Invalid Klemen.
Tone Gaspari
Izdano: Gruda 3/1/2–12 1927
Viri: dLib 1/2, 3/4, 5, 6, 7/8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. dno

1. uredi

Od železniške postaje je hodil Klemen pet ur, tako da je na zadnjem klancu pred vasjo že trudoma lezel navzgor, kakor da bi nosil s seboj namesto harmonike težko breme. Postal je, mučno zakašljal. Ozrl se je po peščeni strmini; potem je potegnil globoko vase, zakaj pozno popoldne je dihalo svež gozdni zrak, ki je bil zgoščen od vzduha zemlje, brinja in smrečja.

Končno se je ustavil pod križem, kjer se je klanec zravnal. Pogledal je Križanega: razpet in z boljo je visel kot pred desetimi leti, ko se je Klemen poslavljal iz vasi. Takrat je odhajal Klemen v rožah, v smehu in v vinu in niti ozrl se ni na znamenje; vsa zavest moči in zdravja je gorela po njem in ga gnala dalje. Šele ob sivih zidovih v tujem mestu se je zavedel in je spoznal, da je tujec; takrat se je zmislil klanca in Križanega, takrat je spoznal in doumel svojo daljno zemljo.

Zdaj je nagnil glavo in se v mislih počasi, kakor da bi prosil odpuščanja, pokrižal. Nato je sedel na parobek ob križu. Po rebri nad njim so svetili ob zelenem brinju telohi, rdelo je v kupih krvavo resje, a daleč na vrhu se je mirno temnil jelovi gozd, kakor da že sanja v bližajoči se večer.

Skoraj nevede je zasukal Klemen harmoniko, preložil pas ter jo z nekako kljubovalno močjo široko raztegnil, da je zaorglalo močno, čisto in daleč. Obrnil se je tja, kjer je iz kotanje žarel samo zvonik, in ko je v duhu objel svojo vas, je harmonika zapela: .. ra-avno v sredi mo- ojga srca eeena rooži-caa cveti ...

Zgoraj nad njim so se premaknile bele lise ter se bližale navzdol. In ko so ovce obstale začudeno nedaleč od Klemena in ga nepremično zrle, sta se iz ozadja izvili dve postavi: deček in dekle. Deček je stekel proti drobnici in švisnil z leskovko preko nje, da se je zaletela vsa za nekaj metrov dalje; tam je vsa skupina z dečkom vred spet obstala in zrla nazaj v Klemena in v harmoniko. Dekle je šla počasi mimo Klemena, ki je tedaj prenehal. Hotela je mimo.

»Ti! Ali si iz vasi?« jo je nagovoril Klemen.

Počakala je. »Sem!«

Deček jo je klical, kakor bi se zanjo bal.

»Čigava pa si?« Klemenov glas je bil mehak.

»Jernejeva.«

»Res? — Kako ti je ime?«

Obotavljala se je.

»Ančka, kajne?« Klemenu se je zatresel glas.

»One! Rezika!«

»Rezika si ti? — Takale si bila, ko smo vriskali iz vasi.« Klemen je pokazal nekoliko nad svoja kolena. »Kje je pa Ančka?«

»V Zavrtéh.«

»Služi?«

»O, seveda! Omožena je!« Pogledala je dečka in se nasmehnila.

»Že omožena!« Klemen se je zamislil. Dekle je prestopila dalje.

»Rezika,« je poklical Klemen za njo, »povej doma, da si srečala Klemena, pa da se bo nocoj tam oglasil!«

V vsej vasi je bil samo on Klemen. Dekle ga ni poznala, ali čula je dostikrat doma v pomenkih, da je bil to eden izmed najboljših fantov in da je škoda, ker ga je vzela vojna. Zato se je Rezika spet okrenila in bližajoč se fantu, vprašala: »Klemen!? — Pa so govorili, da si pokopan tam v Rusiji.«

Gledala ga je in gledala. In Klemen njo.

»Klemen,« je kar sama spet načela, »pojdiva skupaj! — Ja, kje boš nocoj legel? Mati so ti predlanskim umrli, saj veš, menda.«

»Ne grem še. Kar pojdi! Ne maram zijal! Ko leže mrak, se bom vzdignil. Pri vas pa le povej!«

Dekle je pozdravila in odšla. Med potjo je mislila in mislila, kakšen je Klemen, ker ga je v spominu že izgrešila. Doma so se menili o njem največ takrat, ko so dobili poročilo, da ga ne bo več nazaj. Sporočil je nekdo nekomu iz bližnjega trga, ki ga je menda videl umirati na Ruskem. Ančka je takrat jokala. Reziki je bilo to takrat razumljivo, ker je zvedela, da je bila Ančka Klemenovo dekle. In še to je razmišljala: saj Klemen ni tak fant, kot so dejali. Suh je, bled; bolan najbrž. Kaj se bo ženil? Ančka je dobila trdnega kmeta; četudi je dvajset let starejši od nje, pa je le več fanta kot Klemen. Njej Klemen ni všeč.

Sprožila je korak navzdol v vas, da pove doma novico.

Klemena je zabolelo, ker je čutil pomilovanje dekleta. Obrnil je spet harmoniko ter jo zapel. Potegnil je iz žepa majhno, okroglo zrcalce ter se pogledal: zadnja zarja je žarela tam daleč; od tam je padala rdečica po njegovem obrazu, še temni, bolestni kolobarji ob očeh so sijali in gube v shujšanih licih so svetile. Ko je nekoliko dvignil glavo, so mu oči ušle spet gori v križ. Nikdar ni prej molil, nikoli se ni ozrl na znamenje, nikoli se ni prekrižal pred njim; vse to do danes. Zdaj je pa videl, kako zre Križani z nagnjeno glavo naravnost nanj. Misel, da se je vrnil iz daljne tujine po desetih letih kot invalid, ki nima več kapljice zdrave krvi v sebi, ta misel ga je plašila pred svetom, pred vaščani. Bal se je svidenja. Njega niso pokopali; pokopano pa je tam daleč njegovo zdravje. V petih letih mu ga ni mogel nihče vrniti, ker čuti sam, kako z vsakim dnem pojema. Zdravniki so obupali celó v gorskem zavetišču, kjer se je zdravil po vseh predpisih. Prišel je domov po nevesto, ki bo najlepša, ker bo bela, vsa bela in deviška in bo on vekomaj njen ...

Tedaj je šlo skozi Klemena, kakor bi mu On govoril: »Upaj!«

Vstal je, da je zrastel tik ob križu do razpetih rok. Tiho, kakor bi bilo čudovito, kar govori, je dihnil: »Tebi moje delo, če ozdravim!«

2. uredi

Ko je zablestela večernica, je Klemen stopil na tisti klanček, ki je skrival vas. Nekaj oken je že gorelo rdeče in vabljivo; ostale hiše so se risale v temnosivih obrisih. Iz srede hiš je Klemen dvignil in obudil hišo očetovo in materino. Toliko ve, da je bil edinec v zakonu. Očeta je potem izgubil že v otroških letih, ko ga je podrla smreka nekje v bosenskih šumah. Mati ga je redila in vzgajala skrbno kakor cvet; kadarkoli je prišla domov, ga je dvignila, četudi pred hišo in vpričo vseh, ter ga poljubila. Bila je mehka, sanjava, polbolna narava. Ali oče se je bil že prej zadolžil, mati ni zmogla odplačil, in hišo je zarubil kramar čenčar. To je mater bolelo vse življenje, vsa tista leta, ko je Klemen doraščal v šoli, v kramarjevi hiši, na njivi, v gozdu, na vrtu, na rebri in na Vrhu, kjer sta mu burja in solnce kodrala svetle lase. Dorastel je in se iz slabotne matere razvil, da bi ji ga nihče ne prisodil. Mati je bila še razmeroma mlada, ko je odšel Klemen k vojakom; zato jo je pregovoril medtem čenčar, da se je drugič poročila. Ali že po enem letu sta prišla zakonca navzkriž. Klemen se je domislil tistega velikonočnega večera, ko je bil za tri dni doma na dopustu; takrat je s silo ubranil materino življenje pred pijanim, divjim čenčarjem. Med vojno, v kateri je bil Klemen na Ruskem ujetnik, je tudi ona najhuje trpela. Ko je pa prišlo sporočilo, da Klemena ni več, je shirala. —

Klemen se zdaj vrača. Dobra roka mu je v mestu kupila harmoniko. Hvaležno jo je sprejel in v enem letu se je toliko priučil, da zdaj sebi v veselje in tolažbo igra. Ne ve, odkod je prišlo, da igra najrajši žalostne; nekoč je bil najbolj vžgan fant v celi vasi. Mogoče je to spomin na mater, na tisti mili obraz, na razbolene, a lepe poteze; mogoče samo daljni vpliv njenega zadnjega trpečega pogleda. Mogoče tudi zato, ker je v njem ugasnila tista volja in tista samozavest, ki je prej v njem vrela. Bolezen mu je izpila kri in vkapnila v žile medlost: ta medlost ga izživlja vsak dan bolj. Baš zdaj mu je neizrečeno težko, ko se vriva tako sam v vaški polmrak, ko se vrača v Stranje.

In stopil je Klemen mimo prvih bajt: na desni Rezina lesena podrtija, ki je že deset let v razsulu, a vedno enaka; potem Torničeva ograda; nato pritlična šola, popolnoma podobna ljubljanski smodnišnici; farovž visok, enonadstropen in v njem toplo, vžgano gostoljubje, če je še po vojni, kakor je bilo nekoč; za njim Kobencljev hlev, temen, mrk, ali poln in bogat svoje dni. Živo je gledal vse to Klemen skozi mrak, ki je ogrinjal že tudi bližino vedno bolj in prižigal po Stranjah večerna okenca. Čudil se je, da ni po tolikih letih nič novega. Pač! Z napetimi očmi je razločil poleg poti veliko stavbo. Ustavil se je in se razgledal na vse strani. Seveda! Njegova rojstna hišica je stala tu: Klemenova. Šel je tik vrat in tik razsvetljenega okna in doznal, da je dvignjeno prejšnje pritličje v enonadstropno hišo, ki je zdaj poleg Mohačeve krčme največja v vasi. V temo je pogledal in opazoval z otroškimi očmi, česar zdaj ni videl: Blažovice, Polico, Vražji vrtec, Vrh, zeleno senožet Župnico, zviti potok, kadunjo s skrivališči — in končno pokopališče ob cerkvici. Tam je mati. Ona majhen, ozek hladen dom — Čenčar visoko, polno, toplo palačo! A Klemen sam, brez doma, brez prijatelja, brez zdravja ... Mati, kako je tebi dobro! Ti si doma, za zmerom doma. Ko bi mogel k tebi tak v tem mraku in bi živel s teboj, kakor ti živiš, ki si nazadnje živela brez življenja. Kakor roža si bila: čista si hrepenela k lepoti in taka živela drugim, sebi nikoli ...

Klemena je zmotila bližajoča se postava. Tik pred njim se je ustavila. Gledala ga je par hipov ter se ozrla na harmoniko. Jernejev oče je bil, ki je spoznal Klemena samo po harmoniki, kakor mu je pravila Rezika. »Klemen, ti?«

»Jaz, jaz! — Dober večer, oče!« Tudi Klemen ga je spoznal po glasu in po postavi. »Glejte, ste mi prišli nasproti!«

»Da se boš vedel obrniti po tolikih letih, da se ne izgubiš —«

»— se ne morem. Vsaka streha mi je dom in nobena.« Bolj sebi je Klemen to govoril.

Jernej je pritrdil: »da, res ni več tako, kakor je bilo; saj veš, brez matere si. Ali delo bi se že našlo.«

Klemena je prijelo. Za delo on ni več; kako sadje bi k večjemu obiral. Brez dela bo vsiljivec tudi pri najboljših ljudeh. Obmolknil je.

Stopila sta na prag. Svetiljka iz veže je osivila Klemenov obraz. Tedaj sta se z očetom pogledala. Oče, star čez šestdeset let, ali sveže robat, kakor bi pil samo rozolijo. Jernej je v sebe stisnil bolehno Klemenovo obličje; zasmililo se mu je, zato ni povedal to in Klemena nalahko potisnil v izbo, kjer so ob visoki zeleni, lončeni peči čakali domači pri pogrnjeni mizi, kakor bi prišel visok znanec. Polno oči, posebno tiste otroške, se je obrnilo vanj; Klemen je opazil, da so tudi ti pogledi zaprli vase usmiljeno presenečenje, da je vsem na ustah zamrlo: »Reven si, Klemen!«

Oče je zmotil: »Kar sem na klop položi; saj je bilo zadosti nesti, četudi je meh prazen.«

Zdaj se je šele družina znašla; vendar so vsi molčali. Sin se ni upal, ker je bil otročaj, ko je Klemen odhajal, Rezika je kar opazovala. Samo mati je vstala, segla Klemenu v roko in ušle so ji, ker ni vedela, kaj bi dejala, neprave besede: »Boš kar pri nas nocoj, Klemen, ker nimaš kam.«

»Kaj nocoj? — Dokler bo hotel!«

»Saj tako mislim,« je hitro mati popravila z očetom.

Posedli so. Klemen je sedel tesno k peči in začutil, da je topla. Pritisnil se je s hrbtom, ker mu je dobro delo na tistem prepotenem mestu, kjer ga je ves čas tiščala harmonika. Ali kašelj se mu je zaletel do grla, kjer ga je skoraj zadušil. Ko je spregovoril, se mu je spet utrgal v presledkih, da je komaj povedal: »Ko se bom — malo razgledal — bom šel. Samo mater — sem prišel obiskovat.«

»Pri Čenčarju nisi bil?«

»Oče, rajši v hosto.«

»Pozabi, Klemen! Mogoče bo zdaj s teboj drugačen.«

Vsi so mrmrajoče prikimali.

»Zaradi matere ne morem.« Čelo je stisnil.

Jernejevka je vzdihnila. »Mati mu je že odpustila, vem. In zato mu moraš tudi ti.«

»Veš, Čenčar ima! Med vojno si je nagrmadil. Denar mu je kar letel skupaj.«

»In otrok nima. — Če ima le nekaj vesti —.«

»Kar pobotajta se!«

Tedaj se je Klemen pokazal ves takega, kakršnega ga je napravilo šele trpljenje: »Kaj bogatija in otroci! Če ima kaj vesti — to je beseda!«

Spogledali so se in niso ga razumeli ono vsled bogatije, kljub temu so pritrdili: »No, no! Tako mislimo tudi mi!«

V tej zadregi ni nihče nadaljeval. Počasi so vsi doumeli, da imajo pred seboj drugega človeka, tujega, ki jih spominja samo po imenu na nekdanjega Klemena.

3. uredi

Ob jutranjem zvonenju se je Klemen prebudil. V Jernejevo zgornjo izbo se je ravno vlučil svetal in čist žarek, da se je harmonika na mizi zaiskrila kot v srebru. A Klemen je bil truden in težak. Na klopi pod majhnim, zameglelim zrcalom je stala posoda z vodo, v kotu nerodna omara z velikimi vratnicami, nad pisano in rezljano skrinjo so visele v kupu ženske obleke. Izpod stropa je pojemala pred sliko sv. Trojice rdeča oljnata lučka. Dišalo je po sadju, ker so na tleh pod oknom ležali zadnji kosmački.

Ura je grgrajoče odžagala sedem.

Klemen se je vzdignil na komolec skoraj do okna. Ko je zagledal cesto, zvonik in Vražji vrtec, je spoznal, da leži v nekdanji Ančkini izbi. Tu pod oknom je svoje čase pel pesem, ki je v Stranjah še komaj živa; tam zunaj pa, koderkoli je hodil deset let, že umira, zakaj nihče je resno ne razume, ker pravi, da nanj ne bo dekle pozabila, saj je zapisan sredi srca ... Čas pa ne pozna mesečnih pojočih noči; s trdim izrazom in s svinčenim glasom bije ob življenje, ki ne sanja nikoli, še v mladosti ne. Nikomur ne prizanaša! Saj je videl v tujem najzornejšo mladost v taki grenkobi, da je za njo jokal.

Ko se je umil z mrzlo vodo in potegnil z ostro brisačo preko obraza, je pustil rdeč madež na njej. Zakrvavel je spet iz nosa. Vzel je robec, ga namočil ter z nazaj dvignjeno glavo vdihaval ob nosu mokroto. Pljunil je nato v robec svetlordeč penast izkašljek. Zaprašeno zrcalo ga je pokazalo temnosivega, žalostnega, bolnega, utrujenega. Harmonika pa se je pisala in srebrila na mizi in v njej so tajno brneli tisti glasovi, ki jih je imel Klemen nekdaj najrajši.

Potemi je šel in se ni ustavil v veži, ker ni bilo nikogar. Za vrtovi in preko ograd se je sani izgubil tja mimo kotanje in ob razritem in zlomljenem obzidju stopil za cerkvico h grobu. Mislil je, da bo vanj planil ves žolč za onim, ki je kopal ta grob in ki je položil njegovo mater vanj. Ali iz groba, iz zvonika, z oltarja, z njiv, z visokega, čistega neba, od povsod je pritajeno velo to jutro samo mehkobo. Žalost ga je stisnila trenutno v prsih, da mu je bilo neizrečeno hudo, in že je občutil toliko ljubezni, kot bi se vselilo vanj pozabljenje na vsa huda, dolga leta. In kakor bi mu v obraz zasijala sama milost, se mu je zdelo, da so se vse gube na njem raztemnile, da je čvrst, močan in poln volje, kakor je bil še tedaj, ko je stal kot pušeljc tu ob tem obzidju.

Udaril je zvon, ki je vabil. Zdramil ga je. Ozrl se je ter uganil vse misli onih, ki so ga videli tam s poti in ki so uganili zaradi groba, kdo je. Takrat je spet razgledal sebe: reven, bolan, usmiljenja vreden! In tiho je v sebi Klemen razodel, kakor da čuje to njegovo razodetje tudi mati v grobu, da je zdaj on popolnoma materin: sama ljubezen ga je in samo odpuščanje. Taka je bila ona. Zdaj je Klemen njen sin! Ne prej: bil je kot robata veja in kot drenova struna, napolnjena od prešernega smeha. Šele bolezen ga je napravila tvojega ... O, mati, bolezen bi lahko prihranila sinu! Glej, saj ravno ta bolezen ga je tako razbolela, da nima moči, da bi se maščeval. Z njo je dobil tudi neznano, veliko ljubezen do vsega, tudi do onih, ki so krivi, da ni več v njem življenja. Tam ob križu je obljubil za zdravje to ljubezen. In če ozdravi? Če prejme tisto nekdanjo moč? Tisto neugnano veselje do življenja?

Vrnil se je kar skozi vas. Ljudje so ga začudeno pomilovali, Klemenovega Klemena. Malokdo ga je pozdravil, ker so mislili, da sovraži vse, vso vas, ki nima razen Jernejeve hiše zanj strehe.

Doma so se odpravljali k maši; kavo z žganci je zajuterkoval sam. —

Prišel je oče Jernej. Kot drevo se je postavil pred Klemena.

»Gre, gre?«

»Še preveč! Ne bo nič ostalo.«

»Saj si zadnji. — Kaj sem imel že na jeziku? Ja, jaz pojdem po maši gori v hosto do gozdarja; udariva jo skupaj, če hočeš. Ti bo dobro delo.«

»Daleč?«

»Počasi slabo uro. Boš videl, kaj je Čenčar in kod sega vse on.« Oče se je nasmejal s sajastimi zobmi.

»Bi, samo če ga ne srečamo.«

»Ti bom že povedal o njem; ni tako črn, kot ga grdijo. Poznam ga zdaj boljšega, kot je bil svoj čas. Mogočen je tako, da si drži gozdarja. Pa sta z njim nekaj navzkriž.« Potem je s pomislekom iztisnil: »Kaj, ko bi se ti pobrigal?«

Klemenu so se vzdignile oči. Svetoval mu je zdravnik pri odhodu mnogo gozdnega zraka in lahko delo. Gozdar! Proč od sveta, sam zase; to si je že v mestu želel! Oprijel se je očetove misli in kakor bi se odločil zares, odgovoril: »Gozdar! Pri Čenčarju ne! Drugod takoj!«

Oče je stopil bliže in mu desnico položil na ramo: »E, tudi pri njem bi bilo dobro. Popravil bi, kar je zakrivil! Če ne, pa kar pekel nanj!«

Zvonovi so poklicali k maši.

4. uredi

Jernejevi so pri kosilu silili v Klemena, naj gre z njimi popoldne k Slancu, da bo videl kdo je v Stranjah vse. Vedel je, da ga ne bodo pustili tja brez harmonike; zakaj svetlozelena aprilska nedelja je kar vabila k vrisku. Temne brazde so dišale, solnce jih je pilo in oddajalo pijano svež vzduh v ozračje, da je omamljalo bolne glave.

Po kosilu so sedli na klop za hišo.

Ob belem zidu se je gibal sparjeni zrak, tam na desni so rumenele cele lehe trobentic. Nebo je bilo mirno in daleč, kakor bi bilo odprto v jasno neskončnost. Visoko, visoko so cvrčale prve lastovke, loveč se okrog solnca.

Klemen se je pritisnil ob gorki zid, a Jernejevka je odmaknila klop proti vratom, češ, da prinaša pomladansko segreti zid nahod. Oče je sedel na parobek, da je videl tja čez spodnje polje. Rezika se je spustila na pručico; vrbovo šibico polno mačic je nekje dobila ter jo venomer vrtela.

Pomolčali so nekaj časa, ker je bil prelep dan, pretopel, prezgodnji po dolgi, zasneženi zimi, da bi kar v prazno govorili. Rezika je nerodno zasukala vejico, da jo je obrsnila ravno pod nosom, in se zasmejala. Mati ji je to oponesla, češ, da naj ne nori v tako božji nedelji. In Rezika se je še bolj smejala.

Sredi smeha je pričel Klemen, ki se je domislil: Pred petimi leti — kakor da se to zdaj godi — so se vselili v Odeso. To je tam ob Črnem morju. Mesto kakor velikanski panj, neprestano šumeč, rožljajoč, kadeč se. Okrog tega panja na pomlad vse belo od akacij in vse rumeno od tistega zlatega grozdja; po medu diši daleč daleč in tako močno, da kar v prsih tišči. Zunaj ob mestu pa toplo južno morje ... Takrat — kakor se spominja — so stopili na obrežje, si zasenčili oči in jih v senci tako razprli, da so videli daljna snežena polja in ledene planine ... vmes so dišale, dišale akacije — — —

Očetu je ugasnil vivč, Reziki je padla vejica iz rok, mati je ob vratih zadremala. Klemen je pripovedoval: Tam so jih zajeli, ko so se hoteli vkrcati na ladjo, da odbeže domov. Potem v barake, polne smradu in bolezni, in nato neizmerna Sibirija, mrzla kot veriga in tuja kot smrt — — — O, da bi je nikoli ne videl!

Ob Volgi, ruski reki, so potovali cele mesece. Kakor umazano, premikajoče se jezero se jim je zdela, ker se ni razločil nikjer nasprotni breg. In ko so zavili od Volge tja na vzhod pod uralske pragozdove, tedaj so še zadnjikrat zadišale akacije tam od Črnega morja — — —

Rezika ni razumela o akacijah, ker jih ni poznala, ali videla je vse to, kje je in kakšno je. Vse lepše, kot je v resnici! Klemena je res pomilovala, uboščka; pa vendar bi ona rajši tam ostala, tam so doma zlati uhani in penasti, dragoceni biseri in šumeča svila ...

Zmotil jih je mešetar Škržat, ki je prilezel kakor maček okrog vogla. »He, Jernejevka, tebi se že opoldne miži! — Bog daj, Jernej!« Razkoračil se je in segel v roko. Kričal je in smrdel po žganju.

»Kako se le ti spoveš, Škržat, ko tako rjoviš?« se je mati premaknila vsa zasedela.

»Ha! Se nimam kaj!«

»Saj res, mešetar nobeden.« Poklicala je Reziko in odšli sta k litanijam.

Za njima je vpil: »E, če je greh frakelj, je že cela vas v črnih bukvah.«

Oče je medtem spet nažgal, potegnil ter pljunil, da je lažje povedal: »Pravijo, da je tisto hudičev žegen.«

»Ja, kadar ga ni, haha! Škržat se je okrenil in pogledal Klemena. »Ti, Jernej«, je resneje nadaljeval, »sta obračunala s Čenčarjem? Če ne, bom jaz malo vmes dregnil.«

»Je sam cer v tistem lazu, saj veš. Saj je Klemen videl. Za hrast sva se dogovarjala.«

»Boš pa cer sekal; za pragove je še boljši.« Pogledal je spet Klemena. »Kaj nisi ti Klemenov?«

»Zdaj nič več!« Klemen je brskal po tleh z Rezikino šibico, ki jo je bil pobral. Znesli so mu nekateri že takoj po materini smrti, da je Škržat takrat skupčeval med materjo in Čenčarjem.

»Kaj pa boš zdaj?«

»Zvedel, kako je bilo in kako je v Stranjah.«

Škržat se je v zadregi odkašljal in prestopil. Potem se je grobo nasmejal: »To bi ti lahko pisali, če imaš še koga.« Vseeno je malo popravil: »Te še hudo drži? Kot breza si tanek in bel.«

Klemen ni odgovoril. Oče je zanj: »Je šele včeraj prišel; se bo že vrasel.« Potem je kar obrnil. »Gozdar pravi, da pojde s prvim. Kaj neki ga je sunilo?«

»Ti sediš na očeh. Sile mu ni, čeprav je njegova žena vmes.«

»Že spet ta baba?«

»Ha, Čenčar je dedec! Poglej ga, saj kar slači z očmi! In gori kot zrel snop.«

Klemena je urezalo. Te oči in ta ogenj je tudi njegovo mater. — In ta hudič je mešetaril. Vse bi prenesel; tudi zle oči nekaterih sosedov. Ali Čenčarja in Škržata nikoli!

»Kaj hodi še tja góri?« je vprašal radovedno Jernej.

»In še nekam drugam.« Škržat je škodoželjno pomežiknil. »Na tri plati, da je večja izbira.«

»Aha! Znabiti na Grapo?«

»Ne, ne! Sem na to stran!«

»E, ne bo! V Zavrteh nima kam, v Župnici bi ga že namazali, če bi se upal.« Napeto je Jernej pričakoval.

Škržat se je ozrl na Klemena s poudarkom: »Denar, moč, pa postava za to! Cel svet je lahko njegov!« Preden je odšel, je še povabil: »Oglasi se kaj pri Slancu, grem tja!«

Ko ni bilo Škržata več, je oče Jernej nekako doumel zadnje besede o Zavrtéh. Kakor bi mu srce zastalo, se je spomnil s strahom hčere Ančke. Njen mož je prileten, neroden, četudi trden kmet; Ančka je še kot gartroža, polna in zapeljiva. Ozrl se je v Klemena, ki je tudi nabiral misli za Škržatom, kakor bi ga vprašal, ali je njegova slutnja prava. Zgubal je ves obraz. »Ti, Klemen, k Slancu pojdeva! Poizvedeti moram nekaj.«

»Zaradi hoste?«

»Ti bom že dejal. Saj boš slišal!«

Vstala sta.

»Vzemi, vzemi harmoniko! Bomo lažje pili.«

Ko sta odhajala, je bil Jernej že ves pri Škržatu. In tudi, če ni bila resnica, kar je sumil, je tisti hip zasovražil soseda Čenčarja.

5. uredi

Stranjci so viseli na klopeh, oprti s hrbtom in komolci ob mize, in zajemali požirke od zadaj čez levo ramo. Na belo nedeljo so še pili žganje; malokdo je naročal vino. Šele o binkoštih, ko je pritisnila huda žeja, so stali na mizah litri. Vsi Stranjci, razen dveh, treh, so od nekdaj tako pili.

Prihajali so k Slancu naravnost iz hlevov, kjer so pokladali. Ženske k litanijam, moški v krčmo. Otrkavali so čevlje pred durmi, ali v izbo so prinašali mokro sparino, dišečo po senu, gnoju in živini. Mnogo besed so imeli, posebno ob žganju; tehtala ni nobena. Samo kakih pet gospodarjev je po premisleku vodila; med njimi je bil tudi Jernej. Bajtarji zadolženi čez sleme, gruntarji do slemena; čenčar je pa prežal in nalival strupa, da se je dolg skrito pasel tudi čez njive, senožeti in laze.

Klemen in Jernej sta stopila v napolnjeno izbo. Klemen jih je naglo premeril in spoznal vse razen fanta tam v kotu ob oknu nasproti peči. In baš ta je zaklical Klemenu: »Hej, ti, ná!« Gledal ga je, kot bi ga prebadal, in ponujal kozarec. Klemen pa se je pomaknil z Jernejem k peči, kjer je v posebnem usnjatem stolu životaril oštir Slanc, poleg Mohača edini krčmar v Stranjah.

Fant se je spet zagnal: »Gosposki je zdaj! Vsi suhi in bledi so taki! Ne marajo za nas, hribce, kajne, Slanc!«

Slanc je težko dvignil zabuhlo glavo, ker je bila že polna od vzduha, žganja in cigar. Kakor bi jecljal, ga je pomiril: »Cvenk, ti si se doma z žganci natepal, ko je Klemen tlačil po Rusiji ovsenjak!«

Klemen se je spomnil. Cvenk iz doline! Prepirljivec, vsiljivec, toda trezen brihten kot le kaj. Preden sta odšla k vojakom, ga je dobro poznal; potem pa sta se razšla. Takrat sta si bila po postavi enaka, in Cvenk je silil marsikdaj vanj, toda upal se le ni. To ga je že takrat grelo.

Ostali so utihnili, ker so čutili nadlego Cvenkovih pijanih in težkih besed. Čakali so, naj se kar samo vname; bodo videli, kdo je hujši. Jernej je poiskal s prvim pogledom Škržata; ni ga še bilo. Ga je že najbrž Čenčar zadržal. Naročil je Metki, Slančevi punci, pol litra in se navidez zamislil skozi okno.

V tišino je zaorglalo, ko je dvigpil Klemen harmoniko na peč. Potem je gledal Metko, kako je polno zrasla pri osemnajstih in kako zdelana ima lica in razbolene oči.

Cvenk je mlasknil: »Le požiraj jo! Pa da se ti oči ne olupijo!«

Anžlohar je požmrknil: »Strešnica, vendar! Kaj naj tebe vpraša?«

»Mene ne! Slanca! Saj je menda on njen oče.«

Jernej je vse to preslišal, ali Klemena je dajalo. Da je zdaj pred desetimi leti! Za vrat bi ga dvignil kot psa! Nekaj je moral reči: »Ti, Cvenk, Metko in Slanca pusti, če že moraš v mene drezati!« Dvignil je kozarec ter iz njega dolgo potegnil.

Eclen, Matjac, je pomagal: »Cveiik, hardigata, ti si cel škorpijon!« Polagoma in previdno ga je miril.

Nato pa Šintar: »Klemen, pustimo to! Raztegni, raztegni meh! Kako tako daj, saj veš, no!« Šintar se je smeje premaknil in zaplesal z rameni.

»Če kaj zna?« se je zaspano spet vštulil Cvenk.

Jernej se je tudi zbudil: »Tisto, Klemen, tam z Rusovskega.«

Raztegnil je Klemen meh, kakor tla ga hoče raztrgati. Zapelo je. Obrazi so se vsi zagledali vanj.

Žojaj jim mora zaigrati, pa če potem za vedno odneha. Na pol mižé, zroč v kot, kakor bi videl zemljo te pesmi, je razmahnil in zaigral.

Vstopila sta Stržat in Čenčar. Mešetar se je takoj znašel in vjel harmoniko z visokim, ohripelim glasom:

— — mat rodnája,
Volga, ruskajá reká —

Vzdignil je še više, da se je skladal s harmoniko. Postal je črn od nabreklih žil, vendar zdržal je do konca. Potem je udaril ob mizo preden je sedel tja v bližino Jernejevo: »Hudič! Pa reči kdo, če je Škržat za v otrobe! A? Vse znam! — Meta! Čenčarja jezik srbi!«

»Menda res, ja! Bo, bo tako!« so se brž smeje vtaknili drugi.

Čenčar je izgovoril počasi in se ozrl okrog: »No, pa daj na vsako mizo nekaj! Bela nedelja je; naj bo moj račun!«

»Pa še nekaj!« Škržat je iztegnil vrat do Čenčarja. »Deset let je, kar si dokupil —«

Bajtarji so zakričali vanj: »Deset, deset! Za deset naj jih da!«

»Za polovnjak, če hočete! Kajne, Čenčar?«

»Za deset dam, samo če vas ne bo metalo —«

Jernej je odklonil: »Čenčar, midva s Klemenom imava. Kar drugim daj!«

To je razvnelo.

»Kdo pa vama ponuja? Še vidva dajta za polovnjak!«

Škržat, ki se je nečesa domislil, se je naslonil na Jernejevo ramo: Jernej, daj daj, naj Klemenov stisne roko očmu!«

Klemen je to prestrigel. Ozrl se je v Čenčarja. Takrat sta si po desetih letih pogledala naravnost, in nista odmaknila. Obvisela sta tako drug na drugem, ker se nista mogla odtrgati. Grozno očitanje je bilo v Klemenovih očeh. In nihče ni slutil, da je ta dolgi pogled Čenčarja omajal. Vzel mu je vso objestnost; zato je položil le roko na mizo in navidez malomarno ponudil, naj vendar že pijo vsi.

Škržat se je dvignil in kakor pridigar zavihtel kvišku roke: »Pijmo vsi! — Tu imata tudi vidva Čenčarjevo vino!« Porinil je dva polna kozarca, ki ju je natočila Metka, pred Jerneja, in kakor najboljši v družbi odločno zamahnil: »Morata! Kdo bo hodil kakor volk po vasi? — Ti, Klemen, pozabi — Čenčar, ti pa popravi!«

Škržat je izpil in zdrsnil na klop.

Kakor okameneli niso doumeli, kaj se je zgodilo. Da Škržat tako govori? Mešetar je! Drugič bo nagovarjal narobe. Mu že tako nese!

Tišina je udarila v izbo.

Cvenk, ki je med pestmi zadremal, se je trudno zbudil. Pomencal je oči ter se zabulil po izbi. »Kaj me tako zijate? Piti dajte!«

Nihče ni odgovoril.

Jezno je obrisal slinasta usta. »Držite se kakor pepelnica na pratiki! — Saj vem, zakaj! — Ti, Čenčar, kaj se boš tistegale zelenca bal? Zrinil se le izza mize in pristopil pred sosednjo mizo, da je pest pomolel med Čenčarja in Klemena: »Ti, Klemenov, preklet boljševik, veš, kdaj si me po glavi česnil? A?« Zaškripal je z zobmi. »Glej jo! Ti bo že vrnila!«

Škržat je sunil iz sebe: »Cvenk, boljševik si samo ti!«

»In ti! In Čenčar! — Vi drugi ste pa babe, ker vas tale sesá!«

Pokazal je Čenčarja, se zakrohotal ter se zagnal skozi vrata. Pri oknu je vtaknil še glavo med križasto železje: »Čenčar, tamle Jerneja prosi za odpuščanje, pa skesaj se!«

Na cesti je hripavo zavriskal.

Medtem je že Klemen poprijel harmoniko, da bi one besede pozabil. Udaril je poskakujočo polko.

Jernej se je tresel. Bajtarji sto si namigavali, ker so nekaj vedeli. Škržat je pil, pil. Čenčar in Slanc sta molče gledala v tla.

V kotu ob kredenci je slonela Metka in zase poslušala kot bi bila sama s Klemenom v izbi.

6. uredi

Jernej je ležal tisti večer kakcr na žerjavici, a Klemen je prvič v svoji bolezni pil toliko, da je čutil, kako bije bolna, razpaljena kri ob sencih.

Kljub temu sta bila oba v solnčnem jutru že zgodaj na nogah. Voznik je pripeljal na vrečah majhen, lesen zaboj Klemenovih stvari s postaje; dobil je pred štacuno borovničarja. V veži, kjer je razkladal, je stala tehtnica. Klemen je stopil nanjo; voznik je tehtal in stehtal ga je lažjega kot je bil nazadnje tam v zdravilišču. Premaknil je od zadaj klobuk ter se popraskal: »Ti pa naša koza, Klemen! Oba skupaj cent. Presneto, vendar! Saj včasih te je bilo nekaj.« Stopil je h Klemenu ter dejal kakor zaupno: »Tistile tam te je shujšal. Hudič! Srečala sva se; kot prasec je.« Pljunil je izpod bakrenih brk ter se obrisal.

Klemen je zamahnil. »A! — Kje si ga srečal?«

»Z vrancem in s kočijo.« Zadnji požirek je voznik obrnil. »Z Grape je privozil predme kakor sv. Elija. Saj veš, kaj je delal tam. Povsod je, kjer ga ni treba.« Stopil je pred voz. »Dokler ga bodo preklinjali, mu bo dobro.« Počil je z bičem. »Pa, kaj mene briga! — Srečno!«

Domá je Klemenov zaboj tičal v veži. Jernejevka ga je ogledovala in mrmrala tako sama zase, ali se bo Klemen kje ogledal za katerim opravkom, ali bo visel kar tako s prekrižanimi nogami. Ona ima naduho že deset let; za delo je pa še zmerom. Sicer je res nekam reven! Ali, moški je, in harmonika je premalo! Od muzike živi samo organist, ki je ob delavnikih tudi postopač.

Ko je čula, da prihaja Klemen, se je umaknila v kuhinjo. Klemen je šel za njo in ji povedal, da pojde do Zavrtov; do kosila, da že pride.

»Le! Oče je tudi tam. Se bosta najbrž vjela.« Odmaknila je z ognjišča velik železen lonec, poln pomij. Poprijela je in ga zanesla kot mimogrede v pomivalnik.

Klemen je to videl. Šel je.

Mislil je, kaj je bil že vse doživel v teh dneh tu v Stranjah. Več kot prej v desetih letih. Prišel je, in že pozna svojo rojstno vas. Včasih ni bilo tako! Dekleta so na daleč ljubila kakor rože in zagorela so, kadar je dejal fant, da je ruta lepa; fantje niso pijani razbijali po oknih in niso bili le kvantači; možje resni, zanesljivi, dobri gospodarji, podprti z Ameriko ali s Hrvaškim; žene pa gospodinje in matere. Ali zdaj?

Kóga naj se oprime v Stranjah? Samó Jerneja! In pa — čutil je bil prej pri Jernejevki — oprijeti se mora dela. Potem, ko nekoliko okreva, ko dobi nekaj svežega v svojo kri, potem bo pokazal Stranjam! On, ki ga je bolezen skoraj vrgla, ni boljševik! Boljševiki so tisti prokleti, ki so viseli s trebuhi doma in jih pasli, pijoč kri drugim.

Ko je tako razmišljal je nevede prešel Stranje in že krenil preko polja in ceste proti Zavrtem. Poljska pot se je nekoliko napela, zato je postal. Ob robu temnega gozda, ki je strmo visel nad Zavrtmi, so cvele tri bele češnje; pod njimi se je kadila razorana prst. Koncem njive je obračal fant dva rjavca; za drevo je držal golorok kmet. Včasih je od tam zaslepilo solnce: vneli so se medeni kolobarji na uzdah in na jermenju. Takoj na desno, nekaj korakov od visokega, na pol sklesanega kamna, kjer je bil ustreljen divji lovec Juh, je stala kakor bel kres enonadstropna kmetiška hiša; svetla je bila od temnega gozdnega ozadja in od zelenja in od modrega neba. Spodnji del hiše je zakrival kopasti klanec, okrog katerega je bežala bližnjica kakor nov pas. Izza kope so gledale še nekatere s svežordečo opeko krite strehe, nekatere z mlado rumeno slamo, kakor bi bile svilene; le ena bajta je čepela kakor gnil zob na rebri med slivami.

Kot otrok je Klemen poznal Zavrte; ali z leti so se v spominu poizgubili in ni se prav mogel domisliti gospodarjev. Zato se je oziral in primerjal in posegal v prejšnja leta.

Ko je došel tisto kopo, je zaklical gori proti njivi, kje je Prelesnikovo.

Konji so obstali, in kmet je stopil do konca njive.

»Kaj bi rad?« Kmet je tikal vsakega.

»Jernej iz Stranj je tam. Govoril bi z njim!«

In ko se je kmet spustil doli do pota, je dejal, da je on sam Prelesnik ali da Jerneja najbrž ni v Zavrteh; moral bi ga videti z njive.

Klemen se je presenečen zagledal v Ančkinega moža, kakršen je stal pred njim: brez klobuka, zmršene, že sivkaste lase, brke čez cela usta kot goste grablje, srajco odpeto, da so se videla kosmata prsa. Ves je bil velik, širok, kakor divji. Na pesteh napete žile; če bi udaril ob skalo, bi počile in brizgnila bi vrela kri.

Prelesnik je zakričal, naj fant izpreže in počaka. Nato sta odšla po bližnjici.

»Imaš kaj z Jernejem zaradi lesa?«

»Pri njem sem. Iz Stranj sem.«

»Od kdaj?«

»Klemenov. Iz Rusije sem se vrnil.«

Obstala sta ter se zagledala drug v drugega.

»Aha! Ti si! — Sera slišal nekaj, ja!« Nerodno je stisnil Klemenu desno. »Pojdiva! Videl boš Ančko; dejali so, da si jo včasih rad gledal.«

Tako čisto je spravil Prelesnik to iz sebe, da se mu je Klemen čudil. Vrnil se mu je kar naravnost: »Saj veš, bila so leta za to. Kdo se takrat in tak ne ozira.« Hotel je še povedati, kako se je težko ločil od nje, ko je odhajal. Obšla sta pa že kopo ter se približala čez sadni vrt tisti veliki hiši, ob kateri je tekel zgoraj leseni zrezljani hodnik; majhna vrezana srca so se vrstila kot očesa na lesu, na polici so se razstavljali cvetlični lončki in zabojčki, polni visečih nagljev. Na stežaj odprta okna so pomežikovala lepemu jutru.

Ta pogled je Klemen za hip obrnil vase ter si zaželel takrat tu ob tem gozdu lastnega doma, lastne zemlje in žene; žene, po kateri hrepeni, ker se mu zdi, da bi mu bila pridna in zvesta, zdravilo. Brez družbe bi živel in brez laži; v domu bi umrl, žena bi —. A katera ga mara takega?

»To je moje!« ga je Prelesnik zbudil iz lepote. »Sezidal sem pred dobrim letom z amerikanskim denarjem. Danes se ne ustrašim samega Čenčarja; samo da je on tak po drugih žuljih, jaz pa — no, bo že Ančka povedala.«

Stopila sta v kamenito, hladno vežo. Vrata v levo sobo so bila odprta.

Pri oknu na desni je ob zidu stala ponosno zravnana Ančka, na starinski kredenci ob vratnici je kakor zlomljen slonel Jernej.

Prelesnik je hotel vprašati, kod je prišel Jernej, toda beseda mu ni mogla nikamor. Tudi Klemen je spoznal nekaj nenavadnega. In Prelesnik je stisnil obrvi, da so se mu nabrale v skrb: »Kaj je?«

Stresel je Jerneja. »Kaj je vendar?«

Jernej se je zazrl vanj kakor hudournik, ali odgovoril ni.

Tedaj je trdo stopil Prelesnik. Ženo je stisnil za roko: »Govori ti! Kaj je?«

»Nič! Kaj se zadiraš?«

»Nekaj je! — Kaj si naredila očetu?« Gledal je, da je še Klemena bolelo.

Žena se je še toliko zravnala, da je bila višja od moža: »Vprašaj jih!«

Jernej je šel z desnico čez lase. Dvignil se je, se opogledal ter zajecljal: »Tebi je naredila, tebi! — Prokleti Čenčar!«

7. uredi

Prvi se je znašel Ančkin mož sam. Mirno, kakor bi se odpravljal k pobožnosti, je stopil izpred žene. Potem se je zagledal vanjo: dolgo, tiho, ali odločno vprašanje.

Žena je sprožila glavo v tilnik ter je kljubovalno uprla oči v strop. Mož pa je le zrl vanjo in zahteval. In Ančka je to čutila. Morala je izgrebsti: »Res je, kar mi očitajo! Če že hočeš, bom kar vpričo tujih ljudi govorila. Tamle je krivec!« Pokazala je očeta. »Oče so vedeli, da sem bila še vsa Klemenova, ko si me ti pobral. Prisilili ste me; ti, da boš vedel, nisi mož zame. Robat in premrtev si! Kaj se zdaj zaganjaš vame?« Medtem ko je govorila, je sopla razburjeno; ali ko je povedala, je spet stala visoko in ravnodušno.

Oče Jernej je težko stopil h Klemenu. Tako trudno je začel, kakor bi umiral: »Klemen, tako bi ti dobil.« Na pol je glavo okrenil proti hčeri. »Boljša je bolezen, ki vpričo vseh žre, kakor Jernejeva Ančka, ki —« Zakričal je zadnjo besedo in hotel planiti z dvignjenimi pestmi nad hčer. Toda omahnil je že pred Prelesnikom, klecnil tik predenj, mu objel kolena ter zaihtel kakor otrok.

V to ihtenje se je izvil zategel, osupel Ančkin vzdih: »Klemen?«

Klemenu se je zazdelo vse to prehitro in kakor nemogoče. Ko je pa zdaj pogledal Prelesnikovo ženo ostreje in jo videl polno, mlado, lepo in kljub ponižanju ponosno, jo je razumel. Mnogo lepšo in zapeljivejšo jo je naredil v teh zadnjih letih čenčar. Ančka je vjela iz njegovih oči del odpuščanja; toda ni ga marala. Ni ji bilo več do takega Klemena! Sesedla se je na klop, zroč skozi okno nekam daleč.

Oče se je polagoma umiril. Vstal je. Dejal ni nič in sam stisnjeno odšel.

Tudi Klemen je spoznal, da je odveč. Preko vrta se je izgubil tja visoko v rob gozda, kjer se je spustil kot kamen pod prvo smreko.

Ko je bil Prelesnik sam, je sunil obe pesti v zrak, da se je zamajal pod. Kakor bi hotel strop dvigniti in ga razsuti, je pogledal gori mimo pesti, stisnjenih v dvoje tolkačev. Kam naj udari, da se utolaži, da ubije ta občut, ki ga je danes prvič popadel? Žena, kateri je zidal, kateri je oral, kateri je kupoval koleselj in svetlo jermenje, kateri je sekal gozd; ta žena ne more in ne sme več vanj! Ko bi vsaj ne bil zvedel! Odmahnil je samo v zrak, da je zaihtelo, in vzdihnil kakor težko ranjen. Potem se je poslovil z bridkim pogledom od žene, ki je prvič trepetala pred njim. Ni šel na njivo; nekam tja ga je nosilo, kakor bi iskal svoje izgubljeno življenje.

Vsi štirje vsak zase zagrebeni po vrsti v Ančko.

A tam pod Klemenom, vsepovsod, kamor je gluh in slep drsal z očmi, povsod, povsod cvet in poln glas mladega, lepega življenja.

Naposled je Klemen le zavestno pobožal z žejnimi očmi tja daleč v onostran kotanje, kjer so na pobočju Vražjega vrtca svileno zelenele bukve kot mehko, blesteče vzglavje. Tja bi potopil svoj obraz in vdihaval, vdihaval pijan tisto močno zdravje, ki ga čuti od tam. Potem bi se vzdignilo iz pljuč in izkašljal bi vso svojo gnilobo in nemoč. In razvil bi se v orjaka ter treščil z eno samo pestjo ob vso gnusno Čenčarevino.

Na cesti se je zaprašilo. Daleč se je iz oblaka prahu izmotala kočija, Čenčar se je vračal.

Klemen je skočil s pripravljeno pestjo, kakor da hoče seči tja do ceste in pritisniti vse ob pobočje Vrha, da še vzdiha ne bi bilo. Pred očmi pa se mu je zameglilo in kakor bi padal, se je prijel za prvo deblo. Ko je polagoma omotica prešla, je stopicnil proti cesti.

Tudi on ni vedel, kaj bi in kam bi. Najbolje je, da pusti kosilo in se potepa do večera, kajti pri Jernejevih bo peklo. A vendar ne sme pustiti očeta samega v tem hudem. Včasih dobra in prava beseda najtežji greh odpusti. Ali kaj naj mu reče, ko je Ančka sama priznala? Za očeta je hčerin greh neodpustljiv, ker pada tudi nanj; tako mu je hči očitala vpričo vseh.

Krenil je proti cesti.

Kočija je hitela in Klemen je videl, da jo bo na cesti ujel. Preko vrta je držala steza in spodaj ob jarku jo je moral preskočiti. Na levo je tedaj zapazil razoglavega Prelesnika, hitečega ob jarku, kakor se je nekoč on skrival in begal na gališki fronti. Kakor bi tudi Prelesniku šlo za življenje!

Ob ovinku se je zaprašilo. Čenčarjev vranec je zaklopotal. Krasna žival! Poznala ga je vsa okolica. Kakor bi zaplaval, je krog ovinka zbežal z lahko kočijo po prašnem pasu preko polja, čenčar ga je negoval kot otroka; poleg žensk je ljubil najbolj svojega vranca. Pri družini je besnel, kadar ni bilo kaj z vrancem v redu; pa je spet vse popustil, kadar je prinesel s seboj hvalo o konju. Takrat je vedno dejal, da je njegova žival več vredna kot vse ženske. In vsakokrat, kadarkoli je z njim vozil skozi dolino, je naslajal oči na lepi živali. Skozi trg je poprijel vajeti v obe roki in jih napel, da je žival dvignila kakor ponosna svojo plemenito glavo: prednje noge so se iztegnile in zazdelo se je, da se v diru ne dotikajo tal. Doma je nekoliko popustil vajeti; popolnoma nikoli. Bal se je za živalco bolj kakor za celo ostalo imetje.

Prelesnik se je zagledal v hitečo kočijo. Zapičil je oči v vranca in spoznal nato Čenčarja. Prihulil se je v jarku in čakal, da plane kočija mimo njega, da ga čenčar ne zapazi. Ali ukrotiti se ni mogel! Vsa tista besnost, ki je ni mogel podreti nad ženo, ga je vzpela, da je skočil kakor polblazen z divjim zamahom nad jarek. Vranec je splašen odskočil v stran; kolo je zadelo z vso silo ob kanton, da je kočija zaplesala in se v diru obrnila.

Prelesnik je stal kakor kip ob robu jarka. Režal se je in dobro mu je delo v celi njegovi notranjosti, ko je videl, kako je kočija pokrila čenčarja. »Haaa!« je hripavo izbruhnilo iz njega, kakor da je dvignil in zvalil s tem vzklikom vse raz sebe. Zdelo se je, da pojde nato mirno domov in poda ženi desnico v spravo.

Ostal pa je kakor vkopan, dokler ga ni razgibalo Klemenovo vpitje, ki je sredi ceste vihtel roke ter ustavljal in miril od daleč vranca. V zadnjem hipu je šele odskočil Klemen. Vranec je sklonil glavo skoraj do tal, kopitnil, udaril z zadnjimi nogami, da se je jermenje utrgalo ter zdirjal s silo vetra svoboden mimo Klemena proti vasi.

»Prelesnik, pomagaj!« Klemen ga je klical, ker ni mogel sam dvigniti kočije, izpod katere so gledale Čenčarjeve noge. Vso moč je zbral, uprl se je ves ob obrnjena kolesa, ali zaman. Prelesnik je šel počasi, neprestano se čudno režeč, proti kočiji. Kakor nezavestno je poprijel pri zavori, da se mu je nabrala modra kri v obraz: odkril je Čenčarja, kakor bi obrnil lesen pokrov.

Čenčar je ležal nepremično z rano, udarjeno z robom kočije na levo stran čela. Bolestno je napol odprl trepalnice ter se ves zatresel. Kakor bi sanjal, je vzdihnil: »Moj vranec?«

8. uredi

Jemejevka je obstala, ko je videla z dvorišča, kako je vranec razdivjano zaklopotal mimo hiše. A ko je ugibala in zmajevala z glavo, so kmalu nato prinesli ljudje težko ranjenega Čenčarja. Vsa vas je vrela skupaj; natihoma je v vseh begalo polno vprašanj.

Jernejevka je pustila kuho. Vrinila se je med ženske, ki so stale tam blizu. Stisnile so glave ter z narejeno žalostjo ugotovile, da je Čenčarja Bog udaril.

»Še brez testamenta bo umrl.« Med seboj so si tiho prikimavale.

»Kómu pa naj da?«

Še tišje so zlobno namignile: »Gozdarki!«

Zaželele so, da bi Čenčar kmalu izdihnil, da bi se vsaj pokazalo, če imajo prav.

Ena se je spomnila: »Boste videle: Klemen bo dobil nekaj; on ga je prvi vzdignil.«

»Bo, bo!«

»On pa Prelesnik sta ga.«

Tornička je ugovarjala: »S Klemenom ne bo nič! — O, bo že žlahta pobrala; saj je je za tri tele hiše.«

»Veste, je z vso žlahto precej navzkriž. Se ne more z nikomer.«

Hlapec je nekje koncem vasi ujel vranca. Pripeljal ga je nemirnega, trdo držeč ga pri gobcu za uzdo. Videl je kup žensk. Bil je že itak nasajen, zato je zagnal mednje: »Jih brusite, kajne!? Le dajte jih! Babe ste samó za tak opravek.«

Zavil je za hišo v hlev.

Ženske so bevsknile za njim: »Kaj se boš! — Zdaj se petelini, ko ni Čenčarja. — Ko bo moral pobrati cunje —«

Tedaj je stopil iz hiše Klemen. Bil je zelenkasto siv; poln obraz senc ga je zelo shujšal.

Nekatere so pristopile ter skušale sladko šepetajoč poizvedeti: »Klemen, kako je vendar?«

Klemen je le vzdignil ramena in odšel k Jernejevim. Jernejevka je pomignila ostalim, ko je odhitela za njim, toda Klemen je že prešel stopnice ter se zgoraj v izbi trudno vrgel na posteljo. Tako je bil zdelan, da se je ves tresel. V glavi in v prsih ga je stiskalo, v srcu čudno bolelo. Pomislil je, ali je v svojem življenju do zdaj kdaj toliko prestal. Niti ob materini smrti niti v Rusiji! Tedaj je trpel večinoma telesno; zdaj se mu vsak dogodek zajeda v srce, naravnost v njegovo nezaceljeno bolečino. Prišel je sem, da si odpočije in ozdravi. A vidi jasno, da se njegovo trpljenje šele začenja. Kako bo vse to končalo? Skoraj v omotici ga je zaskrbelo: »Če Čenčar umre — —«

Jernej se je preko ograde vrnil ravno takrat, ko je izpred Čenčarjeve hiše pognal hlapec skokoma, da privede čimprej notarja in zdravnika, Čenčarjeva gospodinja in veliki hlapec sta tako uredila, ker Škržata še ni bilo od nikoder. Čenčarju so izmili rano ter jo prevezali. Preoblekli so ga ter še nezavestnega položili v zadnji sobi na posteljo.

Jernejevka je drezala v moža, da bi kaj dejal. »Kaj molčiš kot grob! Tja pojdi! Vsi so tam! Saj veš, mislijo, da se jih bo kaj prijelo.«

A Jernej še ni vedel o nesreči, ker se je vrnil domov po ovinku. Čepel je oprt z obema komolcema na kolena kot skesanec ter zrl v tla.

Jemejevko je ta molk pičil. »Daj no! — Ali pa pojdi izpod nog!« Postavila je poleg moža na klop lonec kadečega se krompirja, da se ohladi.

Ker je ni Jernej prav razumel, je zalučil: »Kaj se vendar takó ženeš!« Nato je vzdihnil. »Sem že bil tam; zvedel sem vse.«

Žena se je vsa radovedna postavila predenj: »Na, in — ?«

»Kaj — in!« — Tako je, kakor si pošepetavajo!«

»Ahá! Torej Klemen! Saj sem vedela!«

Takrat jo je Jernej pogledal: »Ti si vedela?« Vstal je. »Nisi mogla iztegniti jezika?« — Prokleto si prava mati in žena!« Hotel je iz kuhinje.

Jernejevka ga je osupla pridržala, ker je slutila, da se najbrž v mislih križata. »Govoriš kot z deklo. Še nikoli nisi tako! — Nazadnje, kaj mi mari Čenčar in Klemen in vsi skupaj! Čenčar bo menda kmalu dajal račun, a Klemen naj potlej kar tam nasproti poseda. Pri nas ga imamo že zadosti!«

»Ne,« se je obrnil Jernej, »ravno zdaj ne! Pri nas ostane! Čenčarja moramo vsi, da ne bo šel več njegov smrad čez Prelesnika, čezme in čez mojo hčer!« Stisnil je zobe, da so se lica udala.

Žena se je sklonila naprej, kakor bi iskala iz moža: »Kakó? Kaj je s hčerjo?«

»Tam onile naj ti pove!« Pokazal je v smeri Čenčarjeve hiše. »Izpred Prelesnika jo je vzel. Gozdarka mu je bila premalo, psu!«

Oprijela se je moža: »Kdo to pravi?«

»Ančka sama.«

Zdaj je šele razumela. »Ooo! Sramota! — Po vasi in čez hišo bo šlo. Za glavo se je prijela. »In ti? Je nisi mogel, satanke?« Premislila se je sunkoma: »Čakaj! Jaz jo bom raztrgala!«

Mož se je umiril. »Zdaj je odveč! Klemenova je bila, je dejala, Prelesnikova bo samo po imenu.«

In kakor bi nenadoma prišlo v ženo, se je hipno potolažila. »No, čenčar bo kmalu plačal; če se že ni iztegnil. Le naj ga iščejo; za táko življenje ni zdravnika. Le sodnik še!«

Pritekel je v vežo kot burja bos fant in klical Jerneja, naj gre k Čenčarjevim, ker ga kliče Škržat. In Klemena tudi kliče.

»Pojdi, pojdi brž!« ga je porinila žena iz kuhinje.

»Kaj mi hoče?« se je čudil mož, ki ni vedel.

»Najbrž za pričo pri testamentu, preden izdihne.«

»Kdo?«

»I, Čenčar! — Pa onega vzemi s seboj, ki ga je potegnil izpod koles. Góri je v izbi; ne vem, kaj dela.«

Žena se je v žejni radovednosti toliko umirila, da je pozabila na hčer. Jernej, ki je doumel, da je nekaj s Čenčarjem, je brez poizvedb odšel po stopnicah. Ko je odprl vrata v izbo, se je ustrašil. Pred posteljo je stala skleda, skoraj polna temne krvi. Na postelji pa je ležal iztegnjen Klemen. Ves je bil mrliški v obraz, le na ustnah je imel bolnordeče življenje.

Jernej je stopil k postelji. Stresel je Klemena, ki je silno trudno odprl oči. Polagoma mu je zlezla spet kri v obraz. Brez moči je jecljaje poprosil: »Vode!«

9. uredi

Zdravnik, ki se je bil pripeljal, je prevezal nezavestnega Čenčarja; obupal je nad ponesrečenim.

Nato je obiskal še Klemena. Klemen se je medtem opomogel toliko, da je sedel na postelji. Zdravnik je zmajal z glavo in priporočil bolniku mir, zrak in tečno, močno hrano. Pač stara pesem! Tolikokrat jo je že Klemen čul! Ali brez sredstev je, in roke, ki bi mu iz usmiljenja zastonj celila njegovo nezaceljivo rano, ni najti. Samó mnogo, mnogo denarja ga more znabiti rešiti! Zdaj je prvič pojmoval, da bi mu mogel edinole Čenčar pomagati, če je še rešitev zanj. Zaslutil je Čenčarjev boj s smrtjo; bolno ga je zaskrbelo: Če umre? Kaj mu bodo še Stranje? Le ob Čenčarju bi rad ozdravil; ob njem bi vsem dokazal, da more le ljubezen odpuščati in nikoli maščevanje.

Notarja hlapec ni dobil; mesto njega je prišel župnik. Našli so medtem tudi Škržata. Le-ta je poklical dve priči. Čakali so, da se bolnik zave.

V zavešeni sobi, ki je bila mračna in vzdušna, so večinoma molčali; vsak zase je ugibal na bolnikovem obrazu. Včasih so šepetaje izpregovarjali, hodili so po prstih ter odpirali in zapirali, kakor bi bila vrata iz papirja.

Ko je župnik odpravil, je Škržat sedel tesno k vzglavju, svest si svojega prijateljstva z gospodarjem hiše. K njemu sta stopila tudi Jernej in Klančar.

Postrani, kakor s silo, je motril Jernej ponesrečenca, ki je sopel za tri bolnike. Ves poten je bil po trpečem obrazu. Gospodinja je rahlo sušila potne kaplje z belim robcem. Vsi so komaj doumevali to neverjetno resnico: Čenčar, poosebljena moč in zdravje, oblastnež, ki je preziral vse in uklanjal vse, ta leži v trepetu in v nemoči pred njimi. Zdelo se jim je, da ge le v težkih mislih zbira, da petem mogočno ukaže, naj se zgodi, kakor on veli in hoče. Saj ni mogoče, da bi Čenčar umrl!

Nenadoma se je bolnik premaknil in pogledal. Z meglenimi očmi je šel po vseh, da jih je zazeblo in streslo. V Jerneja je nato zamaknil široki, zmedeni pogled. Težko, počasi je dejal, a naglasil, kakor bi ukazal. »Ti, Klemen! Tamle slika tvoje matere ... in vse ...«

Gospodinja je zajokala: »Jezus, Čenčar! Blede se mu!«

Bolnik se je toliko z muko dvignil, da se je naslonil na desni komolec. Škržat ga je z obema rokama prestregel in podprl. Nepremično so vsi čakali, ko je iztegnil proti Jerneju tresočo se levico. »Klemen! Tvoja mati, kakor je bila dobra ... me ni marala ...«

Škržat se je sklonil popolnoma nadenj: »Čenčar, Klemena ni! Moti se ti!«

Čenčar si je z levico kakor obrisal oči. Opogledal se je še enkrat povsod. Spuščajoč se v vsej svoji teži in utrujenosti, naslonjen na mešetarjeve lakti, je mirno in preudarno zaželel, naj pokličejo Klemena. V muki je nato zganil trepalnice.

Ženske so si pokimavale, da sili v Čenčarja huda vest.

Klemen se je res privlekel. Popolnoma oslabljenega so ga posadili na stol tik k postelji. Bilo je, kakor da bi morala ta dva, ki sta si bila v življenju na poti, zdaj skupno v smrt. Ali pripraviti se morata za to nerazrešeno pot, da bosta v prijateljstvu stopila pred sodni stol.

»Čenčar!« ga je mešetar tiho zdramil, »Klemen je —«

Čenčar je na blazini zasukal glavo. Poiskal je mrzlo Klemenovo roko in jo stisnil v svoji pesti, da se je Klemen zgrozil, ko je začutil mrliško polt. — Kakor bi bil nenadoma pri polnem zdravju in pri čisti, jasni zavesti, je začel, oči široko uprte v strop: »Klemen! V tej izbi je umrla tvoja mati.« Potem je dolgo izdihnil, kakor bi ga preletel neki daljni spomin.

Vrata so se odprla. Priplazila se je na pol črno oblečena sorodnica, ki je bila čula hlapca v trgu o nesreči. Že dolgo ni prestopila praga čenčarjeve hiše, ker ga je v dno duše obsojala kot brezčutneža, brezverca in prešestnika. Zdaj je začutila v sebi potrebo; zakaj poleg vseh slabih lastnosti je imel Čenčar tudi to, da je bil bogataš, in po božjih zakonih, človeški pameti in spoštljivih običajih so sorodniki prvi, ki se morajo pobrigati, da Čenčar ne umre nepripravljen in zapuščen.

Navzoči so zakrivali bolniku pogled, ki je nadaljeval: »Onale slika me je dostikrat zbudila«, da sem se skesal nad seboj ... Nihče ni vedel za to ... Samó ona, ki počiva tam —« Šel je globoko po sapo, kakor bi tonil sam vase. Potem je boleče dejal: »Tu spodaj ... je bilo njeno in tvoje.« S poudarkom je glasneje kakor razodel: »Kadar umrem, ostane to tvoje Klemen!« Nato se je vzpel. Podprli so ga z rokami. Spet je uprl oči v vse po vrsti. Hotel je nekaj reči, ali zaprlo ga je, da je zastokal. Hudo mu je prišlo; zato so ga spustili. Vendar je še šepetaie odločil: »Velika parcela Klemenova ... tam v miznici ... ključ ... njive ... vranec — —«

Nato tišina, kakor bi bilo vseh groza te tajne pobožnosti v kesanju in izpovedi tistega, ki je bil še včeraj med vsemi največji grešnik in za katerega ni bilo odpuščanja.

Zgodilo se je tedaj v tisti minuti, da so mu odpustili vsi.

Tudi Jernej in Klemen sta stisnila vase vse svoje gorje, vso bolest, vso žalost, vso preteklost. Pogledala sta se in se razumela: odpuščata ...

Klemen je prijel z obema rokama čenčarjevo desnico. Bolnik je zahropel in se kakor zagnal kvišku. Neizrečeno ga je zabolelo, ker je sunil čez ustnice šop zavretih pen. Skozi stisnjene zobe je pri strašno razprtih očeh še kakor v odmevu izrekel ime Klemenove matere: »Ivanka!«

In ko je takoj nato v silnem; trpljenju iskal z rokami, usti in očmi življenja, je, padajoč v blazine, izdihnil ...

Klemen je s tresočo se roko zatisnil mrliču trepalnice.

10. uredi

Gospodar Čenčarevine, Klemenov Klemen, je lezel nad Stranjami, da obišče gozdarja, in je razmišljal:

... minila je spet ena pomlad v Stranjah, ki vsako leto le za silo cvete.

V kratkem in skopem cvetju — brez rdečih breskev, brez dišečega španskega bezga in brez velikih sveč kostanjevih — se tu vzdramijo srca le za trenutek. Samo planinsko ostro zelenje in sama temnorjava prst, kamor gre oko. Višje ob robovih vasi pa na treh straneh temačni gozd. Srca tu zgoraj venejo, ker je delo trdo in zdravo kot zemlja in ne pusti, da bi topli dihi, ki se poredkoma izgube iznad morja nad to kotanjo, sedli v življenje in ga omamili in raznežili v sanje;

redko se oglasi pesem, samo nekaj rož cvete, fant živi nočem ...

Po najnovejši oporoki, ki so jo našli v zaprti Čenčarjevi miznici, je postal Klemen čez noč gospodar.

Sprva je osupnil in se zagledal v poslopja, zemljo in gozd: vse življenje na Čenčarevini je pod njegovim pogledom kakor za hip obstalo, kakor bi prisluhnilo neki tajnosti, ki jo je vzel rajnki s seboj. Ali takoj se je spet znašlo in steklo brez trde Čenčarjeve pesti dalje v tistem redu, kakor se je vrstilo že prej polnih deset let. Vsak je vedel natančno za svoje delo, ob vsaki minuti je nihalo delo dalje kakor z veščo roko navit stroj.

Spomladi se je Klemen razgledal. Oddal je — kakor je bil rajnki v oporoki zapisal — nekaj gozda in polja sorodnikom, vranca in mali koleselj Škržatu, nekaj gotovine in dosmrtni kot gospodinji. In še nekaj malenkosti.

Vse drugo je ostalo njemu.

Takrat je stisnil Klemen pesti. »Moram živeti! Premagati moram bolezen!« Zahrepenel je, da je v srcu zastokalo. »Dom! Družina!«

Hodil je vso pomlad. Polagoma je obhodil ves gozd, premeril je z očmi vse polje, s kolesljem je obiskal vsa svoja oddaljena zemljišča. Sčasoma so se vdali hlapci in dekle in se privadili njegovemu bolnemu pogledu. Družina je videla, da stoji ob Klemenovi strani Jernej, prvi gospodar v okolici, zato jo je prevzela slednjič vdanost in spoštovanje. Konjski hlapec je skrivaj vrnil konjsko opremo; pastir je jokaje priznal Jerneju in Škržatu, da je ukral pod streho veliko seneno plahto; deklam so dokazali, da so odnesle lonec masti in gnjat in da so stikale po gornjih omarah. Ali vsi so po možnosti vrnili, in Klemen jih je obdržal.

Pomladno gorsko solnce je Klemena nekako oživilo. V obraz se mu je vsesalo, v pljuča se mu je vlilo, da mu je bilo dostikrat, kakor bi imel v sebi polno hladečega olja.

Tako se je neko jutro sam nad seboj začudil. Kakor bi bil čudežen, je vzdignil roke, nagnil glavo v gozdno solnce in pil, pil zdravje, da je čutil v njem utrip novega življenja.

Kmalu potem sta z Jernejem obiskala Prelesnika, ki je stopal vse tiste dni kot stroj iz hiše na polje, s polja v gozd, iz gozda v hišo in ni več ogovarjal svoje žene. Postaral se je tisto pomlad za deset let, da je gledala iz njega še večja divjost. Skoro je tedaj Prelesnik odgovarjal obema: Da ne bo nikoli pozabil, kaj mu je naredila žena, da bo prodal vse razen hiše — katero bo pustil ženi zaradi Jerneja — in da bo odšel nazaj v Ameriko. Tam se bo spet zakopal v temo in udarjal in tolkel. In z vsakim udarcem bo za teden starejši. Z mislimi pa ve, da bo silil nazaj v Zavrte, kjer je bil bogatejši od največjega farmerja v Ameriki, kjer je imel svoj dom za najlepši liverštibl. Le toliko bo počakal, da žena vstane iz otroške postelje, da bo pogledal malemu v obraz in v oči. Bo videl, preden gre, čigav je.

Tak je bil Prelesnikov sklep, trd kot marmor. In ni več odgovarjal. Ob hiši so pa rdeče in toplo dišali naglji, kakor bi goreli plameni iz lončkov v oči in srca ...

Tam, kjer je Klemen postal, da spet vlovi mirno dihanje, se je gozd nekoliko zjasnil. Iz gozdnega kolovoza se je spuščala na desno mimo skal in goste trave pot, ki je padala v seneni laz, Studenčnik. Tam spodaj, kamor je solnce potapljalo vso svojo svetlobo in toploto, je izviral studenec z zdravilno vodo in padal mimo strme skale v tankih curkih, da je šumenje neprestano dramilo speče orjaške smreke. Nad skalo, nekoliko vstran za smrekami se je svetlikala poseka, sredi katere je stala gozdarjeva koča. Kolovoz je zavijal tja v velikem ovinku, gozdna pot je ta ovinek rezala kot vrvica na napetem loku.

Ko se je Klemen zazrl tja doli v laz, je videl kosce in grabljice. Na tisti tretjini laza, kjer se je še temačila senca, so kosci rezali in metali gosto, visoko in sočnato travo; po drugem lazu tja do studenca so dekleta obračala.

Klemen ni dobro vedel, kdo je vse tam spodaj, zakaj za to košnjo je že od nekdaj skrbel gozdar sam; le kosilo in južino so donašali iz Stranj.

Odločil se je in krenil po gozdni poti, da pogleda po lazu in po ljudeh. Ko je prišel na rob laza, kjer ga še ni nihče videl, je spoznal nekaj ljudi. Gozdarja je našel v senci blizu voza; ob njem je bila naslonjena puška. Med kosci je zapazil tudi Cvenka, nekaj fantov in deklet je bilo iz Stranj, drugi iz sosednjih vasi. Bilo jih je toliko, da je bil cel laz poln in živ. Dekleta so pela z visokimi glasovi, vmes je šumel plaz in zvenele so kose. Vse je šlo kakor val okrog laza, se vračalo v sredino, kakor bi iskalo izhoda, in se nato porazgubljalo po celem gozdu in tja pod solnce:

Troštale me bodo drobne ptičke,
troštale me bodo drobne ptičke,
troštale me bodo drobne ptičke,
ko boš ti na rajžo šel — —


11. uredi

Klemen je med pesmijo stopil v laz. Gozdar je vstal ter mu šel naproti. S Klemenom sta se poznala še izza časa, ko je bil gozdar pred vojno orožnik. Kosci in grabljice so ga tudi videli; ali pesem se je glasila dalje in kose so zvenele, kakor bi prišel mednje delavec, ne gospodar.

Pozdravil je gozdarja: »Góri k tebi bova krenila. Zaradi hoste, ki je dogovorjena Jerneju.«

Tik zraven Cvenka sta postala. Klemen se je ogledal. Razkorakoma, kakor bi noge vgrezal v zemljo in jih spet vlekel iz nje, je Cvenk trdo rezal, da se je zdelo, da se upogiblje kosišče. Kosa je pela, vlažna trava je padala v red in močno dišala po gozdnih rožah.

Cvenk je prestal in obrnil koso. Pljunil je vstran, potegnil iz oselnika, ki je bil natlačen od trave, mokro oslo ter začel z njo brneti po sklepu. Pa se je ozrl h Klemenu In mu dejal kakor prijatelju: »Harmonika lepše poje, kajne!«

Klemen je rad odgovoril: »Lepše! — Pa je tebi lažje na koso!«

»O, kajpada! Takole od petih do zdaj. Prekleto je dolga pesem.« Z glavo je namignil čez laz. »Onele tam lahko popevajo, ko se igrajo.« Potem se je spomnil: »I, saj veš, kako je. Včasih si jo ti tudi.«

»Kdaj jo boste vrgli?« je zasukal Klemen besede.

Odgovoril je za Cvenka gozdar: »Do opoldne jo morajo. Popoldne bodo nakladali v Dragarjevih hlačah.« In ko sta se s Klemenom pomaknila, je gozdar, vihteč puško na ramo, ukazal: »Cvenk, opoldne stopiš v Stranje: en voz semle, en voz tja!«

Klemen je dodal: »Počakaj me! Pojdeva skupaj!«

Šla sta z gozdarjem dalje mimo grabljic. Za njima je prepevalo in daleč v gozdu je jokalo in nad smrekami je žalovalo:

... troštale me bodo žlahtne rožce,
troštale me bodo žlahtne rožce,
troštale me bodo žlahtne rožce —
ko boš ti na vojsko šel — —

Nad studencem sta se ustavila. Pomislil je Klemen za hip, da ga je tu sprejela pesem in ga spremila. Spomnil se je davnine; a pozabil jo je tudi ob tej pesmi. Videl je, da le gozd in polje še umeta o nekdanjosti; v vasi pa se mimo bajt vleče samo pokrito šušljanje in plazijo se okrog ogovorki.

Po lazu se je še ozrl ter se glasno začudil: »Velik je ta laz!«

»Velik in lep in nese!« je gozdar dodal, mencaje s palcem in kazalcem.

»Lep je zdaj, ker je delo in veselje v njem.« Spomnil se je Klemen svojega prvega pota z Jernejem h gozdarju, ko nista šla skozi laz in pod solncem, temveč v senci hladnih smrek. Kakor v sanjah je bolj sam sebi vcepljal: »Tukajle! Sredi gozda! Mir in zdravje! Pomaknila sta se navkreber na gozdni kolovoz. »Tu bi pozabil na žalostno Rusijo, pozabil bi vse hudo in izbrisal bi vse vsem ...«

Gozdar je tenko poslušal. »Kakor pridigar!« ga je v mislih osmešil. Ni mogel razumeti te žalosti: Kaj mu je vendar? Mlad je, bogat je zdaj, nobenih skrbi! Kaj javka? Zažvižga naj, puško čez ramo in hajd, tja okrog, povsod, kjer je zdaj njegovo! Rok mu ni treba mazati; samó z očmi naj dela in ukazuje!

Gozdar je to čudo v sebi iskal: Saj se je Klemen vendar vrnil iz Rusije, od taimi, odkoder se je še vsak pritepel domov kot črnogledec in razdvajač in netilec. Ta je pa v besedah kakor pridigar in miren kot svetnik! Hm, čudno!

Zato je tako nekako tudi pripomnil: »Ja, kaj boš krivo razmišljal! — Gospodar si! Sam svoj!«

»Nisem! Dokler me spremlja tale zajedavka —«. Segel je preko prsi.

Ustavila sta se za hip. Gozdar mu je pogledal v obraz in v oči: »Boljši si od zadnjič. Lica so ti že okrogla in kašlja ni več!«

Klemen je dvignil ramena: »Mogoče res!« A v sebi se je takrat prvič tako vzveselil, kot bi se v njem užgala sama ob sebi davna luč.

Začul je udarce klepa iz laza. Stekel bi tja, izpulil koso klepaču ter se postavil vstran Cvenka: »Hajd, Cvenk, kdo bo prej pet redi!« S koso bi zaplesal, da bi se zagrizla v drsajočih lokih v trepetajoče bilje; neprestano bi zamahoval. Slekel bi suknjič, klobuk vrgel tja k preski, razgalil bi prsi, zavihal rokave ... solnce bi zapeklo ... travo bi v kupih izpodnašalo ... In nazadnje bi se okrenil ter se ozrl za Cvenkom, ki bi zijal in se čudil. Dekleta bi presenečena onemela. Tja bi se nato mednje ozrl: »Spet sem Klemenov Klemen, dekleta! Ti, Pepca, ti boš moja! Z menoj pojdeš še nocoj; ob polni luni bo v izbi najin večer. Rože umirajo, midva bova živela!« Vse roke bi se iztegnile po njem: »Glej, ti nisi Klemen invalid! Saj nisi bil v Rusiji; naš si! Izbiraj med nami! Fant si, ki ga ni v fari ...« In vzel bi harmoniko — —

— tedaj se je Klemen zbudil iz svojega poveličanja. Harmonika ga je zavedla spet v trpka ujetniška leta. Tisti žalostni, bolni napev, ki ga je z boleznijo s seboj prinesel, tisti napev ga je spet pretresel v trpljenju: ... mat rodnája, Volga, ruskajá reká ... Ta reka mu je zdravje izpila, tisto zdravje, ki ga zdaj čuti tu nekje v tem gozdu, ob tem lazu. A srce — to ve — je prinesel edino on toplejše, čistejše in polno neke bridke lepote do vsega ...

Spustila sta se preko nizkega obronka in že sta obstala sredi male jase pred kočo. Svoj čas so tam nočevali graničarji; ko se je pa meja zavlekla daleč naprej, je Čenčar to za majhen denar odkupil in nekoliko prezidal in obmetal. Gozdar — vpokojeni orožnik — je pritesal hlev in drvarnico. Tako je nastala tu sredi gozda majhna domačija.

Zdaj je Klemen tisto Čenčarevino, ki se mu je v začetku zagnusila, blagoslavljal; zakaj zdela se mu je kakor božji dar.

Molče sta stopila skozi kuhinjo v izbo.

Žejna sta bila oba. Po stari svoji navadi je gozdar snel z omare zelenko brinjevca in ponudil kozarček Klemen. Ker ga je ta odklonil, ga je zvrnil gozdar sam, češ, samo kozarček tudi Klemenu ne bi škodil. Potem je odšel v kuhinjo in se je kmalu vrnil. »Žena je šla včeraj v mesto k študentu, ki je nekaj bolehen, dekla pa na gmajno. Bom jaz za gospodinjo.«

Postavil je pred Klemena krožnik z belim kruhom in košarico rdečih jagod. »No, naj bo, kakor hoče, zdaj sem spet z njo; z ženo, mislim. Zadovoljno je počakal nekoliko, ko je sedel. »Kar je Čenčar umrl, mislim. Saj me razumeš! Drugače ni bil slab človek.«

Klemenu je bilo težko odgovoriti, ker se je delal, kakor da nič ne ve. Potipal je samó — ko je vzel jagode — v gozdarjev obraz: »Tele je najbrž žena nabrala?«

»Te je dekla. Prej jih je zmerom Čenčar nosil.« Zamahnil je gozdar z roko, kakor bi odpodil vso bližnjo prošlost. Kmalu se mu je obraz razjasnil, ko se je zagledal skozi okno tja čez zeleno gmajno v gozd.

Mimo okna je hušknilo, in kakor bi treščilo, je skočil v izbo deček ter se vrgel s komolci in s kodrasto glavico v gozdarjevo naročje. Ko ga je gozdar smeje pogladil, je deček zvedavo divignil oči v Klemena. Modri in nedolžni pogled je Klemen vzel vase in ga je pil, pil in živel hipno srečen z njim. Zato je segel z roko čez mizo in v dečkove lase: »Cel koštrunček!«

»In poreden še bolj.« Gozdar je ljubeznivo zrl v sinka.

»Te bom pa s seboj vzel, le čakaj!« je kakor zagrozil Klemen.

Deček je dvignil glavico, pogledal vprašujoče očeta in nato kakor jezno odgovoril: »Me ne boš ne!« Sprožil je kazalček čez rob mize ter z njim pokončno zanihal, zroč postrani v Klemena.

Klemenu se je deček izredno priljubil. Ni se ga mogel nagledati. Gozdarju je pohvalil: »Takega, viš, bi rad imel; četudi še hujšega guncveta!«

»V gozdu je zrasel; kaj hočeš.«

Zunaj je zameketala koza. Mali se je sprožil skozi vrata, da je udaril z njimi, in že je bil spet zunaj na gmajni. Kričal je nekaj z visokim glasom, da je bolelo v ušesih.

Gozdar je malo počakal. Namignil je nato skozi okno: »Da ga nimam, bi pustil vse. On me je obdržal tej koči in tudi ženi. Kaj bi prikrival!« Sunil je z rameni, se naslonil naprej na mizo ter poudaril Klemenu: »Mogoče boš tudi ti kdaj poskusil, da je res tako.«

»Jaz?« je Klemen podvomil in skušal uganiti. »Tak nikoli!«

»Narobe! Ti rabiš ženske roke kot kruha. Ja, ja! Nič me ne glej!« Prepričevalno je dodal: »Če taka roka ne zagrabi imamo, je tolažba in razvedrilo.« Gozdar je pokimaval. »Le verjemi mi!«

»No, ne rečem. Dom bi ji mogoče lahko dal.« Premislil je. »Kako pa vse drugo? Radost?«

»Ti, Klemen, živiš bolj betežen, kot si v resnici. Sem že dejal.«

»Ko bi imel tvoje zdravje —.« Jagode so zadišale v Klemenovih rokah. »Povedal sem ti, kako govore zdravniki.«

»Poglej, mioj zdravnik je gozd. In zdaj po Čenčarjevi smrti tudi tale koča: moj dom.« Iztegnil je roko skoraj do Klemena. »Pri tebi bo tudi tako, boš videl!«

»Ko bi bilo res —«, je Klemenu ušlo kakor odmev.

Gozdar je vstal. »Počasi pojdeva ogledovat Jernejeve smreke. Prav počasi. Zato morava kar iti. Po ovinkih prideva spet v laz do Cvenka. Ali ne?«

»Le!« se je vzdignil tudi Klemen.

»Nekaj časa boš polagoma pohajal po tem gozdnem solncu in kar nenadoma se boš izlizal.« Gozdar je Klemena potrepljal po rami, gredoč iz koče. Nato je zaklical za vogalom proti gmajni: »Liza, pridem kasno h kosilu!«

Zacepetalo je spet. Mali je prisopihal ter skočil na očeta, ki ga je v loku dvignil visoko nad glavo. Tako ga je za trenutek obdržal z iztegnjenimi, napetimi laktmi.

Klemen je čakal že pod smrekami v senci, oče in sinko sta stala višje vsa v solncu in smehu in dobri volji. Že dolgo, dolgo ni bilo očetu tako blago v notranjosti. Ko je postavil sinka na tla, ga je cvrknil mimo ušes: »Priden, veš!« Pokazal je proti Klemenu. »Da te ne bo zares vzel.«

Sinko je zaskočil majhno groblje ter od tam zakričal na vse grlo za odhajajočima: »Ne boš me vzel! Ne boš me ne!«

Še enkrat se je Klemen okrenil: »Te bom pa kupil!«

»jaa! Figco! — Figco, figco!«

Odmevalo je po celem gozdu za onima dvema, ki sta se oba otroško smehljala.

Ta smeh je bil nov klic za Klemena: misel in volja in sklep za dom in družino.

Hipoma je ves ozdravel. Zdelo se mu je, da se vrača kot nekdanji stranjski fant skozi lepo Čenčarevino domov ...

12. uredi

V najlepšem delu Gabrovice sta zaznamenovala gozdar in Klemen Jernejeva drevesa. Sam zdrav, raven les! Da bo Jernej lahko tesal.

Potem sta se ločila.

Gozdarja je pogoltnila kostanjasta poseka, polna dračja, da je dolgo še pokalo in odmevalo za Klemenom; kakor bi še poleg njega hodil gozdar ter mu prišepetaval: — — prava ženska roka je tolažba in razvedrilo ...

Tako je zvonilo v Klemenu, kakor bi peli ženitovanjski zvonovi.

Po gozdni stezi je zavil na jasnino. Poznal je dobro ta del Gabrovice, zato je šel kar preko mahu in trav, da bi prej prešel Dragarjeve hlače in dosegel cesto, kjer ga čaka Cvenk. Šumel je komaj slišno po mahu. Na desno, dobrih dvajset korakov od njega se je Gabrovica končavala; od tam dalje se je vrstilo leščevje, trnje in niže vrbinje, pod katerim se je izkapljeval blaten, okroglast studenec v stopnjevito mahovje in bilje.

Preden se je Klemen okrenil čez Dragarjeve hlače, se je ozrl preko padajočega temena Gabrovice tja na nasprotni rob Vražjega vrtca, kjer je stal v slutnji križ. Pod tem križem je obljubil Njemu dobro življenje, če ozdravi.

Videl je, da se je leščevje zganilo.

Polahko, kakor bi lovil zasačeno žival, je Klemen odprežal proti meji. Razmaknil je sunkoma šibje in nenadoma stal pred Cvenkom, klečečim na napol zarastli stezi. Cvenk se je sunil kvišku ter spustil iz pesti dolgo, upognjeno leskovo šibo, da je zažvižgalo mimo Klemenove glave.

Klemen je vse hitro vedel, pa je vseeno vprašal: »Kaj si hotel, Cvenk?«

Brez zadrege je odgovoril: »Odrezati šibo!«

»Lažeš! — Sredi šibe visi zanka.«

Cvenk je pogledal v zanko ter se molče zamaknil v tla.

»Če bi te gozdar zdajle dobil, bi snel s šibe zanko zate; to veš!«

Cvenk je postal v obraz rdeč in obrvi je skrčil in nasršil. Bojevala sta se v njemu srd in sram.

Klemen je to videl, zato je vrgel vanj: »Cvenk, pusti to! Samó dovoljeni smodnik je za divjad. Ti imaš zdrave in pridne roke, če hočeš.« Prepričevalno je dostavil: »Gabrovico bi dal jaz zanje.«

Fant je vzdignil oči čez oddaljene smreke. Nato je uprl pogled naravnost v Klemena, kakor bi ga molče vprašal, ali je res.

In še ono je Klemen zdaj izdal, o čemer je razmišljal, odkar se je zavedel gospodarja. »Mislil sem takole, glej! Čenčarjev konjski hlapec ni nič prav prida; jezikav je in pijanec. Hotel sem, no, da bi tebe vzel — Klemen je še iskal odgovora. »Če ne boš pil, vem, da si bova dobra; in če si bova dobra, ne boš mi samó hlapec.«

Cvenk se je malo premaknil v stran in se v zadregi odkašljal. »Tak pijanec nisem, kot govore. Pijanca me drugi delajo. Nojá, včasih vsake kvatre!« Samozavestno je pokimal: »Če pa zagrabim za delo, se ne bojim celih Stranj; takega me pa tudi vsi poznajo. Kar vprašaj!«

»Vem, Cvenk! — Boljševika te ne maram. Bodi z mano cel, da boš kakor domač na Čenčarevini. — Daj roko!«

Cvenk je nerodno, a gorko segel: »Na Klemenovim, misliš.«

Stisnila sta si desnice. In Klemen je kakor sam sebi ponovil: »Na Klemenovini ...«

Odšla sta skupaj po kolovozu proti Stranjam.

Nad Stranjami, tam, kjer se je kolovoz izmotaval iz gozda in so se spuščali pašniki z brinjem in leščevjem v dolino, sta se razšla. Tam je bilo pol pota v Zavrte, pol v Stranje.

Zdaj je hotel biti Klemen sam; zato se je pomaknil ob robu gozda in kmalu postal pri Prelesnikovi njivi. Solnce je spet z vso močjo zažigalo, da so se od zlate žilne njive utrinjale iskre in motile pogled. In ko je zagledal rdečo streho, si je dejal: »Kaj, ko bi jaz odkupil nekaj Prelesnikovega? Na moje meji.« Zaskrbelo ga je. »Ne imel bi mirne vesti. Kakor bi ga jaz pognal z zemlje!«

Odločil se je ter krenil proti hiši.

Zaropotal je v hladni, kamniti veži. Počasi in po prstih je pristopila Jemejevka, položila prst čez usta in kimajoč pojasnila kakor skrivnost: »V otroški postelji leži. Mala živalca pa zraven nje! Veš, fleten je: pol nje, pol Prelesnika.«

»In on?« je Klemen čakal iz Jernejevke.

Vsa vesela je prekrižala svoje roke na Klemenovi desnici: »Videl ga je, gledal ga je, kot bi mu — Bog ne zadeni — umrl, a ne kot bi se mu rodil.« Še zadovoljneje je zahitela: »Ja, no, saj ga je lahko, ko je pa vendar tako fleten. Boš videl drugič —«

»— no, in —?«

»Ne pojde!« je zašepetala. »Dejal je, ko se je odpravljal po zdravnika: Zanj ostanem!«

»Kaj pa Ančka?«

Jernejevka se je resno zagledala skozi vrata ter dvignila ramena: »Hm! Če ne bo drugače, pravim, no, naj gre k nam.«

Klemen jo je potrepljal: »Mati, ko se bo vzdignila in ga zares pogledala, bo dobra. Verjemite, da bo tudi ona zanj ostala!«

»No, no, tudi jaz tako mislim!«

Zdaj je bil tu Klemen odveč. »Adijo, mati!«

Na senčnatem vrtu sta udarila pri vraticah skupaj z Jernejem. Klemen ga je brž obogatil, ko je pokazal nazaj na hišo: »Tu notri bo kmalu dobro. Tam zgoraj —« dvignil je roko čez gmajno — »sem v Gabrovici odbral najboljši les. Je prav, ne?«

Jernej ga je prijel v prav dobrem za ramo. »Že prav!« Potem je poskrbel: »Slanc je slab. — Prej sem bil jaz tam; oglasi se še ti, ker je punca sama in je malo narobe!«

Klemen ni šel po cesti, temveč kar zgoraj ob robu polja. Solnce je žgalo z vso močjo. V Stranjah je zazvonilo poldne. Pospešil je korake in ko je prišel domov, je najprej doma poizvedel, da so vozovi odpeljali že dolgo pred Cvenkom. Bilo je vse v redu, zato se je napravil k Slancu. Vežna vrata so bila zaprta in ko je stopil Klemen po stopnicah, je zadel na Škržata.

»Kap! Srčna kap! Jaz zase sem vedel, da ga bo nekoč. Saj ni čudno.« Klemenu je Škržat pojasnjeval, ko ga je spremil do izbe. Pred vrati ga je prosil: »Ostani ti tu zdaj! Poženem jaz po zdravnika, če bo še kaj pomagalo!«

»Ni treba tja! Zdravnik je v Zavrteh pri Prelesniku.«

Tiho je Klemen odprl vrata.

Slanc je ležal iztegnjen in kakor trd v kotu na široki postelji. Hči je klečala zrušena ob zglavju. Klemenova gospodinja, ki je prihitela že pred poldnem, je pospravljala po župnikovem odhodu.

Klemen je obstal, snel klobuk in se za nekaj časa zazrl nepremično na mrtvega. Potem je šele odtrgal pogled, ko je gospodinja odnesla nekaj posod, pručico in križ s svečami. Ker je prepočasi zapirala za seboj, so vrata zaškripala.

Metka se je zganila. Zravnala se je ob postelji. Neprestano zroč v Klemena, je pristopila k njemu kakor z zmedenim pogledom. Iztegnila je roko skoraj do Klemenovega obraza. Šepetaje je poprosila: Pojdi po harmoniko! Raztegnila je roke predse: »Tiho boš zaigral; oče spijo.« Okrenila se je spet proti postelji in nesla kot zamaknjena kazalec k ustnicam: »Da se ne zbude!«

Klemen jo je rahlo prijel zadaj za ramena in jo poklical po imenu: »Metka!«

Stresla se je. Z dlanjo je potegnila čez znojno čelo. Po celi izbi ji je zdrsnil pogled in se ustavil na Klemenu.

»Ti, Klemen?« je vprašala čisto in razumno.

Klemen je razumel, kaj se je dogodilo z dekletom. Zato jo mora zmotiti in odvesti od mrtvega očeta.

»Pojdi, Metka! Spodaj te kličejo!« Počasi je šla z njim skozi vrata ki jih je Klemen tiho zaprl, kakor bi v izbi njen oče res samo spal. In ko se je za hip ustavila ter se ozrla, jo je potolažil: »Prideš takoj spet nazaj. Saj oče spijo!

Neverjetno je vanj razširila oči, da je hudo očitalo iz njih.

Potem sta šla po stopnicah. Gospodinja je spodaj pomignila Klemenu, da je prav. Čez cesto sta šla. Ljudje so se ustavljali; zrli so za njima, ko sta stopila v Klemenov dom.

Doma je Klemen primaknil stol tesno k mizi. Nanj se je sesedla Metka ter obupno zaihtela; nato se je z vso močjo oklenila Klemena. Glava ji je pa trudno omahnila na mizo, da so se lasje spustili in padli čez vso srebrnino harmonike, ležeče sredi mize ...

Zunaj je mimo okna pripeljal poln voz sena. Na njem so sedele grabljice, vse razpaljene od solnca in od opojnega senenega vzduha. Kakor bi zavrelo v vasi novo življenje, so pripele, da je šlo v vse hiše:

— — dekle moje, jaz bom tebe troštal,
dekle moje, jaz bom tebe troštal,
dekle moje — — — —

Kot bi bil poln svatov, je zavil pojoči voz okrog ogla na Klemenovo dvorišče — —