovoljiti s slabšim, mnogo slabim dedom! —

Moj Bog, mari ni bila nespametna, ko je odklonila Rusa?! — Kako dober, blag mož je! In ljubil jo je; — ljubezen moža pa je namen ženskega žitja! —

Ali ga bi i ona ne mogla ljubiti? — —

Prestraši se pri tem vprašanji. Kam je že zašla v svojem sanjarjenju! —

Ne, ne, — ljubiti ga ne more...!

Hladen piš je popihnli nakrat skozi odprto lopino okno, da so zaškripale naoknice; na dvorišči je zaplesal vrtinec s prahom in listjem divji ples in izginil pod nebesje.

Ida vstane hoteča vrniti se v hišo. Tedaj prihitita po stopnjicah niz loli Rus in Tone.

„Hej gospica, baš prav, da Vas naletim!" — ogovori jo Rus smejé. — „Gospod Tone trdi, da pride z vašim čolničem brez jadra prej na ono stran ribnjaka kot midva v velikem čolnu s štirimi vesli in z jadrom. Ali sprejmeva stavo, gospica?"

„Zakaj ne?! — Stava velja!" — dé ona.

Vsi trije gredo torej k bregu; Rus razgrne jadro v večjem čolnu, v katerem je že sodela Ida z vesloma v rokah; na Tonetov krik poženo zajedno čolna po gladki vodni površini, da zletita kot lastovka.

Nekaj časa begajo vštric; a še pred sredo začne Tone zaostajati. Kar popihne veter s toliko silo, da zaškriplje jambora večjega čolna ter ne nagne ves čoln na jedno stran. Pod nebom začne vršati, hipoma se zbirajo oblaki in veter se zaletava vedno in vedno.

„Zlomek! — vihar dobimo!" — de Rus malo vznemirjen ter naglo pristopi k jadru, da bi jo nameril proti vetrovi smeri. Komaj pa prime za vrv, ko buhne piš z vso močjo, da izgubi Rus ravnotežje, omahne na čolnov rob in — čoln se prvrne. — Dvojen krik, potem ni videti ni Ide ne Rusa. —

Prvi se prikaže nad vodo Rus; takoj na to pa Idine roke in glava. Krčevito bije z rokami po vodi, hoteča se ubraniti teži napojene obleke, ki jo vleče k dnu. Zaman!

„Pomagajte!" — vzdihne še grgrajoča in že na pol pod vodo ter — zgine.

Pobliskovo se potopi Ros za njo in v naslednjem trenutku se zopet bori z vodo držeč glavo nezavestne Ide nad površino ribnjaka.

Samo trenutek še, in oba bi se bila utopila; Rusovč modi so ginile in tudi njegova obleka se je napojila. Tedaj pa ju zgrabi močna roka in potegne v čolnič.

Bil je Tone. — —

Pozno po noči se je zbudila Ida iz težke omedlevice. Ko se je ozrla po sobi, sedela je ob njenem zglavji objokana mati, Tone in trški zdravnik pa sta se za mizo sedeča tiho pomenkovala.

Ni se mogla zavesti takoj celega položaja.

Zakaj se čuti tako silno trudno? — zakaj plaka mati? — kaj počne zdravnik tu? —

V naslednem hipu pa se spomni vsega dogodka. Utonila bi bila kmalu! — Spomni se groznega trenotka, ko se je mej vršanjem in bučanjem vetra prevrnil čoln, kako so jo zagrnili mrzli valovi, — kako se je borila ž njimi na življenje in smrt, — zaman, zaman! — roke in noge so ji otrpnile in ona se je pogreznila. Tedaj jo je zgrabila krepka roka in jo dvignila zopet na zrak, — še se spomni, da je bil njen pogumni, požrtvovalni rešilec — Rus, vsega drugega ne ve več. —

Rus jo je rešil pogina! Rus, katerega je tako kruto vžalila, je zastavil za njo svoje življenje! Pa kje je on?! — Je li rešil njo, pa sam...??

„Mamá kje je — Rus?!" —

„Oh, Ida, Ida, — ubogo moje dete, Ti zopet govoriš! — vzklikne radostna mati in jame poljubovati hčerko.

„Mama, kje je Rus?!" —

„Ni ga, dete moje. Ali si zdrava, Idka? Ali Te kje boli?" — —

„Ni ga, — ni ga, — — mamá, — on je, — je-li utonil, mamá?!" —

Kot blaznica plašno gledajoča oklene se Ida materinega vratu z obema rokama, ustnice pa ji drhté nalik mrzlični.

„Ne, ni utonil, — odpeljal se je le domov, da se preobleče!"

„Oh, kje je, kje je? — Mamica, pojdite ga iskat! —

Obstrmela je mati pri tej burno izraženi prošnji.

„Potrpi, Ida; — gospod Rus je bil dasi ves premočen celo uro pri Tebi. Vsaki čas se mora vrniti. Toplo se mu zahvali za svojo rešitev, zakaj le on...

V istem hipu se odpro duri; v sobo stopi Rus.

„Fran, Fran!" — vsklikne Ida strastno, skloni se na postelji pokonci ter mu moli nasproti svoji lepi, beli roki...

Pokleknil je tik postelje pritiskajoč na svoje ustnice njeno ročico; ona pa mu je naslonila svojo kodrasto glavico na rame ter mu vsa blažena, z rajskim nasmehom šepetala na uho: „Fran, — dobri moj Fran, — hvala, oh, hvala Ti!" — —

Mesec dnij za tem sem prejel ličen, zlatoobrobljen karton, na katerem sem bral dve imeni...

Naj li še pravim čegavi? — —