Abbano! vir presladkih upov meni
kakor pomladi dih naravo oživlja,
tak veselih nád že le zgolj spomin tvoj
mene navdaja.
Légarja otét medlel še mesce in mesce
na ležišče pripét – je moj Koseski;
ni služila noga mu več ne roka
moj'mu ljubljencu.
Kolika muka za-nj: ne moč' iz sobe,
moči ne na sprehod pod milim nebom —
tje posred duhtečih cvetlic, med glasbo
pevčikov gaja!
In ves ta čas, oh, zapustiti liro,
ki sladila življenje „mojstru pevcov“.
In toljkanj zanímala poslušavce —
koljka britkost mu!
Réšit' mučenca obojnih stisk, že vlani
pošljem, Abbano! v tvoje ga toplíce;
in, o radost! kmali že mu začenja
odlegovati.
Znovega letos ti zročím ljubljenca;
ah! doverši mu kmal polno ozdravljenje,
da slavíl Betzajdo bo novo sam te
Orfej slovenski!
To za Tvoj god, preslavni naš Koseški!
Mat' Slovenja Ti voši in vsi rojaki;
Spolni, ah, kmal se Tvoje: „Če Bog da, še jo
bomo zapeli!“
