Iz življenja škocijanskega mežnarja

Iz življenja škocijanskega mežnarja Anton Stražar

Manjka zadnji odlomek. Zadnja poved prvega dela (št. 49) ni povsem razberljiva.

Izdano:	1926 in 1927
Viri:	Domovina, 1926, št. 49, 50, 51, 52, 53 in 1927, št. 1 (ni na dLibu)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Tone, jaz ti bom vse povedal o pokojnem škocijanskem mežnarju.«

Baš nekaj tednov pred početkom strašne svetovne vojne je bilo, v mesecu juniju v letu 1914.

S svojim in svojih pokojnih staršev prijateljem, Flajšmanovim očetom iz Prapreč, sva se domenila, da greva v bližnjo škocijansko sosesko, ki spada pod dobovsko faro, na slovesno cerkveno žegnanje.

Bilo je lepo pomladno jutro, ko sva jo počasi mahala proti Škocijanu. Po dobri četrturni hoji sva krenila z okrajne moravške ceste v Vidmu na desno in sva nadaljevala hojo po občinski cesti proti cilju. Na tej stranski cesti je bilo že polno ljudi, katerih cilj je bil isti kakor najin. Izmed teh ljudi je bilo največ fantov in deklet. Fantje takrat še pač niso mislili na to, kaj jih čaka. Kmalu za tem se je namreč začela svetovna vojna.

Okrog prijazne škocijanske cerkve je kar mrgolelo ljudi, ko sva prišla z očetom tja. Pri cerkvi so bili trije kramarji, okrog katerih se je motalo seveda največ mladih ljudi, fantov in deklet, ki so kupovali in zamenjavali srčeca iz lecta z ljubezenskimi stihi.

V zvoniku so fantje baš začeli pritrkavati. Nedaleč od kramarjev sem se sešel s tovarišem mojih let, z Liparjevim Nacetom, ki me je naprosil, naj mu zberem srce s prav ginljivimi stihi za njegovo ljubljeno Marjanco.

Stopila sva h kramarju. Pregledoval sem zapeljiva srca, pa mu pokazal eno z naslednjim napisom:

Ne morem zaspati,
me srce boli,
ker nisem te videl
že dolga dva dni.

»Nace, ali ti je ta všeč?« 

Prijatelj prebere, pa se zasmeje in odgovori:

»Ti si kajon, ti pa res znaš izbirati.«

»Torej ti je všeč?«

»Kajpak! Še danes ga bom stisnil Marjanci, ki je tudi tukaj.«

Ker se je že začelo slovesno cerkveno opravilo, sva odšla s Flajšmanovim očetom v prijazno ozaljšano cerkev. Tudi moj tovariš Nace je šel z nama. Koliko krepkih in zalih fantov, mojih tovarišev, je bilo to nedeljo zadnjič na škocijanskem žegnanju ...

Po slovesnem cerkvenem opravilu, ki je trajalo precej časa, sva si z očetom ogledala še škocijansko pokopališče.

»Vidiš, Tone, tukajle je pokopan daleč na okoli znani škocijanski mežnar. Gotovo te bo zanimalo, če ti kaj več povem o njem.«

»Kajpak, oče' Gotovo me zanima. Enkrat ste mi že nekaj pripovedovali o njem.«

»No, ker je danes žegnanje v Škocijanu, stopiva malo k Gregcu, da se ohladiva in dobiva mrzlega piva. Tam ti bom vse povedal.«

Še enkrat sem si ogledal grob tega znamenitega možaka s preprostim železnim križem. Dež je izpral skoro vse črke raz tablice, le letnice njegove smrti so se še razločile: 1882.

Pri Gregcu je bilo že polno ljudi, ko sva z očetom prišla tja. Bila sva toliko srečna, da sva našla na obsežnem sadnem vrtu prijazen prostor pod košato hruško, in še čisto sama sva bila.

Kmalu je prišla k nama brhka domača hčerka Polonica in nama prinesla piva ter cel krožnik bobov in flancatov. Z bobi in flancati postrežejo pri nas na Gorenjskem ob žegnanju vsakemu gostu brezplačno.

Ko sva si ugasila žejo, so mi oče začeli pripovedovati o škocijanskem mežnarju. Čeprav so fantje in dekleta plesali na Gregčevem skednju in je godec Uriha igral poskočne, sem se jaz vendar bolj zanimal za pripovedovanje kakor za vse drugo. Šele, ko so oče končali pripovedovanje, sva se z očetom pridružila veselim tovarišem. Okrog četrte ure popoldne sva šla počasi proti domu.

V hudem vojnem času sem se pogostoma domislil na to nedeljo in očetovo pripovedovanje o škocijanskem mežnarju in sedaj sem sklenil, da vse tiste dogodke opišem.

II.

Oh, ta naš Tomaž!

Nekaj let poprej, ko sta bili odpravljeni tlaka in desetina in ko je bil po vseh deželah »rebeljon«, kakor so radi pripovedovali naši stari očanci, se je škocijanskemu mežnarju Primožu rodil toliko zaželjeni sinček. Ker se je srečnemu očetu rodil sinček baš pred Božičem, so ga krstili za Tomažka.

Kako za srečnega se je štel oče malega Tomažka. Izpolnjena mu je bila tako goreča želja, da je bil oče sinčka in po vrhu še prav krepkega.

»Rezika,«tako je pogostokrat govoril srečni možak svoji ženi, »ti ne veš, kako sem vesel, ko je nama Bog dal vsaj enega sina. Tudi hčerke imam rad, ali sin je le sin. Le pomisli, Rezika: Ker imam sedaj sina, sem vsaj brez skrbi glede naslednika, ki bo za menoj mežnaril.«

Seveda je bila tudi mežnarjeva žena vesela malega Tomažka; pazila je nanj kakor na najdražji zaklad. Če je mali Tomažek le kaj zajokal, takoj je bila skrbna mati pri njem in ga znala utolažiti.

Vedno zdravi Tomažek je postajal z vsakim dnem krepkejši in večji v veliko radost svojih staršev.

Tomažek pa ni samo razveseljeval svojih staršev s tem, ker je bil krepak deček, ampak tudi zaradi tega, ker je bil izredno nadarjen. Da je bil Tomažek nagnjen tudi do raznih neslanih burk, tega mu v svoji veliki ljubezni nista nič zamerila ne oče ne mati.

Ko je Tomažek nosil prve prtene hlačke, ki so bile izdelek domačih rok, kajti oče Tomažkov je bil izboren tkalec, ga je moral njegov oče enkrat pošteno namazati z »brezovim oljem«. Sedemletni Tomažek je namreč nekega popoldneva ušel skrivaj v cerkev. S seboj je vzel črno barvo, s katero je njegov oče barval platno. S to barvo je namazal skoro vse svetnike in svetnice v oltarjih. Pa ne samo to! Kar je Tomažku ostalo črne tekočine v lončku, je z njo po belem cerkvenem zidovju naslikal razne možice, konje in drugo, kar je znal.

Jokajočemu Tomažku, ki so ga skeleli mnogoštevilni udarci, se je zelo čudno videlo, zakaj ga je njegov oče tako kruto kaznoval. Domišljal si je, da se mu je zgodila huda krivica, ko je bil tepen zaradi tega, ker je znal pokazati take slikarske zmožnosti.

»Ata, ata, ljubi ata,« tako je kričal ubogi sinko, »zakaj me tepete? Ojej, ojej! Zakaj pa niste tepli še onega moža, ki je prav tako delal v Francetovem znamenju?«

»Za božjo voljo, Primož,« je posegla vmes žena, »pusti no otroka! Saj ga boš ubil!«

Šele na ženine besede je nehal mož udrihati po sinu.

Te neusmiljene mnogoštevilne udarce si je naš Tomažek dobro zapomnil. Z njimi mu je oče popolnoma izbil iz glave veselje do slikarstva, osobito v cerkvi.

Brez posebnih nezgod je Tomažku potekal čas. Toda iznova je ubogi mladi grešnik padel v skušnjavo.

Tiste čase je krošnjaril po brdskem okraju znani Grebelčev Peterček. Po kmetih je kupoval jajca, maslo, kokoši in zajce ter jih prodajal v Ljubljani, iz Ljubljane pa je nazaj nosil razno drobnjavo iz trgovin. Pa je ta Peterček nekega dne počival s svojim koškom blizu mežnarjeve hiše. Prav sladko je zaspal pod košatim orehom! no, saj je bilo tudi pošteno vroče.

Ko je Peterček sanjal sladke sanje, je mimo prišel mežnarjev Tomažek. Nagajivi dečko je že pozabil, kako je bil tepen, ko je domači cerkvi izkazoval slikarski talent. Previdno se je splazil k spečemu Peterčku. Ko se je prepričal, da spi kakor polh v votlem drevesu, mn je šinila v glavo imenitna misel. Prav na tiho in previdno je začel nositi kamenje v Peterčkov koš. Ko se mu je zazdelo dovolj, je zopet lepo pogrnil košek s prtičem.

Po tem delu se je splazil v bližnje grmovje in čakal, kako se bo možiček obnašal.

Čez dobro polovico ure se je krošnjar zbudil. Seveda ni pogledal nič v košek, ampak ga je zadel takoj na rame.

Ko je imel svoj tovor na ramenih, je milo vzdihnil:

»O, moj Bog, kako težek se mi zdi ta košek! Seveda, leta so prišla, leta. Kmalu bo prišla grenka smrt, Peterček, kmalu se bo treba poboljšati in se spomniti na ljubega Boga.«

Možiček je počasi korakal z bremenom naravnost proti mežnarju.

Mežnar Primož je baš barval platno s črno barvo, ko je pristokal k njemu Peterček, odložil košek na klopico pred hišo, sedel poleg in se začel pomenkovati s starim znancem.

Medtem je prišla tudi mežnarjeva žena domov. Ker je imela nekaj jajc na prodaj, ji je bil prihod Peterčka prav po volji.

Krošnjar je odgrnil prtič iz koška. Ko je ugledal kamenje v njem, se je pošteno ujezil:

»Poglej no, poglej, Primož, ali so ljudje od hudiča ali ne?«

Nagovorjeni je pogledal v košek. Najprej se je od srca nasmejal, nato pa menil:

»Kje pa si dobil ta jajca?«

Krošnjar je jezno metal kamenje iz koška, se hudoval nad neznanim nepridipravom in ga priporočal vsem hudičem; tudi tistemu, ki ima navrtano koleno.

Mežnar se je začel malo praskati za ušesi: Kaj ko bi mu to naredil njegov sinček?

Kmalu potem, ko je krošnjar odšel dalje, jo je primahal domov Tomažek.

»Tomažek, škoda, da te ni bilo doma. Ti ne veš, kako se je jezil Grebelčev Peterček. Skoro poln košek kamenja je imel.«

Neprevidni sinek se je začel smejati.

»Kaj pa, Tomažek, ko bi bil ti to napravil?«

Dečko je takoj zardel in oče je še malo trše prijel sinčka, ki se je spustil v jok in vse odkrito priznal očetu.

»Ker si sam priznal, naj ti bo zaenkrat odpuščeno. Če boš pa še naprej tak, si zapomni dobro, da te bodo enkrat še na vešala potegnili!«

Mati, ki se je medtem približala, je začela jokati in je vzdihovala: »Moj Bog, oh, Tomažek, kaj bo iz tebe, če boš takšen!«

Tomažku je bilo zelo hudo, ker [...], pa je za trdno obljubil [...] priden.

Kak vrag je bil to?

Iz malega Tomažka je zrasel postaven fant.

Prav ponosen je bil mežnar na svojega sina. Kako tudi ne, saj je bil Tomažek fant od fare. Pri očetu se je izučil tkalskega obrta, mu pomagal zvoniti in sploh je že povsod nadomeščal svojega očeta. Tudi fantje so imeli radi šaljivega Tomažka.

Dostikrat je mati zdihovala proti svojemu možu:

»Oh, moj Bog, kaj bo z najinim fantom. Po cele noči lazi okoli.«

»Kaj boš vzdihovala, stara! Ali smo bili mi kaj boljši, ko smo bili mladi? Veš, ko bi fantje ne vasovali, bi se tudi nobeno dekle ne omožilo.«

Tomažek je s svojimi tovariši večkrat posetil bližnjo Lukavico. Tiste čase je namreč bilo v Lukovici in v vseh vaseh ob dunajski cesti kaj veselo življenje. Po lepi beli cesarski cesti so vozili vozniki razno blago iz Trsta proti nemškemu Gradcu ali celo do Dunaja. Seveda so se »furmani« radi ustavljali v gostilnah; ker so dobro zaslužili, so si tudi dobro postregli s pijačo in jedačo.

V Lukovici je bila taka daleč na okoli znana »furmanska« gostilna pri Slaparju. Vedno so se tamkaj ustavljali razni popotniki, ker so bili postreženi z dobro pijačo. Razumljivo je torej, zakaj je Tomažek tako rad tja zahajal.

Nekega zimskega večera je bil znova tamkaj Tomažek s svojimi tovariši. Vse goste je tisti večer najbolj zabaval voznik Urh, ki se je štel za sila premetenega človeka. Ko mu je stopilo vino malo v glavo, je običajno tudi znal dobro zabavljati, kar je storil tudi ta večer.

Tomažek je Urha vprašal, kako je kaj v Trstu, nakar je Urh odgovoril:

»Veš, fant, v Trstu je prav tako kakor v deželi Koromandiji, ki je v daljnji Indiji. Vse hiše so pokrite s flancati. Po veliki cesti hodi sem in tja pečen vol, ki ima v bedro zasajen velik nož. Kdor gre mimo, si ga lahko odreže en kos. Vrag je le, da tistega vola manjka. Na velikem trgu pa stoji velik vodnjak. Pomisli, fant moj, iz njega vedno teče sladko vince; če pa pride mimo kak tak mlad fant, kakor si ti, pa začne takoj teči lepo belo mleko.«

Vsi vozniki so se smejali Urhovemu pripovedovanju, le Tomažek je bil zelo užaljen. Sklenil je prav pošteno se osvetiti Urhu.

To je Tomažek s pomočjo svojih tovarišev izvrstno izvršil. Odšel je s svojimi tovariši na prostorno Slaparjevo dvorišče ter z njihovo pomočjo obrnil Urhov voz nazaj proti Ljubljani, odkoder je Urh privozil.

Kmalu nato je prikrevsal tudi Urh na dvorišče, zapregel konje in odpeljal. Ker je imel že precej vina pod svojo kosmato kapo polhovko in ker je bila gosta magla, jo je Urh s svojim vozom mahnil nazaj proti Ljubljani namesto proti Celju.

Blizu Domžal se je »furman« Urh srečal s starim znancem Gombačevim Pavletom.

»No, no, dober večer, Urh! Kako pa je to, da si obrnil spet nazaj proti Ljubljani. Saj si mi pravil danes v mestu, da potuješ proti Celju.«

Urh se je popraskal za ušesi, se pazljivo ozrl naokoli in se zdramil. Najprej se je nekolikokrat prav po »furmanski« pridušil, potem pa menil: »Kateri vrag pa mi je to naredil? Veš, Pavle, sedaj pa voziva kar skupaj, da me kdo ponovno ne ,zacopra'!«

Praznoverni tovariš Pavle se je od strahu kar križal, kajti zatrdno je verjel, da je kak Lukovčan to »naredil« Urhu ter ga tako čudno zmešal.

To je bilo smeha v Slaparjevi gostilni, ko sta privozila nazaj Urh in Pavle. Pretkani gostilničar je kmalu prišel do pravega zaključka:

»Veš, kaj ti povem, Urh, tebe ni nihče ,zacopral', ampak škocijanskega mežnarja sin Tomažek te je prav pošteno izplačal. To ti rečem!«

Tudi Urhu se je začelo svitati:

»Sapramiš, zdaj pa vem, kako se mi je naredilo. Ta potepin mi je voz obrnil. No, kaj takega se mi pa še ni pripetilo.«

»Veš, Urh,«je nadaljeval gostilničar, »ta fant te je izplačal za tvoje pripovedovanje o imenitnem mestu Trstu.«

Vsi pivci so se smejali prav od srca Urhovi nezgodi.

Voznik Urh se ni odpeljal ponoči dalje, ampak je prenočeval pri Slaparju. Preden se je poslovil od tovarišev pivcev, jim je še rekel: »To ni nič hudega. Sva pač drug drugega izplačala.«

»Pa ti je Tomažek bolje vrnil, kakor si mu ti posodil,« je še dostavil gostilničar Slapar.

Sloveči vedež in zagovornik.

Škocijanski mežnar Primož se je tekom let postaral. Umrla mu je tudi njegova ljubljena ženica. Zatorej ni kazalo našemu Tomažku drugega kakor oženiti se. Prav s težkim srcem se je poredni Tomažek poslovil od fantovskega življenja.

»Kaj hočem,« se je poslavljal od svojih tovarišev, »vsake stvari je enkrat konec. Tudi vi, drugi fantje, se boste prej ali slej podali pod zakonski jarem.«

Ko se je Tomažek oženil, ni več pohajkoval s fanti, toda kadar je le utegnil, je obiskal Dimeževega Andrejčeta v vasi. Ta možak se je pečal z vsemi mogočimi čarovnijami. S tajnimi sredstvi je poravnaval prepire med ženami in možmi ter zdravil razne bolezni pri ljudeh in živalih. Splošno so govorili, da je imel Dimežev Andrejče tudi »Kolomanov žegen« in pa znane »Črne bukve«.

Vaščani in okoličani so kmalu izsledili, kam hodi Tomažek, ter govorili: »No, Tomažek bo dober naslednik Andrejčetov.«

Še leto dni ni minulo, ko se je vedež Andrejče poslovil iz te solzne doline na drugi svet, kjer se menda živi brez vseh vedežev.

Tomažek se je že takoj v pričetku izkazal za vrednega naslednika.

Preden nadaljujem to zgodbo, moram omeniti še eno važno skrivnost umrlega vedeža Andrejčeta, kateri se je priučil, odnosno katero je podedoval po umrlem tudi Tomažek.

K vedežu Andrejčetu so hodili tudi vsi nesrečni zaljubljenci obojega spola. Vsak tak nesrečnik je dobil tam pomoč. Andrejče je imel namreč čudodelni lonec: ljudje so rekli, da ima Andrejče »pisker, v katerem so gvišni lušti za hitro možitev«. Neko nesrečno dekle, ki se je zateklo k Andrejčetu, je vso oveseljeno pripovedovalo svoji znanki? »Veš, kar treslo me je, ko sem bila pri tem ,coperniku'. Na mizo je ta človek prinesel črn lonec, velel mi je križem držati roke nad njim, sam pa je dedec govoril meni nerazumljive besede. Čez čas pa mi je dal iz lonca piti neko rdečo tekočino, bolj grenko od pelina. Ko sem izpila, mi je rekel: ,Sedaj se bo pa vse po sreči izteklo, če si le resnico govorila.' Ker sem govorila resnico, sem tudi dobila moža, čeprav se mi je prej že kujal.«

Zatorej ni nič čudnega, da je prišlo kmalu po Andrejčetovi smrti k mlademu mežnarju Tomažku neko nesrečno dekle iz moravških hribov iskat pomoči radi nesrečne ljubezni.

To dekle iz moravških hribov je bilo prvo, ki je daleč naokoli razneslo novico in slavo, da ima škocijanski mežnar čudovit črn lonec, ki pomaga v nesrečni ljubezni.

*

Grmovčeva Katrica iz moravških hribov blizu Sv. Trojice je bila že v osemnajstem letu do ušes zaljubljena. Skoro sleherni večer je prišel k njej v vas Jeklenovčev Jernejček. Pa je bila Katrica tudi zala deklica, srednje postave, precej krepka in rdeča kakor črešnja. Jernejček je hodil k svoji ljubici Katrici toliko časa v vas, da ji je zapravil največjo čast in ponos dekliški.

Kdo bi si mogel misliti, da bi ta ljubka Katrica mogla imeti kakega sovražnika! Pa ga je imela! To je bila njena navidezna prijateljica Koprivčeva Rezika. Ko je ta zvedela, da bo Katrica že v nekaj mesecih mamica, je poskusila premotiti njenega Jernejčka.

To svojo zlobnost je Rezika izvršila na prav podel način. Nekega večera je pričakala Jernejčka za domačim hlevom, ki je bil baš ob poti, pa ga je ustavila in se mu začela lagati:

»Jernejček, ne zameri mi, da te malo zadržujem!«

Fant se je začuden ustavil.

»Jernejček, nič mi ne taji, pa tudi ne sramuj se, ker jaz vem, da bo Katrica že v kratkem času mati. Veš, kje sem to zvedela? Predvčerašnjim sem šla na večer proti studencu po vodo in sem slišala, ko sta se razgovarjali Katrica in njena mati: ,Ti, Katrica, ali je res, da boš mati? Bog nam pomagaj!' Pa je odgovorila: ,Nič ne skrbite, mati, se bom že izvila: če me ne vzame Jernejček, me bo pa Levičarjev Matevže!'«

Jernejčka so ob tej novici spreletavale barve. Stal je nekaj časa zamišljeno na mestu, nato pa se je obrnil nazaj proti domu.

»Kaj, Jernejček, ali ne greš h Grmovčevim?«

»Nak!« je zamolklo odgovoril fant.

Nesrečna Katrica se je zelo čudila, ko ni bilo več k njej na obisk Jernejčka. Ubogo dekle je to trpelo cele štiri dni, peti dan ni moglo več vztrajati. Vedela je, kdaj hodi njen Jernejček iz gozda domov, kjer je pripravljal drva, pa ga je šla čakat k Rjavčevemu znamenju.

Baš z mrakom se ji je bližal Jernejček, noseč preko rame sekiro. Dekle ga je pozdravilo z jokajočim glasom in vprašalo, kakšen je vzrok, da ga ni več v vas.

Jernejček je bil tiste vrste človek, ki je vsakomur vse verjel, ker je sam vedno resnico govoril. Odgovoril je trpko:

»Dekle, tudi ti moraš vedeti, zakaj me ni več blizu. Mar misliš, da jaz ne vem vsega?«

Začudeno je začelo dekle izpraševati Jernejčka, kaj slabega ve od nje. Toda fant je odhajal kar dalje in zamrmral Katrici:

»Kar sem rekel, sem rekel, da veš!«

Tisto noč je skoro vso prejokala Grmovčeva Katrica. Zdaj pa zdaj je skozi okence pogledala v jasno mesečno noč, pa znova zajokala. Ah, kako je bilo še prav pred kratkim prijetno ob takih lepih nočeh, ko je vasoval pri njej Jernejček! Običajno je vselej pel, ko se je bližal njenemu okencu:

Le čakaj, čakaj, ljubica,
da pride gori krnica.
Takrat pa pridem k tebi v vas,
da ti ne bo predolgi čas ...

Vse to je premišljevala nesrečna deklica, šele proti jutru je od utrujenosti zaspala. Drugega dne je bila nedelja. Ko je šla Katrica v Moravče k deseti maši, je došla Brundeževo tetko. Žalostno dekle je tetki kar od srca odkrilo vse svoje gorje.

Ženici se je Katrica zasmilila, kajti tudi sama je v svojih mladih letih okusila tako gorje. Njen zapeljivec jo je zapustil, še preden je njen sinček zagledal luč sveta.

»Veš kaj, dekle, danes je nedelja, pojdi po cerkvenem opravilu k mlademu škocjanskemu mežnarju. On ti bo pomagal, če ti nihče drug ne bo!«

Katrici je nasvet ugajal in podala se je takoj po cerkvenem opravilu proti Škocijanu.

Zelo potolažena se je v sredi popoldneva vračala Katrica proti domu. Venomer so ji po glavi brnele mežnarjeve besede: »Dekle, bodi brez skrbi,vse se ti bo v dobro obrnilo!«

Kar je doživela Katrica pri tem mežnarju, ji kar ni šlo iz glave. Na mizo je Tomažek prinesel velik črn lonec. Iz njega je morala piti neko grenko pijačo, poprej pa držati roke križem nad loncem ter govoriti na mežnarjev poziv tako po resnici kakor pri spovedi.

Minili so po tej nedelji samo trije dnevi, pa je prišel Jernejček, kakor poprejšnje čase k svoji Katrici vasovat. Strmeči deklici je Jernejček pripovedoval zelo čudno zgodbo.

V ponedeljek po tisti nedelji, ko je Katrica iskala pomoči pri škocijanskem mežnarju, se je pozno ponoči vračal Jernejček z dobskega sejma. Ko je šel skozi Krtino, je bilo tamkaj že vse mirno. Ko pa je nadaljeval po samoti, se je naenkrat pojavila pred njim grozna prikazen, v belo rjuho ogrnjena in v eni roki držeča palico. Fant je od strahu obstal.

Grozna prikazen je samo izpregovorila:

»Nič se me ne boj, mladi fant, a opominjam te, ne zavrzi ubogega svojega dekleta, ki ga sedaj po krivem sovražiš. Ona tebe ljubi v resnici. Če me ne boš ubogal, boš nesrečen!«

Po teh besedah je prikazen izginila.

Kratko potem je vse zvedela tudi Koprivčeva Rezika. Ker se je bala, da bo tudi njo obiskala ta grozna bela prikazen, je z jokajočim srcem prosila Katrico za odpuščanje. Bila je šele popolnoma pomirjena, ko sta ji obadva odpustila. Jernejček in Katrica, ki sta kmalu nato imela poroko.

Na veselo svatbo so povabili tudi škocijanskega mežnarja, kateremu so nazdravljali:

»Bog te živi, Tomažek! Sedaj vemo, kam se bomo zatekali v stiskah in težavah.«

Ko je odhajal Tomažek s svatbe, domov, je sam pri sebi mislil: »Začetek je dober, ljudje naj si mislijo svoje, a jaz svoje!«

V.

Škocijanski mežnar je izgnal hudiča iz Matevžkove hiše

Največja nesreča v vsaki družini je prepir med ženo in možem. Taka grozna nesreča se je vselila tudi v Matevžkovo družino.

»Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!« Ta resničen slovenski pregovor se je v polni meri uresničil nad mladim gospodarjem.

Na vse kriplje je stari Matevžek branil svojemu sinu Janezu, naj ne jemlje v zakon ošabne Lesjakove Neže. A vse skupaj ni nič izdalo.

Janez ni hotel poslušati svojega previdnega očeta, ampak mu je grobo odgovoril: »Veste, oče, kmetija je moja! Ako vam ni Neža všeč, je to pač vseeno, saj ne bo vaša žena, ampak moja!«

Kaj si je hotel pomagati Janezov oče, za kmetijo ga je sin že itak prevaril, ko mu je obetal, da se bo ženil po njegovi volji. Oče mu je verjel in mu izročil grunt.

Ko je oče uvidel, da mu je vsako govorjenje brez uspeha, je samo odločno rekel:

»Dobro, Janez, ti se oženi po svoji volji, jaz pa grem od hiše k hčerki Franci. Če si še toliko poštenjaka, mi izplačaj, kot in kar sem si izgovoril, da ne bo potrebno sodišče!«

Sin je bil zadovoljen z očetovo zahtevo, pa mu je vse izplačal. Ko se je trmoglavi sin poročil, ni bilo na svatbi ne očeta, pa tudi ne sestre France.

Janezu je bila kmalu kazen za petami. Prej tako sladka Nežika je kmalu pokazala svoje skrite rožičke. Ni bilo pol leta po poroki. že so v vsej vasi vedeli, da se je pri Matevžkovih naselil v hišo prepir.

Od jeze je začel mladi gospodar posedati po gostilnah. Ko pa se je pozno ponoči vračal domov, je sledil običajni prepir, ki se je končal navadno z lasanjem ali pretepom. Toda Janez se le ni hotel vdati svoji ženi, dasi je sam bridko občutil, da ga to popivanje vodi z vso naglico v gospodarski propad.

Spoznala je tudi trmoglava Nežika in okušala na koži od skelečih moževih udarcev, da tako ne more iti dalje. Premišljala je in premišljala, kje bi našla gotovo pomoč. Končno jo je le pogodila.

Šla je k škocijanskemu mežnarju. Ta jo je najprej pošteno ozmerjal. Ko se mu je začela že smiliti, ji je obljubil svojo pomoč, toda le pod trdim pogojem, ako opusti trmoglavost in jezikavost. Nežika mu je vse obljubila.

Nekega deževnega jesenskega dne, ko je pozno na večer prispel domov Matevžkov Janez, se je znova začel kregati nad svojo ženo. Nežika je dolgo časa molčala: ko pa je videla, da se ji godi krivica, pa ni mogla več. Prepiru je sledil pretep, naposled pa sta začela begati okrog hiše. Seveda je mož letal za ženo in metal v njo, kar je mogel.

Storila se je noč. Ko se je žena prepričala, da se je podal pijani mož k počitku in da spi kakor ubit, se je šele upala tudi ona podati spat.

Okrog polnočne ure pa se je Janez prebudil; bil je zelo žejen, zato je šel gledat v vežo, kjer je stalo v veliki omari običajno po več latvic hladnega mleka.

Ko si je Janez pogasil žejo, se je vrnil v spalnico.

Ko je prestopil prag spalnice, je od groze kar obstal, kajti skozi okno je zijala v sobo grozna pošast: iz oči in ust ji je švigal ogenj in strašno je tulila.

Po prvem hudem strahu je zdirjal Janez nazaj in planil v spalnico, kjer je spala njegova žena. Ta se je seveda zelo prestrašila tega moževega početja. V veliki razburjenosti ji je mož povedal:

»Nežika, pomagaj mi, če mi moreš! Sam hudič se mi je prikazal na oknu. — Še sedaj je tamkaj.«

Žena se je v naglici napol oblekla in dejala možu:

»Skrij se tukajle, kamor se moreš, jaz pa grem k našemu mežnarju. Če on ne bo mogel pomagati, potem ne vem, kaj bo.«

Nežika je odšla, Janez pa se je skril pod malo mizico in v groznem strahu pričakoval rešitve ...

Čez kakšne četrt ure se je Nežika vrnila z mežnarjem. Mežnar je poklical Janeza in vsi skupaj so odšli v spalnico.

Janez se je tresel po vsem telesu, ko je stopal za ženo in mežnarjem. Pri vratih spalnice so obstali in mežnar je slovesno izpregovoril: »Janez in Nežika, obljubita mi, da bosta živela v najlepšem miru in prijateljstvu, pa Vaju rešim vsega hudega!«

Oba hkrati sta obljubila, kar je zahteval mežnar, ki je nato ukazal:

»Pojdita za menoj!«

Vsi trije so se podali na dvorišče in koncem hiše, kjer je bilo spalnično okno, je mežnar izpregovoril znova s slovesnim glasom:

»Poberi se, hudobni duh, od te hiše, pa se nikoli več ne prikaži!«

Janez je šklepetal z zobmi, ko je gledal grozno pošast, ki je vsa žarela od ognja in bežala od hiše z groznim tuljenjem ...

»Rešena sta sedaj vidva, toda glejta, da bosta držala besedo!«

Po teh besedah je mežnar obema voščil »Lahko noč « in odšel.

Vsi vaščani in okoličani so se čudili, kaj neki se je zgodilo pri Matevžkovih, da sta Janez in Nežika začela živeti življenje najlepšega miru in sloge. Radovedne ženske, Nežikine sosede in tovarišice, so jo toliko časa nadlegovale, da so zvedele od nje vse, kaj se je dogodilo v oni grozni noči. Celo najpogumnejši možaki so se križali, ko so čuli zgodbo.

»Boga zahvalimo,« so govorili ljudje med seboj, »da imamo v soseski človeka, ki nam more pomagati v vsaki stiski. Sedaj že vidimo, kam se lahko zatečemo v najhujši potrebi.«

Mežnar je bil zadovoljen, ko je slišal, kakšna slava gre o njem po bližnji in daljni okolici, in si je mislil: »To je dobro, da sem hodil k Andrejčetu ,v šolo'; nekaj sem se pa le naučil od njega.«

Matevžek je bil trdno prepričan, da se mu je v resnici prikazal sam hudič, dočim je Matevžkova žena seveda bila o vsem poučena, toda je znala molčati. Tista grozna pošast je bila samo strašilo, ki ga je napravil mežnar za Janeza — Janezu in njegovi ženi v korist.

»Manica, kje imaš ženina?«

Tik ob vznožju moravških hribov pod cerkvijo sv. Trojice je bila svoje čase bogata Rovtarjeva domačija. Hiša je bila zidana in krita s škriljem. Na desno od hiše je bil velik zidan hlev, nekoliko proč pa dvojnat kozolec s šestimi okni. Zadaj za hlevom so se nahajali skedenj z veliko lopo in svinjaki ter čebelnjak. Vsa ta gospodarska poslopja so bila skoro skrita v sadnem drevju. Ni torej čudno, da je bil stari Rovtar zelo ponosen na svojo veliko kmetijo. Ob nedeljah in praznikih je ob lepem vremenu rad posedal na klopici pod mogočno tepko, kadil je iz vivčka in zadovoljno gledal doli na okrajno cesto, kjer so hodili ljudje. Ako je videl prihajati po cesti znanca, ga je prav rad ustavil in mu razkazoval svoje bogastvo. Vsak izmed povabljencev je dobro vedel, čemu ga je poklical Rovtar; bogatemu gospodarju je namreč zelo prijalo, ako ga je povabljenec pohvalil, kako dobro zna gospodariti. Na tako pohvalo je Rovtar navadno rekel:

»Pojdi malo z menoj v hišo, ti bom dal pokusiti sadjevca! Ne veš, kako dobrega imamo. Boljši je kakor vsako vino v moravških gostilnah.«

Takemu povabilu se je tudi vsakdo rad odzval, kajti vsakdo je vedel, da bo poleg pijače dobil tudi dober prigrizek. Vedeli so pa vsi, da Rovtar ne pogosti nikogar zgolj iz dobrega srca, temveč iz bahavosti.

Vsega je imel Rovtar v izobilju, le nečesa ni imel, namreč nobenega sina. Zakon ga je blagoslovil z dvema hčerkama, Katrico in Manico. Prva mu je umrla, ko je bila stara jedva 12 let. Tako mu je ostala samo Manica.

Manica je bila popolnoma očetovih lastnosti: domišljava in zelo ošabna ter je prezirljivo gledala na svoje tovarišice.

Nekega jesenskega dne je Rovtar nenadoma umrl. S konjem se je peljal na lukovški sejem, nazaj grede pa ga je namočil dež, moža se je lotila pljučnica in tekom desetih dni je bil pokojnik.

Po očetovi smrti je Manica postala lastnica vsega bogastva. Precej časa ni mogla pozabiti svojega očeta. Pa na tem svetu vse pride in vse mine. Tudi bogato dekle je čedalje bolj pozabljalo svojega očeta.

Začeli so se oglašati Manici razni snubci, kajti fante je vleklo k njej tudi bogastvo.

Ošabna Manica pa je našla na vsakomur kakšno napako: ta je bil prestar, drugi predolgočasen, tretji presiromašen.

K Manici se je hodil ženit tudi Liparjev Tine iz sosednje vasi. Fant je bil prepričan, da se bo njemu posrečilo, kar se ni drugim. Imel je od doma tisoč goldinarjev dote, pa še teta mu je obljubila pet stotakov, ako se mu bo vse srečno izteklo.

Neko nedeljo po Veliki noči je šel Tine praznično opravljen snubit Manico.

Ošabna deklina mu je najprej dobro postregla, nato pa sedla za mizo njemu nasproti. Nekaj časa je govorila fantu sladko in zapeljivo. Fant je dobil pogum in jo je kar vprašal, kdaj bi bila lahko poroka. Takrat pa je vstala ošabnica In mu rekla:

»Ne, ne, Tine, tako se pa nisva zmenila! Poprej bo Sava tekla na drugo stran, kakor se bova midva poročila. Res, ti si postaven fant, nič ti ne rečem, samo eno napako imaš, da težko govoriš. Pomisli, ko bi imela midva kaj otrok, kaj bi bilo, ko bi tudi ti potem jecljali. Ne smeš zameriti! Prideš pa še lahko večkrat k meni, saj pri nas imamo vedno kaj pijače in tudi pod zobe se kaj dobi.«

Kaj takega se pa še ni prigodilo Tinetu. V resnici je kako besedo bolj težko izgovarjal, jecljal pa le ni. Da bi mu kdo očital jed in pijačo, to se mu pa še ni pripetilo. Zato je z veliko nevoljo vrgel goldinar na mizo in odšel.

Škocijanški mežnar je sedel pred svojo hišico, ko je prišel mimo Liparjev Tine.

»No, Bog daj, Tine, odkod pa, odkod? Tako slabe volje si videti.«

Fant je prisedel k staremu znancu in mu povedal zgodbo z Manico.

»To ni nič hudega, Tine. Ali hočeš, da prav pošteno osmešiva to ošabnico?«

Tine je takoj soglašal s predlogom in obljubil mežnarju tudi pošteno plačilo.

Tine in Tomažek sta se natančno domenila, kako bosta vse to izvedla.

Bilo je tretjo nedeljo za tem, ko se je ženil Liparjev Tine pri Manici.

Okrog druge ure popoldne se je ustavila pred Rovtarjevo hišo lepa kočija, iz nje sta stopila dva mlada gospoda, kočijaž pa je ostal spredaj na kozlu in brzdal iskra vranca.

Manica je že oddaleč videla te ljudi; stala je na pragu in z rokami, oprtimi v boke.

Mlada gospoda sta pozdravila zalo dekle in vprašala, ali so prav prišli in kje je zala nevesta Manica. Dekle, ki mu je prijala laskavost, je takoj povedala, da je ona iskana Manica.

Manica je povabila gospoda v hišo, domačemu hlapcu pa naročila, naj pripravi prostor za konje v hlevu in naj zapelje tudi kočijo pod streho. Tudi kočijaža je povabila v hišo.

Ko so gospodje sedli za belo pogrnjeno mizo in jim je Manica nanosila vsega najboljšega, kar je mogoče dobiti na kmetih, je vstal izza mize eden gospodov in slovesno izpregovoril:

»Pozdravljena, zala gospica Manica, najprej se Vam v imenu svojega tovariša Karla zahvaljujem za izkazano prijaznost in gostoljubnost, a nato Vam moram povedati, kaj nas je privedlo k vam. Moj tovariš Karel se je odločil, da Vas zasnubi, ako Vam namreč ugaja. Naprosil je mene, da jaz v imenu njega izpregovorim te besede. Prijatelj Karel je bil osem let v Ameriki. Sreča mu je bila mila, tako da ima sedaj črez 5000 goldinarjev prihranjenega denarja. Pri Vas je kot nalašč pripravljen kraj tudi za gostilno, poleg tega pa je moj tovariš vajen kmetijstva, saj je kmečki sin, doma v obližju Kranja. Če Vam torej ugaja, se domenita! Kličem pa že naprej: ,Vse k najboljši sreči!'«

Manica je bila kar omamljena od te nepričakovane sreče. Ženin ji je ugajal, denar tudi, najbolj pa to, da bo gostilničarka.

Hitro so se domenili o vsem potrebnim in določili dan, kdaj gredo delat pisma.

Šele proti večeru so se neznanci odpeljali. Že naslednjega dne so po vsej okolici vedeli, da se bo Manica omožila z bogatim ženinom.

Isto nedeljo, ko se je k Manici pripeljal bogati ženin, so se tudi prav dobro imeli na domu pri škocijanskem mežnarju Liparjev Tine, Petavarjev Bernard in pa mežnar sam. Šele na večer so se razšli. Pri odhodu je dejal Tine:

»Tomažek, če se nam to posreči, smo jo dobro izpeljali. Ti si pa res od samega, zlodja! Nič ne dene, če me ta nagajivost stane tudi 20 goldinarjev. Ta prevzetna Manica si bo to dobro zapomnila.«

»Tine, nič se ne boj! Taka ošabnica se bo že dala ukrotiti. Napeljal je Tomažek vso reč, jaz jo pa bom dokončal pri Slaparju v Lukovici!« je dejal Bernard.

»O, vem, vem, da si tudi ti Bernard pravi ptiček. Saj ne boš zastonj!«

Mežnar je odšel počasi proti domači cerkvi, da bo zvonil »Ave Marijo«, ko sta odšla Bernard in Tine. Prav zadovoljen je bil in nenavadno dolgo je zvonil tisti večer večerno molitev. Ko se je vračal nazaj proti domu, je videl spodaj pri cesti kočijo, s katero so iskri konji kar dirjali. Vedel je, da se pelje Maničin snubec.

*

V tretjem tednu po tej snubitvi, bila je sreda, je Rovtarjeva Manica naročila v Slaparjevi gostilni razkošen obed za štiri osebe. Na določeni dan se je Manica oblekla v lepo novo obleko, ki si jo je dala napraviti v Ljubljani po zadnji modi. Tudi hlapcu Matiji je kupila novo oblačilo ter mu dala na pot deset cigar. Maničine tovarišice so kar zelenele od jeze, ko so jo videle, da se pelje v gosposki obleki in v popolnoma novem koleslju.

V Lukovici pri Slaparju sta se ustavila in je Manica naročila hlapcu:

»Matija, pij, kolikor te je volja! Samo glej, da ne boš preveč pijan. Tudi lačen ti ni treba biti. Jaz grem sedaj na Brdo. Ko prideva nazaj, pa le glej, da se boš dobro zasukal, kajti on bo kmalu tvoj gospodar!«

»Manica, nič se ne boj, vse bo v redu. Ali pride z ženinom Karlom tudi njegov prijatelj, tisti, ki je bil ono nedeljo z njim?«

»Kajpak! On bo danes za pričo pri pismih, na ženitovanju pa njegov drug. Jaz grem sedaj!«

Na kameniti klopi pred starodavnim brdskim gradom je uboga Matrica sedela in sedela ter čakala Karla in njegovega tovariša. Ko se je naveličala sedenja, je nemirno hodila sem in tja. Čudno se ji je videlo, zakaj neki ni Karla. Za deseto uro dopoldne sta se dogovorila, a ura v bližnjem farnem zvoniku je odbila že enajst, a ženina še ni od nikoder. Revica je vsa obupana čakala še do dvanajstih. Baš je mislila oditi, ko je zapazila prihajati nekega dečka. Deček se je ustavil pred njo, jo pozdravil in vprašal:

»Ali ste vi Manica?«

»Da, da, ali imaš kaj za mene?«

»Imam. Tukajle imate!«

Dečko je izročil Manici pisemce. Dekle hitro odtrga ovoj in bere:

Preljuba Rovtarjeva Manica!

Beri pismo od poštenega fanta Kranjca! Kar boš zdaj brala, je čista resnica. Bila si zelo ošabna in ti doslej ni ugajal nobeden ženin. Zato te je sedaj eden zavrnjenih ženinov pošteno potegnil . Zato nikar ne čakaj! Poboljšaj se! Bod' pozdravljena! V Kurjem vrhu na žalostno sredo.

Kaj takega pa še ne. Z obupno žalostjo je osramočena mladenka raztrgala pismo. Ozrla se je naokrog, a fantiča ni bilo nikjer več. Ko bi bil še tu, bi ga pograbila za ušesa in povedati bi ji moral, kje je dobil to pismo.

Kaj je hotela storiti? Sama ne gre za nobeno ceno k Slaparju. Šla je počasi po gozdni poti Lukovici navzdol. Kakor nalašč ji je prišel nasproti hlapec Matija. Kar ustrašil se je, ko je videl svojo gospodarico vso prepadlo in samo.

Manica mu je dala potrebni denar za naročeno kosilo in za ono, kar je sam potrošil, ter mu ukazala:

»Matija, to plačaj pri Slaparju! Jaz te bom čakala koncem Lukovice ob moravški cesti. Pa hitro zaprezi in pridi!«

V dobrih desetih minutah sta se že odpeljala Manica in hlapec, pa prav hitro sta vozila!

Komaj se je odpeljal hlapec, je že prikorakal Bernard k Slaparju. Šaljivi gostilničar mu je rekel: »Bernard, srečen dan si zadel. Pojdi v sobo, dobil boš jesti, kolikor boš hotel. Neka nevesta iz Moravč je vse plačala za tebe.«

»Bog daj srečo tej dobri nevesti! Baš potreben sem kosila.«

Več časa si osramočena Manica potem ni upala med ljudi, ki so o tem dogodku govorili, da ni bilo ne konca ne kraja.

V Kovačevi gostilni v Krtini so isto sredo, ko se je Manici prigodila sramota, posedavali škocijanski mežnar, Liparjev Tine in »ženin Karlo«, ki pa ni bil Karlo, ampak France iz bližnjih Domžal.

Gostilničarju Kovaču se je videlo zelo čudno, da so neprestano govorili o neki Manici — nevesti. Bil je radoveden, kako buko so ti ljudje naredili. Radovednost ga je tako mučila, da je naskrivaj vprašal mežnarja: »Ti, Tomaž, povej no, povej, kakšnega zlodja imate?«

Mežnar pa je položil pomenljivo prst na usta in samo odgovoril: »Vse boš počasi zvedel, vse. To si pa zapomni: če je imel škocijanski mežnar svoje prste vmes, potem to niso mačje solze ...«

*

Ta sramota, ki je bila zares huda za Manico, se je počasi pozabila. Tudi omožila se je Manica. Toda, kdor dolgo izbira, izbirek dobi! Tako se je zgodilo tudi ošabnici. V zakon je vzela popolnoma nepoznanega človeka iz obližja Kamnika, ki jo je nesramno zvodil. Na Brdu pri notarju mu je Manica zapisala vso kmetijo, češ, saj bo prinesel k hiši 2000 goldinarjev dote, ki jih ji je celo pokazal.

Kmalu po možitvi pa je mož posekal najlepši del gozda ter z izkupičkom tega lesa plačal svoj dolg. Svojo doto v znesku 2000 goldinarjev si je bil namreč izposodil od nekega prijatelja.

Kaj je hotela Manica? Nekaj časa se je hudovala. Ko pa je videla, da se ji mnogi znanci škodoželjno smejijo, je utihnila.

Škocijanski mežnar pa je dostikrat temu ali onemu govoril:

»Jaz sem dal tej Manici že malo popra, a ta njen mož ji ga da še več! Toliko hudega ji pa vendarle ne privoščim, čeprav je bila ošabnica.«

Cenena vožnja Skopčevega Matije po železnici.

Daleč okoli ni bilo večjega skopuha, kakor je bil Skopčev Matija iz škocijanske soseske. Matija je podedoval po svojem stricu čedno kmetijo. Da bi se ženil, to pa nikakor ne, dasi bi mu bila dota žene prav všečna, saj Matija je bil grozno lakomen denarja. Brez vzroka niso govorili o njem »Matija bi šel za šestico na vrh Kamniških planin ali pa tudi v pekel! Tudi žena bi mu ugajala; samo to mu ni šlo v glavo, da bi moral ženo hraniti in oblačiti ter skrbeti za otroke.«

Zato je Matija ostal kar sam. Sam je delal, sam kuhal in redil dve kravi, nekaj zemlje pa je dal v najem. Razume se, da je hodil Matija zelo zamazan okrog. Srajco, ki jo je imel narejeno iz domačega platna, je nosil toliko čaša na sebi, da se je popolnoma raztrgala.

Kadar je Matija šel z doma po opravkih, je vse zaklenil; kravama je kar v jasli nametal krme za ves dan, v žleb pa jima dal vode. Kdor je slučajno zavil v Matijevo hišo, se je kar zgrozil: namesto lepo pobeljenih so se videle črne stene kakor v kovačnici. V pozimskem času je ležal Matija kar v peči. No, potem si lahko mislite, da je bil tudi črn kakor zamorec.

Matija je zahajal v vas edinole k škocjanskemu mežnarju.

Pa je bil enkrat mežnar Tomažek v hudi denarni stiski in je prosil Matijo, naj mu posodi deset goldinarjev.

»Tomažek, tebi pa že posodim. Da mi le ob letu vrneš, pa je dobro. Za dobro delo mi boš dal en goldinar, za obresti pa boš prišel pet jutrov pomagat kosit.«

Kaj je hotel mežnar, vzel je denar, kajti tisto čase je bilo hudo zanj. Za te obresti pa se je hotel ob letu pošteno znesti.

To so se smejali Škocijanci, ko jim je mežnar pripovedoval, kako se mu je godilo, ko je kosil tistih pet jutrov za obresti pri Skopčevem Matiji. Pravil je:

»Ljudje krščanski, kdor še ni delal pri Skopčevem Matijčetu, naj gre enkrat poskusit. Da bo vsakdo vedel, kako izvrstna postrežba ga tam čaka, poslušajte: Jaz sem prišel prav zgodaj na košnjo; komaj se je dobro danilo, sem bil že pri njem. Pa je rekel Matijče: ,Tomažek, počakaj me malo pred hišo, veš, košnja je huda, ti bom prinesel malo podpore, da se ti ne bodo rebra preveč šibila.'«

Jaz sem sedel na strohnelo klopico pred hišo, ki je bila tako stara, da je gledala že Francoze. Kmalu mi je prinesel Matijček v predpasniku trdih suhih hrušk, v latvici pa kislega mleka.

»Na, Tomažek, zajemi kislega mleka in dobre suhe hruške prigrizni zraven. Veš, tudi jaz imam rajši hruške kakor kruh.«

Ljudje božji, samo pogledal sem v tisto latvico, pa mi je bilo že dovolj. Matijče ni namreč nikoli pomil posode, ko je snedel mleko. Hruške pa so bile tako trde kakor kamenje na cesti. Sicer pa za kosca, ki mora pošteno delati, niso ne suhe hruške ne mleko.

Matijče je kar sam vlekel venkaj iz nesnage tisto kislo mleko in ga otepaval, poleg pa je hrustal suhe hruške, da je pokalo, kakor bi zidar s kladivom razbijal kamenje.

»Tomažek, jaz imam najraje takole okrepčilo. Mogoče ti mleko ne diši, ker se posode drži še staro kislo mleko. Veš, to je zato dobro, ker se mleko raje kisa v nepomiti latvici. Hruške so pa prav dobre zoper grižo.«

»Lepo te prosim, Matijče, daj no, daj hitro požlampati tisto tvoje mleko, sicer se mi bo želodec preobrnil.«

»Oh, ubogi Tomažek, ti si pa res mehkega želodca.«

Nato sva odšla kosit. Vsako jutro tistih petih dni sem kosil do enajste ure. No, hvala Bogu, da so ta jutra minula.

*

Tomažek je razmišljal in razmišljal, kako bi se znesel nad skopuhom. No, pa mu je priložnost nudil sam Matijče.

Prišel je nekega dne Matijče k mežnarju s prav važnim vprašanjem.

»Tomažek, veš, kaj te vprašam. Ti si se že večkrat peljal po ,ajzelponu', zato veš, kako se mora človek tamkaj ravnati. Veš, jaz grem na sejem, pa bi se rad malo peljal. Ti, Tomažek, tebi je gotovo znano ali se mora iti na vlak kar na tistih postajah ali tudi kje vmes.«

To vprašanje je bilo zelo všeč Tomažku, kajti sedaj je imel priložnost, da pošteno izplača skopuha.

»Seveda, tebi, Matijče, še ni znano, kako se je treba peljati na vlaku, jaz pa vse to dobro vem, ker sem se že večkrat peljal. Tiste postaje imajo največ zavoljo tega, da lahko tamkaj blago nalagajo ali pa izlagajo. Človek pa gre na ta voz lahko, kjer hoče. Vstopiti moreš kar sredi proge, ko vidiš, da bo proti tebi puhal vlak, pa mahati moraš sem in tja z rdečo ruto. Najbolje bo, če jo navežeš na palico, da se bo bolj videlo.«

»Ali se bo mrcina tudi zares ustavil, če bom tako delal?«

»Si brez skrbi, Matijče! Toda to ti povem: Nikar drugim ne pripoveduj o tem. Saj veš, kako so ljudje nevoščljivi. Namesto, da vstopiš na Kresnicah, greš malo proti Litiji, pa boš na dobičku, kajti toliko pota ti ne bodo računali.«

»Prav lepa hvala, Tomažek, jutri se bom peljal na sejem v Zagorje.«

Matijče je odšel, mežnar pa si je mislil:

»Le čakaj, ti skopuh grdi, dobro si boš zapomnil, kdaj si ustavil vlak z rdečo ruto!«

Prav zgodaj je drugega jutra mahnil Matijče čez moravške hribe za Savo, kjer se bo peljal s tisto »železno kačo«, ki vozi kar brez konj, pa še kako hitro! S seboj je vzel kuhanega fižola, kar v dva žepa si ga je nabasal. Bil je prepričan, da ne bo lačen po poti, saj je doma že tudi dobro zajtrkoval. Pojedel je celo skledo ajdovega soka, v katerega je dal celo latvico izbornega kislega mleka.

Brez vseh nezgod se je pripeljal čez Savo in šel hitrih korakov mimo kresniške postaje dalje.

Dva njemu znana mešetarja, ki sta na postaji čakala na vlak, sta vpila nad njim:

»Dobro jutro, Matijče, ali tudi greš na sejem? Počakaj vendar tukaj, saj se kmalu odpeljemo. Menda ne boš peš hodil?«

Pa Matijče jima še odgovora ni dal, ampak je hitro šel naprej.

Ko je videl, da je čisto sam, je potegnil iz žepa veliko rdečo ruto, ki je bila še od pokojne stričeve žene.

Okrenil se je previdno nazaj. Glej ga spaka, že drvi ta grozna pošast! Z veliko naglico je privezal konec te rute na svojo gorjačo, se postavil sredi proge in začel mahati sem in tja od desne na levo.

Vlak je prihajal proti Matijčetu, ki je mislil že skočiti s tira, kajti bal se je, da ga bo grozna pošast povozila. Toda glej, baš zadnji hip se je ustavil vlak skoro čisto v Matijčetovi bližini.

Eden železniških uslužbencev je skočil iz vlaka in Matijče ga je nagovoril:

»Milostljivi gospod, dobro jutro vam voščim. Že sem mislil odskočiti, tako po vražje ste vozili, no, pa vendar ste me videli in se ustavili.«

»Kaj se je pa zgodilo na progi?« 

»I, kaj se hoče zgoditi! Peljal bi se rad. v Zagorje sem namenjen na sejem, kravo bi rad kupil, če bo kaj kupčije.«

»Stopite kar hitro gori, očka!«

Matijče je bil takoj v vlaku. Potniki so vsi začudeni gledali skozi okna, Matijče si je pa mislil: Oh, kako so ti ljudje radovedni, če vidijo kmetiškega človeka.

Od onih dveh mešetarjev, ki sta oba poznala skopega Matijčeta, ga je prvi zagledal v Zagorju daleč naokoli znani mešetar Miške. Hitro je stopal k njemu in ga prijel za roko.

»Ti, Matijče, kaj ti je pa vendar bilo, da si šel cel vlak ustavljat? Ti ne veš, v kak strah si nas spravil. Kaj takega ne smeš delati!«

»Pusti me! Vsi ste enaki, vsi! Ob celo kravo sem! Pravim ti, pusti me v miru, sicer te oplazim s to gorjačo.«

Matijče je v resnici vzdignil grčavo palico. Seveda se je mešetar še pravočasno odstranil. Mislil si je pa: »Tega skopuha je nekdo dobro potegnil, ali pa se mu je pamet zmešala od skoposti.«

VIII.

»Joško, če si jedel in pil, boš tudi plačal!«

Komaj pet minut od starodavne »Stare pošte« v Podpeči pred vratmi Črnega grabna je domoval »škilavi Joško«. Z ženo Katro sta imela malo zidano hišico, poleg pa kos njivice. Ta zemlja seveda ni mogla preživljati obeh zakoncev, zato je Joško hodil v poletnem času na delo. Najraje še v Ljubljano; pomladi je delal pri zidarjih ali kopal gospodarjem razne jarke na Ljubljanskem barju, nato pa je bil v košnji in mlačvi. V zimskem času pa je hodil po hribih in popravljal ure. Razni navihanci so govorili: »Joško vedno odmajuje, da ne bo popravil ure, pa jo le!« Jošku se je namreč vedno tresla glava, kakor se vsakemu ubogemu človeku, ki je škilav. No, pa tudi Joško ni bil kdove kako spreten urar.

Neke nedelje dopoldne koncem septembra se je Joško vračal domov z dela. Preko ramen je nosil koso, na kosišču pa je imel obešeno veliko culo. V culi je imel kose kruha, ki jih je dobival pri raznih gospodarjih za malico. Poleg te cule so preko kosišča viseli tudi njegovi škornji; kajti Jošku se je zdelo škoda trgati čevlje, saj po Dunajski cesti se gre imenitno tudi z bosimi nogami. Tako je vedno delal Joško in je čevlje obul vselej šele, ko je prišel v Ljubljano.

Čeprav je bilo že koncem septembra, je bilo vendar zelo toplo. Joško si je večkrat brisal znojno čelo z veliko višnjevo ruto.

Že oddaleč je v Št. Vidu zagledal škocijanski mežnar Joška, ki je korakal proti njemu. Vseh muh poln, je takoj sklenil, imenitno potegniti Joška. Vedel je, da se skopi Joško tisto dopoldne gotovo še ni oglasil v nobeni gostilni. Znositi se je hotel nad njim tudi radi tega, ker je njegovega prijatelja nedavno izterjal sodnim potom za 100 goldinarjev posojila, ki mu ga ni vrnil v določenem času.

»No, dober dan, Joško! Ali greš iz Ljubljane z dela?«

»Bog daj, dober dan, Tomažek! Iz Ljubljane grem, iz Ljubljane, veš, truden sem že, truden.«

»Rad verjamem, Joško. Kaj, ali greš z menoj v Rusovo gostilno? Boš malo pogledal mojo uro, ki mi zadnje čase nagaja. Pa spila bova vsak po par kozarčkov vina in malo podložila zobe. Rus ima sedaj prav dobre suhe svinjske klobase.«

»Tomažek, jaz že grem s teboj, ali kdo bo vse to plačal?«

»Bodi no, bodi takšen, pojdi, če ti rečem!«

Vstopila sta v Rusovo gostilno. Gostilničar se je zelo čudil, da ga je enkrat posetil tudi skopi škilavi Joško. Rus in Tomažek sta kar gledala trudnega popotnika, ki je z največjo slastjo trl meseno klobaso in prigrizoval bel kruh. Prvi liter vina sta gosta hitro popila.

»Kaj pa, Joško, steklenica je prazna, ali bi ga ne bilo dobro še eno mero?«

»Pa ga dajva, Tomažek! Meni se zdi dobro.«

Joško ni zapazil, da je mežnar pomenljivo pomignil Rusu.

»Joško, jaz grem venkaj in se takoj vrnem.«

Mežnar je odšel, kmalu za tem pa je domači hlapec klical gospodarja:

»Gospod, pojdite malo venkaj, nekdo bi rad govoril z vami!«

Gostilničar je odšel. Ker je bil Joško sam v sobi, je hitro vzel s Tomažkovega krožnika dva kosca klobase in pa še en ogel belega kruha ter jedel hitro.

Čez čas je prišlo v gostilno še več gostov. Prihajali so namreč iz šentvidske cerkve od desetega opravila. Vsi so se zelo čudili Jošku, ki je oblastno sedel za mizo in pil.

Ker mežnarja le ni bilo več nazaj, je naposled vstal tudi Joško in hotel oditi dalje.

»No, Joško,« ga je ustavil Rus, »kdo bo pa za tebe plačal? Mežnar je poravnal svoj račun kar zunaj in odšel, ker ga je nekdo čakal. Ako nimaš denarja, česar ti ne verjamem, ti bom pa škornje vzel.«

To je Joško gledal. Vsi pivci so se smejali, kar je kdo mogel. Nekdo pa mu je rekel: »Pravemu si prišel danes v pest. No, pa to ni nič hudega, si se vsaj enkrat pošteno najedel!«

Oh, kako je bilo hudo Jošku, ko je plačeval račun. To je bilo preveč zanj! S tresočo roko je segel v žep in še bolj počasi je štel denar. Kar po ušesih ga je trgalo, ko je poslušal, kako mu je Rus našteval:

»En liter vina je 48 krajcarjev, klobase 20 krajcarjev, pa dva ogla kruha 10 krajcarjev, skupaj 78 krajcarjev.«

Kakor bi bil ves denar smolnat, tako nerad mu je šel iz rok. Ko je šaljivi gostilničar spravil hitro njegov drobiž v žep, je Jošku kanila debela solza iz očesa na tla.

»Le tisti bo naš zet, ki bo imel tisoč dote!«

Pred petdesetimi leti je živel v podgoriški vasi stari Robidovec. Možak je bil srednji kmet, sam se je prav rad imenoval polgruntarja, toda v reberski zemljiški knjigi je bil zapisan za četrtgruntarja. Kljub temu je bil Robidovec zelo ošaben in bahav.

V Slaparjevi gostilni, kjer se je večkrat oglasil, je kaj rad govoril:

»Pri nas nam nič drugega ne manjka, kakor ptičjega mleka in polževe krvi.«

Ko je zopet enkrat tako besedičil in hvalil svoje bogastvo, je bil v gostilni tudi škocijanski mežnar, ki je precej časa molčal, na kar se je oglasil:

»Srečni ste, očka, in blagor Vam, ki imate vsega v izobilju. Nekaj pa Vam vendar manjka: sina nimate nobenega.«

»Da, da, sina pa res nimam. Veš, zeta bo treba k naši hiši, zeta! Veš kaj, Tomaž, ti, ki si daleč okrog znan, ali bi vedel za katerega? Toda, ti naprej povem: Le tisti bo naš zet, ki bo imel tisoč goldinarjev dote! Če več za takega, pa ga nam privedi za našo Micko. Tudi mlad mora še biti in zal fant! Ako kje takega iztakneš, dobiš od mene deset goldinarjev. Tu je moja roka, Slapar pa je za pričo, da dobiš res toliko od mene!«

»Velja, očka! Jaz vem za takega. Že v nedeljo prideva snubit!«

Robidovec je bil zelo vesel, dajal je tisto nedeljsko popoldne tako za pijačo, da je kapljica kar tekla od mize.

Ko sta šla na večer Robidovec in mežnar nekaj pota skupaj, je že precej vinjeni gospodar kar odkrito govoril Tomažu:

»Saj si pameten kakor jaz. Ne bi še rad izročil kmetije, toda imam nekaj dolga. O tem pa molči, veš!«

»E, kaj bi, očka, saj smo možje in ne stare babe. Dobro vem, kje kakega človeka čevelj žuli. Lahko noč, očka! Vse naj ostane, kakor smo se dogovorili! Na svidenje v nedeljo!«

Že v ponedeljek po tej: nedelji so vsi Podgoričani vedeli, da bodo imeli pri Robidovcu v nedeljo bogatega ženina, ki bo prinesel cel tisočak dote.

Domače fante je trla velika jeza. Ugibali so, odkod neki bo prišel tako bogat ženin. Čebulov Janez se je od vseh najbolj jezil, kajti kot sosed Robidovca je zagotovo mislil, da bo on gospodar pri Robidovcu. Menil je napram Robidovcu:

»Oče, ali ste videli tistemu vašemu bogatemu ženinu v žep? Ali ima res toliko denarja?«

»Le brez skrbi bodi, Janez, to vem že jaz pa še nekdo drugi. Pridi v nedeljo malo k nam, boš videl, da bo vse to res! Denar mora pokazati, mačka v vreči ne kupimo, to mi lahko verjameš. Nikar se ne jezi, Janez, saj veš, da bi bil ti lahko naš zet, a imaš samo 500 goldinarjev dote.«

Janezu je ta očitek kar sapo zaprl, toda zatajeval se je:

»No, bomo videli, ali bo res tako bogat ta ženin. Rečem pa: za vašo kmetijo je prav zadosti 500 goldinarjev.«

Pri teh besedah je Robidovec vzrojil in zbadljivo odgovoril:

»Seveda, Janez, ti tako govoriš, ko nimaš več dote, zato pa tudi ne boš naš zet!«

»Oče, ponujal se Vam še nisem in tudi Vaši hčerki ne! Ako se bom hotel ženiti, se bom vseeno lahko, saj ni samo Vaša hči na svetu!«

Sredi tedna je šel Robidovec h škocjanskemu mežnarju, da mu naroči, naj prinese ženin svoj tisočak s seboj.

[manjka ena številka]