Irci
| Irci. A. Kržič |
Spisal A. Kržič
| |||||||||||||
Vvod.
urediKo smo še v Ljubljani v šolo hodili, prihajal je v naš razred neki nemški profesor zgodovinar, ki ima le Nemce rad, vse druge pa sovraži, posebno pa težko gleda nas Slovence. Kadar je bilo treba hvaliti, vselej so bili le Nemci na vrsti, in da bi se jim hvala tolikanj bolj svetila, bili so zraven grajani drugi narodi, zlasti tudi „puhli“ Francozi. Da so bili tolikrat hvaljeni Nemci, to se nam ni nič tako napak zdelo; prav, naj se le hvalijo, saj v mnogih mnogih rečeh so res hvale vredni. Le to nam ni šlo v glavo, in meni še zdaj ne gre, zakaj bi pa vsi drugi nič ne veljali, in posebej zakaj mi nič? Zlasti pa je bilo naše boljše čutilo neko popoldne zeló žaljeno, ko je omenjeni g. profesor svoj nauk s tem pričel, da se je zeló zeló hudoval nad ubogo Irsko, češ, da so tam sami divjaki in berači, ki nimajo nobenega slavnega moža itd. Nek dijak, bolj odprte glave, naravno nasprotuje v svoji klopi in bolj natihoma zakliče: „O še celo več slavnih mož ima.“ Seveda je bil zdaj velik ogenj v g. profesorjevi strehi, kteri se je pa slednjič s tem pogasil, da je njegovim besedam neverujočega dijaka brž izmed naše družbe poiskal ter zagrmel med njim: „Kteri so? naštejte jih!“ Ko se učenec izgovarja, da je že bral, pa zdaj ne ve ravno naštevati, mu zažuga, da ga odsihdob ne bode drugače izpraševal, nego po zgodovinskih virih. Kteri se je pač „virov“ bolj zbal, izvrstni učenec ali mogočni učenik, tega nisem zvedel, toliko pa vem, da ga je kakor poprej tako poslej ne po „virih“, temuč po učni knjigi izpraševal in po svojih „škriptih“. Jaz pa, ki sem bil tudi eden izmed tistih, ki ne prisegajo na vsako besedo čedalje bolj zapeljivih učenikov, sem se iz tega po nekoliko smešnega prigodka naučil, nesrečno irsko ljudstvo, ki sem ga imel že popred posebno v srcu zapisanega, še bolj ljubiti in čislati. Saj vsakemu rahlo čutečemu človeku se mora na prvi mah prikupiti preganjana in zatirana, zraven pa vendar zmirom stanovitna nedolžnost in pravičnost. Grdo, grozovito grdo je, krohotati se nedolžnemu golobu, kojega divji jastreb v svojih ostrih krempljih davi in mesari: le črna duša zna tako. Enako žalostno je zatirati in tlačiti posameznega človeka ali pa celi narod, potlej pa s prstom kazati nanj kričé: „glejte ga, kakov je!“ Tako nekako se Ircem godi. Namenil sem se, o tem mučeniškem narodu nektere reči tudi za Slovence napisati, ker se od njega lehko veliko naučijo, posebno: kaj se pravi veri in domovini zvestobo ohraniti, in vendar na postavni poti zmiraj ostati. Vojska je naše življenje na svetu, saj oni, ki so šli pred nami v srečno večnost, niso nič boljše imeli. Bog daj slavno zmago, nebeški mir!
1. Otok „svetnikov“.
urediKdor bi hotel popisati vse krvave in nekrvave gorje irske dežele, moral bi pero pomakati v kri, ne v črnilo; kajti ni ga bolj zatiranega ljudstva, kakor je irsko ljudstvo, ki že več kakor 700 let kapljo za kapljo svojo kri preliva, ljudstvo, ki se po pravici imenuje „mučeniški narod zahoda.“
Vendar preden se začnemo ozirati na tužnost tega nesrečnega naroda, poglejmo pred nekoliko tiste srečne dneve, ko so bili Irci še veseli, še neodvisni, še srečni. Oj kak razloček med takrat in poznej!
Dežela, o kterej nam je govoriti, leži najbolj v zahodu Evrope, in je druge Evrope ločen, prijeten, mnogo hvaljen otok. Že angleški zgodovinar Beda ga hvali rekoč, „da je zrak tam čist in zdrav; sneg leži malo kdaj delj, kakor po tri dni; zastran zime ni treba sena sušiti, ne hlevov delati za živino; laznine ni videti, kača tu ne more živeti; pač pa je mnogo mleka in medu, veliko rib in ptičev in jelenov.“ In še dan danes je tako. Res da je mnogo močvirja, nekaj tudi kamnitih hribov, vendar je tudi dosti planjav za travnike in polja. Zrak ni oster, sneg le redka prikazen, tako, da se blago celo leto na prostem lehko pase. Dežuje pogostoma, zato so travniki tako lepi, da se otok sploh imenuje „Erin“ t. j. zeleni otok. Ljudje so dobrosrčni, tihi, potrpežljivi, blagi; možki so hrabri vojaki, ženske pa se hvalijo zarad sramožljivosti in čistosti. Starim Rimcem, ki so imeli skoraj ves takrat znani svet v oblasti, niso bili nikoli podložni; zato se po tem lepem „zelenem otoku“ ni razširila grozovita mehkužnost in spridenost, kakoršna je bila po rimskem ajdovskem cesarstvu. Zato se nikjer sv. vera ni tako lehko in nagloma razširila, kakor na Irskem. Brez prelivanja krvi, brez mučencev je bila cela deželica v kakih 30 letih krščanska. Ko se je drugod po severni Evropi do malega povsod še gosta tema nejeverstva razširjala, bila je Irska prikazno pribežališče krščanske učenosti in svetosti.
Prvi, ki je na Irskem vspešno sv. vero oznanjal, je bil sv. Patricij. Poslan je bil sicer že pred njim tje Paladij, ki pa ni imel dokaj vspeha. Zato pošlje po njegovi smrti papež Celestin sv. Patricija, ki je bil tedaj med vsemi najpripravniši za irski misijon. Bil je namreč sv. Patricij blaga sveta duša, ki je v vseh okoliščinah svojega osodepolnega življenja zvesto Bogu služil. Šestnajst let starega so morski roparji ugrabili, na Irsko odpeljali in tam prodali nekemu višemu nejeverniku, da ga je imel za ovčarja. Vsak dan je pridno ovčice pasel, veliko molil na paši ter britko obžaloval, da ni že pred bolj goreče Bogu služil; ljubezen božja in pobožnost se je čedalje bolj vnemala v njegovem blagem srcu, tako da je po lastnem zagotovljenji čez sto molitvic vsak dan obmolil in ravno tako vsako noč. Čez 6 let še le je bil tega težavnega pastirstva čudovito rešen, nekaj let poznej pa je bil zopet suženj, toda samo za dva mesca. Čez dva mesca se zopet vrne na svoj očetovski dom in razodene sorodnikom svoj misijonarski namen. S solzami in ihtenjem ga prosijo, naj jih nikar ne zapusti; bogate darove, vse mu obljubujejo, ako ostane. Toda blagi mladeneč spoznavši Božji klic, se ne da preprositi, temuč velikodušno zapusti dom in starše, vse ter 22 let star se gre pripravljat za svoj imenitni poklic. Sveti, za Božjo čast tolikanj vneti francoski škof German ga podučuje, vnema, pošlje v Rim k papežu in papež Celestin ga odpravijo z nekoliko tovarši (spremljevalci) na Irsko l. 432. V kratkem času je bila vsa deželica za Jezusa pridobljena, z velikim trudom sicer in z apostoljsko gorečnostjo, vendar brez posebnega preganjanja in prelivanja mučeniške krvi. Kamor je prišel, si je znal srca skor vseh pridobiti. Sam pravi, da kraljevi sinovi postali so menihi in kraljičine bogoljubne device: in sploh pravi, da ni skor mogoče prešteti devic; če tudi so sorodniki nasproti, če tudi gospodarji branijo, vendar posli srčno posnemajo veličastne zglede. Bil je pa tudi zares sv. Patricij pravi apostoljski mož; če tudi so mu ponujali obilna darila, ni hotel nič sprejemati, temuč le za Božje plačilo je hotel vse dovršiti; reven in zapuščen je hotel biti, kakor njegov Božji učenik Jezus Kristus: svoje življenje je bil pripravljen dati za svoje pridobljene brate in sestre. Zato je Bog tako obilno blagoslovil njegovo apostoljsko delo. Kakor v raj se je kmalo deželica spremenila; spreobrnjeni Irci so kazali prelepe krščanske čednosti, kakor se jim sploh pri prvih kristjanih čudimo. Začelo se je zgledno krščansko življenje, ki ga boljše ne morem popisati, kakor če navedem staro irsko sporočilo, da najlepša devica, z zlatom, dragimi kamni in biseri nališpana, je smela iti s popotno palico po vsej deželi od konca do kraja, pa ni se jej bilo bati ne za čast, ne za premoženje. Povsod so se jele cerkve zidati in samostani postavljati, samostani, po kterih je živelo več tisoč mnihov. Le-ti so zemljo obdelovali, pa tudi skrbeli za umetnost in učenost; sv. psalme so prepevali pa nedolžno mladino so odgojevali za čas in za večnost. Šole so tu tako slovele, da so celo iz daljnih krajev se hodili lesem učit ne le mladi, temuč celo odraščeni; po celi deželi je bilo dosti izvrstnih učenikov, še celó drugam, v tuje kraje so jih pošiljali. Po bližnjih otokih in v daljne dežele, na vse kraje so nesli goreči irski sinovi svitlo luč sv. vere. „Čudno res, pravi francoski škof Dupanloup, čeravno so imeli toliko veselje do samotnega življenja, vendar jim je vedno v srcu gorel sveti ogenj za aposteljstvo. Irci se smejo imenovati misijonski narod pred drugimi. Povsod so paganstvo zatirali, na stotine ljudstev pridobili za sv. vero in omiko; ne le po hebridskih otokih in sosednih deželah so oznanovali sv. evangelje, temuč prišli so tudi med staronemške rodove in še daleč doli čez Donavo, prišli so v Španjske okrajine, prikazali so se v sredi Italije, celó na Grškem, tako da omenjeni škof slednjič vpraša: „Kje jih ni bilo?“ — Omenimo le sv. Kilijana, ki je šel med Franke sv. vero oznanovat; Willibroda so v otročjih letih irski mnihi podučevali in odgojevali. 12 let se je na Irskem učil, da je potem spešno oznanoval sv. vero nevernim Frizom; sv. Bonifacij, slavni mučenec in apostelj Nemcev in vstanovitelj glasovitega samostana v Fuldi, je bil po očetu in materi rojen Irec, še le pozneje je dobil ime Winfrid in še le kot mogunski škof se je imenoval Bonifacij. Naj bi tedaj Nemci hvaležni bili Ircem, namesti jih psovati; pa saj pravi Nemci so jim, - le zgodovinarji - skazé vse zametujejo, kar ni oznanovalo in ne oznanuje njihovega evangelja razdiralne, vse druge tlačeče, le sebe povzdigajoče liberalnosti. Še dan danes ne daja skor noben narod toliko čvrstih škofov in srčnih mašnikov v misijone, kakor Irci. „O niso ne njih kupci, temuč njih misijonarji so, ki jih povsod dobiš. Kupci so drugega naroda, a mašniki, aposteljni, mirni zmagovalci, pravi olikovalci — so katoliški Irci. — Oni imajo nalogo biti na križi in trpeti za razširjanje sv. evangelja, mi je rekel v Londonu O’Connel l. 1839“ — tako piše slavni škof Dupanloup.
Po vsej pravici se tedaj imenuje Irska „otok svetnikov in modrijanov“. Prav z umom in srcem so sprejeli blagi Irci sv. vero in so jej vsikdar zvesti ostali vkljub toliko brezštevilnim opoviram. Tukaj le eno samo reč omenim, ki jih mora v očeh slehernega katoličana nezmerno povzdigniti, kar pa že noče všeč biti vsemu svetu, še celó nekterim ne, ki so sicer dobrega duha in srca: prisrčno nagnjenje, sinovsko ljubezen so namreč že koj od začetka razodevali do rimskega papeža, do večnega mesta Rimskega. Čeravno je bila dežela Irska takrat med vsemi krščanskimi deželami najbolj oddaljena od središča krščanstva — od Rima, je vendar vedno bila in ostala v najtesnejši zvezi. Od nekdaj je iz Irske romalo brez števila romarjev, priprostih in imenitnih, ki so radovoljivo prestali vse težave daljne poti, da so le tako srečni bili, opraviti na grobeh sv. app. Petra in Pavla svoje pobožne s solzami ogrete molitve. Zlasti duhovniki, ki so se pripravljali za sv. misijon kamorkoli, so vselej pred v Rim šli, da so za svoje misijone prejeli dovoljenje in blagoslov; in od papeža poslani so nesli, kakor hitri krilati angelji, veselo oznanilo narodom. Kako pogostno je bilo tako romanje pobožnih irskih škofov, mašnikov, mnihov in drugih vernih, se pač lehko vidi iz zgodovinskega sporočila, da so bile po več krajih posebno hiše vstanovljene in bogato obdarovane nalašč za sprejetje irskih romarjev, postavim v Kolinu, v Parizu, v Reznem, na Dunaji in drugod po Ogerskem in Laškem. Tako prisrčno sinovsko nagnjenje za Rim in sv. Očeta je ločilno znamenje vernih Ircev od nekdaj, kakor tudi še zdaj. V Rimu so pa tudi spoznali, kako blagi so ljudje, ki v daljni Irski na tihoma čisto krščanko živé, in Irska je po svojih pobožnih romarjih zvedela, kako veličansko in ganljivo je v Rimu. Zato je bila zaupljivost od obeh strani od nekdaj velika; zato je tudi posebno v sedanjih hudih časih otročja ljubezen med katoliškimi Irci in sv. Očetom tako goreča in stanovitna. Pij IX. so se jih vedno spominjali in v najhujših stiskah jim radi pomagali po svoji moči, Irci jim so pa tudi ob vojskinem času svoje hrabre sinove tako daleč v brambo pošiljali in — čeravno se jim je v 700 letih veliko veliko spremenilo, ljubezen do svetega Očeta se v irskih srcih ni spremenila.
Po vsem tem, kteri pravi katoličan bi ne imel sočutja s takim narodom?
2. Nesreča za nesrečo.
urediToda le kratko časa je trpela taka sreča, tako blagostanje; raj se je spremenil v nasprotno puščavo, polno britke tužnosti. Kakor je Joba zadela nesreča za nesrečo, tako e prihrulo na ubogo Irsko eno gorje za drugim.
Že v 9. veku se je začela nesreča, ki ni Irske nikdar več popolno popustila noter do denašnjega dne. Naj pred so Normanci in Danci ropno napadli malo deželo, ktera se jih tri sto let ni mogla znebiti in je zgubila v krvavih bojih sila žlahtne krvi svojih blagih sinov. Poprejšnji tihi mir, blagodejna edinost, poprejšnja sreča je izginila iz dežele in se do danes ni povrnila nazaj: vendar, čeravno je bila dežela raztrgana, ena reč jim je še cela, neoskrunjena ostala — sv. katoliška vera, ki je v irskih srcih tako globoko vkoreninjena!
Pa kmalo pride v deželo še vse hujši sovražnik, anglež! — Kakor povsod, je bil tudi za Irsko začetek nesreče to, da je edinosti manjkalo in je še preveč manjka. Zlasti to je dajalo hudobnim in krivičnim angleškim vladarjem pogum, da so drug pred druzim zatirali ubogo deželico. Hudo se je sicer v starodavnih in še sem ter tje v novejših časih ravnalo s premaganimi ljudstvi, vendar tako ne, kakor delajo Angleži že kakih sedemsto let z ubogimi Irci. Angleški pisatelji sami tega ne tajé, temuč še povdarjajo pred vsem svetom ter naravnost trdijo, da je bil ob času namen angleških vladarjev, Irsko, katoliško Irsko, kar popolnoma podvreči ali pa uničiti.
Le majhen košček zemlje so si s prva prisvojili in že so hoteli biti gospodarji v deželi; zanašali so se le na svojo moč, pravice pa za Irsko niso imeli. Že takrat je veljalo, da Irec se sme brez kazni umoriti, in če pri Angležih pravice išče, je ne dobi. Ircem se je na domači zemlji jela odrekati pravica, ki so jo le pritepeni tujci vživali. Tako so se skor 200 let bojevali in rovali; a Angleži bili so zmagovalci, Irci čedalje veči in nesrečniši reveži. Sčasoma so jim vzeli vso samostojnost in popolnoma jih vklenili v jarem angleških postav: irski parlament so v nič djali, tako, da nobena postava se ni imela v irskem parlamentu predložiti brez privoljenja angleške vlade.
Tako je bila tedaj Irska že ob vso moč in veljavo še pred tako zvano reformacijo, t. j. še preden se je jel nesrečni Martin Luter in njegovi privrženci zvirati s svojimi krivoverskimi sanjami, začel sejati seme pogube med že tako ves sprideni svet.
Prav pravo gorje pa se je tam pričelo še le z luteranstvom. Za Lutrovo novo vero Irci niso bili prav nič vneti. Luter je imenoval svojo novotarijo „reformacijo“ t. j. popravljanje, a na Irskem ni bilo kaj popravljati. Vse je bilo v irski cerkvi dobro, vse v redu, tam se ni toliko napak vrilo v cerkev, kakor drugod, zakaj izvrstna irska duhovščina se je vedno slavno borila na čelu vernega ljudstva. Ljudstvo je duhovne čislalo in ljubilo. Vera je bila vsem globoko v srce in življenje zasajena; raje bi bili dali vsi po vrsti vsak svojo glavo, kakor svojo katoliško vero. Angleška se je vrgla v naročje luteranstva, a Irska ostala je katoliška. Nobeno ljudstvo ni za sv. vero toliko trpelo, kolikor Irska, trpi že toliko let; in vendar se še ni dala vpogniti in upanje imamo, da se ne bode dala, temuč da že kalijo in rastejo cvetice za venec slavne zmage, ker nam prihajajo vedno ugodniše novice iz Angleškega.
Poglejmo zdaj nekoliko postave tiste dobe in strmimo!
Razni vladarji so vrstoma dajali prečudne tiranske postave za ubogo Irsko. Irska se mora — hoče ali noče — podvreči, ko bi bilo treba tudi do zadnjega moža vse ugonobiti. In če so se tudi Irci zedinili in v bran postavili, kaj jim je pomagalo? Angleži bili so močneji! Dežela je bila polagoma med Angleže razdeljena, Ircem ostala je pravica — lakote umirati. Le še tretjino svoje zemlje so smeli obdelovati in Angležem je bilo celo prepovedano, drugače prepustiti zemljo Ircem, kakor le v najem. Slednjič je izstradano ljudstvo dobilo povelje, kar zapustiti rodovitna tla in preseliti se na najrevnišo in najnerodovitnišo zemljo — v „Connaught“. „V Connaught ali pa v pekel“ je bilo slovo. In če je morala cela truma irskih otrok konec jemati, reklo se je: „Iz gnjid pridejo uši“. 80.000 Ircev so izgnali v zahodnjo Indijo, kjer so žalostno hirali in poginili. Po pravici je rekel neki irski namestni vladar: „Irska je, kakor preganjan jelen, ki ga vržejo psom za plačilo in si ga vsak svoj kos odtrga.“ Marsikaj so jim obljubovali posamezni vladarji, kadar so bili v stiskah, pa storili niso nič. Le še hujše je prišlo.
Take le kazenske postave celo so se jim jele dajati:
1. Noben katoličan ne sme svojej hčeri dote dati, ali pa oporoke napraviti; mož mora svojej ženi, ako ta prestopi k protestantovski veri, prepustiti izrejo vseh svojih otrok; ako sin prestopi k tej krivi veri, prejme v last vse očetovo premoženje in ako mlajši prestopi, dobi pravico prvorojenega brata.
2. Ako si kupi katoličan kako zemljišče, sme mu ga vsak protestant vzeti brez plačila; ravno tako, ako si ga katoličan pridobi po daritvi, ženitvi ali oporoki: sploh katoličan ne sme imeti posestva svojega, temuč le najeti si sme zemljišče, in še najemati ne za dalje nego za 31 let in — če ga tako pridno obdeljuje, da mu tretjino čez najemščino donaša, ga lehko vsak protestant kar prežene.
3. Noben katoličan ne sme imeti konja, ki bi bil več vreden, kakor 5 funtov sterl. (kakih 50 gold.), vsacega več vrednega mu sme sleherni protestant samo za toliko (pet funtov) vzeti.
4. Noben katoličan ne sme podučevati (sicer zapade kazni izdajstva); kdor daja svoje otroke katoličanom v poduk, zgubi vso pravico do svojega sedanjega in prihodnjega premoženja; ravno to velja za otroka, ki je na ptujem po katoliško izrejen.
5. Katoličan nima nobenih političnih pravic ter ne more biti niti uradnik niti častnik.
6. Kdor katoliško vero uči, razširja ali v življenji kaže, sploh vsaki menih in mašnik mora iti v pregnanstvo, in če nazaj pride, ga čaka grozovita kazen, celo obsodba na smrt.
7. Irci morajo pri vsej svojej revščini še preskrbljevati tuje anglikanske duhovne, čeravno jih ne potrebujejo, čeravno so léti brez posla in večkrat celó v druzem kraji itd. itd.
Postava ne spozna katoličana na Irskem.
3. Žalostni nasledki.
urediKo bi kdo ugovarjal, češ, res so bile take postave, a bile so pozneje polajšane, mnoge odpravljene, moramo mu odgovoriti z učenim Macauly-em: „Res, da so bile odpravljene, toda duh teh postav ostane!“ In take postave niso bile tako kmalo polajšane; do malega sto let so tlačile ubogo Irsko, in jej krvave rane vsekale, tako krvave, da se še danes ne morejo do dobrega zaceliti (in povrh tega vse še nikdar niso bile odpravljene). Huda revščina je nastala, nepopisljivo gorje! Možje, ki so potovaje obhodili Irsko, se kar ne morejo načuditi zapuščenosti tega naroda. Skor ne vedo, kako bi popisali gorje in bolečine mučeniških Ircev; v zadregi so, kje bi začeli, kaj bi pred povedali; ali uborno stanovanje in njihovo beraško obleko, ali pa bi pred popisali obupno lakoto in netečno hrano, kjer je še kaj imajo.
Med druzimi, postavim, je obiskal Irsko l. 1835 francoz Beaumont, kojemu daja škof orleanski spričevalo, da je pošten in njegovo sporočilo zanesljivo. Napisal je celo knjigo o svojem potovanji in pripoveduje, da v neki soseski (Newport-Pratt) jih je med 16.869 prebivalci 9338, ki leže na slami in zelišči (in to zelišče, ta slama še ni v postelnjaku, in 7531 jih leži na tleh). — V neki vasi te soseske, ktera šteje 206 prebivalcev, jih ima le 39 odejo za ponoči, vsi drugi mrjó po noči — mraza in lakote. „Ob svojem potovanji, pravi dalje, našel sem 12 oseb, ki so bile o poldne še popolno tešče, zato, ker niso imele kaj v usta djati.“ — Kar pa hiše zadeva, mislite si štiri stene posušenega blata, ki ga dež kmalo spremeni v prvotni stan; za streho nekaj slame ali pa plošče posušene roše; za dimnik nerodno narejeno ljukno v strehi, največkrat pa so vrata dimu edini izhod; za pohištvo, (če ga je kaj) nekoliko slamnatih stolov, eno samo posteljo, navadno slamo in zelišča, za vso družino. Na ognjišči se vidijo na pol nagi otroci okrog brlečega ognja; v sredi med vsemi pa leži nesnažni prešič, edini prebivalec, ki je na svojem pravem mestu — in njegova pričujočnost je še znamenje blagostanja: največe pomanjkanje je v tistej koči, kjer ga ni.“
„Pač ubožno je to bivališče, pristavi Beaumont, vendar ni to še bivališče reveža; popisali smo le stanovanje irskega najemnika.“
In kaj hočemo reči o obleki irski? Nek protestantiški list je ne pred silno dalnjim časom pisal: „V Donegalu je kakih 4000 odraščenih obojega spola, ki morajo bosi hoditi po snegu. Težko je tu dobiti koga, ki bi imel bombažasto srajco. Ravno tista obleka je večkrat za dva: kadar eden kam gre, ostane oni drugi doma. Pa revščina ženskih je, če mogoče, še veča. Po več sto družin se nahaja, kjer ima po pet ali šest žen le eno samo tako obleko, v kterej je mogoče kam iti.“
Kakošen imajo slednjič živež Irci? Nikoli ne jedó mesa, razun na sveti dan, ako ga imajo. Ves čas so primorani živeti le ob pozemljicah, o slabem krompirji, kojemu primeševajo v večih krajih nekako pomorsko zelišče. In zakaj? Grozovito je reči — zato, da je več, in da si s težjo prebavo bolj oddaljšajo uro, ko se ima lakota oglasiti. Svojo že tako slabo hrano morajo večkrat povžiti neosoljeno — nezabeljeno. Pa še take nimajo. Lakota jih obišče in stiska skoraj vsako leto.
Začne se mesca aprila, ko stare podzemeljice jamejo kaliti in oslabé, ter trpi do konca avgusta, da se novina prične.
In kadar še tega ubornega živeža zmanjka, tedaj je lakota nezmerno velika. Leta 1835 je bilo vladno sporočilo, da čez 2 milijona ljudi umira lakote na Irskem. In l. 1846 in 1847 je bilo še strašnejše. Bog sam ve, ki je slišal jok in stok ter ihtenje po irskih kočah. In to kolikrat se ponavlja, celó v novejših časih ponavlja! Potniki, celó drugoverci, nam grozovite reči pripovedujejo o ondašnji lakoti: kako so našli nektere bolj sèstradanim psom podobne, nego ljudem, kteri niso že imeli druzega, nego kožo in kosti, kako so starši in otroci zapored lakote tužno umirali, ter večkrat še vrata zaprli, da bi jih drugi ne videli, tako žalostno umirati itd.
A, kje je vzrok tolikemu siromaštvu? Ali je irska dežela tako nerodovitna? Ali so Irci sami tako nedelavni, postopači? Ravno narobe je. Irska je rodovitna dežela. Ki so bili tam, pravijo, da bi lehko redila 25 milijonov ljudi; angleški pisatelji sami trdijo, da je deloma rodovitneja memo Angleške, da se ne imenuje zastonj „zeleni otok“. Trikrat bi lehko preredila svoje prebivalce, ne enkrat!
Toliko silovito siromaštvo je — kakor rečeno — nasledek krivičnih postav. Ker so jim zemljo vzeli, zavezali so jim roke, da si niso mogli pripravljati ni stanovanja, ni hrane, ni obleke; ker so jim katoliške učilnice prepovedali, oropali so jih učenosti, olike, vsega napredovalnega vspeha; ker so jim pravice deloma kratili, deloma odjemali, jela je kupčija pešati, hirala je obrtnija, poljedelstvo je zastalo.
Do l. 1699 so imeli Irci dobro kupčijo s suknom ter so bolje prodajali memo Angležev. Kaj storijo Angleži? Kralja Viljelma III. naprosijo, naj zadržuje vspešno suknarijo. In ni bilo dolgo, kar dobijo Irci povelje, pošiljati vso svojo volno na Angleško, da se tam v angleških tovarnah izdela. In zdajci so delali Angleži, kar so hoteli in prodajali, kakor so hoteli, — tujcem pa — Ircem nazaj. Bil je čas, ko je bila vsa kupčija z Irci prepovedana; in kdor bi se bil zarad kupčije z Irci pečal, bil je za ogleduha sojen in obsojen. Za tako in enako djanje pač ni besede!
In kakšne postave so bile za mornarstvo? Irska ni mogla imeti kupčijske zveze. Vsaka barka morala se je izložiti v angleški luki, čeravno ima Irska sama zato najlepše prostore. Zato pravi Swift: „Izvrstne luke so jim toliko na korist, kakor lep razgled jetniku v temnem stolpu zaprtemu!“
Pa kaj ribštvo? Ribštvo so krivične postave tudi tako zatrle, da si morajo Irci iz Škotske ali pa Angleške slanikov in drugih rib dobivati, čeravno imajo doma veliko vodá, ktere redijo najokusniše ribe — a te se pojedó na Angleškem! Pa ko bi prepovedovali Angleži ribštvo le po rekah, bi še bilo; oni gredó dalje, prepovedujejo, kar se drugod ne godi — tudi po morji. Ko bi se zrak prodajal in bi bil kupčijsko blago, kdo ve, če bi bili ohranili Irci še pravico, ga dihati?
Hočemo govoriti še o poljedelstvu? Ena beseda je zadosti: Irci nimajo svoje zemlje; domačo zemljo morajo jemati v najem od tujcev, kteri jih prepodijo tudi s tega najetega zemljišča, kadar jim ljubo in drago, tako kakor čredo, ki se pase po livadah, jih pometejo, kakor smeti iz hiše! Gospodarji imajo svoje ljudi, kteri večkrat s kruto silo najemščino iztirjavajo in seveda pri tem tudi sami obogateti želijo. Kadar si sami ne upajo prepoditi jih, pride jim vojaška sila na pomoč; po vsej Irski so nalašč v ta namen razpostavljene vojaške čete: kakih 12.000 mož. In med tem, ko vzdržujejo bajoneti ljudstvo v strahu in obupnosti, stopi poveljnik v borno kočo, razpodi ubogo družino, dá znamenje in v nekterih trenutkih je vse razdjano: vrata, okna, (ako jih je kaj), zidovje, streha, vse! — V desetih letih (piše škof Dupanloup, po kterem so večidel ta sporočila zapisana) od leta 1841 do 1851 je bilo 270.000 koč tako podrtih! — in v enem samem letu 1849 je bilo — po javnih sporočilih — 50.000 družin tako rekoč na cesto pod prosto nebo vrženih! Ganljivo je brati enake dogodbe iz Irskega, kakor se mnogokrat bere. Država Ircev ne varuje, in neusmiljeni terjalci še čakati nočejo, da bi si med tem drugo stanovanje poiskali. Na tisoče jih je pomrlo, ker niso imeli ni strehe, ni živeža!
V neki taki koči — bila je izmed boljših, kajti imela je okna in slamnato streho in pa še hlev zraven — v nekej takej koči ležala je na smrt bolna žena. Pokliče duhovna. Duhoven se prestraši, ko pride, kajti pred kočo zagleda nektere može s kravami in koj spozna, kaj ima to pomeniti. V deželi namreč je bila takrat živinska kuga. Zato so protestantski posestniki na Irskem sklenili, s tem si dobro živinsko kupčijo zagotoviti, da so ljudi iz koč prepodili in si tako hlevov za svojo kupilno živino preskrbeli. Zato je videl duhovnik tam čakati živino, češ, kdaj se jej bodo ljudje — katoliški Irci — umaknili! Gospodar se vstopi pred kočo, klobuček svoj v roci držé prosi, lepo prosi, naj bi mu saj do jutri odlog dali, ker danes ne more. Ni mu za se, ni mu za ženo, tudi ne za otroke, le zavoljo svoje matere prosi, za Božjo voljo prosi, ker je na smrt bolna. „Saj veste, gospodje! pravi, veste, da se nisem nikdar puntal, da sem zmiraj redno oddajal najemščino in desetino, pa zdaj — samo zdaj sem primoran se vstavljati. Kdo izmed nas, bi si dal svojo lastno mater kar tje ven na polje vreči, ko bi vedel, da je blizo smrti — in bi se Boga ne bal? ter bi mu srce ne počilo v prsih? Vedite tedaj, gospodje! danes še ne morem iti, pa svoj hlev vam prepustim, ter sem voljan vse storiti, kar sicer zahtevate.“ — Mešetar začne kričati, češ, da mu je dolžnost zavarovati žival, ki je toliko novcev stala. „Poslušajte me, gospod — začne gospodar bolj natihoma, ker premaguje se, čeravno je vse vse vrelo po njem — poslušajte me, gospod! ne bilo bi prav, ko bi me ne poslušali, človeka lehko tudi v obupnost pripravile, in ko bi to storili, ne bilo bi prav. Smrt nam je že prav blizo, okrog postelje moje ljube matere hodi — in že steguje svoje mrzle prste po njej. Oh tako dobra je bila moja mati, ljuba mati moja! Za me je delala, za me zmrzovala, za me stradala. Ali veste, kaj je lakota, kaj mraz, kaj delo? O, ne, vi ne morete verjeti, kajti vi niste katoliški Irci! Naj li nesem zdaj, po noči, svojo umirajočo mater ven, da umrje na mokrih tleh? Ali smem dovoliti, da žival stoji tam, kjer ona leži, da jo žival prežene iz koče? Ne, zakliče — zakliče obupno — ne, tega ne storim! Vi me lehko umorite, lehko pomorite vse moje otroke in mojo ženo — a moje umirajoče matere se mi nimate dotakniti — tega mi ne smete storiti!“ In v teh besedah zavihti svojo batino, edino orožje Ircem, s tako močjo, da vsi prestrašeni odstopijo. To ni, kar si bodi, kadar obupajoči sin svojo umirajočo mater — svojo preljubo mater — brani! — V tem trenutji pride duhoven. „O, gospod! čestiti gospod! pomagajte mi, da ne bom umora kriv!“ Ves pohleven gre zdaj, batino položivši zraven sebe, z duhovnom noter, poklekne ter sklene svoje roki. Velike, debele solze se obesijo na njegov rujavi obraz — pa ne obriše si jih, počasi mu tekó doli in se skrivajo mu v gosto brado. Duhoven razpne svoje blagoslovljene roke nad umirajočo in glasno moli za njo poslednje cerkovne molitve. Smrtne težave ne trajajo dolgo, duša zapusti onemoglo truplo, ki je svoje dni toliko pretrpelo! Sin zatisne široko odprte oči mili materi. Kmalo pride spet mešetar ter s silnim glasom tišči, naj se zdaj, ko nima več izgovora brž odpravi, kajti dalje ne more nič več odgovoren biti za krave, ki so večernemu hladu izpostavljene — naj se tedaj pred ko more spravi z ženo in otroci. „Kakor drago“, spregovori tužni gospodar, ter gre s svojo družino. Žena vzame svoje 8 dni staro dete v naročje, skrbno ga zavivši v svoj rujavi plašč; trije se ji za obleko poprimejo in plašno k njej pritiskajo, najstarejši dečki ženó krave in prešiče — eden pa nese kuretino v košu. Tako se je umaknila človeška katoliška družina neumni prodajalni živini! In kaj gospodar? Nobene stvari ne vzame iz hiše, v kterej je bil rojen, le najdraži zaklad, truplo svoje ljube, nepozabljive matere, prav rahlo zadene in varno nese, kakor bi se bal bolečine delati — nič ne govori, le moli, joka in natihoma zdihuje ter materi blagor kliče, ki je rešena iz tužne solzne doline. Milijon besedi bi mu ne povedalo toliko, kakor ta edini mrlič![1]
In res, če se prav prevdari življenje in smrt ubozega irskega kmeta, je pač jasno, da se mu mora smrt sladka zdeti po takem življenji; kajti kaj mu je to življenje? Nepretrgana nit različnega trpljenja, ki se začne zanj v zibelji in se konča v grobu. Pa kaj pravim „v zibelji“, saj zibelji prav za prav še nima. Irski otrok je odrejen s slabim, nezdravim mlekom svoje stradajoče, preplašene matere. Izraste v zakajeni koči, ki ga komaj varuje dežja in vetra; tu preživi svoja otročja leta, slabe podzemljice so že njegova otročja hrana, cunje njegova pičla gorkota. V mladenških letih pride delo, ki se odraslemu pomnoži in komaj zadostuje, da izplača najemščino in od lakote ne umrje. Zmiraj tista koča (ako mu je „podiralna čreta“ ni pokončala) z blata, kjer je za dimnik ljuknja v streho, za okno ljuknja v steno. Za obleko cunje različnih barv in koščekov, ktere že v pregovoru kot „irske cape“ dalječ slovijo; za hišno pripravo nekaj slabih stolov; za hrano krompir in voda; za ležišče slama in košček odeje; delo njegovo po želji gospodarja „landlorda“; za sovražnika posestnik in trjavec najemščine in postava; za tolažbo, res da, njegova žena, otroci in duhoven njegove vasi; za edino upanje v prihodnjosti mu je Bog. Tako se rodi, živi in umrje na tisoče ljudi na Irskem. Srečni še, ako morejo tam umreti, da niso prisiljeni izseliti se, da ni treba lakote umreti.
- ↑ *) Tacih in enacih vnebovpijočih preganjanj se še mnogo nahaja v Irskih spominkih; angleški pisatelji sami jih ne zakrivajo.
4. Kakošni so Irci!
urediKdor je vse pazljivo bral, kar smo do zdaj povedali, bo rad pritrdil besedam, ki jih je v zboru l. 1854 izgovoril gosp. M. Bright: „Nihče ne more popotovati, da bi ne spoznal, da se je grozovito hudodelstvo zgodilo po vladi, kterej je podložno ljudstvo teh krajev; spoznal bo, da tu je najtužniša dežela na svetu, kraj, kjer se največ solz pretoči in gotovo se bode čudil, kako pač to, da irski narod ni že zdavno popolnoma zatrt, ni popolnoma zginil?“ Pač res se je čuditi temu. Le kdor pozna to ljudstvo po njegovej znotranjej lastniji, temu bo jasno, kako da v tolikih stiskah vendar ni omagalo, ni bilo uničeno, temuč je njegovo število še vedno obilno vkljub mnogim vojskam, ki jih je imelo — rekel bi — z domačim sovražnikom.
Dva stebra sta, ki vzdržujeta irski narod. Poglavitni steber je vera in sicer živa, djanska vera. In vera, kadar gre v glavo in v srce ter odtod v življenje — taka vera je močna, da prestavlja gorovje! Drugi steber, ki prvemu pomaga podperati še tako težko pezo, — je neoskrunjeno domoljubje — patrijotizem!
Nam za nauk in vnemo naj še o tem dvojem tu nekoliko spregovorim.
Vera daje moč, sem rekel. Kdor že tega ne more lehko umeti, naj bere verjetna sporočila o prvih krščanskih mučencih; potem naj se obrne tje gori proti severo-zahodu in prepričan bo rekel: „Vera očetov je navduševala Irce, da so mučenci postali in — ostali vsa stoletja!“ Nič jih ni bilo v stanu premagati; ne krivične postave, ne tristoletno preganjanje, ne tiransko zatiranje! Raje so stradali, raje zapustili dom in vse ter v pregnanstvu v tuji deželi raje preživeli svoje dni, kakor da bi bili izdali svetinje, svoje očetnjave. Angleška se je vklanjala svojim krivoverskim kraljem ter nekako brezskrbno lehkodušno položila svojo vest pod jarem Henrika VIII., Edvarda, Marije, Elizabete, Kromvella itd. — Irska se je slavno vstavljala, nepremagana v trpljenji bila je zmiraj tudi nepremagljiva v veri. Ne krivoverstvo, ne razkolništvo je ni moglo okužiti, vera ostala jej je deviška. Vse je doživela blaga deželica, le — odpadla še ni!
In še dan danes nima sv. cerkev na vsem svetu naroda, da bi bil bolj iz srca vdan rimskemu stolu, središču krščanstva — da bi bil bolj srčen v veri, bolj veren v življenji. Kteri obiščete to deželo, pojdite v njihove cerkve in oglejte si to ljudstvo pri molitvi; te uboge žene, uboge može klečijoče s pripognjenim obrazom, na prsi se trkajoče: kje boste našli živejšo genljivišo podobo pobožnosti in človeškega ponižanja pred Bogom? Ali vam bo mogoče brez ginjenja poslušati pri povzdigovanji presv. hostije njihovo zdihovanje, glasne molitve za svoje očete, za matere, sinove, za svoje pregnance, bolnike, za svoje sovražnike? — Kako prisrčna ljubezen in tesna zveza je med irskimi katoliškimi duhovni in ljudstvom! Plačevati morajo tisoče in tisoče za krivoverne duhovnike, kojih ne potrebujejo, in vendar zraven še za svoje lastne katoliške duhovne skrbijo z darovi svoje revščine. Duhovni pa so tudi zadovoljni, v revščini raje živijo, kakor bi bili odvisni od krivovercev in bi ne mogli po svoji vesti in dolžnosti skrbeti za svoje ljubljene, tolikanj preplašene in begane ovčice. Genljivo je brati, kako še v novejšem času prostovoljne darove donašajo, da si nove krasne cerkve zidajo ali pa svoje stare priproste popravljajo in kinčajo!
Dokler pa je kak narod za svojo cerkev in službo božjo vnet, se ta njegova vernost tudi kaže v vsakdanjem življenji: je zmiraj in povsod zvest, čvrst in kreposten. Že je bilo omenjeno, kako se je od nekdaj pri Ircih čislala in varovala najlepša čednost naše sv. vere — sv. čistost — prekrasna nebeška čednost, ki mladim in starim ovija okrog bistrega čela nepopisljiv čestit in bliščeč venec, čednost, o kterej se mora reči: blagor narodu, pri kterem se sploh čisla in varuje, gorje deželi, kjer razsaja in mehkuži nasprotna pregreha, propad mu je blizo dušni in telesni! In ravno na Irskem nahaja se še rod, o kterem govori sveto pismo — casta generatio — čisti rod, kjer se hrani s spoštovanjem samega sebe čast domačega ognjišča, svetost zakonska, glas dobrega imena, spoštovanje očeta, matere, starih. Tu pričajo javni zapisniki, da so prestopki skor nepoznani in če se primeri kje, ne ostane brez poboljšanja. „Ako se kje prigodi taka nesreča, prideta oče in mati, oba priletna, naslednjo nedeljo v cerkev, s svečo v rokah, poklekneta pred altar in glasno prosita za odpuščanje Boga in ljudi zavoljo pohujšanja, ki ga je dal njihov nesrečni otrok.“ Uboga, nesrečna dežela zares, vendar ohranila si je drag zaklad, ki se ne kupuje za denar, in se zlasti pri oholih, v obilnosti živečih narodih zastonj išče. Zato dohaja odtod toliko mašnikov in misijonarjev v tuje kraje, zato najdeš po svetu toliko svetih devic, nun in usmiljenih sester z Irskega, v Ameriki, v Avstraliji in drugih angleških naselbinah, zato tudi hrabri vojaki irski, ki so se skazali doma in v tujih deželah!
Veliko so si že truda prizadjali Angleži, da bi tudi tod razširili svojo krivo vero. Imajo tako imenovane „workhouse“ hiše, kamor se jemljejo in silijo sirotni zapuščeni ali najdeni irski otroci; te so v protestantskih rokah, ki vse storijo, da bi jih v krivi veri izredili. Pa pobožni Irci se ubranijo, če je le mogoče se ubraniti. Grenljivo je brati, kar je nek Irec pravil: „Vprašan sem bil, ali hočem svoje otroke v to šolo pošiljati? Djal sem, da nikakor ne. Kmalo potem dobim povelje, zapustiti, kar imam v najemu. Tedaj sem poslal svoje otroke v šolo, pa sem jih koj spet nazaj vzel. Nisem mogel več jesti kos kruha, ki bi mi bil teknil. Čutil sem, da sem delal zoper svojo vest in zoper Boga.“
Še en zgled, kaj je vera Ircem. Ko je prišel dan volitev, je nek preplašeni oče, ki se je bal za prihodnjost svojo in svojih otrok, že hotel zoper svoje katoliško prepričanje voliti. Zdajci stopi njegova žena Brigita predenj ter resnobno reče: „Ne, spomni se svoje duše in prostosti!“ In mož uboga, če tudi mu žuga najhujše gorje.
Omenivši to domoljubno djanje, naj konečno še hvalo izrečem Irskemu domoljubju.
„Med vsemi čutili, koje je skrila previdnost Božja v globočino človeškega srca, da mogočno prevzemajo vso dušo človeško, je eno najblažih, najmogočniših in nepremagljiviših, ravno ljubezen do domovine, do rojstnega kraja, do zemlje, ktera krije kosti naših prednikov, in ima tudi naše enkrat pokrivati. Pa kje je to čutilo tako živahno in strpno, kakor pri Ircu? To je čast tega ljudstva, in pozdravljam ga z vsem spoštovanjem svojega srca: oh! to ni njegova sreča, pač pa mu je večna čast, da se strastno oklepa svoje nesrečne dežele; da nosi v svojem srcu vtisnjeno nezbrisljivo njeno podobo, da je nikdar ne zgubi iz spomina! Pa če je zanj najbritkejša žalost, je od strani njegovih gospodov najsramotniša krivica, da zamore le tako ubežati grozoviti lakoti na rojstnih tleh, ako žalostno potegne v tujo deželo! Oh! kadar ubogi Irec, pregnan zavoljo lakote iz svoje dežele, stopi na veliko brodovje, ki ga ima nesti čez široko morje, v daljne kraje; kadar zapusti svojo ljubo domovino Irsko, ki je ne bo nikdar več videl; kadar se zadnjikrat ozre nanjo: koliko solz v njegovih očeh, koliko zdihljejev v njegovem srcu, in do zadnjega, kako nezbrisljivi tužni spomini, kaka podoba oddaljene domovine! Toda ne, ona mu ni nikdar oddaljena, ona je tu v njegovem srcu vedno pričujoča. Irec ima za vselej le eno domovino. Po Amerikanskib bregovih, po Avstralijskih gozdovih, na ktero stran, v ktere kraje koli ga zanesó valovi, domovina ga povsod spremlja: je njegova prva, je njegova zadnja ljubav! On ima eno samo misel, eno samo zabavo, en sam spomin: Irska, zopet Irska, vedno Irska! Kaj pravim? saj je večkrat v resnici tu pred njegovimi očmi, kajti, kadar jo za zmiraj zapustijo, večkrat vzemó seboj nekoliko prsti svojih ljubljenih tal! — Med siromašnimi zvežnji, v ktere zmečejo svoje burne cunje, imajo tudi enega, kamor skrbno položijo nekoliko prsti svoje ljubljene domovine, rušo iz svoje vasi, da bi ozelenela in scvetla pri koči kje tam daleč v gozdovih Avstralije ali Amerike, kjer imajo umreti, in da bi imeli tolažbo včasih jo pogledati sami; pa tudi svojim otrokom pokazati košček te preljubljene prsti.“
In za koga delajo Irci, kadar so v pregnanstvu v tuji deželi? Za dom, za svoje! — Reklo se je, da so Irci tako zapuščeni zavoljo svoje lenobe. Toda poglejte Irca v Ameriki, kjer je zemlja njegova, koča njegova, kjer ga ne plaši vedno preganjalna sila, kjer mu je zagotovljen sad njegovega dela! Kako je delaven! kako stanoviten in vspešen! Najboljši delavci so tam Irci; priča temu njihov zaslužek. In kako obrnejo svoj zaslužek? O blagi ljudi! Kar prislužijo, vsako leto pošljejo na Irsko svojemu staremu očetu, svojej ubogi materi, svojim tam ostalim bratom in sestram, koje so zapustili, ko so šli v daljne kraje delat zanje, da bi jih ložej preživili, kakor jim je bilo doma mogoče. Kdo bi verjel, kako veliko pošljejo vsako leto domu! Javno sporočilo kaže, da vsako leto 25 milijonov frankov!!
Oglasi se tedaj blagi pesnik zelenega otoka, smaragdnega Erina, Tomaž Moore! ti znaš najbolje opevati svoj dom in njegove bolečine, zapoj: „Tebe naj se spominjam? oh dokler bo kaj življenja v teh prsih, ne pozabim te, kakor si tudi zapuščena domovina: dražja si v svojih bolečinah, v svojih temnih meglah in nevihtah, kakor drugi svet o najsvitlejšem dnevu! — Ko bi bila prav taka, kakoršno te želim, velika, slavna in prosta, prva cvetlica sveta, prvi biser morja: pozdraviti bi te mogel z večim veseljem, z večim ponosom na čelu: bi te pa li mogel bolj ljubiti? — No tvoje verige, ki rožljajo in tvoja kri, ki se pretaka, te našim srcem le tolikanj bolj prikupijo: in otroci, kakor mladiči samotarskega pelikana, pojejo ljubezen v sleherni kaplji krvi, ki teče iz tvojega srca!“
Te pesniške besede so genljive, a še genljiviša je ruša domače zemlje, ki jo vzemó Irci seboj čez morje na tuji svet, genljiviša je svota 25 milijonov frankov, ki jih pošiljajo vsako leto — sad svojega truda in potu — v svoj ljubljeni domači kraj!
Nikar se le samo čudite takej veri, takemu domoljubji, temuč roko na slovenske prsi — sklep in djanje!
Pristavek.
urediNikakor ne morem iz rok položiti teh vrstic, da bi — saj nekoliko — ne omenil največega moža irskega, preslavnega Danijela O’Connella, kojega stoletnica se je ravno l. 1875 tako veličastno prestavljala med navdušenimi Irci, da je njihov glas daleč na okrog odmeval in se slišal po vesoljnem svetu, povsod, kjer še navdušena katoliška srca v človeških prsih bijejo.
Ni mi pa namen, tukaj globoko se spuščati v politično delovanje, britkobno preganjanje slavnega Danijela, ker to dolžnost je že slovenski časnikar spolnil, edino le njegovo vernost in pobožnost hočem še tukaj pohvaliti. Zakaj, kakor se vidi, bo treba res v preteklosti ali pa drugod med druzimi narodi tolažbe si iskati, ako pomislimo, da naši mladi ljudje, ki gredo v veča mesta više učenosti iskat in bi imeli biti enkrat naši možje, naši zastopniki, postajajo za sv. vero čedalje bolj mlačni, mrzli, ledeni — tako ledeni, da bi še druge zraven sebe radi v led spreminjene videli.
Od dobrih staršev dobro izrejen, od Boga s prelepimi darovi uma in srca obdarovan, je blagi Danijel že od mladosti vse svoje moči in sile na to obračal, da bi mogel enkrat svoje nesrečne sodeležane oprostiti, osrečiti. Kot dober katoličan se je bal punta in že v mladenških letih sprevidel, da, ako je kdaj rešenje upati, je to le mogoče na postavnih tleh, nikakor pa ne kar na vrat na nos s puntom in vstajo, kakor je bila pričela neka druhal, kteri se je pa mladi O’Connel kmalo odpovedal. — Kako pa je to težko, zdražene ljudi zbirati v družbe pa jih v miru ohraniti; nevedne, vsega naveličane privaditi, da tiho prosijo, potem pa mirno čakajo; ljudstvo v tako imenovane „tabore“ sklicevati, pa postave ne prezirati; sestradano ljudstvo pri zborih in volitvah pijanosti ter vsega krega in pretepa obvarovati; kako težko je to, se kar popisati ne da! Kdo se ne bo tedaj čudil O’Connellu in čudé se popraševal, od kod toliko vspeha?
Res, da ga je previdnost Božja obdarila z nenavadnimi darovi, ki so se po krščanski izreji pri očetih Jezuitih precej od začetka tako lepo razvijali, da je njegov učenik naravnost pisal stricu: „Ta mladeneč je namenjen v človeški družbi nenavadno nalogo sprejeti“; bister um, ognjena domišljija kazala se je v njegovem ostrem očesu; ljubka prijaznost in prikupljiva dobrotnost brala se mu je že na ustih; ljubeznjivo rahel doneč glas, ki se je zdaj ostro, zdaj pohlevno, zdaj resno, zdaj dovtipno razlegel, priljubil ga je pri viših, kterim je najtežavniša vprašanja umno in tehtno znal razkladati, pa tudi pri priprostem ljudstvu, kojega nagnjenja in slabosti, želje in zahtevanja, potrebe in rane, vse življenje je dobro poznal in tudi je znal porabiti: vendar sv. vera, globoko vkoreninjena vera in pobožnost ohranila ga je zmernega in treznega, zdravega in krepostnega; molitev, milost sv. zakramentov in zaupanje v Boga, dajalo mu je po vsaki zgubi ali dobitki novo moč, novo življenje. Tega, ravno tega pa večidel manjka tako imenovanim velikim možem.
Čeravno je imel po svojej nalogi, ki si jo je za vse svoje življenje odločil, sila veliko dela, vendar ni nikdar zanemarjal svojih verskih dolžnosti. Že v mladosti se je bil pri Jezuitih privadil zgodaj vstajati in to navado je pridržal vse svoje življenje. In le tako, da je vsaki dan že koj prve ure si v prid obrnil, je mogel kos biti svojim težavnim, vsestranskim orjaškim opravilom — je mogel zraven še vsak dan k sv. maši iti. In vsak dan pri sv. maši biti, ali je mogoče večo hvalo izreči možu, ki je bil tako velik, da so mu bili na besedo milijoni pokorni!
O, ni ne prepustil veliki O’Connel molitve le priprostemu ljudstvu, molil je, veliko molil tudi sam in ni ga bilo sram sv. zakramentov z reveži skupno sprejemati. Lepo je, kar je pripovedoval nek Irec orleanskemu škofu.
Bil je ta Irec velik častilec O’Connellov, in ga je šel večkrat poslušat v zbore. Nek pozimski večer, februarja mesca, bila je v parlamentu velika debata (obravnava), ki se je zavlekla do dveh zjutraj: O’Connell je govoril zadnji in skor dve uri. Slišal pa je bil omenjeni Irec, da ima O’Connell navado vsako nedeljo in vsak praznik k sv. obhajilu iti, pri sv. maši ob šestih v neki katoliški kapelici, kakoršne so bile tedaj v Londonu. Rekel je sam pri sebi: „Tu imam prelepo priložnost videti, kako je zvest svojim verskim navadam.“ Tako mislé gre v zeló slabem vremenu, v malo kapelico; a velika je bila njegova žalost, da ni tu zagledal druzega, kakor nektere dekle in uboge delavce. Vendar mislil si je sam pri sebi, da dan tolikega truda, dokončan z dolgim govorom že tako pozno v noč, je pač zadosten izgovor. Potem kmalo, ko se privadijo njegove oči te mačnosti uborne kapelice, zagleda ob stebru moža visoke rasti, v plašč zavitega. Srce mu pove, kdo je ta človek. Ko pride obhajilo, odloži O’Connel — kajti on je bil — svoj plašč, in poklekne k sv. mizi, v sredi svojih ubogih sodeželanov.“
Ker dober katoličan, bil je dober oče svoji družini, zvest mož svoji soprugi, ljubeznjiv prijatelj svojim tovaršem, radodaren dobrotnik revežem, vsemu ljudstvu neustrašen zagovornik. Najrajše se je veselil, kadar mu je čas pripustil, pri ljubljeni družini v domači hiši. Britka žalost mu toraj presune srce, ko mu v 35. letu srečnega zakona ljubljena žena umrje. Pa prav po katoliško si gre tolažbe iskat v cistercijenski samostan (v Monnt Mellerey) k duhovnim vajam, da z resnobnim pogledom vidi tudi svoj konec čedalje bolj se bližati. Menihi ga sprejmó s procesijo pri samostanskih vratih, in ko ga v kor pripeljejo, zapoje vsa samostanska družina zahvaljeno pesem „Te Deum“. Veliki mož je že marsikako čast sprejel, pa takó ga še ni nič ganilo, kakor „Te Deum“ v samostanski cerkvi. Bilo mu je, kakor bi nekako čutil sprejetje v večnosti po dolgem delu in trudu.
Vendar tako hitro še ni imel iti vživat plačilo za svoj trud; čakalo ga je še težko delo; prestati mu je bila še najhujša krivica. Češ, da mir kali, da je zarotnik itd., klican je bil pred sodbo in 30. maja 1844 obsojen za eno leto v ječo, in precejšno denarno kazen. Sodnik Borton je obsodbo jokaje bral ter komaj končal. Blagi O’Connell pa je le na to mislil, kako bi ljudstvo pomiril, in šel je v zapor rekši: „Bodi Bog zahvaljen! za Irsko sem v ječi!“ Bil je sicer še dosti po človeško postrežen v ječi in že v začetku septembra je prišlo sporočilo, da je viša sodnija sodbo ovrgla, da je tedaj prost. Nezmerno je bilo veselje povsod. O’Connell skor ni mogel dalje, vse ga je hotelo videti, pozdravljati; reče jim, naj bodo sicer veseli, „ker srečni tiček mora žvrgoleti“, vendar naj se mirno k počitku spravijo, pa Boga zahvalijo za to milost. Drugo jutro, 7. septembra gre na vse zgodaj še nazaj v ječo, da tam dokonča devetdnevnico, ki jo je bil z drugimi katoliškimi jetniki notri pričel v čast Materi Božji za praznik njenega rojstva. Ne pozabi v svojem veselji tudi žalostnih ter odkupi 40 jetnikom prostost. Spet drugi dan, 8. sept. na mali Šmaren je bila slovesna sveta maša in „Te Deum“; in kakor v glavnem mestu, so po vsej Irski klečé hvalili Boga za toliko veselje; preganjanje storilo jim ga je še tisočkrat ljubšega in častitljivišega!
Komaj oproščen gre zopet na delo za dom in vero. Pa čedalje bolj mu peša zdravje. Sitna pravda in ječa je bila za skor 70 letnega moža prehuda poskušnja. Slaba letina 1846 je bila vzrok hude hude lakote. Še enkrat poskusi častitljiv starček svoje moči ter hiti 26. januarja 1847 v London, da bi vlada na pomoč prišla. Pa njegova prošnja je bila zavržena in njegovo srce vsled tega še bolj potrto.
Zdaj nevarno zboli. Zdravniki mu svetujejo, naj gre v gorkejše kraje. Tudi sam je že zdavno hrepenel romati v središče krščanstva, na grob sv. aposteljnov Petra in Pavla. V Rimu pri nogah sv. Očeta Pija IX. upal je končati svoje življenje, ktero je bil vse katoliški cerkvi v službo posvetil.
In res se poda na pot ter vzame seboj svojega duhovnika, dr. Miley-a in dva sina ga spremita. Pa že v Genovi nastopi nevarnost tako velika, da starček najhujšega pričakuje in sv. zakramentov želi. Bilo je 15. majnika ob dveh zjutraj, ko stopi 88 letni viši škof genoveški s presv. zakramentom v bolnikovo sobo. O’Connell je bil že zeló zeló slab, vendar še popolnoma pri zavesti in z veliko pobožnostjo sprejme sv. zakramente za umirajoče. Najsvetejše ime Jezus, „Spomni se“ sv. Bernarda, in vrstice sv. psalmov bile so mu vedno na jeziku. Njegove misli so bile zdaj le za Božje reči: zadnjih 40 ur ni za drugo besedo ust odprl, kakor za molitev. Vse svoje življenje je svojo vero spoznal, prisrčno ljubil, zvesto spolnoval: zdaj mu je bila mogočna tolažba v smrtni temoti. „Pripravljanje za smrt“ sv. Aifonza Ligvorija so bile zadnje bukve, ki jih je bral; pri njem so jih našli, in poznalo se jim je, da jih je pogosto rabil.
O’Connell je umrl še tisti dan v saboto ob pol 10 zvečer. Smrt njegova je bila lahka, mirna; umrl je klicaje ime Jezusovo in Marijino, ravno v sredi Marijinega mesca, v saboto, ki je tudi še posebej Mariji posvečen dan.
Njegova zadnja želja, prelepa želja je bila, da „naj počiva njegovo srce v Rimu, njegovo truplo pa na Irskem!“ Ta poslednja želja tako lepo vse na kratko pové, kar se more sploh veličastnega povedati o tem imenitnem, nepozabljivem možu!
Zapuščino, ki je bila za Rim namenjena, preblago srce, v skrinjici počivajoče, prinesla sta njegov sin Danijel in dr. Milley v Rim. Msgr. Cullen ju je predstavil sv. Očetu. „Ker nisem bil tako srečen junaka krščanstva objeti, zakličejo Pij IX., naj vsaj njegovega sina objamem.“ Z največo vnemo sem bral sporočila o njegovih zadnjih trenutkih; njegova smrt je bila zares blažena.“
Cerkveno opravilo za ranjcega je bilo, kar se da, slovesno 28. in 30. junija. Celi teden so umetniki raznih vrst pripravljali in kinčali prelepo cerkev sv. Andreja della Valle za to veličastno slovesnost. Od vrha do tal je bila cerkev s črnim žametom zlatoobrobljenim preprežena, da je bila že sama ob sebi, kakor velik grob. Pred velikem altarjem se je vzdigoval velik, sprelep mrtvaški oder, z brezštevilno množico sveč in luči obdan, na vseh straneh ozališan z velikanskimi črkami, pomenijočimi slavno ime O’Connell. Po stenah bili so primerni napisi iz sv. pisma itd.
Za mrtvaško mašo bila je obleka iz papeževe kapele prinesena, papeževi pevci in zboren oršester so povikševali s tužnimi veličastnimi akordi sv. slovesnost, ki je bila tako velikanska in pretresljiva, da se ne da popisati.
Zlasti pa je bila vneta navdušenost rimskega ljudstva, ki se ga je na tisoče zbralo iz vseh stanov, da je bila velikanska cerkev kar natlačena, ko stopi slavni pridigar Oče Ventura na prižnico. Vse je strmelo in pazljivo poslušalo ves govor, ki ga je za tri ure le brati, in ga je tedaj slavni redovnik tudi na dva dni razdelil. Le nektere reči naj iz tega vnetega govora navedemo, ktere se posebno srčne pobožnosti O’Conneila tičejo.
„Kdo je bil tako pobožen, tako moliteven, kakor on? V sredi med brezštevilnimi deli svojega političnega aposteljstva, obtežen z mislimi, kako bi veliko ljudstvo, vzdržal pa še z večim se vojskoval, vendar ni nikdar zamudil, vsak dan pri sv. maši biti in en ali večkrat v tednu bližati se sodnemu stolu pokore in mizi Gospodovi. Nobeden ni imel toliko spoštovanja do imena Božjega, kakor on, in gorje mu, kdor bi ga bil vpričo njega po nevrednem imenoval. Nobeden ni tako prisrčno ljubil, tako visoko častil Kraljice nebeške. O njej je govoril ljudstvu, kakor o Materi ljudstva, in še se spominjamo vsi dneva, ko je ves plameč pobožnosti in ljubezni do Marije, oznanjal slavo prečiste Device vpričo več kakor stotisoč ljudi, katolikov in protestantov, in zdelo se je ljudstvu, ki ga je vse zamaknjeno poslušalo, da posluša kakega cerkvenega učenika ali očeta cerkvenega, slaviti veličastvo Matere Božje ter jej donečo hvalnico prepevati. Po svojem slavnem govoru, ki je imel katoličanom vrata v parlament odpreti, med tisto gromovito obravnavo, ko so se najslavniše državne osebe iz oči v oči med seboj borile, v tistem grozovitem trenutku, od kterega je bila odvisna Irska prostost ali sužnost: je ves miren stal O’Connell v nekem kotu sobane in molil rožni venec v čast presveti Devici, ktera je premagala vsa krivoverstva po celem svetu. Da! izročil je bil emancipacijo — rešitev svojega naroda iz sužnostnih verig — pod varstvo te velike gospe in od nje je pričakoval več, nego od svojega lastnega prizadevanja, in če je imel kak vspeh, je njej čast pripisoval.“
„Gotovo genljivo in ljubeznjivo je bilo videti največega moža združenih kraljestev, prvega boritelja katoliške cerkve, moža, ki je imel največ veljave na Irskem, kterega so se na Angleškem najbolj bali, kteremu se čudi vesoljni svet, kako se vdeležuje v cerkvi med ljudstvom vseh ljudskih pobožnosti, s tisto ponižno priprostostjo, pobožnostjo in pohlevnostjo, kakoršno prevzetna učenost in ohola velikost, sicer le prerada prepušča onim malim, ki jih ima za najbolj ničeve na svetu! ... In zares, kdor zakriva čutstvo prave vere in se sramuje njene zapovedi očitno spolnovati, kaže slabost in sicer največo izmed vseh slabosti, ktero zato tudi navadno nahajamo le pri slabih dušah, puhlih duhovih, pri ženskih in mlajših ljudeh. Pravi genij pa je od nekdaj veren in se tudi očitno tacega kaže ter puhljega strahu pred ljudmi ne pozna.“
„S sv. imeni Jezus in Marija so ugasnile slednjič ustnice tistega mogočnega glasu, ki je zdrizal zemljiski krog in potlej se je povzdignil proti nebu veliki duh, ki si je bil pridobil čudenje sveta. Ni mu bilo dano, prikazati se v zemskem telesu v Rim. Prišel pa je semkaj v duhu in po svojej nežni ljubezni je tudi takorekoč tukaj umrl. Kajti njegova zadnja volja je bila: „Moje telo na Irsko, moje srce v Rim, mojo dušo v nebesa.“ Kakošna oporoka, kaka zapuščina je to! Si li morete misliti pobožniši testament! Irska je njegova domovina, Rim je njegova cerkev, v nebesih je njegov Bog. Bog, cerkev, domovina, ali z drugimi besedami: Veličastvo Božje, prostost cerkvena, blagor domovine njegove, to je bil velikanski vzor vseh njegovih djanj, to blaga edina težnja njegove ljubezni. On ljubi svojo domovino, zato jej voli svoje telo; še bolj ljubi svojo cerkev in zapusti jej svoje srce; še bolj kakor cerkev ljubi svojega Boga in Njemu izroči svojo neumrjočo dušo!“
Truplo njegovo se je še le avgusta 1847. na Irsko preneslo in je bilo v glavnem mestu Dublinu skor po kraljevo sprejeto. Na tisoče in tisoče priprostih in imenitnih ljudi ga je spremljalo v groba mirni dom. Živel je 71 let, 9 mescev, 9 dni. Njegov spomin je vsekan v kamen in jeklo v Rimu in na Dublinskem pokopališču; najboljši pa in najtrajniši spomin si je postavil v ljubečih in hvaležnih srcih Irskega naroda, ki ga nikdar ne pozabi!
Naj v miru počiva!