Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem

Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem
Andrej Zdešar
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 2 (12.01.1848), št. 3 (19.1.1848), št. 5 (2.2.1848), št. 6 (9.2.1848), št. 7 (16.2.1848), št. 8 (23.2.1848), št. 9 (1.3.1848), št. 10 (8.3.1848), št. 12 (22.3.1848), št. 15 (12.4.1848), št. 29 (19.7.1848), št. 31 (2.8.1848), št. 32 (9.8.1848), št. 33 (16.8.1848), št. 35 (30.8.1848), št. 36 (6.9.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čudno se mora vsakimu človeku zdéti, de, kér je od druzih Slovencov zmiraj kaj govorjenja, se ravno od naših, to je, od Slovencov v Istríi tako malo govorí. Oni so ravno tistiga roda, in po njih žilah teče tista kri, kakoršna po žilah drugih slovenskih junakov. ‒ Od kod de so oní prišli v te kraje, se za prav razsoditi ne more, če ravno so se modri in prebrisani možjé že večkrat v tém prepirali. Toliko pa je resnica, de niso vsi od eniga kraja prišli; to se vidi iz njih obleke, iz njih jezika in iz njih navad. Kolikor jih je pri morji, posebno poleg Teržaškiga morja, so si, kér vedno po kupčijah po morji semtertje hodijo, govorjenje in navade od drugih, osobito od Lahov polastili, zató tudi večidel po laško govorijo, razumejo pa tudi horvaško. ‒

Drugi, kteri so v sredi dežele, se tudi, kakor bom bolj pozno govoril, v obleki in govorjenji razločijo, in sicer tako, de kolikor se gré bolj blizo proti Terstu in Krajni, toliko več se čuje laških in krajnskih besedí. Naj več čudno pa je ravno pod Učko (Monte-maggiore), kjer so nektere plevanije Vlahov, to je, od takih, kteri se nosijo obléčeni, kakor naši drugi kmetje, in tudi z nami govorijo po horvaško, med sabo pa imajo drug jezik, kteriga imenujejo „rimljanski“ ali „vlaški jezik“, in kteriga drugi Istrijani ne razumejo in ne govorijo. Nektere verstice tega jezika drugi pot. ‒

Akoravno pa so Istrijanski Slovenci med sabo v eni ali drugi stvari razločeni, se vunder vsi med sabo ljubijo, in so si v več stvaréh in navadah enaki. Večidel so serčni, krepki in za učenost jako pripravni junaki; škoda samo, de je premalo šol, in da so preveč ubogi, pošiljati svoje mlajši v Terst ali pa clo v Gorico v šolo; ravno zató jih le malo hodi v šole, in so večidel kmetje; pa brez učenja so razumni, in spoznajo vsako korist. Že stari Rimljani so poštovali Istrijane, ki so na več mestih, posebno ob morji, imeli svoje hiše, v kterih so več mescov v létu stanovali, kakor pokažejo stari kamni z napisi na hišah in na grobih. ‒

Nar pervo vam hočem enmalo popisati vére, prave in napčne, in tudi nektere vraže našiga ljudstva.

Dragi Slovenci! vi radi radi berete od Amerike, od Jeruzalema, in clo od daljne Kine kaj noviga, od navad teh divjakov i. t. d.; ne boste le tudi radi brali navad tistiga ljudstva, ktero je po svoji kervi rodbina vaša? ‒

Vsi Slovenci Istrije so pravoverni kristjani; samo malo jih je Gerkov. Oní so prava bramba resnice, in brez od več jih pohvaliti, vém, da večidel bi radi dali svoje življenje za véro svojih starejih. Oní se vadijo molitve in stvarí stalne (dogmata) naše sv. vére od svojih redovnikov (duhovnikov), ktere jako častijo in spoštujejo. Sveti Oče Papež in prečastljivi škofi so jim, kakor svetniki z nebes. Za veliko čast in za posebno povikšanje si imajo, ako kak redovnik doíde v njih hišo, in da se, kadar mu po navadi jesti in piti ponudijo, posluži. Res je, da so tudi nekteri med njimi, kteri ne spoštujejo ne cerkve, ne redovnikov; pa ‒ kaj čmo ‒ med vsako pšenico se ljulika najde. ‒ Oní se stalno deržijo vsiga, kar nam naša s. katoljška cerkev zapoveduje, in če bi kdo kaj protivniga govoril, ali pa se rugal (norca delal) z Božjimi stvarmí, mu bo valje odgovoril: „Naša svita majka cirkva ovo vadi i zapovida“ (Naša sveta mati cerkev to uči in zapoveduje).

Nar veči spoštovanje pa imajo do presvetiga rešnjiga Telesa, ktero imenujejo;,prisveto Tilo“. ‒ Za tem pa imajo posebno spoštovanje do Marije; kadar pride kak Njeni praznik, se pred ta dan postijo, naj bo post zapovedan, ali ne. ‒ Ime Jezusovo in Marije, kakor tudi imena svetnikov in svetnic Božjih ne bodo nikdar izrekli, brez da bi valje tudi ne izgovorili: „Slava ino čast njima budi“. ‒ Ne možkiga ne ženske ne boš najdel, da bi ne nosil zmiraj kronice (paternoštra) v žepu. Ravno pri ti priliki vam pa hočem tudi neko prazno véro od njih povedati. Oní mislijo, de molitva samo za tistiga veljá, kteriga je kronica, ne pa za tistiga, kteri moli na-njo; zató ne bo nikdar nobeden na kronico kakiga druziga molil, in če kdo najde kakošno kronico, jo da valje nazaj, misleči, da mu ne more biti koristna. ‒

Kar pobožnost naših Slovencov zadene, se razodeva pri vsakim delu, pri vsaki priložnosti, posebno pa pri kerševanji, pri ženitvah in pri pogrebih, česar se bode vsak kmalo lahko prepričal. ‒

Nar bolj pa jih moram pohvaliti zavoljo njih postrežnosti in prijaznosti do popotnikov, ktera se večidel tudi med drugimi Slovenci najde. Nej je Slovenec ali Lah, Nemec ali kdor hoče, samo de pride v hišo našiga kmeta, se mu, če ne druziga, precej kruha in vina ponudi; pa zlo bi se tudi popotnik zameril, ako bi ne hotel piti, kadar se mu, ponudi; mislijo si, de nima zaupanja va-nje, in zavoljo tega tudi oni njemu ne virvajo, kér imajo ta pregovor: „Čovik braz vire, vire ni je dostojan.“ ‒ Kadar pa kdo ž njimi prijazno govorí, posebno če jim ponudi duhana (tabaka), so berž ž njim prijatli, in radi mu postrežejo, kolikor jim je mogoče. Zmiraj se domišljujejo beséd našiga lzveličarja, de „kdor sprejme ubogiga brata, njega sprejme.“ Lepo je viditi, kako radi, čeravno sami ubogi, podelíjo siromaku, in kadar se jim v cerkvi napové, de je oginj ali kakošna druga nesreča uboge zadela, jim po svoji moči pripomorejo. ‒

Naši Slovenci radi spoštujejo tiste, kteri so gosposkiga ali plemenitiga rodú, če se le dobro ponašajo. Prevzetnežev in bahačev (oholih) pa ne morejo terpeti, in se radi iz njih rugajo. En izgled tega nam pové časopis „lstria“ v 26. in 27. listu pretečeniga léta. Prišli so namreč neki kmetje v mesto, ter so šli kavo pit. Bil je pa v kavarnici eden tistih bahačev, kteri nimajo drugiga dela, kakor samo Bogu vreme (čas) krasti in rugati se iz iskèrniga (bližnjiga) svojiga. Bahač z veliko brado ‒ in to se vé ‒ z ojstrogami na nogah, se je počel njim rugati, rekoč: „Sada, kad i kmet počel jest kavu piti,budemo mogli mi drugi na duplo bolj drago ga platiti.“ ‒ Pa lepo jo štorklež po nosu dobí, ‒ ravno praviga je staknil; vstal je namreč eden izmed kmetov, kteri ni imel ravno toliko prazne slame v glavi, kakor je uni bahač mislil, se mu odkrije, in pohlevno reče: „Pravo imaste, gospodine! jer i turkinja (turšica) se plati jur drago, kada gospoda počeli su jesti polentu.“ — Molčal je bahač, in se je z dolgim nosam proč pobral, misleč si, de, kdor iše, ta najde. ‒

Morde si bo kdo mislil, de sim si sam to v glavo postavil, Istrijanske Slovence verh vsih drugih hvaliti, in le samo tó, kar dobriga učinijo, od njih pripovedovati. Ne, dragi bravci! to niso moje misli; ampak samo to sim vam pokazati želel, de so si navade ‒ dobre in slabe ‒ med vsimi Slovenci v več stvaréh enake. Tako tudi, kakor so se med drugimi Slovenci našle, in se še dan današnji najdejo, vraže in prazne vére, so bile in so še tudi med Istrianskimi Slovenci.

V pretečenim stoletji so oni večidel vsi vérovali v „štrige“ in prikazni ponočne; zavoljo tega so vsako léto zvonili na predvečérje sv. Janeza Kerstnika, de bi oslabéla in obnemôgla moč njihna, in tako so bili zavérovani v to šego, de, ko je hotel néki poglavar Sv. Vincenca (mesta v Istríi) zabraniti tó zvonenje, je bil v nevarnosti, svoje življenje zgubiti. Vès ljud je kričal po mestu: Tužni mi, i naše polje i blago (živina) naše! štrige čeju nas zatreti!“ ‒

Dan današnji so se take prazne vére zgubile, in le malo jih je še, kteri take kvante od copernic i. t. d. še vérovajo in poslušajo.

Na predvečerje sv. Janeza Kerstnika tudi naši Slovenci užigajo ogenj po gorah, kakor sim vidil v svoji Krajnski domovini; če jih pa kdo vpraša za vzrok, ravno ono odgovorijo, kakor moji domorodni kmetje, to je, de je stara navada.

Tudi v bolestih se najde sèmtertje kaj napačniga med njimi. Res je, de se oní ne strašijo smerti, kakor so dosta pokazali v zadnji Francozki vojski, ko so, pod vladanjem čast. gospoda L ‒ radi zapustili svoj dom in se branili zoper občinskiga sovražnika. Lepo je slišati eniga ali druziga bolniga reči: „Ako volja Božja jest, da umrem, neka ispuni se volja Božja,“ in: „Grih bilo bi suprotiviti se voljoj Božjoj.“ ‒ Oni v bolesti valje pošljejo po redovnika, de jih, kakor oní govorijo: „z Božjim orudjam spravi.“ ‒ To pa nekteri napačno delajo, de lekarjem (zdravnikam) ne zaupajo, ampak de rajši vérovajo prevarljivim mazarjem, kteri imajo že v svoji rodbini, kakor mislijo, to otajstvo, de zamorejo samo z nekimi molitvami bolesti zagovoriti. Posebno pa kadar kteriga gad piči, precej pokličejo kakiga tacih čudodelnikov. On prekriža rano otrovano s svojo roko, in tiho izgovarja téle besede sv. pisma: „I ovo su čudesa onih, koji virvali su vu ime moje: iztirati čeju vraga, govorili budu zajike nove, pohoditi čeju i kačke, i ako budu otrov pili, neče škodovati njima, na bolestne ruke kladati čeju, i izlečili njih budu.“ ‒ Brez Božje pomoči se sicer noben bolnik ne ozdravi ‒ pa človek je dolžan v bolestih zdravnika iskati, kterimu je Bog vednost dodelil, bolnika ozdraviti. Kér se pa večkrat primeri, de od gada pičenim otrov (strup) nič ne škodva, jim zavoljo tega ni moč odvzeti njih prazne vére. Veliko umniši in koristniši bi bilo, de bi si poléti nabirali „astramontane,“ ktere tukej za vsakim voglam dovelj raste.

Zdej vam pa bodem kaj maliga od opravil in od hišnih navad naših Slovencov povedal.

Naši Slovenci ljubijo samo pastirstvo in kmetijstvo; rokodelci oní niso radi, zató kér ljubijo bistri, zdravi zrak svoje domovine, in se raji v tôplim in v mrazu, v dežji in v vsakim vremenu, po polji in po boškah (gojzdih) trudijo, kakor de bi v hiši kakoršniga rokodelstva se vadili;1 zató te stvarí prepustíjo izvanjskim (ptujcam). Posebno je veliko Karnijelov tukaj rokodelcov.

Nar pervo delo mladiga Slovenca Istrije, toliko de počnè dobro hoditi, je pastirstvo. De ima otročè le 5 ali 6 lét, že mora se terditi, in za blagam (živino) hoditi. Naj bo pozimi ali poléti, dež ali blato, gredó večidel bosí ali pa v opankah, v boške z-njim; in tako se mladi navadijo mraza, dežja, truda, glada, žeje in mnogih drugih težav tega sveta. Če je tedej kdo od njih slabe natore, večidel v mladosti umerje; če pa je toliko krepák, de vse to v mladosti jako prenese, postane terd, de mu nobena stvar ne škodva. ‒ Malo se jih med njimi dobí slepih ali kruljevih, gobastih ali kako drugači pokvarjenih. ‒

Osobito (posebno) skerb imajo oní za ovcé, ktere jim, malo manj, vse oblačílo preskerbijo; zató pa tudi vsaki kmet, če mu je le mogoče, ovcé ima. Ravno zató, kér imajo toliko koristi od svojih ovác, jih pa tudi jako ljubijo in jim lepe imena dajejo. ‒ Kér je pa na zimo v Čičaríi in okoli Učke (Monte maggiore) rano mraz in sneg, vsi kmetje, kteri so v Jelšanski tehantíi in okoli Učke, svoje stade (čéde) na jesén ženejo na pašo v spodnjo Istrijo, kjer je malo kdaj in le malo časa sneg; na sprolečje (spomlad) pa zopet grédo po-nje, in nam, kér jih nar več skoz Pičanščino gré, že tudi mladih jancov za pečenje dopeljejo. ‒ Kóz pa iméti, je od gosposčine zabranjeno, zató, kér so boške večidel mlade; v takih pa, kakor vsak sam vé, kozé veliko škode učinijo. ‒

Iz mléka ovác delajo naši Slovenci pràv dober sir, v majhnih in večih hlepcih, ki je v Moščenicah in na otoku Kerso, v Reškim morji, kteri se tudi z več drugimi otoki k Istríi šteje, posebno dober. ‒ Volno samí domá predejo, in jo rabijo za mnoge domače oblačila. Tako dobivajo dobro povračilo za ves trud, kteriga imajo z ovcami. ‒

Manjši skerb imajo naši Slovenci za govejo živino. Voli in krave so pa od Štajarskih, Koroških in Krajnskih veliko slabši.

Kadar mlad fant bolj odraste, in če so drugi mlajši v hiši, zapustí pastirstvo in kmetovavec postane. Zdej se mora učiti matiko in oralo rabiti, terte saditi in obrezovati, vino delati, mlatiti, kositi in sploh vsiga, kar koli pametin kmet znati mora, ako hoče pravično in pošteno živeti. ‒ Vsa kmetija naših Slovencov se razdelí v dva dela: v vinorejo in v poljsko delo; za réjo sadnih dreves se nič kaj ne pečajo.2

Kar vinorejo zadéne, je pri nas nar več brajd med njivami, malo pa terst in vinogradov. Boljši vino se dobí iz terst, bolj terdo iz brajd. Veliko se trudi Istrijanski kmet za vino; ‒ preden kolcov naseka, kér je malo bošk, preden brajde in tersti obréže, jih povéže, okoplje in zopet grojzdje pobêre, mu marsikaka kaplica od lic kane; zató pa se tudi čuje reči: „Mnogo čovek muči se za ova Božju kaplicu (za vino); paka, na slavu Božju! ovo jest naš život (življenje).“ „Zač bi ne pil vince, ter sam se trudil za nje“. ‒ Vès ta trud pa njemu je večkrat brez koristi, zató, kér tukej grad (toča) jako rad pobija. Ni ga léta, de bi se ne čulo od jedne ali druge straní v Istríi od te nesréče. Vzrok tega, mislim de je, kér so boške, ktere slabi in škodljivi zrak na se vlečejo, večidel posekane. Jako dobro bi bilo dakle za naše kmete, de bi pristopili k družtvu Teržaškimu zoper škodo toče, ktero so gosp. Dolenc v listu 3. Novíc létas pohvalili.

Grojzdja pri nas ne stiskajo (prešajo), kakor je v nekterih krajih navada, ampak ga denejo v kad (mastel imenovano, kér v nji grojzdje mastijo) potém gré eden v kad, in z nogami dobro vse grojzdje zmasti; potém vse skupej, mošt in tropine, denejo v bacve, kterim poprej dno vun vzamejo, in jih po koncu postavijo; té bacve napolnejo takó, de kakih štirih perstov do vèrha manjka. Že drugi dan, če je vino dobro, vzdigne visoko vunkaj tropine. Takó ga dajo kakih 14 ali tudi več dni kuhati. Potém poberejo proč od vèrha suhe tropine, in jih proč hitijo, ali pa ocat (jezih) iz njih delajo. Mokre tropine pa v njih pustijo, in od spodej čisto vino odtočijo. Mokre tropine, ktere poslednje na dnu v bacvi ostanejo, rabijo na dva načina: nekteri iz njih žgejo rakijo; drugi pa, bolj pametni, jih denejo v bacvo, jih z vodó nalijejo, in jih dajo kuhati, kakor vino; potlej jih odtočijo, in jih imajo poléti za pijačo in to zovejo: „škavec,“ ki je v veliki toplini prav dobra pijača.

Istrijanske vina so večidel močne in jako dobre; škoda, de jih tako malo ljudjé poznajo, sicer bi jih več po nje prihajalo. Samo iz Čičarije in od Jelšan, od Lipe, od Bistrice in tam okoli prihajajo po nje. Dobí se dobriga vina za majhno céno. Po oštarijah v Pični se černo in belo dobro vino toči po 6 krajc. bokal; skupej pa se dobi tudi po 5 in 4 kraje, bokal. Ravno létas se tukej v Pični, in tudi, kolikor vém v drugih krajih okoli nas, pràv dobriga, černiga in beliga vina polne bacve dobí. ‒

Drugi' razdelk kmetíje Istrijanskih Slovencov je poljsko delo, ali kmetíja v pravim pomenu. Od orodja za to delo vam ni potreba govoriti, zató kér je ravno tako, kakoršniga sim vidil v rokah drugih Slovencov, samo, de ima druge iména. ‒ Obdelovanje polja je v Istríi jako težavno, zató, kér je velika toplina poléti, in kér so večidel skale in kamnje po njivah, ktere se ne dajo proč spraviti, in ktere so pri oranji veliko na poti. Kér je malo ravnín, in kér so njive večidel po gorah, orjejo takó, de zemljo samo na eno stran mečejo in brazd ne delajo. Sejejo nar več pšenice, ktera rada dobro rodí, pa tudi sirka in sadijo turšico. To trojno žito jim je nar koristniši, in kadar dobro plodi (veliko rodí), imajo dobro létino. Sejejo pa tudi jačmek (ječmen), rèž, oves, pirovico (žito kakor pšenica, samo de je bolj slaba za kruh), jarino (še slabeje), hiljaco (podobno ovsu), in léčo; tudi konoplje sejejo pridobiti si prediva; krompirja veliko sadijo, pa kakor po drugih krajih, je tudi tukej gnjil. ‒ Lanú, prosá, korenja in detelje pa se malo vidi sejati. ‒

Kadar žito odrase, ga oplévejo, pa večidel možki, kakor tudi večidel možjé žanjejo. Požeto žito ne stavIjajo v kosolce, zató kér jih nimajo, ampak v kopišča, ktere na verhu s slamo dobro pokrijejo. ‒ Kadar je žito suhó, ga omlatijo, ne v skednjih, kterih v Istríi nimajo, ampak na zemlji pod milim nebam. ‒

Predin začnejo mlatiti, osnažijo eno ravnico, in za tem nar pervo bôb, ali grah in oves mlatijo, de se zemlja uterdi; potlej pa, kader je zemlja že terda, mlatijo plemenitniši žito ‒ nar poslednje pšenico. ‒

Ravno tako bi lahko tudi v tistih krajih, kjer imajo skednje, tisti ravnali, kteri svojih skednjev nimajo, in morajo od brezvestnih gospodarjev, pràv za pràv rêči, žito še enkrat kupiti. Res je, de po dežji se pri nas ne more mlatiti, ‒ pa je že toliko lepiga vremena, de se lahko vse omlati. ‒ Marsikdo si bo mislil: Mora jim pač vroče biti, celi dan na soncu cepce vertiti! ‒ Je vroče, je, to je res, pa tudi v skednji je vroče, kamor ne pihljá noben véter; verh tega morajo tudi mlatiči v skednji veliko praha požirati, kteri je zdravju jako škodljiv. Naši mlatiči pa pod milim nebam nimajo nič praha. Cepce imajo majhne, in lahke, tako de se lahkó z eno roko z njimi mlati; kér se jim pa žito, ki ga na soncu mlatijo, sproti dobro suší, ga vselej dobro omlatijo. Mlatičev je po 4, po 6, tudi po 8; pol jih stojí na eni, pol na drugi strani, in vsi, kteri so na eni strani, na enkrat udarjajo. ‒ Kadar je žito omlateno, ga zvejajo, večidel kadar sonce zapada, zató kér je takrat rad kakošin véter. Žito mečejo z vevnico proti nebu, ‒ dobro žito pada nazaj na zemljo, pléve pa véter odnese. ‒

S tem pa ne rečem, de bi vi, dragi kmetje! ki imate skednje pod krovam, jih razrušili, in de bi pod milim nebam mlatili; samo navado naših kmetov sim vam povedal.

Žito pošljejo v malin, ali ga pa samí na malnih, ktére z rokami vertijo, in kteriga ima vsaki boljši kmet v hiši, zméljejo. ‒

Zdaj, dragi bravci! vam hočem še nekaj od ženitve, od kèrševanja in od zakopávanja naših Slovencov povedati. ‒

Naši Slovenci so skerbni, de njih sinovi pametne žene dobivajo. Toliko de odrastejo otročjim létam, že mislijo, kje de bi jih oženili. Sin, kadar je odločen za ženitvo, nima nič skerbéti za svojo prihodnjo ženo; tó vse njegovi starši in stareji izmed družine preskerbijo. Oni pa se vselej prizadevajo, dobiti mu „mlado dobre kèrvi,“ to je, de je poštena, pobožna, de jo imajo ljudjé v selu radi, in de je zdrava in krepka; od nepoštene hiše ne bodo nobene izbrali; osobito pa gledajo na zaderžanje njene matere, kér imajo ta pregovor: „Kako majka préde, takó hči tke“. Tudi se spomnijo besed s. pisma, in rečejo: „Jedali zbiraju od dračja grozdje, ali od tèrnja smokve? ‒“ Ravno tako pa tudi starši mlade dobro pomislijo zaderžanje in poštenje tiste hiše, v ktero mislijo svojo hči za ženo dati. Na doto in na druge dobičke malo kdo naših Slovencov pri ženitvi gléda. ‒ Malo kdaj se bo kak sin branil tisto vzeti, ktero so mu starši ženo odločili; tako se tudi hči ne brani, če so starši privolili, kér imajo veliko ljubezen in spoštovanje do svojih starejih. ‒

Kadar oče izvoli mlado, ktero hoče svojimu sinu ženo dati, si vzame tri ali štiri iz svoje rodbine, kteri so bolj pametni in poštovani, ter se vsedejo na konje, in gredo „mlado prosit“. Kadar pridejo do vrat tiste hiše, v kteri izvoljena mlada biva, brez razjahati, pokličejo starše njene, in kadar oni vunkaj pridejo, se vsi odkrijejo in jih pozdravijo, rekoč: „Hvaljen budi lsukarst i Maria! Došli smu upitati, jeli ste kontenti dati hčirku vasu I. u zakon dragimu sinku našimu I.“ ‒ Starši mlade pa odgovorijo: „Od danaska za osam dana dojdite za čuti odgovor“. Brez kaj druziga govoriti, sunejo oni z ojstrogami konje, in kakor blisk proč derjajo.

Letó vpitanje (vprašanje) storijo večidel na nedéljo, in prècej v sredo se že vé, kaj de bodo odgovorili; zakaj, če ima odgovor biti dober, pošle mlada „svojimu mladomu“ rožic; če pa ne, mu pa pošle pelína; zato tudi „kakimu pelína dati,“ hoče tukej toliko rêči, kakor v drugih krajih, ko rečejo: „Enimu kožuh dati“.

Kadar vejo, de bo odgovor dober, gredo drugo nedeljo vsi tisti, kteri so šli pervo pot prosit, in tudi ženin gré z njimi, odgovor dobit. Kadar pridejo do hiše, razjašejo, streljajo in gredo v nevéstino hišo. V hiši se pozdravijo, in možki eden drugiga bušnejo, in v kratkim dober odgovor dobijo. Potém se vsedejo, in kér so hiše večidel take, de je kuhinja in vse drugo samo v enim razdelku, vidijo poleg ognja četert koštruna (skopca) se vertiti; če so od delječ prišli, jim pač ta duh dobro pod nos tolče. Nevésta mlada se nič ne pečá s svojim mladim, ampak léta po hiši sèmtertje, kakor de bi imela Bog vé koliko opraviti, pa tudi žénin bolj gleda na skopca, kakor pa na nevésto, ktera bo ob kratkim za celo življenje njegova.

Kadar tako trudni, lačni in žejni (če so od dalječ prišli), nekoliko časa posedijo, jih pa za njihno terpljenje obéd (kosílo) plača. Vsi možki se vsedejo okoli mize; ženske pa naših Slovencov, kadar je kdo drugi zunaj domačih pri obédu, ne pridejo k mizi. ‒ Zdej se juha zakadí na mizi, in ‒ vse druge misli in govorjenja v nemar pustijo ‒ samo na juho gledajo in mislijo. Za juho pridejo jetra; préden pak jih jedó, začnejo délati pogodbe za ženitev, to je, kaj de bodo nevésti darovali, kakor postavim: škrinjo, obléko, pèrstane i. t. d.; ‒ kaj de bo ženin svoji nevésti daroval v denarjih ali v polji; koliko de bodejo dali za pir (ženitno veselje) žita, môke, mesa, vina in drugih rečí. ‒

Od dote ni pri nas nič govorjenja, kér naši Slovenci, dokler živijo, nič dote ne dajo svojim hčerkam; po njih smerti pa dobí vsaka svoj dél (legitima), brez de bi bilo potreba, pri ženitvi kej od tega govoriti. ‒

Če se ne morejo med sabo pogoditi, vstanejo, vzamejo molčeči svoje konjiče, in jo proč potegnejo, kakor de bi nič ne bilo med njimi. ‒ Če se pa za vse dobro pogodijo, obédovajo naprej, in vesélo napivajo eden drugimu, posebno pa ženinu in nevésti: „Na zdravje“ „veliko lét“ „Bog živi!“ in oni odgovarjajo: „Amen“ „Bože daj“; in tako ga pijejo, ‒ brate ti ‒ brate jaz, de jim poslednjič ne samo v glavo, temuč tudi v péte vdari. ‒

Kadar vse končajo, daruje ženin nevésti kakošno ruto, ali kakošin križ ali serce pozlačeno, kteriga potlej na persih nosi; nevésta pa vsim da cvetličic, ktere nosijo na klobuku do pira. ‒ Za tém se eden druziga (samo možki) objemajo in licujejo (kušnejo), prosijo eden druziga za zamiro, de so „premalo poslužili“ in drugi „da su jih previšji dišturbali“, zajahajo svoje konjiče, in gredó kakor blisk broč. Po poti pojejo, ali kakor oni rečejo „bugarijo“; in čeravno včasi pijani, se vender malo kdo iz konja na zemljo prekucne. ‒

Nekaj dni za tem gredó ženin, nevésta in starši njihni k svojimu plevanu (fajmoštru), prosit, de bi bili nauklicani. Nevésta že po poti zmirej od zadej ostaja, ‒ v hišo gosp. plevana pa stopiti jo je jako sram; marsikaka deklica popréd plaka (se joka), in je vsa rudeča od sramožljivosti. Po tem ju plevan izprašujejo v kerstjanskim nauku, in, če dobro odgovarjata, dobita spričik njune umevnosti, in s tem gredó k gosposčini za pripuščenje. ‒ Med tém se pripravi vse za pir; ‒ kako pa de se na piru sučejo, drugo pot. ‒

Kadar pa ima biti pir, se en dan popred ubijejo janci, skopci (koštruni), letuče in se vse pripravi, kar je za gostovanje potrebniga. Za tem se pozove perva žennova in nevéstna žlahta: koliko de jih sme eden in drugi poslati na pir, se pogodijo že v oni pogodbi, od ktere sim zadnjič povedal, in sicer tako, de če ‒ postavim ‒ ženin jih dopelje dvajsetero na pir, nevésta jih samo desétero sme dopeljati. ‒ Na dan poroke gré ženin, in samo možki ž njim, po nevésto, in po poti streljajo, posebno, kadar pridejo že blizo hiše nevéstne. Vsi imajo vence na klobukih, nar veči venec pa ima ženin in kum; v nekterih krajih gré pred „zvanimi“ (svati) eden z banderam, na kterim je na verhu en kolač, na verhu kolača pa veliko jabelko; tisti, kteri nosi to bandero, se imenuje „barjaktar.“‒ Kadar pridejo v hišo, poda ženin nevésti en par postoli (čevljev) in en par nogovíc; tako tudi njeni materi, če je še živa, sicer pa tisti, ktera je hišna gospodarica. Nevésta obuje té nogovice in postoli, zakaj samo v téh smé iti h poroki. Pri tem ji kum pomaga, in de ‒ kakor pravijo ‒ po srebro gré v cerkev, ji mora kum staviti tolarje v postolí.

Kadar imajo iti iz hiše, pride nevésta s trémi jabelki v rokah, ktere serdito meče v ženna; on se brani in skriva; če mu pa eno ali drugo v lice ali na nos priletí, se vsi smejajo in rugajo. Po tém ženin berž pobere jabelka, jih spravi, in jih kadar iz cerkve gredó, z nevesto pojé. ‒

Nevésta se od drugih devic razloči, de ima vso glavo a svilnimi verbci ovito, kteri po plečah doli visijo, in odzadej na glavi ima svitlo krončico. ‒ Kadar gredo od hiše proč, jo prime kum za ruto, ktero ima ona na desni strani na pasu, in jo pelje, de se mu ne skrije, do cerkve. ‒ Če pa jašejo (jezdarijo) do cerkve, se pa kumu ni potreba bati, de bi mu nevésta ušla, kér ji dajo nar slabejiga konja.

Po poti imajo posebno glasbo (muziko); dva človeka grésta s pišalama, od kterih eden vodi tanjko, drugi pa bolj debélo prilaga; tudi pojejo: „KraIjeviča Marka“ in „divojka je obečana“3 in več drugih pesem po dva in dva skupej.

Kadar pridejo tako do cerkve, pelje kum nevésto k oltarju, ji velí poklekniti na lévo stran ženna, in tako zadobista sv. zakon in blagoslov.

Za tém gredo iz cerkve, in nevésta vzame od ene svojih mladih en kolač, ga pomoči v blagoslovljeno vodo, se z njim pokriža, in ga verže iz cerkveniga praga med ljudí, kteri se valjajo večkrat po tléh za-nj. Še zmiram derží drug nevésto in tako grédo s svojo glasbo, ktera jim je pràv všeč, plesat, ali v hišo, ali pa pod milim nebam. Na posléd gredo na obed v hišo nevéste. ‒

Na piru, ali na obedu so naj pervič v hiši neveste; pri tem veselji so trije poglavarji, ktere morajo vsi spoštevati in brez njih pripuščenja ne sme nobeden nič storiti; toliko oblast imajo, de če hoče eden plésati, ali vùn iz hiše iti, mora iti k starašinu (starimu svatu), se odkriti in mu reči: „S pripuščenjem“, ‒ stari svat mu odgovorí: „Pokri glavo svojo spoštovano neka govorijo usta tvoje pošteno“. Za tem se sme on, ki prosi, pokriti in kar če prositi. ‒

Trije poglavarji tedej so na piru; pervi je hišni oče, imenovan „domačina“, drugi je poglavar poslanih, imenovan „stari svat,“ in tretji je njegov namestnik in pomagač, imenovan „nastačija“.

Domačina je star, pošten mož od nevestinih svatov, stari svat in nastačija pa sta žennove straní.

Domačina je poglavar mize, pa samo za malo časa; kakor pride čas obéda, on vse svate pokliče in jih stavlja v réd okoli mize; ženina in nevesto stavi na sredo, takó, de eden drugimu v lice gledata. Potem pogleda, če ni kter nepoznan med njimi, ali pa tak, kteri ni vreden taciga družtva; zatem se odkrije, se prekriža in blagoslovi mizo, govoréč: „Kakó naš Spasitelj Isukarst blagoslovio je pet kruhah i dvi ribice za nasititi lačna mnoštva u pustinji, tako umiljeno prosimo našiga milosardnoga Otca nebeškoga, da se dostoji blagoslovjati danes sve one jistbine, koje donešene budu na ovu tarpeču; u imé Otca, i Sina, i Duha svetoga;“ ‒ in vsi odgovorijo: „Tako budi“. ‒

Zdej se vsi vsédejo na svoje mésta, nobeden pak se ne podstopi kaj jésti, ali tudi samo se dotakniti, kolikor časa domačina ne da znaminja; vsi molčeči gledajo na njega, ‒ kadar on reče: „Ajdi!“ ‒ ‒ takrat vsi počnejo brez straha. ‒

Domačina ima to posébno pravico, de sme vse poslane posiliti s toliko žmulji vina, kolikor ga on sam zamore popiti; namesto žmuljev imajo tudi eni majolike, ktere imenujejo zdravica. Domačina si napolni svoj žmulj, napije vsim poslanim, in ga možko brez straha popije; potem gre polni žmulj okoli in vsak ga mora popiti, de pride zopet versta na domačina, kteri z noviga napiva. Kaj bi bilo, ko bi bil domačina pijanec, kér ima, kakor sim pred rekel, pravico, vsakiga posiliti toliko žmuljev popiti, kolikor jih on popije, mislim, de bi marsikdo šel pod mizo; pa tega se ni bati, zakaj domačina je vselej pameten mož.

Kakor domačina neha žmulj okoli pošiljati, zgubí svojo službo in čast, in zdej je stari svat poglavár. Stari svat nima pravice, kteriga siliti piti, ampak on napiva vsim, pa samo kdor hoče, mu odgovori in pije; kadar neha obedo, počne péti in hišnimu gospodarju reče, de naj pripravi večérjo; za večerjo se dajo četerti od skopca, pečenka od jancov, makaroni in druge take stvarí. Kadar povečérjajo, peljejo nevésto proč od nje hiše v hišo ženina, in to večidel okoli polnoči. ‒

Nevésto peljejo od hiše njene v hišo ženina ponoči, okoli polnoči. Vidite, prilika sv. evangelja od tistih deseterih devic, ktere so čakale na ženina, se tukej ponavlja. ‒ Z nevésto nobeden od njenih ne smé iti, ne možki, ne ženska; ona gré z družtvam ženina, ktero samo iz možkih obstojí. Prédin pa nevésta zapustí svoj dom, v kterim je pervič zagledala luč svéta, kér je začéla hoditi, se vadila ovce pasti in drugih opravil se učiti, ‒ gre še prosit blagoslov svojih staršev in svoje rodbine. Med drugimi pride tudi domačina, ktéri ji z vso ojstrostjo priporoča, de nej spolnuje svoje dolžnosti; de nej ljubi do truge (do smerti) svojiga možá, kteriga ji je Bog dal, de nej ljubi in spoštuje starše v tisti hiši, v ktero bo prišla; de nej bo žena delavna, mirna, in de nej ne pozabi svojih staršev in rodbine svoje. ‒ Nevésta, še zmirej v poprejšnji obleki, posluša vse to podučenje, in žalostno je večkrat viditi, kakó de objéma očéta, mater, brata, sestre in vse, kar jih je v hiši, in kakó de milo plače, de mora zapustiti svojo domovíno; vsaciga prosi za odpušanje, vsaciga pozdravi, kakor de bi se na tem svétu nikoli več ne vidili. ‒ Potém se ločijo od hiše in gredó veseli proti domu ženina; po poti pojejo „Kraljeviča Marka“ ali pa pesmi, ktere oznanujejo lepe čednosti nevéste. Predin še od hiše gredó, si vzame stari svat puteršek vina za popotnico, kteriga zmiraj po poti, ne le svatam, ampak tudi vsakimu, kteriga srečajo, ponudi. ‒

Kadar gredo domú proti hiši ženina, on ne pripusti iti po tisti poti, po kteri je šel od hiše, ampak po drugi, zató, de bi jih kdo ne čakal, in jim nevéste ne vzel, kakor se je v pervih časih večkrat prigodilo. Ravno zató tudi dajo nevésti nar slabejiga konja, de jim ne more uiti. Ravno zató pa, kér ima nevésta slabiga konja, tudi zmiram zadej ostaja.

Kadar banderaš zaupije pred hišo ženina, pridejo vùnkaj z Iaternami mlade, ravno tako, kakor sv. evangeli pripoveduje od desétero devic, ktere so čakale na ženina (Matth. 25.); hišne vrata od znotrej zaprejo, de ne ženin, ne nevésta, ne svatje noter ne morejo, ampak, čeravno bi bil dež, morajo odzvunej ostati. Potém, kadar se že dolgo prepirajo, in kadar se jim zagotovi, de je nevésta vrédna, de se ji odprè, odprè mati ženina vrata, vèrže ženinu in nevésti ruto za vrat, jih pélje tako v hišo, in jih objame; to ruto obderží nevésta za dar. Za tém se pozdravljajo in objémajo po hiši; nevésta vèrže en kolač v oginj, kteriga pa kuhar berž pobere in v žep spravi, misleči si, de je bolje, de ga on pojé, kakor pa de bi zgorel. ‒

Preden se vsédejo k večérji, opravi stari svat svoje zadnje opravilo; on pokaže nevésti ročni malin (Handmühle), serp, matiko in druge hišne orodja, in ji rêče, de od zdej za naprej se ne bo več s cvetličicami igrala in ovce pasla, ampak de bo mogla na polji in v hiši delati. ‒

Zdej rastegnejo na tla pèrt, pod kterim je en nož, ena pistola in ena sekira; ženin poskoči gori, in obljubi pred vsimi, de neče nikoli tega orožja rabiti zoper svojo ženo. V nekterih krajih gre tudi nevésta na pert, in stari svat ji postavi kolač na glavo, kteriga zopet vzame, in ga ženinu postavi na glavo, potem zopet nevésti, in med tem svatje pojejo; za tem večerjajo in gredó spat. ‒ Drugi dan zjutrej morata ženin in nevésta rano (zgodej) biti na nogah; nevésta nima več prazničniga oblačila na sebi, ampak je oblečena v modrini (iz rujaviga sukná). Zdej mora hišo pométati, de jo vsi vidijo; nekteri izmed svatov pa poskusiti jo v poterpežljivosti, ji smeti nazaj po hiši mečejo. Kadar ji tako več časa nagajajo, se ženin za-njo potégne in vse iz hiše spodí.

Potem vzame banderaž svoje bandero, neki drugi brento za vodo nositi, tretji kruha in sira, četerti puteršek vina, in tako péljejo nevésto na štérno ali na studenec, kamor bo mogla za naprej po vodo hoditi. Kadar tje pridejo, pojedó in popijejo, kar so donesli, napolnijo brénto z vodó in silijo nevésto, de nej jo domú nese; ženin jo brani in svate z vodó poliva. Potem gredó na obéd.

Takó se nehajo piri (ženitnine) naših Slovencov. V zakonu so večidel srečni, mirni, in od ločenja zakonskiga nič ne véjo.

Tudi pri porodih in kèršenjih imajo Istrijanski Slovenci posebne veselíce in pràv za pràv rêči, vesel blagdan (praznik). Kér se pri nas malo kdo vùnkaj oženi, je v večih hišah jih po dvoje, troje, tudi po desétero in še več ožénjenih, kteri vsi v eni hiši bivajo. Postlje so blizo skupej po hiši. Kader ima žena (kakor se sploh pravi) v Rim iti, gré poprej k spovedi, in se prečisti (obhaja) in se priporočí posebno Materi Božji. Če ravno so v vsakim večim sêlu poterjene pomočnice porodjenja (babe jih imenujejo), vender jim naše Slovenke toliko ne zaupajo, ampak raji pokličejo stare žene iz sêla, ktere imajo že od matere do hčere to delo in veliko zaupljivost. Če jih zavoljo tega vprašaš in okregaš, rečejo, de ni bilo časa poslati po babo; in kakošna bolj serčna odgovorí: „Ako parva majka naša Eva brez babe porodila jest, znamo i me.“ ‒ Malo je med našimi Slovenkami nesrečniga poroda, še manj pa jih zavoljo tega umerje. ‒ Kakor v starim zakonu med Izraeljci, takó je tudi med našimi Slovenkami velika sramota, ako ktera žena nič otrók nima, in zaničljivo jo imenujejo: „sčirka.“ ‒ ‒

Dete nesejo precej v cerkev kerstit, ne gledajo ne na dež, ne na mraz, čeravno imajo nekteri po dve uri in še dalje iti. Dan kèrsta jim je blagdan, posebno če je fantič na svet prišel, ima oče veliko veselje; za punce se toliko ne pečajo, in če je ktera mati toliko nesrečna, de samo dekleta ima, jo mož clo manj čislja. Za kume vzamejo poštene in poštovane ljudí, večidel iz svoje rodbine, in kader eden druzimu na kèrst derží, imajo potem med sabo duhovno rodbino, ktero jako spoštujejo; tudi tisti rodovnik (duhoven), kteri kèrsti, jim je v posebni časti, in ga imenujejo: Gospod kompare (conpadre). ‒ De boste še bolj spoznali čast in zavezo, v ktero so kumi med sabo, vam povém, de veliko prepira in pretepanje se s tem vbrani, kér se večkrat sliši reči, kadar se dva med sabo skarata: „Ala! da mi nebiš bil kum! ‒ Kader pridejo od kèrsta nazaj, imajo pojedino in si napivajo na zdravje otroka in matere njegove.

Po porodu ostanejo žene več časa domá, ne gredó iz hiše, in tudi čevljev (postoli) ne obujejo, ampak v samih nogovicah hodijo po hiši; potém gredó „na mašo“, to je po blagoslov v cerkev.

V sv. pismu stariga zakona se bere: „Človek, rojen od žene, malo časa živí, in je poln težav;“ zató vam bom zdej, kér sim zadnjič od keršenja govoril, od pokopovanja nekaj povédal.

Kadar kdo naših Slovencov umerje, dajo to precej pervi rodbini na znanje, ki vsaki pot pride k pogrébu. Mertviga nesêjo naj pervo v cerkev, kjer se maša in bilje učinijo za dušo njegovo. Če ravno so ubogi, vender napravijo, kolikor je mogoče službe božje za-nj; če bi kdo kakiga mertviga ne pustil pokopati „s častjo,“ se vsim zlo zaméri. Možki, kteri gredó za mertvim, so oblečeni v svoji suknjeni obleki, če ravno je toplo in poleti; žénske kričijo in plakajo, se vèržejo na trugo, kadar nosci počivajo, in so silno žalostne. Z mertvim, kakor de bi še slišal, govorijo, pripovedujejo njegove dobre lastnosti, ponovijo njegovo govorjenje in podučenje, tožijo, de jih je same zapustil, in to vse takó, kakor de bi péle. ‒ Kadar donesejo mertviga (martvaca) na pokopališe, vsak vèrže malo zemlje na-nj, in reče: „Bog te pomiluj!“ ‒ Potem gredó domú, in tam je obéd pripravljen; ta dan dajo vsakimu, posebno pa ubogim, jésti in piti. Preden se vsedejo za mizo, molijo za dušo pokojniga (rajnciga); pri obédu stareji izmed njih hvali pokojniga, in spet molijo za-nj, potem gredó žalostni domu, in nosijo večidel eno léto znamnje žalosti.

Naši Slovenci imajo veliko pobožnost do svojih mertvih, zmiraj se na-nje domišljujejo in za-nje molijo; posébno pa na vernih duš dan; celo noč imajo luč v hiši, in ta dan v nekterih méstih med sv. mašo toliko svéč v cerkvi po klopéh vžgejo, kolikor imajo mertvih od svojiga rodú. Ta dan so cerkve véčidel polne; sin prižgè v cerkvi svečo za svojiga pokojniga „čača“ (očeta), moli, in milo plače; žena prižge svéčo za pokojniga možá, in za drobnu ditcu (majhne otroke), kteri so ta svet zapustili in molijo za-nje iz praviga, gorečiga serca. Kader se konča služba Božja za pokojne v cerkvi, gredó na pokopališe, in se jokajo, de se mora serce omečiti, ko bi bilo iz kamna. „Dragi moj čača (oče), dragi druže (mož) moj!“ in več takih milih glasov se sliši za tiste, kteri so šli pred nami z znaminjem vére in počivajo v spanji mira. ‒

V pervih časih so zakopavali mertve tudi v cerkvah, kakor napisi, v kamne rezani, kažejo; tako je ravno v naši cerkvi v Pični več takih napisov; posebno pa napisov od škofov, kér je bila naša cerkev nekdaj stolna. Bilo je vsih škofov skupej v Pični 61; pervi zmed njih je bil svéti Nicefor, mučenec v létu 524; in zadnji je bil G. Aldrago Anton od Piccardi, v létu 1767. Potem pa smo po njegovi smerti, in ravno od léta 1790 pod Teržaško - Koperško škofijo, ktere vladar so zdej prečastiti gosp. Jernej Legat, kterih naj Bog živi za prid in korist njih čéde mnogo lét! ‒

Poslednjič, dragi bravci! vam hočem še nektere verstice tistiga jezika za pokušnjo dati, kteriga Istrijani pod Učko govoré in ki se imenuje rimljanski ali vlaški jezik. Pri ti priliki bom ravno to, kar bo po vlaško, tudi v tistim hrovaškim narečji povédal, ki ga okoli Pazna govoré. Čujte:

Po vlaško: Jarna4 fosta, e kruto5 rače. Fruniga6 kara avut neberito en vera čuda hrana, stata7 z mirom en rae sae kassa. Čerčeku sebodit8 su pemint, patita9 de fome e de rače. Rogata 10 donke fruniga, nekaelj duje salec munka za žívi. E fruniga siče, juva ai tu fost en jirima de vera? Zač ke n'ai tu tunče a te življenje prepravit? En vera, sissa čerčeku, kantatam mi divertitam karlji trekut. E fruniga erzuč: S'ai tu en vera kantat, avmoče, kei jarna e, tu žoka. ‒ ‒

Po horvaško:11 Vu zimi bilo jest, i stid véli. Mrav, koji jesi nabral vu Ijétu čuda hrane, je stal mirno vu svojoj kuči. Skergat zabivsise vu zémlju, je pátil glad i stid. Prosil je dákle mrava, neka mu dade barem, da žívi. I mrav reče: Kadé bil ti jesi vu duši poléto? Zač nisi onda življenja pripravil si? Vu Ijétu, odgovori skergat, pevajuč razveseljeval sam memo hodéče. I mrav smejúčise: Kad ti vu Ijétu kantal jesi, sada kad zima jest, paka plieši. ‒

Po slovensko: Pozimi je bilo, in velik mraz. Mravljinec, kteri si je bil nabral poléti veliko živeža, je mirno stal v svoji hiši. Žrikovc12, kteri se je bil zabodil v zemljo, je terpel lakoto in mraz. Prosil je tedej mravljinca, de nej mu da saj toliko, de živí. In mravljinec reče: Kje si bil s svojo dušo poléti? Zakaj si nisi takrat živeža pripravil? Poléti, mu odgovorí žrikovc, sim pél in razveseljval memo gredeoče. In mravljinec se mu posméhne: Če si poléti pél, zdej ko je zima, pa pleši.‒

Andrej Zdešar, kaplan v Pični v Istrii.

1) S tém pa ne rečem, de bi vsi Istrijani zametovali rokodelstvo, kér so eni iz med njih dobri in umni rokodelci; ampak jez le na občinsko govorim. Pisatelj.

2) Tega ne moremo hvaliti, zakaj sadjoreja bi mogla kmetovavcam povsod pri sercu biti, kér sadje za prodajo ali pa domačo rabo veliko odrine. Pa nadjamo se, de sedanji Istrijanci bojo tudi v ti reči svoje sprednike prekosili. Vredništvo.

3) Ta pesim izvira od pervih časov, ko so starši majke od 8 ali 10 lét obečali, kakor je navada belih Krajncov, v 43. listu Novíc 5. tečaja popisana; tudi druge navade pri ženitvi so zlo enake navadam bélih Krajncov. ‒ Pisatelj.

4) Jarna od laškiga inverno, zima.

5) Kruto od latinskiga crudus.

6) Fruniga od latinskima formica, mravljinec.

7) Stata od latinskiga stare (zakaj od latinskiga?)

8) Sebodit od horvašk. zabostiše.

9) Patita od latinsk. pati, terpeti.

10) Rogata od latinsk. rogare, prositi. ‒ Iz teh in druzih besedí tega jezika se vidi, de je naj več besed po latinsko ali rimsko (rimljansko), zató ima tudi imé »rimljanskiga jezika.«

11) Po horvatško se vse tako bere, kakor je pisano, in tudi i in l na koncu besed se izrekujeta.

12) Žrikovc je kakor velika kobilica, ktera z nogami na perutnice glas dela, od kteriga ima to imé. Drugo slovensko imé mi ni znano. Pisatelj.