Internacionalist
Henri Barbusse
(Odlomek iz vojnega romana »Jasnost«.)
Izdano: Književnost 10-11/3 (1935), 341-345
Viri: dLib 10-11
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poleg »Ognja«, ki ga imamo v Debeljakovem prevodu (izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani), je napisal B. še vojni roman »Jasnost«, na koncu katerega pride do mnogo bolj konkretnih in jasnih sklepov kakor v »Ognju«. — O. p.


Na koncu vasi je živela v dolgi, rožnato poslikani hiši kmetica, ki je imela navado, da je mežikala z očmi, ko se je smehljala. Če sem prišel v njeno bližino v deževnem in meglenem vremenu ali pa ožarjen od pomladnega solnca, vselej sem jo opazoval iz vse svoje duše. Imela je majhen nosek in velike oči. Na njeni zgornji ustnici in na tilniku se je svetil lahen, plav puh kakor zlata sled. Njen mož je bil na fronti. Tej ženi so vsi dvorili in smehljala se je nam navadnim vojakom, kadar smo šli mimo. Rada se je pomenkovala s podčastniki in če je srečala častnika, je od spoštovanja obstala kakor okamenela. Mislil sem nanjo in pozabil sem o tem srečanju pisati Mariji.

Mnogi so povpraševali po kmetici in menili: »Ali je moči pri njej kaj doseči?« A mnogi so odgovarjali: »Pri njej ničesar ne dosežeš.«

Bilo je posebno svetlo poletno jutro. Pozajtrkovali smo našo jutranjo juho. Vojaki so se krohotali vinjenemu tovarišu, ki so ga togotili in dražili. Od časa do časa so ga škropili z vinom, da bi ga še bolj ujezili. Ta nedolžna zabava me je spominjala prizorov, ki jih je povzročil Termite s svojim govoričenjem o militarizmu in o svetu. Ali mene ni privlačevala in sem odšel. Šel sem vzdolž po tlakovani vaški cesti. Cvetlični popki po vrtovih in na plotovih so iztezali množico ljubkih, majhnih ročic, ki so bile še zelene in popolnoma zaprte. Jablane so bile polne rožnato belih cvetov. Povsod si čutil naglo bližanje pomladi. Tedaj sem se približal rožnato pobarvani hiši. Poslopje je stalo osamljeno ob cesti in je vpijalo vase vso solnčno svetlobo. Okleval sem. Šel sem mimo. Moji koraki so postali počasni in težki. Nato sem znova obstal. Nazadnje sem vendarle potrkal na vrata. Vstopil sem skoraj proti lastni volji.

Najprej samo svetloba! Pravokoten otok solnčnih žarkov je razsipal svojo luč po rdečih opekastih tleh v kuhinji. Lonci, skodelice, vse je žarelo v svetlobi. In ona je bila tam! Stala je ob pomivalniku. Njene lakti in n jen tilnik so bili razgaljeni. Pustila je teči vodo v tenkem, srebrnem curku v svetlikajoče se vedro, dočim je stala sama v rdečem lesketu odsevov, ki so padali nanjo s tal in z bakrene posode. Tudi neka zelenkasta svetloba je švigala po njeni polti. Pogledala me je in se mi nasmehnila.

Vedel sem, da se smehlja vedno in vsakomur. Toda bila sva sama. Čutil sem, da se je v meni vzburkalo blazno poželjenje. V meni je gospodovala sila, ki je bila močnejša od mene in je njej pretila z nasiljem. Bila je od trenotka do trenotka lepša. Skozi obleko so silile njene oblike in so dajale očem podobo njene postave. Nad njenimi svetlikajočimi se čevlji je drgetalo in valovalo njeno krilo. Opazoval sem n jen tilnik, njeno grlo in vse, kar se je tam tako skrivnostno začenjalo. Močan vonj se je prelival okoli njenih ramen. Bil je kakor resničnost njenega telesa. Neslo me je k njej, gnal sem se k njej in nisem mogel izgovoriti nobene besede.

Nalahno je sklonila glavo. Pod gostim pajčolanom njenih las so se stikale obrvi. Nemir se je zrcalil v njenih očeh. Bila je navajena na opičje otročarije zaslepljenih mož. Toda to bitje ni bilo namenjeno meni. Njen suhi nasmeh me je zadel, zmuznila se je in mi pred nosom zaloputnila duri.

Odpahnil sem vrata. Sledil sem ji v kamrico na podstrešje. Jecljal sem, Njena prisotnost me je znova razburila. Iztegnil sem roko za njo. Izvila se mi je za zmerom. Nekaj strašnega se je zgodilo.

Kajti zidovje in tramovje se je zrušilo na kup, zadonel je tresk, v kotu se je odprl strahovit požiralnik in vse je bilo polno črnega ognja. In ko me je udar vulkanske sape treščil ob steno, mi ožgal oči, mi raztrgal ušesa in razbil možgane, sem zagledal ženo, ki je bila kakor pošast ovita v rdeče in črne oblake. Razbita in iztrgana opeka je letela naokoli. Kakor strašeča prikazen se je dvignila žena v belordeči motnjavi oblek in perila. In nekaj pošastnega, docela razgaljenega, iz samega drobovja izvirajočega mi je z dvema iztegnjenima nogama planilo v obraz in mi zalilo usta z okusom žive krvi. Moral sem zavpiti in požreti … Vrtinec dima, pepela in strahotnega, veličastno grozečega hruma me je pogoltnil. Nazadnje se mi je posrečilo, da sem se izmuznil med zidovi, ki so se opotekali semter tja kakor jaz sam. Tedaj se je hiša zrušila. Ko sem se reševal po majavih tleh, so me zadevali drobci kamnov, ki so se blazno podirali, zadevali so me žvižgajoči razstrelki raztreščenih kamnov, ki so se vrtinčili v oblakih prahu. Vse okoli mene je bilo kakor divje razgibano šumenje peroti.

Pravi vihar strelov je vršel naravnost na to mesto. Malo dal je odtod se vojaki niso mogli vzdramiti od začudenja, kajti hišo je razneslo tik pred njimi. Niso se mogli približati, tako strašno so žvižgali streli, ki so udarjali povsod, in drobci so trgali hišo kakor rešeto pri slehernem udarcu. Vojaki so stali v varstvu nekega zidu in so gledali, kako je žarelo razpadajoče poslopje pod oblaki dima in pod svetlikanjem bliskov. Neki tovariš z docela zmedenim pogledom mi je rekel: »Saj si ves oblit s krvjo!«

Bil sem še ves omamljen in brez moči od razburjenja; gledal sem tisto hišo, v kateri so bivali ljudje in katere kosti in hrbtenica so bile razsekane.

Hiša je bila zgoraj razbita in vse pročelje je ležalo raztreščeno na tleh. Videti je bilo samo izžgane votline sob in če je za sekundo zažarel blisk, se je pokazala geometrična črta kamina. Na ogrodju postelje je ležala blazina, podobna odprtemu drobovju. V višini nadstropja je ostal košček tal in njih temna barva se je odbijala od svetle celote; tam je bilo videti trupli dveh častnikov. Bila sta prestreljena in sta kakor prikovana sedela pri mizi. Bržkone sta zajtrkovala, ko je udaril strel. Po vsem videzu sta dobro jedla, kajti jasno je bilo videti krožnike, kozarce in steklenico šampanjca.

»To sta poročnik Norbert in poročnik Ferriere,« je nekdo dejal.

Eden teh dveh pošastnih gostov je sedel vzravnan. Smejal se je z razklanim podbradkom, ki je bil videti dvakrat širši in je zeval v glavi. S slavnostno kretnjo, z zadnjo kretnjo je dvignil častnik roko, ki je ostala negibna v tem zgibu. Drugi je opiral komolce na rdeči prt. Njegovi lepi plavi lasje so bili še skrbno počesani, njegov izraz je bil silno napet, njegovo obličje omadeževano s krvjo in pokrito z brezobličnimi lisami. Zdelo se je, da sta oba mlada človeka zagrnjena v grozo, in vendar sta bila podobi mladosti in življenjske radosti.

Nekdo je zavpil: »Tu je še tretji!«

Tretji, ki sprva nihče ni opazil, je visel v zraku. Njegove roke so bingljale, s hrbtom je bil pribit na tram in je visel trdo usločen ob zidu. Ker je tako visel na zidnem okrasku, ga je oblivala kri in bil je videti kakor senca, ki se razteza v neskončno dolžino. Pri vsakem novem strelu so leteli okoli njega drobci in ga stresali, kakor bi tega mrtveca še ljubkovala in pritezala slepa moč uničevanja.

Drž a tega pošastnega mrtveca, ki je tako visel, je bila zoprno vsiljiva.

Tedaj se je oglasil Termite: »Revež!« Zapustil je zavarovani prostor pod zidom; vpili so mu: »Ali si znorel! Saj ta je že vendar mrtev!«

Tam je stala lestev. Termite jo je zgrabil, jo nesel k razbiti hiši, ki so jo vsako minuto obletavali izstrelki.

Poročnik je zavpil: »Termite, prepovedujem vam iti tja! Saj to vendar nič ne koristi!«

Ali Termite se ni ustavil; niti obrnil se ni, ko je odgovoril: »Gospod poročnik, jaz sem gospodar nad svojimi kostmi!« Nastavil je lestev, splezal po njej in snel mrliča. Nad mrtvecem in nad živim človekom, ki sta drsela po zidnem ometu, so se penili valovi topih udarcev in oblakov belega prahu. Termite je stopil z mrtvim truplom z lestve. Zelo spretno ga je položil na tla, kjer je mrlič skrčen obležal. Potlej je Termite pritekel k nam in je trčil ob stotnika, ki je takisto gledal prizor.

Stotnik je dejal: »Povedali so mi, da ste anarhist. Toda vidim, da ste pogumen mož in to je že polovica Francoza!« Ponudil mu je roko. Termite mu jo je zgrabil in se je hotel narediti, kakor da ga ta čast malo gane. Ko se je vrnil med nas, je rekel: »Ne vem, zakaj. Je docela noro. Toda ko sem videl tega fanta tako viseti, sem se spomnil njegove matere!« Ko je to govoril, je brodil s prsti po svoji sršeči bradi.

Občudovali so ga z nekakšnim spoštovanjem, zakaj prvič se je drznil vzpeti se na lestev, in drugič je šel skozi železno točo kot zmagovalec. Nobenega med nami ni bilo, ki ne bi vroče želel, da bi zmagovito izvedel isto, kar se je pravkar posrečilo Termiteu. Kajpak ni nihče razumel, kaj je tega svojevrstnega vojaka napotilo k temu dejanju.

Za trenotek je obstreljevanje ponehalo. Rekli so: »Sedaj je končano.« Vsi so se zbrali okoli Termitea. Eden je govoril za vse in je vprašal: »Torej si anarhist?«

Termite je odvrnil: »Ne, sem samo internacionalist. Samo zato sem to storil!«

Vzklik splošnega začudenja.

Termite je poskusil natančneje razložiti svoje misli. »Razumeš, jaz sem proti vsaki vojni.«

»Proti vsaki vojni? – Včasih mora biti vendar vojna. Na primer obrambna vojna.« Termite je trdovratno odgovoril: »Samo napadalne vojne so. Kajti če ne bo nobene napadalne vojne, ne bo tudi nobene obrambne vojne!«

Nov klic občudovanja.

Kmalu so se vsi pomirili in so klepetali zgolj zato, da bi se pač pomenkovali in potikali se po cestah, v katerih je še prežala nevarnost. Od časa do časa so ceste zatemnile razbitine, ki so letele in žvižgale pod nebom, ki je bilo še zmerom polno grozotnih presenečenj. Nekdo je dejal: »Hvala bogu, da taki ljudje kakor ti vsaj ne morejo ovirati Francije, da se pošteno pripravi na vojno.« Termite je odvrnil: »Žal, da ni bilo zadosti takih, kakršen sem jaz, da bi kaj takega preprečili. Če bi nas bilo več, ne bi bilo nobene vojne!«

»To moraš povedati Švabom in drugim, ne pa nam!«

Termite je odgovoril: »Vsem je treba povedati, vsem na vsej zemlji! Prav zato sem internacionalist!« Sključil se je in šel k drugi skupini. Njegov nasprotnik je napravil nestrpno kretnjo, ker ni ničesar razumel, in je dejal: »Nič ne dé, Termite je vseeno boljši kakor pa mi vsi skupaj!«

Tu pa tam se je dogajalo, da so Termitea spraševali po kakšnih rečeh z neko samoumevnostjo, kateri sem se moral smehljati, včasih pa se zaradi nje celó jezili. Tako so ga ta teden vprašali: »Kaj pa vse to streljanje? Ali pomeni pripravo za novo ofenzivo?«

A Termite ni vedel nič več kakor vsi drugi.