Iz časa prevrata
Alojzij Pengal
Izdano: Slovenec, letnik 47, štev. 69, v Ljubljani, v torek, dne 25. marca 1919.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Krasna noč je bila. Zvezde so migljale, kot bi jim zlate solzice trepetale v očeh, da sem večkrat obstal in jih gledal. Zdelo se mi je, kot bi bilo vse najlepše iz mojega življenja, vsa ljubezen, vsa preteklost in sedanjost, vse v nebesih in na zemlji, tako blizu, tako čudovito in prijetno blizu.

Bil sem židane volje tisti lepi večer. Pa pride naš ordonanc in me zdrami iz lepih misli: »Gospod, kakih sto vojakov je prišlo skozi predor. Trudni so in lačni. In enega mrtvega in dva ranjena imajo s seboj.«

Hitel sem z njim na postajo.

Med lesenimi barakami, nekdanjimi vojaškimi skladišči, so se ustavili. Sedeli so vsak na svojem nahrbtniku, brez orožja, in z motnimi, preplašenimi očmi gledali narodno stražo, ki je patruljirala po kolodvoru. Vse se jim je zdelo tako novo, nepojmljivo, slovenske kokarde na čepicah trobojnice — — —

Madžari so bili, Nemci, Čehi, vse zmešano. —

»Kje imate ranjence?« sem vprašal.

Star mož je trudno vstal in šel pred menoj v barako.

Na tleh je ležalo truplo, zavito v vojaški plašč. Odgrnil sem in pogledal. Obraz ves v krvi, na čelu velika, zijajoča rana. Bil je mlad, lep obraz, s trpko, skoraj bolestno potezo okoli bledih usten.

»Kako se je to zgodilo?« sera vprašal moža.

»Saj skoraj sam ne vem, kako je prišlo,« je vzdihnil. »Peljali smo se skozi predor, strašno dolg predor je bil. Vlak natlačen, zaseden do zadnjega kotička. In veseli smo bili, saj veste, gospod, kako je človeku, ki se po štirih letih vrača v domovino.

Nenadoma začne vlak voziti počasneje in se kmalu sunkoma ustavi. Pričeli smo povpraševati, kaj je, a nihče nam ni mogel ali ni hotel dati pojasnila. Razburjenje se nas je polastilo. Stati bogve kako globoko pod zemljo v neprodirni temi s težkim, neznosnim vzduhom, poslušati bučanje vode, tekoče skozi predor, ni nič kaj prijetnega, gospod. Gosti oblaki dima in pare so nas pričeli dušiti. Tedaj je nekdo zakričal: ,Ogenj, Gori, gori!’

Kar se je zgodilo potem, vam skoraj ne morem opisati. Kakor blisk je šel ta krik od ust do ust in nihče ni vedel, kaj gori in kje gori. Naspala je grozna panika. Vse je planilo skozi vrata, okna, s streh, z lokomotive, v divjem neredu, vse drug čez drugega. Bežali smo pred smrtjo celo uro v temi skozi predor nazaj do prve postaje.

Tam smo zvedeli — postaja je bila že dobila telefonično poročilo o dogodku — da vlak ni gorel. Vrnili smo se in prehodi li še enkrat dolgo pot; med potoma smo našli tega-le mrtvega ni dva težko ranjena, tri žrtve one grozne zmešnjave.

Ta-le je revež,« je dostavil, »na potu v domovino, pa ga zaloti taka žalostna smrt.«

Na drugem koncu barake je nekdo zaječal. Tam sta ležala oba ponesrečenca, zavita v strgane, zamazane vojaške cunje. Preplašenih in začudenih pogledov sta strmela v streho, v špranje, skozi katere se je svetlikalo jasno, zvezdnato rebo. Tresla ju je mrzlica in bledla sta nekaj v meni nerazumljivem jeziku.

Obrnil sem se in odšel nazaj k mrtvemu fantu. Preiskal sem obleko, a nisem našel ni drugega, kot vojaško legitimacijo z njegovim imenom in maternim naslovom.

Uboga mati, ko boš zvedela, kako žalostne smrti je umrl tvoj sin! Komaj ga je obsijal žarek svobode, že je dihnila vanj hladna smrt. Z vročim hrepenenjem v srcu po tebi in domovini je umrl, s trpkim, bolestnim usmevom na bledih ustnicah: »Zakaj ravno sedaj? Sedaj, ko hitim v naročje svobodne domovine? Čemu tri leta nečloveškega trpljenja?«

Odšel sem iz barake in odredil vse potrebno za dostojen pogreb in oskrbo ranjenih.

Še dolgo, dolgo sem hodil tisto noč med plapolajočimi ognji, pri katerih se je kuhalo meso in krompir za izstradane, lačne tujce, ki so nemi sedeli in se greli okoli njih.

Žalostna slika. Raztrgani, zamazani, shujšani so čepeli pri ognju, kup nesreče in gorja, plašni kot otroci, kajti militarizem je iztrgal zadnjo iskrico moške volje in samozavesti iz njih.

Domovina, domovina! Kakšni sinovi se vračajo v tvoje naročje!