Iz Borovnice v Cerknico
| Iz Borovnice v Cerknico Josip Ciril Oblak |
Spisal J. C. Oblak.
| |||||||||||
Iz Borovnice pa do Cerknice, gospoda moja, je lepo dolga pot, če bi hodili ob železniškem tiru. Saj če se popeljemo s poštnim vlakom, jo prisopihamo šele v dobri uri do Rakeka, odkoder bomo hodili še pol ure, da zagledamo ta slavni trg s še slavnejšo okolico. Pa vendar od Borovnice do Cerknice ni tako daleč, kot bi človek sodil po času. ki ga potrebuje poštni vlak. Nič več nego tri ure hoda, treba ti je samo črez oni hriboviti svet, ki loči Cerkniško kotlino od prijazne Borovnice. Tega pa vzlic svojim železnim prsim „lukamatija" ne more presopihati, zato napravi od Borovnice do Cerknice oziroma do Rakeka velikanski ovinek. Cerknica leži ravno na jugu od Borovnice, železnica pa zavije od nje proti severozahodu ter drdra ob temno poraščenih bregeh Velikega Trebovnika, ki obmejujejo južnozahodno stran Ljubljanskega barja, do Vrhnike; tam se obrne šele proti južni strani in potem šele krene južnozahodno proti Rakeku. No, nam turistom, hvala Bogu, ni treba delati takih klobas in klobasic radi par klancev. Tudi tega hribovitega sveta, ki loči Borovnico od Cerknice, se ne bojimo tako kakor železni konj, hodimo pa tudi rajši tri ure po tistih klancih in rebrih, nego se pa drgajsamo eno uro po železnem tiru. ki tudi ni pregladek.
Borovnica leži ob vhodu v prijazno dolino, skozi katero šumlja brhka Borovniščica v pusto Ljubljansko barje, kjer jo sprejme lena mati Ljubljanica v svoje kalno naročje. Na zahodni strani doline se vzdiguje Veliki Trebovnik (808 m), na vzhodni strani pa se vzpenjajo rebra gozdnatega Velikega Srobrotnika. Vhod v dolino krasi mogočni in veličastni viadukt, ki veže oba bregova. Na ta imenitni most so Borovničanje zelo ponosni. Pa so lahko! Saj je njih vasica po njem tudi nekoliko slave pridobila, ko ima ta mogočni in veličastni most čast, imenovati se Borovniški most. Poleg te opravičene ponosnosti pa so Coklarji prijazni, veseli, pošteni in pa — narodni ljudje, radi česar jih zelo spoštujem in ljubim. No, nekateri ljudje, ki veljajo za bolj učene, trdijo, da se imenuje ta most, ta dika Borovniške vasi, Suhi most, ne pa Borovniški most. Vsak pošteni Borovničan se mora upreti zoper ta nazivek. Kje je zapisano, da se imenuje ta most „Suhi," ko vendar ni nič bolj suh, nego drugi mostovi, kadar je — lepo vreme? Jaz saj sem vedno slišal imenovati to most Borovniški most; če ga pa kje imenujejo „Suhi," naj ga pa imenujejo! To pa še ni, da bi ga morali vsi tako imenovati. Ce menijo, da je „Suhi" bolj prav nego Borovniški, pa naj dokažejo, zakaj.
Zdaj boste pa tudi gotovo že radovedni, odkod imajo prebivalci Borovniške vasi tudi ime „Coklarji." Da ne boste morda mislili, da jih samo jaz iz hudomušnosti tako imenujem, hoteč jih smešiti ali kali — Bog varuj! To ime ima svojo zgodovino. Če je pa kriva ta, da jih imenujem tako jaz in tudi drugi, potem pa ne morem za to, in gotovo me radi tega ne bo noben Borovničan po strani gledal, če pridem še kedaj med nje, kar si prav iskreno želim in česar se tudi že naprej veselim.
V sosednji Bistri, tam pod hribom, kjer drevi slavna voda Ljubljanica na dan, so imeli Kartuzijanci svoj samostan, ki še zdaj dela Bistro znamenito, v Borovnici pa podružnico. To so bili coklarji, ker so nosili cokle. To nesrečno ime Bistrških coklarjev pa se je počasi prijelo poštenih posvetnih prebivalcev Borovniške vasi, in tako jih imenujejo še sedaj.
Oča Anžuta, stara coklarska glavina, povsem pravi, izviren Coklar, so pa povsem drugačnega mnenja. Oni namreč menijo, da se ni zaneslo to ime iz sosednje Bistre, ampak da je nastalo v domači vasi. Vzrok pa mu je sama svetnica Marjeta v glavnem oltarju Borovniške cerkve, ker ima na desni nogi coklo. Tu se je pa srečala moja učenost z učenostjo očeta Anžute; pričkal se ne bodem z njim, in zato raje prepuščam razsodbo o tej velevažni stvari onim, ki so kompetentnejši od mene in od očeta Anžute. Težko se je izogniti Anžutovega imena, če se govori o Borovnici. Slavili čini tega slavnega Coklarja bi spadali pred vsem v kak humorističen list. Seveda tu ni prostora za nje, ker, žal, s slovensko turistiko niso nič v zvezi.
Cel teden sem bil med Borovničani, in dobro mi je bilo. Stanoval sem pri svojem Borovniškem prijatelju Tonetu, katerega krase vse one zgoraj omenjene pristne coklarske lastnosti, zlasti pa prva, ter se prav imenitno zabaval, ne meneč se za to, če sem mu delal toliko časa kaj nadlege. Ko mi je razkazal vse znamenitosti in neznamenitosti -svoje drage rodne vasice, kjer je zagledal prvič luč tega revnega sveta in rastel Bogu in ljudem v veselje, me je peljal tudi v „pekel", do katerega Borovničanje nimajo daleč. Pa da ne bo mislil kdo, da sem se s tem kako dotaknil krščanskega življenja svojih ljubih Borovničanov, moram povedati, da se imenuje „pekel" krasna romantična soteska, v katero se zožuje Borovniška dolina. Tu uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico skozi Pekel v širšo dolino, tri slape. Žal, da je voda ob nedeževnem vremenu majhna in so ti slapovi premalo močni. Eden je posebno lep in visok. Pa o tem Peklu drugikrat kaj več!
Nekega lepega dne se je Tone spomnil tudi oddaljenih sosedov Cerkničanov ter me oštel, ko sem mu povedal, da še nisem videl slavnega Cerkniškega jezera. Sram me je bilo ter obžaloval sem svojo malomarnost v spoznavanju svoje domovine in njenih neravnih krasot, čeprav bi mu bil jaz za osveto lahko naštel celo vrsto krasnih slovenskih krajev, o katerih bi mi on presneto malo vedel povedati. Pa sem raje molčal — ter šel s prijateljem, da izpolnim svojo domoljubno dolžnost.
Precej zgodaj je bilo, ko sva zavila konec vasi iz doline navzgor v nje desni breg po pobočju Velikega Trebovnika ter jo mahala po dokaj strmi poti proti Pokojišču. Da sva večkrat postala in se ozirala v lepo, v zelenje se odevajočo Borovniško dolino, na krasne gozdove, ki pokrivojo onkraj doline Vel. Srobrotnik in druge vrhove, katerim gospodari temni Krim, in po Ljubljanskem barju proti slikovitemu Polhograjskemu pogorju in veličastnim vrhovom Kamniških planin, se razume, zlasti če povem, da moj prijatelj ni posebno vztrajen hribolazec. V petih četrtinkah ure sva bila gori na robu doline, na Pokojišču, majhni vasi, katero prepihujejo ostri kraški vetrovi. Druge znamenitosti za popotnika, ki se zanima za stare stvari, ni kakor v steno neke hiše vzidana stara spominska plošča Bistrškega prelata Markoviča, za vse pa je imenitno, da imajo v gostilnici, brez katere ne sme biti nobena poštena vas, dobro, zdravo žganje.
Tudi nama je dal „en glažek al' pa dva" korajžo, da sva, veselo popevajoč, dobivši za družabnika še enega najine vrste, jo mahala ali prav za prav mahali proti Padežu, majhnemu selu, oddaljenemu le par korakov od Pokojišča. Okoli Pokojišča in Padeža je svet obdelan.
Lep razgled se nam je odprl. Oko nam plava po velikem delu Kraškega sveta. V daljavi pred nami se kaže temni, raztegnjeni Javornik, pod katerim ponicuje in zopet vstaja tajinstveno Cerkniško jezero. Pozdravlja nas sivi Nanos in drugi njegovi plešasti kraški sosedje. Proti Logatcu in Planini pa se temnijo velikanski gozdovi, ki pokrivajo visoki svet. Če se obrnemo nazaj proti Pokojišču, ugledamo nekaj korakov od njega oddaljeno selo Zavrh, ki je pomaknjeno tja pod porasteni vrh Trebovnikov.
Padež smo imeli kmalu za sabo. Zeleni gozd nas objame, ki le tu in tam malo „vrzeli," da lahko pogledamo v daljavo. Pa ni trajalo dolgo, da smo bili popolnoma na svetlem. Vozna pot se začne viti ob kamenitem zahodnem pobočju zelenega Vinega Vrha (984), ki je najvišji izmed raznih gričev visokega, valovitega sveta, ki se razširja tja do velike Cerkniške ravnine. Na desno od poti se zasveti bela cerkvica vasi Dobca. Po kamenitih tleh hodimo navzdol. Bližnji svet na okoli ima zbok tistih lijastih used kraški značaj. Zelo pusto bi bilo tod hoditi, da ni lepega razgleda proti Javorniku in Nanosu in na bližnje temne, debele gozdove, v katerih še zasledijo včasih volkove. Kmalu se svet popolnoma zravni. V daljavi pred sabo ugledamo Bežuljak in še dalje prijazne Begunje, odkoder ni več daleč doli do Cerknice. Gori v bregu, precej visoko od naše ceste, se kaže beli Kožlek.
Zablisnil je k nam gori del jezera. Človeka, ki še nikdar ni videl tega jezera, se polasti neko posebno, prijetno čuvstvo, kakor sploh vselej tedaj, kadar zagleda od daleč smoter svojega potovanja.
Od Padeža do Begunj pa bi bili šli lahko tudi po drugi poti, namreč gori črez Kožlek. Malo doli od Padeža, v hosti, bi bili zavili na desno v stran na lepo vozno pot, ki bi nas ravno tako vodila v začetku dolgo časa po prijetnem gozdnem hladu. Ta pot se vije precej vzporedno s to našo, pa ob vzhodnem pobočju Vinega Vrha iti više ter vodi na Kožlek, od koder bi priromali po oni lepi, svetlobeli cesti, katero vidimo od daleč, potujoč proti Begunjam, strmo navzdol se viti proti ravno omenjeni vasi.
Leno stopamo po pekočem solncu po ravnem, visokem svetu, ki se razteza okoli Bežuljaka tja do Begunj, do dolinice, katero je zarezal Cerkniški potok. Daleč na okoli ni nobene sence. Svet okoli Bežuljaka, ki je pomaknjen na levo od naše ceste v stran, v podnožje Vinega Vrha, in okoli Begunj je dobro obdelan. Na desno od nas se razprostirajo Menešijske senožeti z onimi lijastimi usedami, po katerih raste sem pa tja kak nizek grmič.
„Da bi saj že kmalu bili v Begunjah," to je bila moja edina skromna želja, res edina, ker na druge potrebne in nepotrebne želje, katerih ima človek v mestu črez glavo, tako le na popotovanju sredi lepe prirode pozabi popolnoma. Onadva pa sta pozabila še celo na svojo turistično čast ter zaželela sedaj, po dveurni hoji, da bi se ustavili in sede odpočili. Za vse na svetu se nisem hotel vdati. Nalašč sem še prav korajžno stopil, kakor bi prav nič ne čutil hoje v nogah. To jima je imponiralo. Če pa hočem biti odkritosrčen, moram reči, da bi bil za med rad sedel, ko bi le bilo za enega moža sence. Da bi zaostala, se jima je zdelo sramotno, zato sta ubrala urno pot pod noge, da čim preje dospemo v Begunje. Za to mojo neusmiljenost pa mi nista ostala dolžna, kajti kmalu potem sem dobil krepek „revanche."
Če bi hoteli kako četrt ure pred Begunjami na desno od ceste, ki ne drži celo naravnost proti Cerknici, zaviti v stran, bi prihodili kake pičle pol ure. Pa nočemo. Ne da bi rekel, da bomo Bog ve kaj videli v tistih Begunjah, pa vendar človek rad obišče kraj, katerega je že večkrat slišal imenovati, pa ga še nikdar ni videl, zlasti pa, ker lahko z 99% resničnosti upa, da Bog tam roko moli, in tam — je dobro biti. Bolje je tudi, da preje potolažiš svoj kričeči želodec in omočiš svoje suho grlo, da ne prideš ves medel v tak imeniten kraj kot je Cerknica.
Pusta in dolga se mi je zdela že pot proti Begunjam, a lep pa je pogled proti temu kraju in na zeleno, proti vrhu golo Slivnico (1116 m), vzdigujočo se na desno gori od Begunj onostran dolinice, katero dela potok Cerknica proti Begunjam. Z lepega vrha Slivnice se odpira krasen razgled po Kraškem svetu, zlasti pa na celo Cerkniško kotlino in bajno jezero. Da si mi tega veselja ne bodemo privoščili, nisem kriv jaz, ampak moja tovariša, ki sta se odločno uprla, ko je prišlo po dolgi debati do glasovanja, ali gremo na Slivnico. In tako je propadel moj predlog za eden glas. Nič ni pomagalo. Dovolil sem si po propadlem predlogu še par nedovoljenih vzklikov in faktičnih opazk, radi katerih me nihče ni poklical „k redu". Celo v gostilnici sem še godrnjal, pa presneto ju je malo brigalo, ko sta s tako notranjo zadovoljnostjo, katera se jima je kazala tudi na zunaj, zauživala naš vsakdanji kruh z nevsakdanjimi klobasami in sirom pa zalivala te božje dari s pristnim vincem. Naposled sem prisedel k njima, ju še parkrat oštel — iz jeze, potem pa začel piti — iz žeje in jesti iz — lakote. (Konec prihodnjič).
Odpravili smo se. Lepa cesta vodi ob desnem bregu potoka Cerknice prav polagoma navzdol proti trgu. Kaj ljubek je pogled s ceste v prelepo zeleno dolinico, ki jo napaja Cerknica. Vleče se od trga proti severu proti Begunjam, odtod pa se zavije proti zahodu v zeleno hribovje. Mimo več žag smo dospeli kmalu v trg. Tri in pol ure počasne hoje smo rabili od Borovnice do sem.
Neko starinsko častitljivo lice daje temu staremu trgu, ki šteje kakih 800 prebivalcev, starodavna cerkev in okoli nje tista stara stolpa in zidovje. Sicer pa je trg bolj vasi podoben nego trgu.
Da je bila naša prva pot iz Cerknice k jezeru, o katerem nam ve Valvazor toliko povedati, se razume. Pa da ne bom lagal, prej smo šli še pogledat v Zagorjanovo gostilnico. Potem pa smo jo mahnili v južno smer od trga ter kmalu dospeli v selo Spodnje Jezero . Po originalnem stavbenskem sistemu je zidana ta vas. Vse hiše stoje v eni vodoravni, dolgi vrsti, vse obrnjene od severa proti jugu. Kadar je jezero zelo veliko, sega prav v vas. Sicer pa je do brega hoditi še par minut od Spodnjega Jezera.
S sabo smo si vzeli starega deda Jezerčana, da nas bo malo vozil s tistim velikim, nerodnim čolnom po jezeru. Kmalu smo bili pri obrežju jezera, ki se razprostira v podnožju Javornikovem ob južni in južnovzhodni strani Cerkniške kotline.
Odrinili smo od kraja. Prijetna je in neki poseben vtisk napravi na te vožnja po tem čudnem jezeru, ki mu je dno zdaj sivo, zdaj zeleno, zdaj črno, namreč kadar se peljemo črez kako jamo, zdaj zopet vidimo v njem zeleno travo in pisano, cvetice, pokrivajoče prijazne livade, katere zagrnejo vsako leto jezerski valovi. Radostno zremo v lepo okolico, na celo Cerkniško ravan in na venec gora, ki jo obkrožajo. Pogled ti plava po golih vrhovih, svetlečih se selih z belimi cerkvicami, zelenih tratah in temnih gozdovih.
če se obrneš nazaj, uzreš vas Spodnje Jezero, na levo odtod Dolenjo Vas, v majhni razdalji, severno od njiju, trg Cerknico na severnem koncu ravnine, tam, kjer se konča dolina Cerkniškega potoka. Majhno porasteno gričevje na severnozahodni strani nam zakriva pogled na Rakek in zapira Cerkniško kotlino na to stran. Nad Cerknico, gori proti severu, proti Borovnici in Ljubljanskemu barju se vzdiguje oni hriboviti svet, črez katerega smo priromali sem. Na desno od Cerknice, ob severni strani ravnine, se razteguje gola zelena gora Slivnica, na katere vrhu prirejajo baje tukašnje čarovnice svoje velike in male plese. Razen tega je na Slivnici tudi jama vetrnica, v kateri menijo, da nastane vihar, če vržeš kamen vanjo. Bog nas varuj, človek bi si skoraj ne upal gori na ta vabljivi vrh zelene Slivnice, če bi vse verjel, kar se bere in pripoveduje. Vzlic temu pa smo sklenili, prihodnje leto polaziti nje zeleni vrh, odkoder bomo tem lepše zrli vso to lepo ravan in obdajajoči jo „hribov zelenih pas". Kaj za to, če se tudi zavrtimo edenkrat na okoli s kako coprniško krasoto. Par kamenov tudi zavalimo v tisto hentano jamo, morda pa vendar ne bo tako hudo, kakor si mislijo. Za Valvazorjevih časov so duhovniki blagoslavljali take jame, da bi ublažili one zle duhove, ki se tako radi ujeze. Hvala Bogu, da smo iz tistih časov, ko so gorele na grmadah „coprnice" in so blagoslavljali take nedolžne luknje po gorah.
Prijazno se smehlja venec bleščečih sel v podnožju Slivnice: Martinjak, Grahovo, Žerovnica i. dr. Bela cesta, ki se vije skozi ta sela pod Slivnico od Cerknice proti južnozahodni strani, nas pripelje v par urah na Bloke in Lož, majhno mestece tam za Križno Goro, ki vzbuja tam doli na južnozahodnem koncu ravnine v precejšnji daljavi med drugimi zelenimi vrhovi našo pozornost. Ob južni in južnovzhodni strani kotline pa se vzdigujejo temno porasteni bregovi Javornikovi (1345), iz čigar tajinstvenega podnožja hrumi voda Cerkniškega jezera. Kako lepa pokrajinska slika!
V tem smo se pa pripeljali mimo zelenega otoka Gorice, kamor prepeljujejo tukašnji prebivalci živino v čolnih na pašo, na ono stran jezera k obrežju Javornikovemu k luknji „ Veliki Karlovici", ki požira vodo in se vleče vodoravno v goro. Z majhnim čolnom se lahko popelješ malo „pod zemljo", če te je ravno volja. Človeka na prvi pogled nič kaj ne mika z belega dneva v temo. Pravega vraga bodeš videl tudi notri; malo moker boš, ker od sten malo kaplja, sicer ni nobene nevarnosti. Mi pa smo veleli dedu, naj nas popelje nekoliko proti južnozahodni strani po dolžini jezera.
Naš „parobrod" jo jo zavil torej proti „Gorici" in potem sopihal vzporedno s precej dolgim polotokom, ki moli kakor jezik proti jugu v jezero.
Med tem smo izpraševali očeta, kako in kdaj nastaje to čudno jezero. Jako priprosto je razlagal dobri ded in povedal, da ob času, ko padejo „dežovi", se zbero, „lufti" v tistih luknjah ter delajo tako muziko, da jo je slišati prav doli v vas Spodnje Jezero; to je znamenje, da bo v kratkem času jela voda vreti na dan. No, mi smo si takoj v začetku težko predstavljali tisto muziko pa tudi tiste hentane „lufte", ki naj bi koncertirali, predno se ima poroditi jezero. Zadovoljno smo vzeli to zabavnopoučno razlago dedovo na znanje. Spravila nas je v dobro voljo, ter smo jeli še dalje izpraševati zgovornega in dobrovoljnega možička to in ono. Pozneje sem zvedel, da res nastane v požiralnih jamah strašno bučanje in hreščanje, in da kmalu za to „muziko", ki je pa vse prej kot „muzika", pridere voda in zagrne zelene livade.
Že precej dolgo časa jo obračal vesla naš ded, ko od daleč začujemo zvonjenje z „Otoka", na katerem je mala vasica. Ta otok, na katerem se širijo travniki in polja, je že skoraj na južnem koncu jezera. Že v precešnji daljavi za sabo vidimo Cerknico, Dolenjo Vas in Spodnje Jezero. Ob obrežju Otoka se približujemo južnemu koncu jezera proti vasici Zgornje Jezero. Da imamo časa, bi izstopili na Otoku ter si ga ogledali, potem pa bi se peljali na obrežje jezera k vasi Gorenje Jezero. Pa treba bo obrniti.
Dve dobri uri je dolgo Cerkniško jezero in komaj polovico toliko široko. Ono je najznamenitejše a tudi največje jezero kranjsko.
Kako pač vse drugače bo v kratkem vse tod, koder zdaj krožijo jezerski valovi in se veselo igra na tisoče rib. Koder zdaj mi brodimo s svojim čolnom, bodo drdrali vozovi, pastirji bodo pasli živino, lovci zasledovali dolgouhe strahopetneže in drugo divjačino, kmet pa bo kosil bujno travo; predno se bo še začela „muzika", bo mrva spravljena pod streho. Navadno ni jezera od konca junija do konca septembra, včasih pa je celo leto, kakor je vreme. Izgine navadno v petindvajsetih dneh.
Osemnajst večjih jam je v jezerskem dnu in ob bregu Javornikovem, skozi katere priteče in odteče zopet voda. Vsaka ima svoje ime, kakor: Mala in Velika Bobnarica, Sitarica, Rešeto, Vodonos, Svinjska jama, Velika in Mala Karlovica, Vretje i. dr. Pripovedujejo se tudi razne pripovedke, kakor o Karlovem gradu, ki se je pogreznil, o Veliki Karlovici, v katero je po noči zašel in izginil s čolnom vred fant, katerega je izvabila luč, nastavljena od njegovega sovražnika nad jamo.
Tudi več potokov priteka v ravan, ki napolnjujejo jezero. Največji je Cerknica, ki priteka tam izza Slivnice iz lepe doline v Cerkniško kotlino, po kateri teče, dokler se na južnem koncu ne izgubi v zemljo. Manjši potoki, ki tudi izginejo, so Martinski potok, Obrh, Žerovniški in Lipsenski potok. Na Kraškem svetu ni to nič čudnega, če se izgubi potok — neštevilno jih je — v zemljo, in da pride iz zemlje takoj tako močen, da žene lahko mlin.
Odkod pač voda tega jezera in kam zopet izgine? Da bi ta vprašanja rešil, se je trudil naš slavni Valvazor na vso moč. Opazovat je hodil jezero ob raznih prilikah, ko je naraščalo, in ko je padalo. Tako se je zanimal za to naravno čudo, katero imenuje „ein Wundersee, ein rechtes Wunder der Natur, die fϋrnehmste Curiositӓt des Gewӓssers".
Posvetil je v IV. knjigi svojega znamenitega dela „Čast vojvodine Kranjske" v predelu „Naturraritӓten" zadnjih 7 poglavij Cerkniškemu jezeru*). Pripoveduje nam, kako si razlaga nastanek tega jezera, in odkod prihaja njegova voda, namreč iz druzega jezera, ki je više gori v osrčju Javornikovem. Svojo trditev utemeljuje s temeljitimi dokazi. Popisuje nam natančno, kdaj in v kolikem času se napolni z vodo prva jama, druga, tretja i t. d., pripoveduje pravljice o teh jamah, razlaga imena, zakaj v nekaterih jamah (Vel. in Mali Bobnarici), kadar grmi, bobni. Pove nam pa tudi, kdo je imel pravico ribariti v jezeru in pri katerih jamah. Ribarijo še sedaj takrat, kadar začne jezero odtekati; pred onimi požiralnimi jamami potegnejo tedaj z mrežami na enkrat na stotine rib.
O Cerkniškem jezeru je pisalo že veliko pisateljev. Že Valvazor pravi, da je to jezero „teklo skozi peresa brezštevilnih novih in starih pisateljev vseh strok: topografov, historijografov, kozmografov, poetov i. dr.", katere nam imenoma našteva.
Naš čoln se zopet približuje severnemu delu Jezera. Neki poseben, miren in globok vtisk je napravila na nas vožnja po tem jezeru. Ta skrivnostno lepi svet, ki se ti razgrinja na okoli, sveti mir, ki plove nad vso okolico in bajnim jezerom, te nevda s tisto blagodejno notranjo zadovoljnostjo in srčno radostjo, z nekim mirnim navdušenjem, ki ti ne seže nikjer tako globoko v srce kot v krilu božanstvene prirode.
Zapeli smo ono milokrasno domorodno narodno popevanko „Po jezeru". Nikjer ti ne pride pesem tako iz srca in ne seže zopet v srce kot v prosti naravi . . .
„Čujte, gore in bregovi, Da sinovi Slave smo".
Da, s ponosom lahko pojemo, da smo sinovi Slave, zlasti pa sinovi one male krasne zemlje slovenske, dežele čudes, katero je, rekel bi, usoda obsula z biseri prirode. Lepo so odmevale besede od temnih bregov, besede, ki jih je navdušeno zapel navdušeni sin Kraške zemlje, Miroslav Vilhar.
Tam Javornik črni
Zaslanja izhod,
Po notranjski zemlji
Pozdravlja naš rod.
Jezero cerkljansko
Mu pere noge,
Pa bukev in javor
Hladita srce.
„Pri kraji smo, hvala Bogu!" tako si je mislil vsaj stari Jezerčan, katerega je oblival pot. No, ta pot ni bil zastonj, in naš ded je bil zadovoljen — to se pravi, naš ded bi bil tudi več vzel, ko bi mu bili več dali; pa umazani nismo bili. Sploh turisti takih lepih lastnosti človeških, kakor je umazanost, ne poznajo.
Kam pa zdaj? Ali bi šli malo pogledat proti Ložu, ali na Rakek na vlak, ali pa še poprej v Škocijansko jamo, kamor je iz Cerknice zaznamenovana pot, in potem odtam na Rakek? Tam v gošči na zahodni strani od Cerknice vidimo cerkvico sv. Kocijana, in v njeni bližini je jama, v katero se izgublja potok Rak.
Tja nas še najbolj vleče. Škoda, da nima dan kakih 36 ur. Ker jih nima, se kar odpravimo na Rakek ter počakamo „Luko-Matijo".
Reči moram, da smo bili zadovoljni vsi s to lepo turo iz Borovnice v Cerknico, za katero bom vedno hvaležen prijatelju Tonetu.
No, kmalu je pridrdral s Kraškega sveta vlak. Zvečer smo bili zopet pri Coklarjih.