Iskrice v Primorskem listu

Iskrice

Izdano:	Primorski list 10. januar 1896. Letnik 4, številke 2, 7, 8.
Viri:	2 7 dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sreča

Živimo ob vtisih novega leta. Dragi bralec, gotovo veš, da je tudi pri nas navada, da si voščimo ob vsakem novem letu »srečo«. Kdo si ni voščil, ali pa prejel voščila – vsaj od svojih najdražih? Upam, da ni mej bralci vrlega »Pr. Lista« nobenega, kateri bi mogel in hotel trditi, da ima poleg Boga le sam sebe na svetu! No, eno je resnično, da se je prav obilno voščilo na levi in desni, v palačah in prostih kočah, ustmeno ki pismeno ter po časopisih. »Srečno novo leto,« tako je donelo iz tisoč in tisoč grl, »srečno novo leto«, tako je odmevalo v tisoč in tisoč srcih! – »Sreča, sreča, sreča«: bila je vsem na umu in v srcu! – Kaj pa je prav za prav tista sreča, za katero hrepeni in neugasljivo gori srce vsakega človeka? Čuj, dragi bralec, jaz ti razjasnim, kaj je in kje je!

Pripoveduje se o nekem perzijskem kralju, da je obolel. Ves je bil iz sebe v skrbeh za svoje življenje. Kaj bi tudi ne bil, saj se mu je dobro godilo in srebal je iz polnih čaš vseh možnih posvetnih naslad. Popraševal je torej najpred pri svojih dvornikih, kaj bi mu bilo storiti, da bi si ohranil ljubo zdravje.

Njegovi prijatelji se dolgo, dolgo posvetujejo, a vse zastonj! – Kar pride nekemu dvorniku na um, da je vže čul, da tisti gotovo ozdravi, kateri se obleče v srajco od srečnega človeka.

Hajdi tedaj na lov na srečnega moža! – Takoj poprašujejo pri vseli, kateri so bivali v kraljevi palači in se solnčili ob kraljevi milosti: zastonj, ne najdejo nikogar, ki bi hotel reči, da je povsem srečen. Vsaki se izgovarja, da mu manjka to in to in tretje do popolne sreče in zadovoljnosti. Gredo tedaj z dvora v prestolno mesto in istotako iščejo in poprašujejo po kakem srečniku! – Vse kote prebrskajo: v palačah bogatincev, v umazanih ulicah, a vse nič ne pomaga! Srečnika in njegove srajce venderle ne vdobe.

Vsi žalostni in v skrbeh za kraljevo življenje razpošljejo oklice po celem širnem kraljestvu, da naj se išče in naznani človeka, ki bi se imel za srečnega. – In res, to zda! – Nekodi je životaril daleč v gorah vaški pastir o katerem se je poročilo na kraljevi dvor, da je srečen. Hitro se odpravijo v tisti kraj; polni upa in strahu poiščejo pastirja in, ko se prepričajo o resnični njegovi sreči, slonil je na mehkem mahu v sredi svoje čredice in na vprašanje, če je srečen, je zagodel na svojo piščalko prav odkrito veselo: »Na planincah fletno je, juheja, juhe,« ga poprosijo za srajco.- Pastir prav tako odkrito kakor na prvo vprašanje odgovori, da.je nima.

In v celem kraljestvu niso mogli dobiti srajce kakega »srečnika« — čuj dalje! Neka vojvodinja v Parizu je brala to prigodbo. Ker je imela dosti časa in jo je veselilo, šla je tudi ona na lov na srajco kake srečne osebe.

Kot vojvodinja je imela širom sveta zveze pri mogočnikih, kateri so ji šli vsi radovoljno na roke v tej zadevi. Ali tudi njih trud je bil zastonj, kakor prizadevanje perzijskega kralja.

A glej! Leta 1859. prejela je nadvojvodinja kar nepričakovano pismo iz Magente na Italijanskem. Pismo je bilo od njene prijateljice izza mladih let, grofice X. Ta je bil vstopila v družbo vsmiljenih sester in tedaj je stregla ranjencem v italijansko-avstrijski vojski.

Vojvodinji se je vse nekam dozdevalo, da po pismu mora biti grofica najsrečniše bitje na svetu. Hitro se odpravi v Italijo in notri do Magente. Tam resnično najde grofico in prepriča se na lastne oči, da je presrečna v svojem stanu ter pri vseh težavah svojega poklica.

Hitro jo tedaj naprosi za »srajco«, ali kako ostrmi, ko ji grofica pove, da je ravno kar zadnjo vporabila za obvezo ranjenemu vojaku. – Kaj je torej »sreča« in kje je? Tako mnogi in tudi mnogotere menijo, da sreča je doma le v palačah in pri bogatincih!

Kako se pač motijo! – Ko je šel kardinal Mermillod nabirat milodarov za cerkev »Naše ljube Gospe« v Parizu, potrkal je tudi na vrata tedajne pijemonteške kraljice, katera je takrat bivala na Francoskem.

Ko vstopi v krasno in okusno opravljeni salon, najde kraljico vso objokano. »Verjemite mi,« spregovori ona, »več solze rosi na svilnate obleke kakor pa na platnene predpasnike kake kmetiške žene.«

Kaj je torej sreča? V bogastvu je ni našel perzijski kralj; v lepih naslovih, lepoti, zdravji je ni našla francoska vojvodinja, z jedno besedo: »Sreča« ne biva izven tebe v minljivih stvareh, sreča je v tvojem notranjem! – Sreča si ti sam sebi, sreče išči vsakedo sam v sebi, kakor pravi pregovor: vsak je svoje sreče kovač. Hrani si notranjo zadovoljnost, goji mirno vest, ne hrepeni po minljivem, bodi zadovoljen se svojim stanom, in srečo boš našel in srečen boš!

Materine solze

Koliko vpliva dobra mati na vzgojo otrok, nam spričujejo mnogi zgledi. To nam kaže tudi naslednja dogodba. V nekem mestu je živel mladenič, ki je bil v ponos in veselje starišev. Pa zabredel je v slabe tovarišije in vse je bilo drugače. Postal je pijanec, igravec in ponočnjak ter vedno bolj globoko padal v hudobije. Njegova blaga in pobožna mati je poskusila vse, da bi ga zopet spravila na pravo pot. Svarila ga je, žugala mu, prosila ga, spominjala njegovila obljub, pa vse je bilo zastonj. Nekega dne je prišel zopet pozno ponoči domov. Razburjen od močnih pijač se je vrgel na posteljo. Njegova mati pa ni imela počitka in miru. Ko je mislila, da vže njen zgubljen sin spi, je šla v njegovo izbo in, ko ga je videla ležati, jo obide silna žalost. Poklekne pred križ in dolgo časa moli in joka. Sin pa ni spal in je vse to gledal. Ko je mati nehala in se sklonila nad ljubim sinom, ste padli dve gorki solzi na obraz zgubljenega otroka. Kaker oglje so žgale te solze spridenega sina. Misel: »Jaz imam tako dobro mater, ki me tako močno ljubi, ki toliko zame trpi in jaz ji delam tako žalost,« tta misel ga je silno vznemirila in z veliko žalostjo napolnila njegovo serce. Napravil je trden sklep. Drugo jutro gre k materi, jo objokan prosi odpuščanja in trdno obljubi drug človek postati. Bil je mož-beseda. Od tega dne je zapustil spridene tovariše in napravljal veliko veselja svoji dobri materi. Toliko opravijo solze dobre, pobožne matere, ki v molitvi povzdiguje svoje roke proti nebu za svojega zgubljenega otroka.

Varčnost

Pripovedujejo nam o nekem krščanskem cesarju, da je imel na svoji pisalni mizi cele kupe belih praznih listkov ter pisemskih zavitkov Trgal jih je baje in rezal od pisem, katera je prijemal, da bi jih pozneje sam vporabil pri spisovanji.

Še žveplenk neki ni rabil brez potrebe. Kedar je v že imel luč, prižigal je ob njej, če je rabil še kaj druge luči.

Za obleko pa je imel štiri predale. V enem so bile najnovejše »uniforme« za parade ter za najvišje slavnosti; v drugem je hranil vže rabljeno obleko za manj slovesne prilike; v tretji je deval bolj obnošena oblačila za vsakdajno rabo; v četrtem pa je imel, kar mu je rabilo za doma v pisalnici ali v ožišem družinskem krogu. Trdijo, da je celo dal krpati obutev in – žepne robce. Je-li vse to zgodovinska resnica? Mi ne moremo priseči!

Kaj ne, na videz bi temu cesarju vsakdo mogel očitati, da je bil skopuh? Res, a ker je sicer znano ustno izročilo o njem, da je namreč bil velikodušen in posebno radodaren, smemo misliti, da je se svojim ravnanjem namenoma hotel dajati svojim podložnim lep nauk: varujte po moči, kar imate.

In glej, prav le to je varčnost. Varčnost – varčevati je prav to, kakor varovati. Varčen je torej, kdor o moči varje tisto, kar ima.

Imej dosti ali malo, varčnost ne povprašuje le po tem: obojno varje, malce in obilo. Zakaj: največe bogastvo brez varčnosti se razdrobi; sicer pa bo, kdor je v malem zvest, postavljen čez veliko.

Marshall in general Sutter sta bila našla v Kaliforniji zlate rudnike; varčevala nista, umrla sta v bolnišnici v Vašingtonu in bila pokopana ob državnih stroških.

Koliko trdnih hiš si poznal morda tudi ti. a njih nekedajni gospodarji, prej bogatinci, se morebiti opirajo ob beraško palico ali pa sicer lakoto špičijo! V mnogoteri vasi je bil, še ni dolgo, »gospod« skoro na vsakem voglu; a zdaj? O mnogih ni več ni duha, ni sluha!

Poznaš pa tudi druge, kateri še pred kratkim niso imeli nič, zdaj pa gospodarijo lepemu premoženju.

Le ozri se na okoli in preštej vse one, ki imajo kaj pod palcem v tvoji vasi, občini! Vprašaj se, kaj in kako je bilo z njimi pred desetimi ali dvajstimi leti, in potem govori odkrito!

Vem, pritrdiš mi, da največ tistih, kateri vživajo skromno blagostanje brez duhamornih skrbi za vsakdanji kruhek, so si opomogli z golim varčevanjem. Niso ne podedovali, ne obogateli slučajno, nikar celo z goljufijo ali oderuško kupčijo in so vender zdaj – vkolikor toliko samostojni in spoštovani možje, ko so bili poprej odvisni kmetje, najemniki, hlapci, delavci! Vidiš torej skrivnost – varčnosti?!

Ali, kaj pomaga samo vedeti, da si je kdo opomogel z varčnostjo; treba je tudi hoteti varčevati Vprašajmo jih torej, da nam povedo, kaj naj je storiti! Skoro vsi nam bodo odgovorili: »Nismo hodili v šole, a računili smo doslej, kakor hočemo tudi naprej.«

Nikar pa ne misli, dragi bralec, da so imeli kar cele pole računov, kakor kak oskrbnik; kaj še! poznali so le eno računico: »ne izdajaj nič po nepridnem« t. j. varuj po možnosti, kar imaš.

Le-to gospodarsko načelo učilo jih je ceniti tudi vsaki vinar. Vedeli so, da en sam vinar res ni mnogokaj; ali računili so, da vinar na vinar da goldinar.

Zato pa so tudi cenili vinar, dejal bi, kakor goldinar. Tiščali so ga in trikrat obrnili pod palcem, predenj so ga izdali. »En polič«, ena pipca tobaka, tako so modro ugibali, res ni dosti za enkrat; pa v enem letu se nabere na večkrat: kar je bilo v začetku malce, zraste črez leta v lepo premoženje. Zategadelj pa so se ogibali gostilnic, kakor lekarne (špecerije), kamer naj se gre le takrat, kedar je nujno treba. In zdaj? Na večer svojega življenja ti morda morejo sešteti vse »likofe« in »botrinje« itd., ob katerih so jo bili zavili v krčmo. In ponosni so na to! No, saj pa tudi imajo biti na kaj! Pomislite le, naj bi bil kdo zapil na teden samo po eno krono, v 40 letih t j. do svoje častite starosti bil bi zapravil z obrestmi vred čez dva tisoč gld. Če pa je kdo memo .pivca še kadilec, ali celo igralec, podvojili se bodo stroški in morda potrojili.

Kako lepo premoženje se pač nabere iz neznatnih vinarjev?! Zares: zapravljaj tudi le po zrnu, zapravil boš sčasom pogačo; zapravljaj po kamenčku, zadegal boš palačo!!

Ali ne samo, da so se varovali vseh nepotrebnih stroškov, ampak tudi ono, kar so morali si napraviti, so varovali kar najvestneje. Da bi nam bilo dano pogledati v njihove skrinje, videli bi morda, kako ima ta in oni še tako lepo ohranjeno poročno obleko, koja mu služi morda že več desetletij, da pojde ž njim celo v grob. Drug se ponaša se svojimi »botami«, katere trže morda deset in še več let, njegova žena pa je se znanim modercem na škrijce in njegovimi navavdanimi rokavi preživela toliko »mod«, da je konečno sama bila naj prva »moderna«.

Vidiš tedaj, kako in s čim se mora varčevati, če se hoče kaj imeti?! Bodimo trezni in skromni v obleki!

Res je, mi porečeš, a enkrat je bilo vse drugače! Kaj pomaga dandanes varčevati ? Saj je obveljalo načelo v narodnem gospodarstvu, da, kdor ima. bode mu še dodano, kdor pa ima malo ali nič, bode mu odvzeto še tisto malce.

Kdo ne ve, da kapitalisti in socijalni demokratje odločno zatrjujejo, da manjši posestniki in srednji obrtniki se morajo izločiti skozi kapitalistično sito mej pleve in pahniti v vrsto obupanih, brezpravnih nemaničev? Kaj bom varčeval, ko imam komaj za sproti? Kaj bom hranil, bo bo kmali skoro boljše za tistega, ki nima nič, kakor zanj, kateri je »na svojem«.

Prijatelj, kar si govoril, je bilo vse lepo in žalibog vse resnično. Verjamem ti, da narodno-gospodarski voz so strašno daleč zavozili liberalni državni poganjači!

Ali, roko na serce, nas bode li res mogla rešiti sama reforma, denimo tudi najboljša in najpravičnejša?

Kaj bo pomagalo kmetovalcem manj davka, če pa se bo še košatila mej njimi stara, bahaška zapravljivost? Kaj si bodo opomogli socijalni demokratje z osemurnim delom in povikšanjem plače na 1 gld. 50 kr. in še več na dan, če pa ostane njih staro načelo: tukaj so nebesa, vživajmo.

Resnično: čim mani časa bodo delali, tem več časa bodo želeli bivati. Kaj ne, to bo resnično vzorno razmerje: čim manj dela, tem več časa za vžitek t. j. tem več stroškov?

Dragi krščanski bralec, ti menda umeš? Mi s tem nismo hoteli trditi, da se danes dobro godi delavcem; resnično vemo, kje jih boli in srčno sočustvujemo ž njimi. Isto tako tudi poznamo »črne bukve kmečkega stanu«, ter statistiko kosanja in prodajanja kmečkih domov – ali vemo tudi, da so v toliko in zopet toliko slučajih posamniki bili sami krivi časne pogube svoje in svojih družin.