»Tko se i jedan danak
Ćist borio za Slavu,
Tomu neče nikad
Minut vienac glavu.«
Stanko Vraz.
Otôžni angelj smrti k nam je vzplával,
Poljubil Tebe v lice, dôma verni sin,
Ki rod si tláčeni poveličaval,
Ki iz srcá si ljubil ga globin ...
Dà, vse življenja dní si se iskréno
Boríl za národ z vstrájnostjo jekléno.
Bil cel si mož ... krepák se duh v telési
Ponosnem klanjal ni nikomur in nikdár,
Z zvijačo, pódlostjo se družil nési,
Odkrit je boj Ti v čislih bil vsikdár,
Z nevstrášeno si se boril doslédnostjo
Z mračnjáštvom, Črno zlôbo in nevédnostjo.
Srčán si bil vojnik ... a v bôrbi hudi,
Ko je strastán prepir med brati zabesnél,
Letele náte so puščice tudi,
Ker zdel nasprotnikom si se presmel,
Pak Tvoje so napádali ideje
Češ: v mislih teb krščanski duh ne veje.
Ti bil njih srd si, Ti njih sveta jeza,
Izvòr si pravi vsega bil jim zlega Ti,
In vem, da strast njih še do grôba seza.
Da zábijo nikdar ne tega Ti,
Ker brez obzira, na vsa usta si na glas
Resnic povedal mnogo britkih jim v obraz.
A če nasprôtnika, do živa ranil
S sarkazmom pikrim, neusahnim si ostró,
Če si kot lev stališče svoje branil:
Srcé si v prsih nosil premehkó,
Srcé, ki za vse dobro, blàgo je kipélo,
Ki záte, dom, v ljubezni je gorélo.
Dà, ljubil rod si, ž njim i Slave sine,
Vedoč, da ž njimi nas jedini jedna vez,
Da skôro svóbode nam dan zasine
Za trdno si pričakoval z nebes,
Z nebes, čeprav so rekali zlohôtniki,
Da z vere naše družiš se nasprôtniki.
Pogôdili je niso; vera čista
Ki mati vcepila v mladôstno jo srcé,
Ljubezni vera, prava vera Krista,
– Sevé drugačna kot jo zdaj učé –
Ta vse življenje Ti spremnica bila,
Ko se nesreč je vihra nate vlila.
Bil kristijan si; toda svečenikov,
Ki obožaval jih je zaslepljencev roj,
Ti molil nisi tákovih malikov
In ta je neodpustni greh bil Tvoj,
Ta smrtnih Ti nakopal neprijáteljev
Iz vrst ljubezni je razširjeváteljev.
Minolo vse ... v bolestnem je usmevi
Zatisnila Ti mrzla smrt na vek oči,
Svetá si se umaknil zlôbi, revi
Človeštvo spremljajoči žive dni,
Zató po trdem, vročem žitja bôji
Spočij se v večno-blaženem pokôji.
Nevzdramno spiš ... za Taboj žalno plaka
Otrok – sirot petéro z ljubljeno ženó ...
U srce solza njih nam pada vsaka,
Izgubo ž njimi čútimo težkó,
Saj s Tvojci, dragi, tudi mi žalújemo
In smrt prerano Tvojo objokújemo.
Pred nami grob odprt ... a v groba tmine.
Tele utrujeno Ti skôro položé ...
Telo bo prah ... spomin pa Tvoj ne mine,
Ker žil za dom do zadnjega si dné,
Ker branil svojega rodu si prava
Stoječ ob grôbu kličemo Ti: Slava!
