Iz Bohinja črez Komno v Sočo

Iz Bohinja črez Komno v Sočo
Pohorski
Izdano: Planinski vestnik 25. december 1899, leto 5, štev. 12, str. 185-189
Viri: <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QMZVCXN8>
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Na Komni je nocoj vesel večer." — Zlatorog.

Med najtežavnejše in najutrudljivejše poti, ki jih je dosedaj naše planinsko društvo zaznamenovalo, spada gotovo pot od Bohinjskega jezera črez grebene Julijskih planin v gorenjo Soško dolino. To pot j e zaznamenoval dne 21. in 22. avgusta 1. 1898. Jože Ravhekar iz Bohinjske Bistrice. Zaznamba je bila v sedanjih časih zelo nujn a in prepotrebna. Popre j j e bilo namre č na Komni zelo živahno življenje; Sočani z Bolškega so imeli tamošnjo planino v najemu od „Kranjske obrtniške družbe" in pasli tam gori vse poletje 300 0 do 400 0 glav drobnice. Bilo j e ondi vedno kakih 30 pastirjev, ki so bili na raznih krajih razpostavljeni in so poznali vsa pota. Če je torej tudi kak popotnik ali turist slučajno zašel, ga je takoj našel pastir in pripeljal na pravo pot.

Največja nevarnost za obiskovalca gor a je megla , ki posebno na Komni kaj rada in prav gosto pritiska. V takem slučaju zgreši tudi najizurjenejši turist in celo tisti, ki so mu kraji dobro znani, pravo pot ter tava ves zmešan in zbegan po ves dan v kolobarju naokrog, a zvečer se znajde zopet na istem mestu, kjer je bil že zjutraj. Tako je bil prisiljen n a prostem leči pod kako skalo. Tu pa j e mogel noč prebiti le tisti, ki je imel dosti obleke in hrane s seboj, drugač e g je objela večna noč : zmrznil je ali pa umrl utrujenosti in lakote, ker na gorah je glad neizprosen.

Vzel pa je pokoj ni baron Born od Sv. Ane nad Tržičem sam v najem Komno, da bi tam gojil divje koze ali gamse. Ubogi Sočani so si sicer prizadevali obdržati svojo priljubljeno planino, ali ka j so mogli siromaki proti baronu, ki je ponudil večjo zakupnino! Born je dal napraviti na Komni vse polno samih poti, ki se na vse strani križajo in turista popolnoma zbegajo. Vrhu - tega so izginili tudi pastirji, ki so poprej lahko pravo pot pokazali, in na Komni je zavladala grobn a tišina.

Odkar je Born Komno vzel v najem, je končalo že šest oseb na žalosten način svoje življenje tam gori. Zadnji j e poginil jeseni leta 1892., ko j e prišel v Bohin j živino kupovat, a ker ni nič kupil, se j e vrnil še tisti dan nazaj. Na vrh u ga je objela megla , in moral je na prostem prenočiti. Drugi dan je tudi še celi dan hodil okoli, a ker ni mogel prave poti najti, je obnemogel, legel in zaspal za večno.

In sam Eavhekar je bil dn e 21. avgust a leta 1893 . V veliki nevarnosti na Komni, čeravno je imel s seboj moža iz Starih fužin, ki mu je zatrjeval, da pot dobro pozna. Ko sta prišla na najvišje mesto poti, se je začelo opoldne megliti, in kmalu je nastopila tako gosta megl a kako r v dolini, kada r se mrači. Šla sta vendar dalje , ali ob dveh urah obstane Starofužinec ves v skrbe h z besedami: „Sedaj me je pot tako zmešala , da ne vem nikamor več" . Eavhekar je Jaja l možu pogum, še več nego ga je sam imel, in začela sta dalje iti Hodila sta potem dve uri okoli, in glej, prišla sta zopet na tisto mesto, kjer sta bila poprej! Obadva je začelo močno skrbeti, posebno ker nista bila zadosti dobro napravljena , a mraz je bil tako hud, da se nista sinela čisto nič ustaviti, drugače ju je začelo takoj zebsti.

Sklenila sta zlesti na kak vzvišen kraj, češ, da bosta slišala odkod kak zvonec s Soške planine. Molče sta torej začela v hrib lesti, ali megla ju je vedno motila. Vendar jima je bila sreča tako mila, da sta se stanovitno držil a ene ter iste strani ter prav slučajno prišla do nekega pastirja , ki jim a je pokazal pot do stanov Sočanov. Odtam je potem uglajena pot do Soče , kamor sta prispela vsa utrujen a šele ob 8. uri zvečer (iz Bohinj a sta bila odšla ob 4. uri zjutraj).


Ko so Sočani zvedeli, da so gostje srečno prišli črez Komno k njim , so se zbrali v velikem številu v vaški krčmi. Enoglasno so razodevali svoje veselje nad tem, da se bode zaznamenoval a tako nevarna gorska pot, in hvalili Boga , da odslej ne bodo več naši ljudje tako žalostno zamirali tam gori na planinah. Kajti če bodo pruski grajščaki celo naše planine posedali in na nji h bolj skrbeli za divje koze nego za siromašne ljudi, tedaj utegne pač kmalu priti tisti čas. Ko zadnji Slovenec Slovogoj tam gori pod Triglavom pogine!

Pri tej priložnosti naj povem še, kako so soški pastirji poprej svoje bolnike s Komne v dolino spravljali. Stlačili so namreč takega reveža v dolgo vrečo in ga položili na nosilnice, pri katerih sta se vedno menjavala po dva in dva moža. Od časa do časa so vrečo odvezali in dali bolniku žganj a piti. To ga ja seveda hipno okrepčalo, ali nazadnje ga jo upijanilo tako, da je zaspal in vsled velikega mraz u zmrznil. Ko so doma vrečo odvezali, so izvlekli mrtveca iz nje! Tudi na planina h ponesrečene pastirje ali lovce so prenašali na ta način v dolino.

liavheka r j e zaznamenova l torej pot črez Komno , in sicer naza j gred e iz Soče v Bohinj. Pri pošti v Soči je nabil leseno tablo z napisom: „Čre z Komn o v Bohinj , 1 0 ur hoda . Slov . plan . društvo. " Pot je tako dobro zazname - novana , da tudi v najgostejši megli ne more nihče zaiti. Na tistih krajih , kjer je posebno nevarno , da bi kdo pot zgrešil, so napravljeni znaki po eden seženj narazen drug od drugega . Dne 22. avgust a sta prenočila vrla Bohinjca v oglarski bajti vrh u Komne in tretji dan zvečer sta bila zopet doma.

Zaznamenovan a pot vodi s Kranjskeg a od jugozahodn e strani Bohinjskeg a jezer a (njegova gladina je 526 m nad morjem), kjer stoji tabla z napisom „Cre z Komn o v Sočo" , in sicer vodi najpopre j proti zahodu in severozahodu polagoma navzgor po jezerski kotlini, katero imenujejo Bohinjci „Ukanca" , a njeno pravo ime utegn e biti Lok a niča , kakor sodi dr. Mencinger, najboljši poznavatelj bohinjskeg a narečja . Pot na s pripelje prav blizu do izvira Savice , „hčerke kraljeve" .Odtod pa se obrne jezdna , sedaj popravljena pot proti jugo - zahodu v globoko, zelo ozko deber z imenom Mala Savica . Pred planino Govnjač dospeš v višini 1500m na rob skalnate planote (tu ima baron Boni svojo lovsko kočo), po kateri korakaš nekoliko bolj zložno proti severozahodu mimo več dolov, ki so podobni kraškim.

Največji tak dol (pod 160 0 m nadmorsk e višine) se nahaj a skoro ravno pod goro Kalo m ali Kolo m (200 3 m nadmorsk e višine). Tam j e prav bister studene c blizu poti, kje r stoji na gladki skali zapisano „Voda " in „Slov . plan . društv o 1 8 9 3" . Od njeg a vodi proti vzhodu pot v planino Komn o ali n a Kal u (160 7 m) ter dalje v peščeno dolino Sedmeri h triglavskih jezer. Naš a steza pa na s pelje po severnem obronku dola proti zahodu in severozahodu zopet strmo med skalovjem navzgor do sedla Mal a vrat a (okoli 1850m) . Tuka j n a meji med Kranjskim in Goriškim se malo odpočijmo in si oglejmo najbližjo okolico.

Ravn o nad našo glavo na desni roki moli proti nebu piramidi podobni Kal, ki pa ne obeta posebno lepega razgleda. Njem u nasproti na naši levi strani se vzdiga nekoliko bolj oddaljeno Lanševica, ki je le za eden meter višja od Kala. Južno od nje zapaziš mogočen greben Malega in Velikeg a Bogatin a (1978—200 8 m), ki je nekoliko bolj na kranjsk o stran potisnjen. Še dalje proti jug u se na m prikazuje mogočni Kuk, za katerim se nahaj a sedlo Skrbina.

Izmed vseh teh vrhuncev je pač najimenitnejši Bogatin , v katerem leže baj e neizmerni zakladi zlata, kakor poje Baumbac h v „Zlatorogu" :

Bog kozlov namreč doli v Bogatinu odpre duplino, kjer leže zakladi tako obilni, da, če pride ponje voz sedemsto , ni moč jih razpeljati.

Po Baumbachovi h besedah odpir a Zlatorogov zlati ro g zaklade v Bogatinu. Bohinjci pa trde, da odpir a vrat a do Bogatinovih zakladov „roža mogota" , ki raste visoko gori pod Triglavom. Tudi Baumbac h pozna „triglavsko čudotvorno rožo", ali po njegovem razlaganju vzraste ta iz krvnih kapelj ranjeneg a Zlatoroga, ki ga hipno ozdravi, ako jo poje.

Do Bogatinovega zaklada je zelo težko priti. Če odpreš vrata do njeg a s pomočjo „rože mogote" , zazija pred teboj velikanski prepad, črez katerega drži zelo strm in omotičen most (primeri most „činavend" v iranski mitologiji). Onkraj mostu se nahaj a velikanska shramba , v kateri je spravljen zaklad. Okoli njega je ovita ostudna kača, ki ima tri glave in skopo čuva zaklad. Kdor ji odseka srednjo glavo, dobi celi zaklad. Vendar sme vsakdo zaklada le toliko vzeti, kolikor zares potrebuje. Če bi kdo vzel res črez svojo potrebo, tedaj mu postane zlato na omotičnem mostu pretežko in ga prevrne v brezmerno brezno , da v njem žalostno pogine.

V Bogatinu se nahaj a zares velika duplina, podobna obokani cerkvi. Gotovo je, da so poskušali klateži, katere vse vkup naše ljudstvo imenuj e „Lahe", že večkrat v Bogatinu kopati, ali nihče ne ve za gotovo povedati, da bi bili tam k a j zlate rud e našli. Pravijo, da se j e strop udri in tako zasul nekdanji zlatonosni rov. Mogoče je , da so že za Kimljanov v Bogatinu kopali zlato rudo, kakor so jo kopali v tirolskih in saleburških gora h in jo še dandanašnji kopljejo v visoko ležečem Baurisu. Izvestno je, da ima Kranjsk a obrtna družba v Bogatinu svojo „svobodno rudosledbo" in da odganj a vsakega, ki bi poskušal n a tem mestu kaj kopati Bolčani poskušajo baje še vedno skrivaj kopati v Bogatinu.

Od Mal h vrat nas vodi dalje zopet težavna steza po goriški strani navzdol do kaki h 1600 m nadmorsk e višine. Tu se začenja drug a skalnat a planota, na kateri se cepi pot (proti severovzhodu) črez sedlo Velik a vrat a (na severni strani Kala) v pravo Kom o (planico Lepoče). Tako se imenuj e v ožjem zmislu visoka skalnat a planota (pri Ornem jezeru 185 5 m), ki se na kranjsk i strani vleče od znožja Vogl a (2350 ) severovzhodno tj a do podnožj a Kanjavc a (257 0 m). Od poprej omenjeneg a razpotja se gre še skoro tri kilometre navzdol do Soške planine („Na skali" , 1510 m). Tamošnji pastirji žive neizrečeno skromno , skoro od sameg a mleka in skute. Sedemdese t let star in še prav krepek pastir je zatrj. val, da v vsem svojem življenju ni desetkrat jedel kruh a Mislil pa j e bržkone s temi besedami „belega " (pšeničnega ) kruha , katerega tamošnji prebivalci re s le redkokdaj okusijo.


Od tu o nenjen e planine se nam odpira lep razgled črez nasproti stoječe Sošk o pogorje , katerega najvišj a gor a se tudi imenuj e Grintave e (235 0 m). To je grozna pečina, ki se neizrečeno strmo vzdiga in je od vrh a do tal popolnoma gola. Pot na s vodi zopet prav strmo navzdol k dolini potoka Brusnika , katerega gorenj a žlebina j e okoli 85 0 m visoka in s peskom napolnjena , zato se imenuj e tudi „Grič" . Od tam navzdol se nahajaj o na obeh strane h potoka zelo strme senožeti, in po nji h j e vse polno „staj" , t. j mali h lesenih kolib, v katerih so odspoda j hlevi za drobnico, odzgora j pa prenočišča za ljudi. Sočani se presele namre č o poletnem času z vso družino in z vsem svojim blagom v te staje in ostanejo v njih , dokler ji h zima ne prežene in prisili, da se povrnejo v svoja, zimska bivališča ob Soči.

Pot nas pelje dalje črez Brusnik na levo stran potoka in potem črez malo planoto v vasico Brusnik , ki ima zelo siromašne hišice. Odtod greš še malo časa strmo navzdol in prispeš črez dobro brv v kuracijsko vas Sočo (476 M»), ki je dobila od enakoimne reke svoje ime („na Soči"). Reka se je tu nad vasjo in pod vasjo zelo globoko zajedla in napravila v trdo skalo 3 do 4 metre globoka korita, po katerih zamolklo šumi. Njeno žužljanje sicer slišiš, a reke same ne vidiš, ako ne stopiš prav na kraj korita.

V Soči prispe utrujen turist na konec svojega umorneg a potovanja in se lahko brez skrbi odpočije, ker odtod drži vozna pošta v Bole in dalje med širni svet. Kraj je sam na sebi sicer zelo majhe n (komaj kakih deset hiš stoji blizu skupaj), a ima dovoljno prenočišče za tujce. Soška krčma res ni taka, kakor j o opisuje Baumbach :

„V Tolmin, Trbiž in Koborid krčmarske glas je vsem očit. Kokoš ti vkuha v gosti riž, da težko boljše kje dobiš; na Vlaškem, Kranjskem po kleteh ne najdeš boljših vin od teh!"

Vse to je seveda poetično pretirano, ali za prazen želodec in suho grlo najdeš vendar potrebnega. Kdor pa hoče ka j boljšega imeti, ta na j se pelje uro daleč po novi cesti v Bole „ua pošto" ali pa k „Huberju" ; tam dobi vso zaželjeno postrežbo in izvrstno posteljo za trudne ude.