Ivanu Koseski-mu
Ivanu Koseski-mu Lovro Toman |
|
Bobnetu čul strahôtne sem gromove,
tulečih sap razdraženo vihranje,
plamečih strel razserdeno šviganje
in morja burnospenjene valove;
studencov čul šumeče sem slapove,
radostno pomladanskih tic pevanje,
prijetno lahkih vetričkov šeptanje
in ljube mili zdih, sladke glasove.
To vse, – da! harmonijo vse natvore
je mati Slava v jezik svoj sobrala
in v čudotvornih strun zavjela kore;
in ko je Tvoje duše moč spoznala –
da večno proslaviti se zamore –
zmed vseh sinov je – Tebi strune dala!