Intimnosti iz življenja gozdarja Trdana
| Intimnosti iz življenja gozdarja Trdana Anton Debeljak |
Opravlja ga. Ant. Crassus.
| |||||||||||||
Stavil bi vse štiri mezince svojih ekstremitet in si jih dal odrezati razen onega na levi roki, če bi kateri izmed prijaznih čitateljev uganil, kdo je bil Robert Trdan. Da ne bo nepotrebnega beljenja las, ga kar izdam: bil je in je še danes gozdar v obširni graščini nekje v deveti deželi — seveda ostane moja tajnost, kje se začno šteti te dežele. Možak je nekoč zašel pomotoma v latinske šole, iz katerih je rešil edino relikvijo v podobi znane prislovice: »Experto crede Roberto.« Sicer pa se je bila nesolidna stavba njegovega latinskega templja porušila od vrha do tal, tako da ni ostal kamen na kamnu. Čemu bi mu pač služila v njegovem gozdnem življenju? Bil je skušen lovec, ki je pridno pokal zajce in zajke, sledil pozimi volkove, našel poleti tupatam jako sumljiv sled, da je defiliral tod mimo kosmatinec, vstrelil včasih kakega tiča, neredkokrat veverico, domače živali pa nikoli ne, zlasti nobenega kozla — razen takrat, ko je bil zabredel v mladosti v srednje šole.
Kakor rečeno, je bil zelo praktičen mož, ki se je znal v najbolj kočljivih zastavicah sfinge Življenja izrezati z občudovanja vredno znajdljivostjo. To je priznaval sam z omenjenim reklom: »Izkušenemu Robertu veruj,« ki pa ga je citiral edinole v svečanostnih trenutkih, kadar je pil bratovščino z bogom Bakhom. Prav lahek se mi vidi dokaz, da je bil naš junak res bistroumen človek. Najsijajnejše je stopil ta njegov talent v ospredje takrat, ko si je izbiral družico za življenjsko pot in jo tudi izbral po svojem okusu. Da bo stvar lažje umljiva, posežem nekoliko nazaj v mladeniško dobo Trdanovo. Na gimnaziji si je bil namreč pridobil po kdove katerem dovoljenem ali prepovedanem potu trdno prepričanje, da je treba za žensko krasoto pristnih bogatih las, obilnih meč in polnih nedrij — bog mi odpusti greh pohujšanja, ki ga morda povzroči komu ta vrstica, jaz sam si ga ne morem!
Tako so polagoma prišli nepoklicani dnevi, ko je začel misliti naš heroj, da ne sme z njim izumreti lepozveneče ime Trdan. Zatorej si je izvolil dekle, ki je popolnoma odgovarjalo njegovemu okusu, dočim bi ji kak rafiniran estet ne bil ravno oponašal, da stoji na najvišjem klinu lepotne aristokracije. Vse je bil o domenjeno in zadovoljstvo je vladalo na obeh straneh; kar se primeri nepreviden slučaj, da pride Trdan nekega dne precej zgodaj i z svojega gozda na obisk. Razvajena nevesta je še čuvala posteljo, ker so imeli v trgu prejšnjo nedeljo običajen predpusten bal. Srečnemu ženinu je odkazana čakalnica ravno pred nevestino spalnico. Nenadoma se mu izvali v možganih misel, da bi pogledal skozi ključavnico, kakor svetuje nekje slavni Mantegazza slednjemu ženinu pred poroko, če še ni videl nikdar poprej Eve v Adamovem kostumu. In, o groza, kaj je prestalo Robertovo nesrečno oko: Rozikine bogate kite so ležale ko dva debela gada na konsoli, njeno teme je bilo skoro plešasto, v roki pa je ravno držala polovico svoje umetne čeljusti. Kakor tat jo je odkuril in se trikrat zaklel, da ga nikoli več ne uzre ta zloglasna hiša.
Minilo je poldrugo leto in Trdanu so se povrnile sladke skomine po zakonskem jarmu. Svojih principov ni bil spremenil, zato je našel v trgu sebi primeren ideal, toda našel ga je vendar sicer v podobi neke Elice, ki so njeni starši imeli v bližini graščinske posesti majhno letoviščno hišico, večkrat zmerjano z »vilo«. Kraj je bil krasen. Zlasti ker se je nahajal blizu majhen ribnik, pripraven za kopanje. Primerilo pa se je nekega avgustovega večera, da se je bližal Robert tej posili - vili in si ravno popravljal ozki pravilni drevored na glavi, kjer se je bilo spuntalo troje anarhistovskih las proti tiraniji ščetke in mila; potem si je z naslado počesal črne anglizirane brke, podobne dvema krtačicama, ki tako prijazno poščegetata nežne ženske ustnice. Robert je tedaj še vzdihoval, vendar je gojil trdno prepričanje, da bo s svojim pogledom fasciniral to mestno krasoto. V teh laskavih premišljevanjih ga preruši nenadoma glasno čopotanje v ribniku in klic na pomoč. Brž plane v čoln, potegne iz sredine vode — ubogo Elico, drgetajočo od straha, ter je položi v gosto travo. »Bežite stran, bežite od tod«, mu je ukazovala, v tem ko ji je prosojna kopalna obleka lepela na suhem koščenem telesu in se opletala tenkih meč. Njemu pa ni bilo treba prigovarjati kdove koliko: užaljen, da se je v duhu že popolnoma spozabil in se udal tej ženski, je kakor izhlapel z nesrečnega kraja, kjer je videl one lepe obilne noge spremenjene v šibke piščalke in kjer so ležale v resju oble gumijeve golenice! Ne maram vam opisovati tretje ljubezni, ki je bila že dozorela tako daleč, da je smel blaženi Trdan stisniti svojega angelja na presrečne nedrije. Prepuščam bralčevi fantazij, naj si naslika v duhu zono ubogega možaka, ki je v svoji pregorečnosti stisnil Dulcinejo tako burno, da je zacvililo žalostno: fii, fi, fi. Kakor balonček iz mila se je razblinila slava kavčukovih okroglih prsi in dve srci sta bili vsled tega ločeni na vse večne čase.
»Ali kako je mogoče, da ima Robert Trdan že toliko otročadi v svoji logarski hišici,« si bo mislil morda marsikdo in obdolžil dobrega gozdarja po krivem kakšnih nepostavnosti, vzemimo koruzništva. Če mu hočem obvarovati dobro ime v vsem zgodovinskem lesku, moram povedati, da se je bil otresel skrivne želje, pridobiti si mestno, izobraženo soprogo. »Na kmetih pogledam, tam je več resnice, ergo manj laži«, si je dejal in storil tako. Vaška natakarica Rezika je bila kakor nalašč ustvarjena zanj: razvita v vsakem pogledu. Kak prenapetež bi se ji bil polaskal s častnim priimkom »donda«. Prav pridno je zahajal gozdar na Hrib in po kratkem času sta si slonela v sladkem objemu; toda bujne grudi Rezike so se zazdele nekam sumljive Trdanu, ki se ni bil nikakor odpovedal estetskim svojim načelom. Neopazen vzame oster nožiček in prasne s konico po konici, češ: ako je gumi, ga itak ni škoda. V hipu se prikaže rdeča lisa na beli jopici, dekle pa odskoči preplašeno ko srna in zavpije, videč ostrino v Trdanovi roki: »Na pomoč, umoriti me hoče«. K sreči je bila cela hiša prazna in vrata zapahnjena, tako se je končno posrečilo srečnemu in prestrašenemu ženinu pojasniti celo zadevo ter potolažiti polnogrudo Reziko.
Za sedaj ne maram več trošiti nepotrebnega govorjenja, potrdim le še z besedo in podpisom, da se ostroumni Trdanov rod ne bo zatrl izlepa: Zato skrbita Robert in Rezika. O priliki vam izdam še druge zanimivosti iz njunega življenja, ako me kdo ne ovadi, da ju obrekujem. Sam Robert me ne bo izvohal, ker v svojem gozdu ne bere drugega razen jagode.