Le kviško, zemlje te izgnanci!
Lakote strašne sini vi!
Buči pravica v žrelu temnem —
izbruh naenkrat zagrmi.
Pozabite minole dnove!
Vsi naj za ciljem le hité.
Sveta se krehki temelj maje:
Mi nismo nič, bodimo vse!
Že bitva zadnja vsplala;
hola hoj, le naprej!
Internacionala
bo ljudski rod odslej.
Država tlači, zakon vara
trpinu jemlje njega kri;
bogatega ne obremeni —
pravice za trpina ni.
Predolgo pokal bič nad nami.
Jednakost bodi zdrava nam,
ki kličeš: pravice — dolžnosti,
brez prvih drugih ne poznam.
Že bitva zadnja vsplala;
hola hoj, le naprej!
Internacionala
bo ljudski rod odslej.
Najvišjih varuhov nikjer ni,
tribuna ni, carja, boga; —
sami se v snoju zdaj rešimo,
veljaj dan blagra splošnega!
Razbijajmo duha okove,
razbojnikom otmimo plen,
železo le kujmo in kujmo,
dokler še plapola plamén.
Že bitva zadnja vsplala;
hola hoj, le naprej!
Internacionala
bo ljudski rod odslej.
Četudi čete slavni biti,
železnic, jam, vladarji vi,
ste gnjusni, dela bridke plode
vam cilj vaš ropati veli.
Mošnjé svojati te brez dna so,
pogoltnejo ves robov znoj.
Vrnite vse, skonča naj zvitost,
kar gre mu, hoče ljudski voj.
Že bitva zadnja vsplala;
hola hoj, le naprej!
Internacionala
bo ljudski rod odslej.
Mi brati, delavci in kmeti,
smo veliki delavski sloj.
In zemlja last je vsega ljudstva
Ni postopačem ve obstoj.
Dovolj napasli muk se naših!
Krožeče jate skopcev, vran
Razžene solnčece zareče,
ko pride veliki naš dan.
Že bitva zadnja vsplala;
hola hoj, le naprej!
Internacionala
bo ljudski rod odslej.
