Ivana
| Ivana anonimno |
| |||||||||||||
Ko je doživela lipa tisto spojno-vročo sončno ljubezen, ki vdahne vsem stvarem radost življenja, hrepenenje, tedaj je zaprla Ivanina mati oči, da jih ne odpre nikoli več. Kakor poprej, tako je samevala koča, majhna, lesena, betežna starka, pod zeleno veselo streho starodavne lipe tudi sedaj. Vse življenje je šlo tod mimo in komaj enkrat se je ustavilo pred kočo. Ivana je zrla z vprašajočimi očmi, a šlo je naprej. Niso pomagale solze, ni pomagal vzdih.
Lipa je krilila s svojim vejevjem nad nizko, z mahom obrastlo streho. Sladke opojne struje so jo ovijale in ona je dihala ljubezen in hlad. Zvečer je šumela o življenju, ki je šlo tod mimo, da se ne povrne nikoli več ...
Tako je stala Ivana sama, tako je gledala nekoč njena mati hladnim zvezdam nasproti.
Zašelestelo je v jarku. Trsje se je zganilo in šum je prihajal vsebliže, močneje, oddaljeval se je in se izgubljal v mesečni noči.
Ob cesti je samevalo par topolov. Počasi je klonilo in vstajalo črno vejevje v vetriču ... kakor v boli ... Listki, srebrni otroci, so trepetali venomer in hrepeneli v daljo s slavčevo pesmijo, prihajajočo iz temnega vejevja onstran ceste.
Ni bilo videti konca tej ravnini; gore so utonile v mraku, oddaljeno drevje se je spojilo z belimi meglami, vstajajočimi iz črnih jarkov. Nizko nad zemljo se je svetila belina in vse je bilo kakor bi motna mesečina zlila pravljični čar nad pokrajino. Ni bregov samotnemu jezeru, bližnja debla so videti kakor strahovi, vstali iz valov. Proti nji strme in stezajo roke.
Bolj in bolj se je oddaljevalo drevje, belina se je strnila in zalila vso ravan in se dvignila pod nebo. Ugasnilo je petje ob samotni poti, obledel je mesec in hlad je dihnil iz noči.
Ivana se je vrnila v hišo. Bilo je že pozno in noben glas ni prišel od bližnje vasi.
Šle so le njene trudne misli tja na pokopališče preko napol razpalega nizkega obzidja.
Tiho se je vsedla na grob, še ves svež, velike žalostne oči so lile solze in mati se je vzbudila.
Tiho je prisedla starka taka kakršna je bila tedaj, ko je še posedala na pomladanskem soncu. Pripravljala si je gomilo skrbno in s tistim važnim obrazom, ki ga je kazala zadnji čas. Pripravljam se na pot, kmalu vzamem slovo ...
»Si li ti Ivana? Prav je, da si prišla. Jaz težko hodim, saj veš, stare noge. Rada bi govorila s kom; glej, glej, pa je prišla Ivanka! Kaj misliš, ali se bodo prijeli tile nageljni? Ko pride on semkaj, bode vesel. Soseda iz onega groba mi je dala lep rožmarinov vršiček. Naj se razraste; vsak dobi eno vejico. Koliko jih je, ki nimajo nobenega zelenja ...«
Mati je utihnila. Jela je kopati jamice v sveži, glinasti prsti. Tako čudno bledo je bilo solnce in je temnilo vedno bolj. Slaparjev Matija je pripeljal težek voz in ustavil pred pokopališčnimi vrati. »Hej, mati, prav tako! Lep grob bodete imeli.«
Starka je pogledala proti vhodu. »Ivana mi je prišla pomagat.«
»Lepe črne prsti sem pripeljal, zmečem pa jutri, ker bo kmalu noč.«
Matija je izpregel konje in jih gnal domov. Sonce je bilo visoko na nebu, a je bilo temno. Neznana groza se je polaščala Ivane. V dalji je zagrmelo kakor bi se kotalile velikanske kovinske krogle preko sivega neba. Ivana se je zbudila. Bila je ura počasi in težko.
Dan je že gledal skozi okno v sobo. Siv, bled ... Megla je zakrivala ravan. Pod njo so še spale vasi, dremalo je drevje. Ivana je stopila na vežni prag. Pogledala je proti vasi, a ni videla niti male cerkvice na holmcu.
Z lipe so kapale hladne težke kaplje, trava je bila vsa mokra. Iz goste megle se je pokazal na cesti prvi voz in konji. Voz je škripal in je bil videti ogromen, brez obrisov. Kmalu ga je zagrnila gosta megla. Ivana je stopala hitro za vozom. Kmalu je bila na cesti in je došla voz.
»Že tako zgodna!« »In ti tudi, Matija! Ali si namenjen v Ljubljano?« »V Ljubljano. In ti?« »Tudi ... grem služit.« Žalostne so postale njene oči. »Ali nočeš služiti raje pri nas. Predvčerajšnjim si mi obljubila.« »Ne, to ne gre, Matija. Kaj pa bi rekla tvoja mlada žena! Oh, če bi izvedela ... še misliti si ne upam na to ...« »Žena? Boga naj zahvali, da jo trpim pri sebi! O ta prokleti denar!«
Mlademu možu se je pokazala na licu bolest. Sklonil je glavo k tlom ko je pobiral bičevnik, katerega je vrgel od sebe v jezi.
»Saj nisi ti kriv, Matija.« »Da bi zgorelo tedaj vse skupaj! Tako je bilo pa le toliko nesreče, da je ta prinesla še drugo, katero bom nosil jaz vse žive dni.« »Ali veš, da bi ti dovolil oče, če bi vas tedaj ne zadela nesreča?« »Ha, ali bi ga vprašal? Šel bi v Ameriko in ti za menoj! Tako pa nisem mogel pustiti bolne matere.«
Matiji je bilo hudo pri srcu. Prijel je Ivano za roko. »In kako rada sva se imela« so šepetala njegova ustna. »Matija, nikari naj ti ne bode hudo. Ne morem te gledati takega.« »Ali me imaš rada?« Skoraj divje so bile njegove oči. Nehote se je umaknila in strmela vanj. Stala sta sama sredi samotne ceste. Voz je bil že naprej. Matiji so žarela lica, klobuk je zlezel daleč na tilnik.
»Ali me imaš rada,« je ponovil in kriknil skoro: »Čuješ, ako me imaš, potem ne hodi! Ne hodi v Ljubljano! Ne hodi!« Zadnje besede je izgovoril grozeče, skozi zobe.
Nad njima je zasinjelo nebo, škrjanec se je dvignil iz rosnega polja tja gori.
»Matija, Matija, ne delaj si pretežkega srca. Ali naj ti prisegam; saj veš!« Govorila je komaj slišno, oči so bile polne solz. »Ali, kako naj storim to, kar zahtevaš?«
»Kaj prisega! Stori to in verjel bom!« Njegov glas je bil mehkejši.
»Ah Matija, kakšen si! In jaz reva ... vidim, da ne morem drugače. Prosim pa te eno stvar. Vem, da me imaš rad. Ali ne vidim tega? Ker me imaš rad, zato ne storiš ničesar, kar bi užalilo tvojo ženo. Glej, ničesar ne ve in otroka ti bo dala. Kaj ne, saj mi obljubiš?«
»Obljubim. Samo, da te vidim včasih, ker ne morem živeti drugače.«
Stala sta še na cesti in si gledala v oči. »Torej, pridi se ponudit jutri!« Stisnil ji je roko in stopil hitro za vozom. Ozrl se je parkrat za njo, dokler ni bil še predaleč.
Ivana se je napotila proti pokopališču.
Zasijalo je sonce in le tam iz oddaljenih lesov so še vstajale bele megle in izginjale v sončni toploti. Svetila se je v jarkih čista voda. Na dnu je bilo videti mah in zeleno gosto travo, ki se je vzpela s stebli visoko nad mirnotekočo vodo: Bilke pa so klonile k prozorni površini in so plavale po njej kakor dolgi razpuščeni lasje. Med njimi so gledala v svet sinja očesca spominčice.
Na holmcu se je belil vitek stolpič in v ozadju so črnele visoke smreke. Cerkvica in zid pokopališča sta bila zakrita z drevjem in grmičevjem. Le iz srede pokopališča se je nekaj bleščalo med gostim zelenjem. Ivana je zrla tja gor proti križu, ki se je visoko vzpenjal nad grobove.
Med njimi je gomila, nad katero se še ni razprostrlo cvetje. Mirno je tam in nad vsem plove nekaj velikega, svečanega kakor spomin na one, ki so živeli, delali, govorili, a sedaj pošumeva narahlo trava nad grobovi in sem v to tihoto prihajajo živi ljudje, zorna mladost in betežni starček.
Ivana je zrla na materino gomilo, na kateri sta ležala venca, že uvenela napol. Od koč in pašnikov so prihajali glasovi, tista znana in tako domača znamenja vaškega življenja. Ali sedaj se je vse to umaknilo, nekam oddaljilo in izgubilo svoj čar.
»Kam je neki šla,« je pomislila deklica in objela je z dušo tesnobe pred velikim, zagonetnim. Z vsakim hipom je naraščala ta tesnoba in kmalu Ivani ni bilo strpeti na samotnem pokopališču. Hotela je slišati človeške glasove, petje ptic. Videti je hotela živo sončno luč in ne ono, ki je bila razlita preko pokopališča, po križih, spomenikih in sprhnelih kosteh, ležečih na materini gomili. Ta luč se je zdela deklici tako mirna in presvečanostna ... to življenje pa je tako sladko s svojimi majhnimi skrbmi ...
Ivana je stopala hitro s holma proti koči. Tesnobni čut ni hotel zapustiti dekličinega srca. Oko je hotelo gledati polje in travnik, ki je živel bohotno življenje v visokih travah in stoterih junijevih cvetih, a komaj je uzrlo vse to, že se je potopilo v daljavo in zasijalo kakor v zamaknjenosti.
Pozdravila je lipa s šumenjem, na cesti so zaukali kosci, poknil je bič. Ivana se je spomnila Slaparjevega Matije in tega, kako je ušla na tajni sestanek neko nedeljo popoldne. Prišla je z Matijem do nekega močvirnega mesta v gozdu. Kako jo je vzdignil, stisnil k sebi in nesel, a ona je kar hotela ostati v njegovem naročju! Z eno roko se je oklenila toplega njegovega vratu, v drugi je držala klobuk. Šalila sta se in smejala in on ji je obljubil, da jo ponese na konec sveta, ako ga poboža po licu.
Ivana je sedela za kočo in gledala proti cesti, kjer so drdrali vozovi drug za drugim in so topotala kopita. Dvigal se je prah izpod njih in izpod koles. Kadar je potegnil vetrič, je legal prah, ves gorek, daleč po travniku. Tam se je komaj vidno majala trava. V lipi je brnelo in sto nedoločnih glasov je prihajalo k Ivaninim ušesom.
Oči so zrle napeto, zastirala jih je z roko in pogled je plaval daleč po cesti, do tja, kjer se skrije cesta za zelenim hribom.
Zopet so zatopotala konjska kopita. Vsebliže je prihajal peket v enakomernem ritmu. Ivana je vstala z nizkega stolčka. Da, to je on in njegove oči zro proti koči! Sedaj vozi počasi.
Ivani je planila kri v lice. »Kakšna sem,« si je očitala. »Komaj smo pokopali mater, pa sem že pozabila popolnoma nanjo! Bila je tako dobra in kakšna sem jaz nehvaležnica!«
Misliti je jela, kako okrasi materino gomilo in kako bo hodila molit na holm.
Glej, sedaj je Matija stopil z voza in popravlja nekaj pri konjih. Ozrl se je in kako dolgo gleda proti koči. Konja nemirno tolčeta s kopiti in hočeta zdirjati po široki cesti.
In res, takoj sta stekla, komaj se je Matija usedel na voz. Dvignil se je prah in skoraj zakril dirjajoča konja in voz. Peket se je oddaljeval vedno bolj in le siv oblaček nad cesto je kazal, da je Matija že na ovinku.
»Kako čuden človek je! Zakaj mi ne verjame in zakaj me je zjutraj tako gledal na cesti, da sem se ga bala? Prej ni bil nikoli tak. Vidim, da mu je hudo in vem, da nima žene prav nič rad. A kaj bi rekla moja mati, če bi vedela o vsem tem? Vem, da bi ji to ne bilo prav in če bi še živela, bi jaz ne šla služit k Slaparjevim.«
Znova ji je tesno čuvstvo napolnilo srce. Zdelo se je deklici, da stopi mati vsak hip izza ogla in jo pokliče kakor nekdaj. Ali ji ne zažuga? Ne, ona ne more dati prilike, da se zanese prepir v Slaparjevo hišo. Jutri navsezgodaj odide v Ljubljano.
V duši je bil storjen sklep, ki ga ne sme razrušiti nobena sila, tudi ne misel na Matijo. Ko je ne bo videl, jo pozabi in tako bode najbolje za oba.
Kmalu po svojem odhodu v mesto je izvedela Ivana, da je umrla Matijeva žena na porodu.
Lipa je šumela nad samotno kočo v enomer, kakor v hrepenenju po znancih. Nekoč je zatrepetala v silni radosti in odtedaj je vršelo mogočno drevo, da se je vrnila Ivana, vmes pa je pripovedovala komaj slišno, da dekle ni moglo pozabiti Slaparjevega Matije. Žalostilo se je, ker bi rado obsulo oba s svojim cvetjem ...