Interieur

Interieur.
Marija Kmet
Izdano: Slovenski narod 18. marec 1912 (45/64)
Viri: 64
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.Uredi

Tako veliko, tako krasno je plaval ono čudežno, ki je padalo v dušo, kakor padajo zlati žarki na rože, polnih barv in dehtečih, opojnih melodij.

Tako jasno je svetilo v dalji, tako biserno in čisto, da je človok nehote pogledal kvišku in mu je v duši vstala radostna pesem o lepoti.

To je bilo tiste dni, ko se je duši odprla pot v prostranejšo plan, vun iz vsakdanjosti. Človek je dahnil prosteje, zamahnil z rokami in stopal hitreje po poti, kakor druge dni. Jasen dan je kipel v ozračje, svetloba je vstajala v zarji.

Tisti oblaki so se bili razpeli, megle razpršile, in modro, temno modro nočno nebo je dahnilo v velikem dihu na zemljo sveti mir in božansko prelest.

Ponehala je burja, odnehala nevihta. Trnjeva krona je polagoma odjenjavala s pritiskom, nolečine so se razmaknile, in v srcu je plaval mir.

Tiho gorje, vse plašno in prašno je vzdrhtelo v počitku, in nemirna stopinja je postala, duša se oddehnila.

Oči so zrle v vsemirje v ravni črti. Vijuge so se vzravnale, širok prostor je razodeval jasnost, jasnost po trpkih, oblačnih dnevih in urah.

Bodi pozdravljen mir, bodi pozdravljena jasna lepota, bodi pozdravljen dan v jutru!

II.Uredi

»Ne hodi proč!« je vzdrhtela duša. Zakaj je vzdrhtela? Zakaj ni objela tisti mir, ga pritisnila na srce in ga poljubila v tihi svetosti!

Usojeno je človeku v daljo, ki je v meglah, v ono daljo, lateri se ne vidi do jasnosti.

Usojeno je ...

Ko so še pevale žarke pesmi mladosti, je duša gledala v daljo, in oko se je zatemnilo in kal prahu je zabrnel v duši.

Usojeno je ...

Ko se je igrala sreča v jadrnih mislih, je zavzdihnil človek v sluteči boli, ki je čakala za ovinkom, čakala v onem groznem miru, ki prinaša nevihto, zakaj – sile si nabira v počitku. In človek se prime za čelo, stisne ustnice in butne ob zid.

Usojeno je ...

III.Uredi

Pa zavrisne misel: »Ni tako! – Če hočem večnost svetemu miru, večnosti jasnosti svoje diše – imam jo! – Če le hočem.«

In vendar je že v tem vzkliku zakrkjen vrisk, ki ni jasen, ni blesteč kakor vrisk poljan, vrisk zelenih dobrav.

Usojeno je ...

Bilo je v početku, in začetek ke pešal ob misli na konec. To je bilo tiste dni, ko so pekoče misli glodale resnico. To je bil začetek prvih korakov spoznanja. In govorijo, da resnice ni.

Že v tem je resnica, da mislimo o njej. O stvari, ki je ni, ni treba dolgih besedičenj, ni treba prepirov, ni treba razmišljanja in vzklikanja. O stvari, ki je ni, ni treba dolge poti do konca.

Pade beseda – ob nič pade ...

Zagromadena gomila prahu se razprši v vetru, niti praška ni več na onem prostoru.

In zato, zakaj, čemu govoričenje govoričenja o stvari, ki je tako jasna, tako prejasna, da se sili v dno srca, da klije v obraz –?

In klici zazorijo: »Ni – ni te! – Ni je – resnice!«

Ah, brezmiselnost brezmiselna!

Ob ogel zadenejo in prisegajo: »Ničesar nisem videl – ničesar ni bilo!« Prisegajo, med tem, ko jih še rana skeli nad očesom.

In tudi to je resnica, da je usojeno temno v pogledu, med tem koše zveni struna v njem jasnosti.

Pa to ni usojeno, da bi se razpršile človeške sile ob takem spoznanju.

Da bi padel na kolena in klical: »Proč, proč sem – proklet – uničen! – Usmiljenje, pomagajte!«

In vendar taka zaslepljenost, da trdijo, onemoglost in padajo v blato. Zakaj ni teh misli!

»Živim; po poti hodim. Pade kamen na pot – naj pade – prestopim ga – in spotikati se nočem ob njem! – Dalje bom šel – in četudi tisoče kamenov, dalje, dalje preko njih! –«

IV.Uredi

»Gospodična oprostite, nerodno sedite!«

»A res! O, hvala!«