Ivan Durak
| ← Ilija Murovec | Pripovedke za mladino Ivan Durak Fran Hubad |
| |||||||||||||
Ruska pripovedka.
V nekej vasi je živel kmet; imel je tri sinove. Dva sta bila pametna, a tretji neumen (Durak). Ko je bil oče že star, pokliče sinove k sebi in jim reče: "Sinovi ljubi! čutim, da mi ni več dolgo živeti. Kadar umrem, storite mi zadnje veselje, čujte vsak po jedno noč na mojem grobu. Najstarejši sin prvo noč, srednji drugo, a najmlajši tretjo." Otroci mu obljubijo, da bodo izpolnili njegovo željo.
Skoraj potem umre oče. Sinovi ga pokopljejo kakor se spodobuje. Pride prva noč, treba je, da gre najstarejši sin na očetov grob bdet. A ker je bil oženjen, reče ženi: Daj Duraku pogače, naj pojde on zame na grob očetov." Žena pokliče Duraka in mu reče: ,,Na pogače! Pojdi in čuj na grobu za mojega moža." — Durak vzame pogačo, zgrabi hrastovo palico v kotu in odide k očetu na grob. Ko pride tja in posedi nekoliko, zapazi, da ustaje oče iz groba, in zato ga vpraša: „Zakaj ustaješ, očka?" — Oče vpraša: ,,Kdo je prišel nočevat?" — Durak odgovori: „Jaz, očka, tvoj sin, Durak!" — Na to' oče: „No Durak, ker si prišel k meni nočevat, dam ti za to dar." Starec zažvižga, hrkne z mladeniškim vzkrikom, z junaškim žvižganjem:
„Sivček, rujavček, Vešči belec; Stoj pred mano, Kakor list med travo!"
Konj priteče, zemlja se strese, iz ušes se mu vije dim, iz nozdervij (nosnic) mu liže plamen. Ko priteče konj, obstoji pred njim, kakor ukopan, in starec reče: „Glej, sin ljubi, konj je tvoj, ti mu vladaj po mojej smrti." Na to pokaže Duraku vso pripravo, kakor: kopje, bojni kij, meč itd. Ko Durak vidi krasnega konja, zahvali se očetu. Starec leže zopet v grob, a Durak sedi vso noč na grobu.
Zjutraj gre domov. Jedva pride, izprašujeta ga brata: „No durak, kje si bil?" Durak odgovori: ,,Kje? Nočeval sem na očetovem grobu."
Preide dan, pride druga noč; Trebalo je iti čut na gomilo drugemu bratu; a ta reče Duraku: ,,Pojdi in nočuj za mene na očetovem grobu, tudi jaz ti dam za to pogače."
Durak vzame vesel pogačo, prime palico in odide na grob. Prišedši, posedi nekoliko na grobu. Skoraj sliši, da oče ustaje in vpraša: „Kdo je prišel nočevat?" "Jaz, očka. tvoj sin, Durak!" Na to reče starec: „Ker sta se polenila tvoja brata priti vsak po jedno noč na moj grob, podarim ti še drugega konja mnogo boljšega od prvega." Potem zažvižga starec, hrkne z mladeniškim žvižgom, z junaškim pokrikom: „Sivček, rujavček, Vešči belec; Stoj pred mano, kakor list med travo!" Konj priteče, zemlja se strese, iz ušes se mu vije dim, iz nozdervij mu suče plamen. Jedva pribeži, že stoji pred njim, kakor ukopan. Tedaj reče starec Duraku: „Glej, sin ljubi, to ti je drugi konj. Kadar ti ga bo treba, zažvižgaj tudi ti tako." Durak vidi, da je ta konj še boljši od prvega in zahvali se očetu.
Starec spusti konja in leže zopet v grob. Kadar noč mine, gre Durak domov.
Ko pride tretja noč in je bila vrsta, da gre nočevat on sam, niso mu dali več pogače, nego ogorelo skorjo kruha. Durak vzame skorjo, ide k očetu in sede na grob.
Kmalu vidi, da je oče vstal in čuje ga, da vpraša: ,,Ali si prišel nočevat ti, Durak?" Durak reče, da je on. Zatorej reče starec: „No, sin ljubi, ker si prišel tudi poslednjo noč nočevat k meni, podarim ti tudi zadnjega konja." Zažvižga starec, hrkne z mladeniškim žvižgom, z junaškim vzkrikom: „Sivček, rujavček Vešči belec; Stoj pred mano,kakor list med travo!" Konj priteče, zemlja se strese, iz ušes se mu vije dim, iz nozdervij mu liže plamen. Jedva pribeži, že stoji pred starcem, kakor ukopan. Starec reče: „Glej, sin ljubi, tu ti je tretji konj, zapoveduj mu, kakor tebi drago. Le svojima bratoma, mojima sinoma ne reci ničesar." —
Durak obljubi, da jima ne pove ničesar, v tem pa vidi, da je ta konj mnogo lepši od prvih dveh. Na to se oprosti starec s sinom in mu reče: „Sin ljubi, zdaj me ne bodeš videl več." Leže v grob, a Durak sedi vso noč no grobu. Zjutraj gre domov in ne pove nikomur ničesar.
Potem začneta deliti brata očetovo imovino; ali delila sta le sebi, Duraku nista dala ničesar. Zato reče on: „Kaj pa bo meni, bratca?" Ona dva mu odgovorita: „Bodi zadovoljen s tem, da te bodeva redila." Tako je ostalo; Durak je živel v miru z bratoma.
Ne daleč od vasi, kjer je živel Durak, bilo je mesto, v katerem je gospodoval kralj. Imel je tri hčere za možitev. Nekega dne pokliče kralj hčere k sebi in jim reče; „Hčere ljube! Dorasle ste že vse, zatorej je čas da govorimo o možitvi." — Hčere mu odgovore, da bodo delale i njegovem povelji. Kralj jim reče, da jim samim prepušča izbirati si ženine. Zatorej reče najmlajša hči: „Milostivi očka! če dajete tako milost in nam dovoljujete izbirati si ženine, zapovejte ograditi sodnje mesto in postavite na tem mestu dvanajst kron. Kdor želi vzeti mene za ženo, ta naj preskoči na konju vseh dvanajst kron. Na to pošlje po raznih kraljestvih oznanilo, k raznim kraljem (in razglasi, kateri dan je priti. Po vsem mestu se je raznesla vest, da se snido kralji in silni mogočni junaci ter iz drugih zemelj poslanci. Končno pride vest tudi v vas, v katerej je živel Durak z bratoma.
Kadar pride ostanovičeni dan, začneta se pripravljati brata, da bi šla v mesto gledat, kako bodo kralji in silni, mogočni junaci na konjih preskakavali dvanajst kron. Kadar vidi Durak, da se pripravljata brata na odhod, začne ju prositi s peči, na katerej je sedel; „Bratca, kam li ideta?" Brata mu odgovorita, da gresta v mesto gledat raznih kraljev in junakov. Durak jima reče : „Vzemita, bratca, i mene s seboj!" Ali ona zakričita: „Kam bi šla s teboj, Durak:„Kaj znaš ti? Ali bi te vzela s seboj za strašilo?" Na to ne reče Durak ničesar, a ona se odpravita v mesto. Kadar odideta, zleze Durak s peči in reče ženama! „Dajta mi košek; od žalosti pojdem v gozd, da naberem gob, ker me brata nista vzela s seboj." Ženi mu daste košek in Durak gre v gozd po gobe.
Kadar pride v les, vzame košek z rame in ga obesi na drevo. Potem zažvižga, hrkne z mla¬deniškim žvižgom, z junaškim vzkrikom:„Sivček, rujavček,
Vešči belec; Stoj pred mano, kakor list med travo!" Konj priteče, zemlja se strese, iz ušeš se mu vije dim, iz nozdervij mu liže plamen. Jedva pri¬teče, že stoji pred Ivanom Durakom, kakor ukopan.
Durak mu zleze v uho, prileze skozi drugo zopet ven in postane tako krasen mladeneč, da ni povedati, ni se domisliti, ne s peresom popisati. Sede na konja in odjaha naravnost v mesto. Kadar dohiti brata, zavpije že iz daleč na nju, naj se mu ogneta. Brata se mu ogneta hitro, ali on ju začne biti z bičem, ko ju doide. Brata ga prosita s solzami v očeh, naj ju ne bije in pravita, da nista storila nobene krivice, a on le upije nad njima, zakaj se mu nista ognila. Potem jaha dalje.
Kadar pride na sodnje mesto, najde zbranih množico kraljev in silnih junakov. Mesto je bilo ograjeno. Gledalci odpro takemu junaku, kakeršen je bil Durak, takoj ogrado. Kadar ga ugledajo kralji in junaki, začudijo se vsi konju in njemu samemu, ker ni imel nikdo takega konja, nikdo ni bil tako krasen kakor Durak. Vsi so ga gledali, vsi želeli poizvedeti, iz katerega carstva je. Ali Durak je gledal tako temno, da se ga nihče ni upal nagovoriti. Pride čas, in začeli so preskakavati dvanajst, kron. Nihče jih ni mogel preskočiti več, nego tri. Pride red na Duraka. Ta pojaha nekoliko krati po sodnjem mestu sem ter tja in potem skoči; ali konj njegov ni mogel preskočiti vseh dvanajst kron preskočil jih je samo šest.
Kralji in junaki so se mu čudili. Kadar Durak vidi, da se mu ni posrečilo preskočiti vseh kron, zapusti sodnje mesto ;v trenotku je bil vsem izpred oči ter je jahal domov. Pride v gozd, skoči s konja, vzame s sebe oklep, razsedla konja, zveze mu jermena in ga izpusti, rekoč: „Dobrikonj, idi po čistem polji in po zelenih Iogih; kadar te bodem klical, pripravljen bodi!" — Nato obleče svojo obleko, vzame košek z drevesa ter gre iskat gob. Ker je jemal vsako, kakeršna je bila, nabral jih je kmalu poln košek. Odnese ga domov. Žene ogledate gobe in zapazite, da so same mušniee in škripice, katerih ni varno jesti; razsrditi se in ga psujete: „Zakaj si, Durak, nabral takih gob? Kdo jih bode jedel razven tebe?" Durak odgovori: „Kaj še vse, gob grem nabirat, a še tega ne pogodim!"
Ne dolgo in brata prideta domov ter začneta pripovedovati, da sta videla mnogo kraljev in silnih, mogočnih junakov. Opisujeta njihove konje in pripovedujeta tudi o Duraku (poznala ga nista, tudi takrat ne, ko ju je pretepel). „Prijahal je," tako pripovedujeta brata, „tudi junak, prelepe rasti, dragocene obleke; njegov konj je bil tako lep, da se mu je vse čudilo. A pri vsem tem je bil tak ošabnež, da je naju neusmiljeno pretepal, ker se mu nisva izognila s poti. „Durak sedi pri peči in reče: „Nu, bratca, ali vaju nisem dobro naklestil?" Ali brata zakričita nad njim. „Kaj blodiš, Durak? Ta junak je bil prekrasen, in pri tem nenavadno močan; a ti sedi pri peči, ter ne govori ničsar, če kdo sliši, kar govoriš, zapro te, in še nama bode gorje."
Kmalu potem se brata odpravljata zopet v mesto. Durak ju prosi: „Kam li gresta, brata?" Brata mu odgovorita: „V mesto ideva, da pogledava kralje in silne, mogočne junake." Durak ju prosi, da bi ga vzela s seboj, ali ona dva ga ne vzameta in odjahata sama.
Po njihovem odhodu zleze Durak s peči, vzame košek in gre po gobe. Kadar pride v les, dene košek z rame in ga obesi na drevo.
Na to zažvižga, hrkne z mladeniškim žvižgom, 2 junaškim pokrikom: „Sivček, rujavček, Vešči belec; Stoj pred mano, Kakor list med travo!"
Konj priteče, zemlja se strese, iz ušeš se mu vije dim, iz nozdervij mu liže plamen. Jedva pribeži, že stoji pred njim, kakor ukopan. Zdaj mu Durak zleze v uho in skozi drugo zopet ven in postane tako lep mladeneč, da ni mogoče povedati, ni domisliti se, niti popisati peresom. Sede na konja in odjaha v mesto. Jahajoč dohiti brata ter jima zakriči: „S poti!" Brata se ogneta, ali on pride jedva do njih, začne ju biti z bičem in odjezdi. Kadar prijaha na sodnje mesto, spuste ga v ogrado. Tu se pokloni junakom in stopi v red z druzimi. Pride čas in junaki so začeli preskakavati krone, ali niti šest jih ni nobeden preskočil. Pride red na Duraka. Durak jaha na sredo sodnjega mesta, jaha nekoliko krati sem ter tja, naposled skoči s konjem ter preskoči devet kron. Ker ni preskočil vseh dvanajst, obrne se in zbeži v gozd nazaj. Tam razsedla konja, sleče oklep, zaveže vse skupaj konju za sedlo ter ga izpusti. Obleče zopot kmečko obleko, obesi košek na ramo in gre iskat gob. Nabere jih, kolikor mu jih je prišlo pod roki in jih nese domov. Kadar vidite ženi gobe, začnete ga karati: „Tebe bove redile s temi gobami!" Durak na vse to ne reče besede, zleze na peč in obsedi. Kmalu prideta brata iz mesta in začneta pripovedovati, kaj sta videla. Med drugim pripovedujeta: „Prijahal je tudi junak, mladeneč; imel je konja, kakeršnega ni imel nobeden drug. Ali bil je tak osornež, da je naju pretepal na potu, ker mu se nisva izognila." — „Nu ali vaju nisem tepel jaz?" oglasi se Durak na peči. Brata zakričita nad njim : „Kaj melješ, Durak? Zvezali te bodo in še nama se ne bodo dobro godilo." Durak obmolči in sedi ves dan na peči.
Tretji dan se odpravljata brata zopet v mesto. Durak ju prosi: „Vzemita me, bratca, s seboj." Ali ona dva odgovorita: „Čemu bi jemala tebe, Duraka? Ali bi te gonila s seboj za strašilo, da bi se ljudje smijali!" Durak obmolči, brata odideta. Zdajci Durak zleze s peči vzame košek m gre po gobe. Kadar pride v les, obesi košek na drevo, zažvižga,hrkne z mladeniškim žvižgom, z junaškim pokrikom: „Sivček, rujavček, Vešči belec; Stoj pred mano, kakor list med travo!" Konj priteče, zemlja se strese, iz ušes se mu vije dim, iz nozdervij mu liže plamen. Jedva prileti že stoji pred Durakom, kakor ukopan. Durak mu zleze skozi uho v glavo in skozi drugo uho zopet ven ter postane tako krasen mladeneč, da se ne more povedati, niti s peresom popisati. Obleče junaško opravo, sede na konja in odjaha.
Ni prijahal še do mosta, pa doide brata. Zavpije nad njima, naj se mu ogneta s poti. Kadar pride do njih, začne ju biti z bičem. Brata ga prosita: „Usmili se naju, milostivi gospod! Zakaj naju biješ, saj ti nisva storila ničesar." — Durak njima odgovori: „Zakaj se nista izognila, kadar sem začel kričati?" Na to odjaha v mesto. Prijaha na sodnje mesto.
Gledalci mu odpro ogrado, Durak se pokloni kraljem in silnim, mogočnim junakom in se postavi v red. Kadar ga zagledajo, ne morejo se načuditi njegovemu konju. A ker je bil Durak sam zelo lep želel je vsak vedeti, od kod je doma. Ali on ni govoril z nobenim, in tudi nobeden ni smel k njemu, da bi ga vprašal.
Kadar pride čas, začeli so junaki preskakavatl krone, ali izmed vseh junakov niti jeden ni mogel preskočiti vseh dvanajst. Pride red na Duraka. Jaha nekoliko krati po sodnjem mestu, naposled jaha proti dvanajsterim kronam. izpodbode konja in preskoči vseh dvanajst ravno pred kraljičino, katera je sedela tam in je gledala, kako skačejo kralji in junaci. Kraljičina ga udari s pečatom na čelo, da se mu naredi na čelu takoj zvezda, katera je sijala, kakor solnee.
Durak odjaha hitro domov.
Kraljeva hči pride z dvanajstimi kronami in oče jej reče: „Ljuba hči! Kar si želela, dosegla si; Ali kje poiščeš krasnega ženina? Nihče ne ve, od kod je doma; k temu je morebiti že oženjen, Zato ti svetujem, hči ljuba, izberi si ženina izmed prišlih kraljevičev, kakor ste storile že tvoji sestri." Ali mlajša hči mu odgovori: ,,Gospodar miilostivi, očka moj, ker ste nam že dovolili, da si izbiramo ženine po svojej volji, prosim vas, da me ne silite v možitev."
V tem, ko so tako govorili, prijahal je bil Durak že v gozd. Skoči s konja, sleče bojno opravo vzame sedlo s konja in ga pusti po lesu, a sam obleče kmečko obleko, dene košek na ramo in gre iskat gob. Ker je jemal vsako, kakeršno je dobil, nabral jih je hitro dosti. Čelo si obveže "z robcem, da bi se mu ne videla zvezda in odide domov. Doma odda gobe ženama. Jedva jih pogledate, začnete ga karati, da je prinesel tako slabih. Durak ne reče besede in zleze na peč.
Kmalu prideta brata iz mesta in začneta hvaliti kraljeviče, katere sta videla v mestu. Pripovedujeta tudi, da je prijahal prekrasen junak na lepem konji, kateremu se je vse čudilo. „Ali junak je velik velik surovež" pristavita brata, „Ker je naju tepel že trikrat na potu. Durak na peči reče: „Ali sem morda jaz vaju tepel?" Brata zakričita: „Kaj veš ti, Durak ?" Kadar sta brata sedela pri jedi, odveze si Durak čelo in razvetli vso izbo z zvezdo, ki jo je imel na čelu. Osupela vprašata ga brata: „Kaj počenjaš, neumnež?" A on odgovori: „Nič!"
V mestu pri kralji je bilo veliko veselje; pripravljali so svatbo za dve hčeri. Po svatbi so odhajali kralji in silni junaki vsak na svoj dom.
Po njihovem odhodu prosi najmlajša kraljeva hči svojega očeta, naj bi poslal po vsem kraljestvu oznanilo, da bi prišli vsi ministri, plemenitniki in njihovi sinovi na kraljevi dvor. Mislila je, da med njimi najde svojega ženina. Kralj, ki je ljubil hčer, razpošlje oznanilo in zbero se ministri plemenitniki in njihovi sinovi; ali kraljičina ne najde med njimi svojega ženina. Zato prosi očeta, naj bi ukazal priti vsem svojim podložnikom, naj bi pripravil hiše zanje in prigotovil obed. „Saj imate," rekla je, „očka moj, take palače, v katerih bo podložniki lehko stanovali do ustanovičenega dneva, kdo ve? morda je meni namenjeni ženin kak podložnik, ki se skriva v priprostej obleki."
Kralj se je tej prošnji dolgo ustavljal, a naposled je razposlal vender ukaze na vse strani, naj se zbere ves priprosti narod o določenem dnevu. Kadar pride kraljevi ukaz tudi v uno vas, kjer je živel Durak, začneta se pripravljati tudi njegova brata v mesto. Durak ju prosi, da bi vzela tudi njega s seboj, ali ona ga ne marata. Prosili ste zdaj ženi zanj. Zatorej rečeta brata: „Vzameva te, ali to ti poveva, ako se predrzneš kaj govoriti, zveževa te, da nama nikoli več ne uideš." Durak jima obljubi, da bode molčal, in vzela sta ga s seboj. V mesto dospevši, čakali so v pripravljenih palačah določenega dneva. Ta dan se je zbralo neznano veliko ljudi. Pripravljen je bil tudi obed. Sedli so za mize. Med obedom prinese mlajša kraljična vsakemu piti. Kadar pride k mizi, pri katerej je sedel Durak, dala je piti najpred vsem drugim, potlej še le pride do njega in mu prinese kupo k napitku. Ali zdajci ugleda, da ima Ivan zavezano čelo. Zatorej ga vpraša: „Zakaj imaš zavezano čelo?" Ta odgovori: „Hodil sem po gozdu za gobami, in udaril sem se." Ali ona mu ne veruje, in reče: „Odveži čelo, da vidim." Durak m znal, kaj bi storil, ali ona ga primora, da odveze robec, in zdajci se razsvetli vsa kraljeva palača.
Kraljičina mu ukaže, da stopi izza mize, utrne ga z brisačo ter popelje h kralju, rekoč: „Milostivi očka, tu je moj ženin, katarega sem iskala." Kralj pogleda Duraka, začudi se in reče: ,,Kaj ti je, hči moja; ali ne vidiš, da je neumen? Tvoj ženin je bil mlad, prekrasen junak." Ali hči je le govorila, da je ta oni, kateri je bil prijahal na sodnje mesto in prosi, naj bi ga jej dal za moža. Kralj ugovarja, ali vse je bilo zaman; bil je primoran, da jej da Duraka za moža. Kadar je bila svatba končana, odkaže jima kralj posebne sobe in reče hčeri, da mu njen mož ne sme nikoli pred oči. Zato je živela kraljičina s svojim možem nekaj časa prav na samem. Kmalu potem zve kralj, da se po njegovih gozdih, po katerih ni smel drug loviti nego kralj sam, potika zlatorog jelen.
Poželi imeti tako čudnega jelena in reče zetoma: ,,Zeta ljuba! storita mi to ljubav, in ujemita mi zlatorogega jelena, kateri se potika po mojih gozdih." Zeta ga nočeta žaliti, zatorej ukažeta osedlati najboljša konja, poslovita se od žen in odjahata v gozd.
Najmlajša kraljeva hči pride k možu v sobo, in mu reče: „Kaj sediš doma in ne znaš ničesar! Druga dva očetova zeta sta odjahala iskat jelena zlatorogega, a ti sediš?" Durak jej odgovori: „Pojdi k očetu kralju, in prosi ga, naj mi da kakega konja, če tudi ni za drugo rabo, nego za to, da vozi vodo."
Žena gre k očetu in mu reče: „Milostivi gospodar, očka moj ljubi! podarite mojemu možu kakega konja, morda on ujame jelena, katerega ste zaželeli." Kralj mu ukaže dati bolnega konja. Kraljičina gre k možu in mu reče: „Idi, izprosila sem ti konja." Durak stopi na hodnik in vidi, da mu hočejo osedlati konja, ali on jim brani, sede nanj brez sedla in odjaha. Kadar prijaha dve vrsti od grada, skoči raz konja prime ga za rep, potegne kožo z njega, vrže mrho mrtvo na tla in reče: „Evo, vrane in srake! tu imate pojedino od kralja." Nato zažvižga, hrkne z mlade-niškim žvižgom, z junaškim pokrikom: „Sivček, rujavček, Vešči belec; Stoj pred mano,kakor list med travo!" Konj priteče, zemlja se strese, iz ušes mu vije dim, iz nozdervij mu liže plamen. Jedva priteče, že stoji pred njim, kakor okupan. Durak mu zleze v uho in skozi drugo ven in postane tako lep mladeneč, da ni mogoče povedati, niti popisati s peresom. Nato dene na konja sedlo čerkasko, podprogo buharsko, dvanajst podprog iz same svile šemahanske: svila se ne trga, jeklo se ne lomi, arabsko zlato ne rujavi. Kadar Durak zasede konja, skače ž njim po označenem gozdu, kakor lehkonoga srna. Kmalu naide jelena zlatorožca in ga ujame. Priveze ga za rog in ga žene na cesto. Ondu si razpne šotor, priveze konja in jelena, a on leže, da si oddahne.
Kraljeviča sta dolgo jahala po polji, ali nikjer nista našla jelena. Kadar prideta po cesti, kjer je stal šator, ugledata privezanega jelena in govorita med seboj. „Glej, bratec, to je šator onega junaka, kateri je bil prijahal na sodnje mesto. Glej tudi privezanega jelena. Idiva k njemu in prosiva ga, da ga nama proda bodi si za katero koli plačilo." Drugi pritrdi k temu; ideta, k šatoru, odkrijeta se, stopita v šator in poklonivša se Duraku rečeta. „Milostivi gospodar! prišla sva, da bi kupila vašega jelena." Durak jima odgovori: „Rad bi ga vama prodal, ali storil sem obljubo, kadar sem šel jelena lovit, da ga ne prodam nikomur." Kraljeviča vprašata, kako obljubo je storil. Durak jima pove, da obljuba ni velika, samo palec z noge. Nato jima reče, da je iz daljne dežele doma ter ne bode nihče znal, da nista jelena sama ujela. Kraljeviča ga nista poznala, mislila sta, da je res iz daljnega kraja doma, a želela sta tudi izpolniti kraljevo željo, zatorej skleneta, da mu dasta z noge palec. Sezujeta se in Durak jima odreže palca. Na to se obujeta, vzameta jelena in odjahata domov. A Durak dene šator vkupe, vtakne palca za sedlo in odjaha na mesto, kjer je bil ugonobil kraljevega konja. Ondu skoči raz konja in mu da svobodo.
Zbralo se je pa na tem mestu mnogo vran in srak. Durak zgrabi palico, pobije vrane in srake, naveže jih na vrvico in jih vleče s seboj v grad.
„Sivček, rujavček, Vešči belec; Stoj pred mano, kakor list med travo!" Konj priteče, zemlja se strese, iz ušes mu vije dim, iz nozdervij mu liže plamen. Jedva priteče, že stoji pred Ivanom Durakom, kakor ukopan. Durak mu zleze v uho, prileze skozi drugozopet ven in postane tako krasen mladeneč, da ni povedati, ne s peresom popisati. Dene na konja sedlo črkasko, podprogo buharsko, dvanajst podprogiz čiste svile šemahanske: svila se ne trga, jeklo se ne lomi, arabsko zlato ne rujavi. Kadar osedla konja, zavsede ga in bije po bedrih. Konj skoči kvišku, vzdigne se nad stoječe gozde in pod podeče se oblake ter pušča gore in doline med nogami, a male reke pokriva v svojim repom.
Durak jaše dolgo po cesti ter se približava gospodarstvu, kjer je stala smreka. Tu zagleda smreko čudno in krasno; takoj stopi k njej in si odlomi vejico. Poleg smreke sta bila dva studenca iz katerih je tekla živa in mrtva voda. Iz teh studencev si napolni dve steklenici, ki ju je imel pri sebi. Potem gre iz vrta, zavsede konja in jaha domov. Jaha dolgoli, kratkoli, blizuli, dalekoh; hitro se pove pripovedka, a delo se ne izgotovi tako hitro. Končno prijaha v domače kraljestvo; ali ne jaha premim potem v kraljevo palačo, nego ustavi se, razpne šator poleg velike ceste, vtakne smrekovo vejico poleg šatora v tla, a on leze, da si odpočije.
Dva kraljeviča, kraljeva zeta, jezdita daleč na okolo; ker ne najdeta, česar sta iskala, vrneta se domov. Kadar prijahata po cesti, kjer je stal šator, ugledata smreko v zemljo zasajeno poleg šatora. Ker sta želela smreko imeti, po katero ju je bil poslal kralj, dogovorita se in prijahata k šatoru. Skočita raz konj, odkrijeta se, stopita v šator in se zelo ponižno priklonita junaku. Potem govorita: „Gospodar milostivi! prišla sva k tebi, da nama prodaš prelepo smreko, ki stoji poleg tvojega ša¬tora?" Durak jima reče, da je ne prodaje. Ker ga pa le prosita in prosita, reče jima Durak, da jima jo proda, ako si pustita z hrbta odrezati vzak po jeden jermen kože. Kadar kraljeviča to slišita, ustrašita se zelo in ne vesta, kaj bi storila. Nu, ker bi rada kralju ustregla in bi rada imela, da bi govoril ves svet o njiju, kaj sta storila, pristaneta in _ se slečeta. Durak izreze vsacemu po jeden jermen kože z hrbta in jima da vejico čudovite smreke.
Kraljeviča vzameta vejico, odjahata v kraljevo palačo ter jo položita kralju v roke. Vesel take drage stvari vzraduje se kralj in napravi veliko pojedino, na ketero pozove vse svoje ministre in plemenitnike.
V tem podere Durak šator, spravi ga na sedlo in jaha na ono mesto, kjer je ležal konj, katerega mu je podaril kralj. Ondu najde mnogo vran in srak, pobije jih veliko število, naveže na vrvico, vzame konjsko kožo in hajdi domov. Kralj ga ugleda in se mu smeje, a Durak mu reče: ,,Gospodar milostivi! podaril si mi konja, ali konj me ni mogel prinesti domov; tu imaš njegovo kožo in za kosilo sem ti prinesel tudi divjačine." To rekši, vrže srake in vrane ob tla ter odide v svojo sobo. Za njim pride kraljičina, njegova žena, in mu pripoveduje, kako so se jej smijali vsi, in še posebno sestri. Durak jej reče: »Potrpi, pride dan, da se jim bodeš smijala ti."
Za nekaj časa reče Durak svojej ženi: ,,Jutri se obleci v najdražo obleko!" Žena ga izprašuje, zakaj bi se tako oblekla, ali on jej ne pove ničesar nego reče: „Obleci se, kakor sem ti dejal." — Kadar pride ustanovičeni dan, odide iz grada. Prišedši na polje, zažvižga, hrkne z mladeniškim žvižgom,
z junaškim pokrikom: „Sivček, rujavček, Vešči belec; Stoj pred mano,kakor list med travo!" Konj priteče, zemlja se strese, iz ušes se mu vije dim, iz nozdervij mu liže plamen. Jedva priteče, že stoji kakor ukopan. Durak mu zleze v uho, prileze skozi drugo ven in postane tako krasen mladenič, da povedati, ne s peresom popisati. Potem sede na konja in jaha v grad. Ob tem času je bilo pri kralju veliko veselje, mnogo ministrov in drugih plemenitnikov je bilo zbranih. Kadar Durak prijaha, pride mu kralj z zetoma in ministri naproti, Pelje ga za hrastove mize, na katerih se bile najslajše jedi in medene pijače. Začno piti, jesti in se veseliti. Kadar so se že vsi dosti naveselili, začeli so se razgovarjati. Ker je Durak sedel poleg kralja, reče mu: „Gospodar milostljivi! Slišal sem, da imate tri hčere in da so omožene vse; dva vaša zeta vidim, a tretjega ne vidim." Kralj mu odgovori: „Dragi moj! Moja najmlajša hči se je omožila z Durakom (bedakom), zato ga ne puščam predse." Durak o sebi ne pove ničesar in reče kralju: ,,Gospodar milostivi! Prijahal sem zato v tvoje kraljestvo, da bi vzel tvojo najmlajšo hči za ženo." Kralj se tega zelo razveseli in reče, da bode Duraka pognal iz kraljestva. Zdajci vstane Durak in reče: „Gospodar milostivi! Zaradi mene hočeš Duraka, moža svoje najmlajše hčere, zapoditi iz svojega kraljestva? Stoj malo in vedi, da sem jaz Durak." Kralj ga dolgo gleda ali ne more ga poznati, saj ga tudi ni bilo mogoče, ker je imel na sebi' oklep in je bil toli krasen. Ker ga ni mogel poznati nihče, reče Durak kralju: „Poznaj me, gospodar milostivi, da sem jaz tvoj najmlajši zet, Durak." Kadar kralj to čuje, razveseli se in ga poljubuje. Pride tudi njegova žena in ga objame. Ker sta druga dva kraljeva zeta imela roki v rokovicah, reče Durak kralju: „Gospodar milostljivi! Izvolite povedati, zakaj sedita zeta z rokovicami za mizo." Kralj odgovori, da ju bole roki. A Durak reče, da je on zdravnik dober in spreten; zatorej prosi kralja, naj jima ukaže rokovice sleci. Kralj jima ukaže, ali ona se dolgo branita. Končno vendar slečeta rokovice in glej, manjkalo jima je palcev na obeh rokah. Kralj ju vpraša: „Kje imata palca?" Kraljeviča nista znala, kaj bi odgovorila. Ivan Durak reče: „Gospodar milostivi! Jaz znam, zakaj nimata palcev na rokah." Potegne palca iz žepa in reče: „To sta njiju palca, katera sta mi dala za jelena zlatorožča." — Nato prosi, naj jima ukaže kralj, da se sezujeta. Kralj to stori in vidijo vsi, da nista imela palcev na nogah. A Ivan Duraček hitro pokaže palce, katerih nista imela, in reče kralju: ,,Gospodar milostljivi! To so njiju palci, katere sta mi dala za zlato svinjo ščetinko." — Nato prosi, naj pokažeta hrbet. Kadar to storita, pokaže Ivan Durak, da jima je iz hrbta izrezan jermen, in reče: „Gospodar milostljivi! Tukaj sta jermena," in ju potegne iz žepa.
Kralj se razsrdi nad svojima zetoma, a Ivan potegne iz žepa dve steklenici z živo in mrtvo vodo, položi jima jermena na hrbet in ju pokropi z mrtvo in živo vodo in ni se poznalo več, da sta bila izrezana. Takisto so jima prirastli palci na rokah in nogah s pomočjo mrtve in žive vode.
Kadar sta bila kraljeviča zopet zdrava, padeta pred Ivana Duračka na koleni, zahvalita se mu m ga prosita odpuščenja, da sta se mu poprej smijala Ivan jima odpusti, a kralj napravi veliko pojedinip, na katero povabi vse svoje ministre in plemenitnike. Bilo je veliko veselje. Odslej je kraljeval Ivan Duraček s svojo ženo v tem velikem kraljestvu, a kralj je odstavil svoja dva zeta in ju poslal v njiju kraljestvo domov.