o povišanji
deželnega poglavarja krajnske kronovine
gospoda gospoda
Gustava grofa Chorinski-ga,
komendnika ces. austrij. Leopoldovega reda,
v čast tajnega cesarjevega svetovavca.
Biser zlati svoje krone
v varstvo Ti zaúpa car,
ti pa zvesto ohranuješ
kar zročeno Ti je v var.
Je dežele ena misel,
eno za Te je sercé:
Vsi ko milega očeta
u ljubezni te časté.
Ko nas šiba božja tepla
z lakoto je prestrašnó,
kruha revežem trepečim
s svojo si delil rokó.
Sam s' tolažil obupajoče,
k post'lji šel si reveža
kjer naj huje razsajala
je preljuta kolera.
Ptuja bila Ti beseda,
k' jo dežela govori,
kaj Te gnalo se učiti –
ako to ljubezen ni?
Si učil besede naše
se nevtrudno dan na dan,
da sam čuješ ljudstva reve,
ga ozdravljaš hudih ran.
Kjer si hodil, sled se blagi,
sled dobrote le pozná;
verna Ti tedaj dežela
„Živi!“ kliče iz sercá.
