Ivan Zajec (Slovan)
| Ivan Zajec Fr. K. G. |
| |||||||||||||
Vsi boljši umetniki, kar jih štejemo Slovenci, so doslej čutili potrebo, da so se izpopolnjevali v tujini, daleč proč od svoje domovine. Bodisi da je umetnik pohajal dunajsko akademijo upodabljajočih umetnostij, bodisi da je črpal iz monakovskih pinakotek, ali pa zajemal svoje znanje na severu pri bratih Čehih; vsi, vsi so bili navezani v tujini ne samo na študije, ampak tudi na kruh. Tudi na Dunaji živita dva slovenska kiparja, katerih enega je vedela domovina dostojno ceniti, drugi gleda še v zastrto bodočnost: Zajec in Berneker.
Bela Ljubljana je dala Ivana Zajca, kjer se je narodil dne 15. rožnika 1869. Ljudsko šolo je pohajal v Ljubljani, prve nauke v kiparstvu je dobil pri očetu-kiparju. Mater je izgubil še kot otrok, oče pa mu je umrl, ko je odhajal na akademijo.
V 19. letu je prišel na Dunaj, kjer je bil eno leto v strokovni šoli, potem pa je prestopil na akademijo, ki jo je posečal štiri leta. Bil je učenec slav. kiparja prof. Hellmerja. Že prvo leto je dobil med 50 konkurenti drugi dar, „Compositions - preis", srebrno kolajno. Užival je na akademiji tudi državno štipendijo letnih 120 gld. ter ga je podpirala gospa Hočevarjeva v Krškem osem let.
Dovršivši občno kiparsko šolo (allgemeine Bildhauerschule), je vstopil v prof. Kundmannovo „hohere Spezialschule fur Bildhauerei". Tam je dobil takoj prvo leto „Specialschulpreis" 200 gld za kompozicijo »Prestrašeni satir." (Satira, tata grozdja, pika kača.) "Satir" je bil tudi na Dunaji v razstavi "Kunstlerhausa". Priznani dunajski kritik dr. Ilg ga je ocenil s temile besedami: "eine sehr kraftige un lebhaft componierte Figur, gut empfunden, zeigt der Satyr von Zajec". Sedaj je ta krasna soha v ljubljanskem muzeju.
Prvo naročilo, ki ga je dobil še na akademiji, bila je "Sv. družina" za frančiškansko cerkev v Ljubljani. Kmalu nato je dovršil za sv. Jakoba cerkev v Ljubljani krasno kompozicijo, ki je na cerkvenem pročelji: "Izpremenjenje Kristusa na gori Tabor".
Za Krško je leto za letom dobival naročila. Za mestno župno cerkev v Krškem je po naročilu gospe Hočevarjeve izvršil 5 reliefov (2 m v prerezu.) Tudi 2 m visoka, krasna madona v tej cerkvi je njegovo delo. Posebno mojstrski umotvor je madona, ki jo je izvršil za gospo Plaučevo v Ljubljani; visoka je 60 cm iz brona ter posrebrena. L. 1900 je modeliral po Sinkovičevi kompoziciji dve dekoracijsko-plastični podobi: ženski kmetici, predstavljajoči poljedelstvo. Visoki sta 3 m. Bili sta 1. 1900 pariški svetovni razstavi ter jih je pariški „Salon" jako pohvalno omenjal. Za palačo „Prinxheim" na Dunaji (1. Rothenthurmerstr.) je predlani izgotovil krasno dekoracijsko-plastično kompozicijo "Handel u. Industrie"; podobi, 4m visoki, stojita sedaj na slemenu dotične stavbe. Na I. slovenski umetniški razstavi v Ljubljani je bil častno zastopan. Krasno študijo iz mavca „Adam in Eva", ki jo je imel na tej razstavi, je podaril ljubljanskemu „Rudolfinumu". Delo genialne zamisli ter monumentalne tehniške dovršenosti je projekt za vodnja k pred deželnim dvorcem v Ljubljani. Umetnik je poosebil reke: Savo, Ljubljanico, Krko, Soro in Bistrico. Načrt je zbujal na II. slovenski umetniški razstavi splošno pozornost in žel občno priznanje.
Da si razširi obzorje ter študira dela slavnih prednikov, je Zajec mnogo potoval po Italiji. L. 1899 je potoval preko Vidma, Verone, Milana, Genove, Carrare, Pize v Rim, Napolj in Palermo, odtod zopet preko Florencije in Benetk v domovino. Umetnik sam priznava, da so grandijozna klasična dela, Michelangelov „Zeus" i. dr., mogočno vplivala na njegovega duha. V Monakovem je imel pol leta svoj atelier, kjer je mnogo občeval z našim mojstrom slikarjem Ažbetom. Na Dunaju pa ima Zajec sedaj dva atelierja: prvega poleg Kruppove livarne (IV. Gusshausgasse 25.), kjer je nekoč deloval slikar Makart; zato se še sedaj imenuje „Makartatelier". Druzega (IV. Goldeggasse 9) ima za manjše plastične izdelke.
Kako krasne umotvore izdeluje v prvem svojem atelierju! Ko sem vstopil, je stal kipar ob Prešernu. V kotu sem videl na stolu z mokrimi rjuhami zagrnjeno še nedogotovljeno delo! To je bas-relief glave Prašnikerja za kamniško kopališče. Na drugem podstalu je velikanska kompozicija: projekt za „Deutschmeisterdenkmal" na Dunaju. Jury ni odobrila nobenega osnutka, zato bo tekmoval Zajec iznova. Svojim očem pa nisem verjel, ko sem videl dodelanega Prešerna pred seboj. To je naš poet velikan! Kakor bi živel, kakor bi hotel izpregovoriti! Umetnik se je sicer ravnal po Goldensteinovi sliki, ki pa je jako slaba ter ima mnogo anatomičnih napak.
Izraz slike je tudi preve melanholičen, premalo pesniški, čelo je prekratko. Druga napaka je, da ni Goldensteinov portret plastičn o slikan. Oči na Goldensteinovi sliki imajo premalo mehkote, ker slikar ni razumel dovelj plastike in modelacije.
Če bi se bil Zajec ravnal popolnoma po Goldensteinovi sliki, zapadlo bi bilo pesnikovo lice karikaturi. Umetnik si je moral torej Prešernov obraz idealizirati! In to se mu je izborno posrečilo. Visokost celega Prešernovega spomenika bo 11 metrov! In sicer znaša širokost skale pri nogah pesnikovih 3 m 20, visokost 3'70 m, in dolgost stopnjic 7 m, visokost postamenta s stopnjicami vred 5 m. Prešernova soha sama je 3'50m visoka, skupina Prešeren in muza pa 6-40 m. Poklicani faktorji so se dolgo pričkali, ali naj bo kakor Prešern tudi muza iz brona ali iz marmorja. Ljubljanski župan ter odbor za Prešernov spomenik zahtevajo, naj bi bila muza tudi iz brona. Profesor na dunajski tehniki, Slovenec Fabiani pa se je izrazil, da bi bilo mnogo lepše, ako bi bila muza iz marmorja, ker bi bila v tem velikanska mehkota! To je seveda jasno, da bi bila muza iz marmorja dražja negoli iz brona! Dunajski kipar prof. Kundmann pa je mnenja, da bi bilo boljše, ako bi bila muza tudi iz brona, ker nevarnost je za povzdignjeno roko in pajčolan, da bi se zlomila. (Če n. pr. vrže kakšen nemškonacijonalec kamen na tenki, iz mramorja izklesani pajčolan ali na roko, v kateri drži muza lavor nad pesnikovo glavo, se odlomi gotovo.) Ako bi bila muza iz marmorja, morala bi se pri draperiji, ki zakriva meča, razdeliti. Če bi se obe podobi vlili iz brona, trajalo bi to 6—7 mesecev; ko bi se pa muza sklesala iz marmorja, poteklo bi celo leto! Postament bo iz kraškega marmorja. Umetnik meni, da bi bil bolj na mestu pohorski granit, ali dovaževanje in obdelava istega bila bi predraga. Vendar se menda doseže, da se dobi za podstavek primeren in dostojen kamen, ki bo učinkoval z marmorjem harmonično!
Ker se odločilni faktorji do sedaj niso zjedinili, kje naj se postavi Prešernov spomenik, je Zajec mnenja, naj bi se naredila lesena šablona spomenikove oblike in visokosti ter naj bi se postavila na raznih trgih, kakor se je to delalo že večkrat ob enakih prilikah v drugih mestih. (N. pr. na Dunaju za Goethejev spomenik, v Pragi za Husov itd.) Umetnik sam se najbolj vnema za Bleiweisov park, kajti, tako pravi, zeleno ozadje mora imeti spomenik na vsak način. V Zvezdo pa spomenik ne sodi, ker bi se moralo pred spomenikom odstraniti preveč drevja. — Modelacija Prešernovega spomenika bo do začetka julija t. 1. gotova, nakar bo trajalo vlivanje 6—7 mesecev...
Prešernova soha, ki jo je izvrševal umetnik po nebrojnih študijah pod prijaznim nadzorstvom velikega, svetovnoslavnega kiparja akad. prof. Kundmanna, je torej dogotovljena. Zajec jo je ustvaril docela samostojno in individualno. Profesor Kundmann je bil le ljubezniv svetovalec pri realiziranju ideje našega kiparja; „Prešeren" je zatorej docela izviren umotvor Ivana Zajca. In ta Zajčev „Prešeren" je v istini monumentalno delo izredne krasote! Imponirajo s svojo velikostjo, rafinirano realistiko in najskrbnejšo modelacijo ter včinkujoč nepopisno simpatično v svoji celoti! Držanje stoječega poeta je popolnoma naravno in neprisiljeno; oblačilo je tudi v najneznatnejših malenkostih dovršeno skrbno, a brez vsake vsiljivosti. Zlasti krasna pa je glava! Prešernovo obličje je polno duha in misli; njegovo čelo, njegove oči in brada delajo čudovito simpatičen vtisek. To ni sicer nikak Apolon, toda poet Slovenec, zdrav mož širokega obzorja, sanjar, umetnik in filozof obenem.
Soha Prešerna se je te dni razrezala in se vrši z njo sedaj modelacija za livarno. Kipar dovršuje zato že muzo, ki bo sedela nad poetovo glavo na skalnatem robu, držeča v stegnjeni roki lovorjevo vejico. Ta muza, idealno lepa ženska, je sad poetične domišljivosti kiparja ter bo spomeniku najdivotnejši okrasek! Zajec je sploh mojster v plastičnem upodabljanju životne lepote ženske, — s svojo muzo pa poda Ljubljani najkrasnejše, kar je podal doslej. V tehničnem oziru bode tančica, ki ovija muzi spodnji del života, mojstrsko delo rafinirane eksaktnosti. Reliefa »Črtomir in Bogumila " ter „Brodnik" pa sta že dogotovljena. Tudi to sta deli velike umetnosti, polna čara inu poezije. Znano je, da je Zajec velespreten v izgotavljanju krasnih, duhovitih reliefov. Tu pa je združil svojo tehnično dovršenost, realistično karakteriziranje in poetično navdahnjenje mrtve mase v izvršitev dveh umotvorov, ki mu delata posebno čast.
Kipar Zajec je še mlad mož. Narava ga ni obdarila z imponirajočim nastopanjem. Majhen je, tih, skromen in ponižen, plah v vedenju, okoren v govoru in nespreten v rabi peresa. Črni, gosti lasje mu pokrivajo glavo, na zgornji ustnici ima le malo črnih brčic, a v velikih črnih, živih očeh, bujnih ustih in v nervozno prožni in okretni njegovi osebici zaslutiš takoj moža umetnika, misleca, sanjarja globoke duše in mehkega, nepopisno blagega srca. Zajec se zaveda svoje velike sposobnosti, vendar ne pozna ošabnosti, nego je ljubezniv in skromen, marljiv ter neumoren pri delu in študiranju. Mož je plodovit, a v izvrševanju vedno skrben in natančen, pristopen pametni kritiki in sam sebi najstrožji sodnik. Zato sme njegova domovina pričakovati še mnogo krasnih umotvorov, ki bodo delali čast Zajcu in slovenskemu kiparstvu!