Jaz nisem odtod. Vse više gorijo
mi sanje v neznane svetove,
objemajo nespočete rodove
s svojo ljubeznijo.
Vse globlje polzijo
v temó neodkritih zemljá,
iz katerih poganja
mogočna reka Bodočnosti.
Jaz sem stopil iz sebe in nisem več jaz.
Prelil sem se v morje — in sam sem morjé,
utonil sem v množici — zdaj govoré
iz mene vsi tisti, ki jih še niste čuli, ljudje!
Zdravstvujte mi, bratje, zavrženi, nemi,
ve, sestre izobčene, pozdravljene v bratskem objemi,
vi vsi, ki niste od danes, ki ste pili trpljenje,
kri lili, ihteli in kleli svoj čas,
a znali in zvesto verovali
v svetost Trpljenja pogaženih,
v zmago borilcev poraženih,
vi vsi, ki boste vstali
poveličani!
Vi vsi, neodkriti, najmanjši in najbolj skriti
vseh ljudstev in narodov — jaz vérujem v vas:
Vi ste
mogočna reka Bodočnosti.
Mi nismo odtód. Mi smo rušitelji
vsega, kar je: — kar uklepa srcé,
duhá in teló ... Zato smo stvaritelji.
Mi smo graditelji.
Bodočnosti.
