Iz Celja na vrhove jugovzhodnih albanskih Alp

Iz Celja na vrhove jugovzhodnih albanskih Alp. (Potopisna črtica.) Milko Hrašovec

Izdano:	Nova doba št. 58–72, 1921
Viri:	dLib 58 59 60, 61, 63, 64, 65, 66, 68, 70, 71, 72
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Nič kaj prijazno nisem gledal vojaka, ki mi je koncem junija preteklega leta prinesel vabilo, da se naj udeležim dvomesečne orožne vaje in v to svrho javim pri svojem pješadijskem polku v Bitolju v Macedoniji. V Celju smo ravno imeli slavnostne dni, ko smo pozdravljali v morju naših barv prestolonaslednika ujedinjene domovine.

Vročina je bila že prav poštena in savinjske kopelji so začele ugodno delovati na utrujene živce.

Vendar pa je vse neprijetne misli prevladala silna želja, da vidim skoro celo svojo domovino in daljne, dosedaj neznane kraje.

Ko so se drugi dan oglašali prijatelji, ki so bili ravno v iste kraje poklicani, smo bili kmalu boljše volje in napravili »enoglasno« vse potrebne ukrepe.

Debata se je nenadno zavlekla, ker je nastal med nami prepir, ali se naj pri pravimo le površno, kot za letno in priletno bivanje v kakem letovišču, ali pa smatramo čase in kraje, kamor pridemo za resne in nevarne in vzamemo s seboj vse, kar je treba za bivanje in varnost v divji pokrajini, obljudeni od nevarnih in zavratnih prebivalcev.

Večina je odločila slednje in čez par dni so nam prilike, v katero smo prišli, potrdile, da smo pravilno izbrali.

V dveh dneh je bilo vse urejeno: nahrbtniki nabasani in sabljice opasane. Še kratko slovo od skrbnih starišev in veselih znancev, ki so dali kos dobrih nasvetov, in vlak nas je potegnil iz domačega mesta.

Bila je nedelja popoldne, v Savinji je mrgolelo ljudstva, ki se je hladilo v prijetnih valovih — mi smo se pa pekli v razbeljenih vozovih. Kopališce Diana daje oficijelni zadnji pozdrav: staro in mlado stoji v nepreglednih vrstah, maha z rjuhami, obrisači, rokami in kliče in viče srečno pot. Žal prekratko traja prisrčna ločitev in prehitro smo prepuščeni samim sebi.

V Zidanem mostu presedemo na beograjski brzovlak, ki je poln, da joj.

Srečno smo dobili prostore in pomilujemo one, ki stoje po hodnikih in milo gledajo nas — srečnejše potnike. V vozu najdemo še druge, ki jim je ista usoda namenila daljno pot.

Najkrepkejše se oglaša prijatelj iz Ljutomera. mož od pet do glave, pravi »prlek«. Še bolj kot njega smo veseli precej obširne steklenice izbornega ljutomerčana, ki je po sedanjih komunističnih načelih postala last nas vseh in jadrala pridno iz roke v roko. Kmalu so se pokazale iz nahrbtnikov tudi razne živali v najraznovrstnejših oblikah, ki so jih matere, žene in druge prijazne in usmiljene duše dale v popotnico seboj. Veselo smo si pripovedovali svoje zgodbo. Zunaj se je napravila med tem krasna, mesečna noč.

Brzovlak drvi ob mogočni Savi In ravnina so prične odpirati na vse strani.

Morje luči, kratek odmor, nov naval občinstva — v Zagrebu smo. Brzovlak nima obstanka, čez mogočni savski most nas potegne proti Sisku.

V kupeju je zavladala tišina; misli in spomini so v vsakem izmed nas tako glasni in močni, da ima vsak s seboj dosti opraviti. Tako razpoloženje nam je zatisnilo za par ur oči.

Ko je medla mesečina prehajala v prvo jutranjo zoro, smo bili že zopet po koncu in vsi dobre volje. Iz daljave se prikazujejo konture hribov in gora naše Besne. ki je ločena od nas po Savi, nad katero leži gosta megla.

Mejna postaja Slavonski Brod nas loči od onih, ki jim je pot v Bosno, Hercegovino, Dalmacijo in Črnogoro.

Naša smer se spremeni ter gre proti severovzhodu. Čisto nova pokrajina nas obdaja: včeraj še med zalenimi hribčki in dolinami ob bistrih rekah naše ožje domovine, plavamo sedaj v zlatem morju. Kamor sega oko, klas pri klasu bogatega žitnega polja, ki zori v jutranjem solncu. Vmes blatne gmajne in pašniki ter mlake, ob katerih se valja na stotine in stotine debelih prašičev, tolstih ovc, gosi in rac ter stoji ogromno število govedo.

Bogastvo in blagoslov, ki se ga težko nagledaš, ker se ti zdi neverjetno, saj poznaš od doma trud, s katerim se pri nas vsaka ped zemlje obdeluje, ter skopost, s katero zemlja pri nas rodi

Na nekaterih njivah že žanjejo in mlatijo. Velike mlatilnice s strojnim pogonom drdrajo ter dajejo na tisoče vreč zlate pšenice.

Tuintam se vozimo po velikih hrastovih šumah, saj smo v Slavoniji, kjer izrast izborno uspeva.

Iz morja polj in livad vidimo lahno modro črto Fruške gore, svetovnoznane po svoji rodovitnosti ter izbornem vinu.

V Vinkovcih nas prijatelj prlek zapusti, ker gre v Subotico. Zaostali pa vdihujemo v sopari in vročini, ki žge od vseh krajev.

2.

V vagonu smo se že dodobra spoznali, saj smo vezani za daljši čas drug na drugega.

Eden je bančni uradnik, ki pravi, da se ne obrije preje, dokler se ne vrne z orožne vaje v Celje, češ brada bo priča, kaj smo prestali. V salvi smeha pravi drugi, ki na sodišču nož pravice brusi, da bo vse dobro, samo, da se zdrav vrne v svoje rodbinsko gnezdo. Tretji sobojevnik, doma iz Gaberja in stavbenik po poklicu, je najbolj tih. Misli in želje so mu še vedno v Celju in nič kaj se ne more privaditi novi situaciji.

Največje zanimanje pri vseh vzbuja prijatelj Lojze Kumar, ki gre z dopusta v Bitolj, kjer je v vojni službi in so mu torej tamkajšnje razmere dobro znane.

Kljub svoji mladosti je dober dečko. Skusil je mnogo in se ponosno nazivlja Solunca. S hrabro srbsko vojsko je kot pešadijski podporočnik z zmagovito našo trobojnico bil v bojih na solunskem frontu, ter na pohodu vodrešeno domovino ostal v Bitolju, kjer še danes službuje. Celo pot nam je bil veren drug ter nam v marsikateri situaciji z nasvetom pomagal. V živih pogovorih o krajih, kamor pridemo in ki jih dodobra pozna, mine hitro čas.

Mitrovica in Ruma nas spomnijo, da smo blizu naši prestolici in da kmalu ugledamo sledove opustošenja in vojske.

Pokrajina je ostala ista: ravnina s pšenico in visoko koruzo in neskončen blagoslov v blagu, kot imenujejo Srbi domačo živino vsake vrste. Malo čez pol dne je že, ko zavozimo v Zemunski kolodvor in se našim očem odpre veličastna slika prestolnice Beograda: sive utrdbe nad Donavo in Savo, vmes pa morje hiš, stolpov in stolpičev.

Savski most popravljajo in počasi vozimo preko njega. V umazani vodi leže še ostanki železnih konštrukcij od Nemcev razbitega mosta. Po Savi in Donavi je vse živo: parniki, šlepi, povsod življenje in delo. Ob progi na stotine razbitih vagonov in strojev, ki čakajo po pravila, nebroj tirov — v Beogradu smo.

Dosedaj neznana okolica in pestro življenje nas objame Kolodvor beograjski pač ne zadostuje ogromnemu prometu, ki se tu razvija. Vse je premalo, pretesno in preveč preprosto, vkljub temu pa je opažati, da se z vsemi silami dela na to, da se železniški promet v redu vrši in normalno razvija.

Na kolodvoru nas čaka star znanec, brat našega bankirja, s katerim se prijazno pozdravimo.

Naš vlak že ob 4. uri popoldne odhaja naprej, ni torej časa, da si Beograd ogledamo. Vročina je nepopisna; žeja huda, pivo pa toplo in drago.

Trojica nas se odloči, da stopimo čez ulico v prvi hotel, da se umijemo in okrepčamo. Pred kolodvorom vpijejo kolporterji časopisov ter ropotajo s krtačami snažilci čevljev, večinoma cigani, ki jih srečavamo v vsakem kraju na celem našem potovanju. Za vrč vode in malo mila plačamo v hotelu vsak po 20 kron — gotovo lep zaslužek za podjetnika. Po kratkem slovesu se utaborimo v vlaku, ki gre z nami proti jugu. Povsod je videti posledice bojev: razbite hiše in mostovi, jame od granat in drugo.

Vlak zavije proti jugu, preseka krasne nasade sprehajališča Topčiderja, ter se vije med zelenimi brdi.

Srb-častnik, ki je z nami, nam razlaga imena krajev in hribov: vsakega poznamo vsaj iz časopisov iz svetovne vojne.

S posebnimi čuti gledamo kraje in se klanjamo v spoštovanju pred rajnimi, ki so tu padli v borbi za svobodo. Vsaka ped zemlje je zalita od krvi junakov, ki so dali svoje življenje pri gradnji skupne domovine.

Od Beograda do Bitolja ni mostu, predora, ceste, tovarne ali večjega poslopja, ki ga ne bil uničil krvoločni sovražnik. Vse je porušeno in čaka pridnih rok, ki naj dvignejo to lepo in rodovitno zemljo, da zopet v miru uživa sad svojega truda. Veseli smo, ko vidimo delo povsod: popravljajo, zidajo, gradijo. Vsa postajna poslopja so bila porušena in povsod se dvigajo že nova. Močno roko in železno voljo je videti ter veselje do življenja.

V mrak se pogrezne širna srbska pokrajina in tudi mi smo utrujeni ter zadremljemo na trdih klopeh.

Jutro nas prebudi v dolini Morave, ki lena in blatna teče proti severu.

Pokrajina je vedno ista: široka brda le redko in z nizkim gozdom poraščena, žito in koruza, bela srbska sela v senci slivnatih gajev.

Srbski seljaki v narodnih nošah. že ne v slikovitih barvah na poljih, večinoma pa moški v vojaških oblekah, saj jim je bilo vse drugo izropano. Živine je videti že dosti — blagostanje se vrača.

Okoli 10. ure dopoldne dospemo v Niš, veliko železniško križišče in važno strategično mesto. Od tu se cepi proga proti Bolgarski in Turški v Solijo in Carigrad. Mesto ima popolnoma orijentalski značaj. Ker smo imeli do odhoda vlaka več časa, stopimo na trg pred kolodvorom. Množica prodajalcev nas obsuje, ter nam kriče ponuja vse, kar rodovitna okolica rodi. Posebno lepe in cene so marelice, ki jih imenujejo »kajsije«. Zelo priljubljena je jed »burek«, testo s sirom pečeno in zelo mastno, ki ga je cele ovale na prodaj. Vsi prijatelji smo težko obloženi, ko vstopimo zopet na vlak, ki nas odvede proti jugu.

Niš je bil v srbsko-turški, srbsko-bolgarski in svetovni vojni nekako operativno središče srbske vojske.

Tu so se zbirali tudi vojni ujetniki; posebno po katastrofalnem porazu avstrijske armade leta 1914 je bilo tu na tisoče in tisoče avstrijskih ujetnikov. Prostrana skladišča, barake, vojašnice in celi kupi vojaškega materijala kažejo še danes, da je to mesto igralo v bojih silno važno vlogo. Kolodvor je naravnost zabasan s polomljenimi in razbitimi vagoni in stroji. Na stotine voz in strojev čaka tu popravila, da nastopijo zopet službo v svobodni domovini.

V mestu vidimo turške minerate in nekaj razbitih tovaren.

Komaj nas vlak potegne po visokem nasipu iz postaje, vidimo posledice bitk, ki so se bile okrog Niša. Sopotniki v vlaku radevolje kažejo brda in razlagajo okolico ter nam pripovedujejo potek vročih bojev okrog Niša o priliki svetovne vojne. V Nišu oziroma njega okolici se je pobita nemško-bolgarsko-avstrijska armada po prelomu solunske fronte postavila Srbom v bran, da zadrži in prepreči nadaljne prodiranje.

Boj je bil hud — pa le kratek.

Kmalu je zmagovita trobojnica zaplapolala v mestu in tisoče src je v nepopisni radosti objelo svoje sinove, ki so po 3 letih pregnanstva zopet osvobodili domovino.

3.

V dolini Morave, ki je motna in rumena kot naša Voglajna o priliki povodnji, vidimo iste slike kot na dosedanji poti: vse je razbito, mostovi, tuneli, tovarne in hiše. Le tuintam na rebrih prijaznega grička pozdravlja bela srbska vas v senci sliv. Kraji, po katerih se vozimo, imajo dosti vinoreje. Tudi drugače morajo biti zelo rodovitni, ker je videti na vseh postajah obilo domačinov, ki ponujajo živila v nakup.

Glavni kraj te pokrajine je Leskovac, mestece, znano tudi po tem, ker se je nahajala tu najznamenitejša srbska tovarna za sukno.

Tovariš Kumer, naš macedonski »cicerone«, nas je smehljaje že preje opozarjal, da vidimo kmalu nov prizor:

Komaj zavozimo v postajo Leskovac, obsuje naš vlak mlado in staro, kot čebele iz čebelnjaka. Pred vagoni in v vagonih nastane nepopisen dirindaj, vpitje in kupčija. Vsak hvali svoje blago in ga skuša prehvaliti. Ne vemo, kaj nam je storiti, tako velika je izbira vsega, kar si lačno in žejno telo more poželeti. Vse vrste mesa in klobas, siri, police, sadje, vino, pivo carigrajsko, bure mastno, rakija, slaščice, kava, limonada, malinovec, sladoled, mleko, kruh, sladkarije, tobak, cigare, toliko je tega, da strmiš nekaj časa popolnoma zamaknjen v dosedaj neznan svet in novo življenje. Eden ima kar cel oval pečenih svinjskih glav, ki nas prav prijazno ogledujejo. Drugi vlači zopet velikansko ribo, še sirovo, gotovo pravkar ujeto, ter jo ponuja za »pare«. Pa to še ni vse: 2—3 ciganske godbe igrajo ob istem času na postaji razne vesele koračnice in tužne srbske narodne pesmi.

Vlak menda nalaš celo uro čaka. — Vsi potniki so izstopili in kljub silni vročini smo popolnoma prevzeti te originalne slike srbskega narodnega življenja.

Zanimivi so godci, ki si jih natančneje ogledamo. Prva družba so odrasli cigani, druga mlajši, tretjo pa tvorijo skoraj še paglavci. Posebno najmanjši med njimi, črn kot oglje in odet le v par cunj, piha v trobento, da ga je kar veselje gledati. Cel obraz se mu zaokroži v mal balonček. Ko jim vržeš mal prispevek, se cela tolpa razkadi in požene za denarjem.

Okoli godb se zbirajo domačini in zaplešejo svoje kolo.

Pevci-solisti se oglašajo največkrat s tužno pesmijo »Tamo, tamo, tamo daleko kraj morja. Tamo je selo moje, tamo je ljubav moja!«

Navdušen mladenič s svojo materjo najame celo godbo, da mu svira v slovo.

K vojakom mora in ginjen je. Videti mu je, da je preveč pil, kar se v Srbiji le redkokedaj opazi.

Razen tega slučaja nisem videl na celem potovanju nobenega pijanca-domačina.

Godba gre z nami v vlak ter nam po vagonih svira svoje komade. Pred našim kupejem peva guslar narodne pjesme.

Ista slika se ponavlia na vsaki postaji do Vranje: povsod godba, ples, smeh, velikanski promet in vrišč, prava slika lahkoživega in veselega ljudstva.

Od Vranje dalje se bližamo stari srbski meji. Postaja Kumanovo spominja slavne zmage srbskega orožja v turško-srbski vojni. Tu so naši bratjie zadali polumesecu, ki jih je stoletja tlačil. V dvodnevni bitki smrtni udarec. Silna turška armada je bila razbita ter se je morala v neredu umakniti proti Skoplju. Krajina ima široke in ne visoke, redko pogozdene holme.

Svet je videti zelo rodoviten, čeprav le malo obdelan. Zemlja vabi k sebi delavce, da jo obdelajo in da rodi in bogato plača trud vsakega dela. Saj s krvjo, z dragoceno človeško krvjo je pognojen vsak korak, vsaka ped. Iz te krvi vidimo rasti nov rod, ki nosi zmagoslavno trobojnico med neodrešene brate.

Zvečerilo se je.

Po ogromni planoti, razvodju med Moravo in Vardarjem, piha vlak srcu nove Srbije — Skoplju — nasproti. Pred postajo obstanemo in stojimo gotovo 2 uri — bog ve, kak zadržek je, da nas ne puste notri.

Poležemo na travo okrog vlaka.

Misli gredo v domače kraje, kjer gledajo naši dragi isto zvezdnato nebo kot mi, in vendar so tako daleč od nas.

Dobra volja nas pa kmalu združi in v mirno noč doni mila slovenska pesem, ki nosi vse naše misli in želje. Ni nepoznana naša pesem, tudi tu jo ceni in Ijubi vse in vsak hoče kar poslušati. češ, le naj še tako zapojemo!

Tovariš Brečko je privlekel iz nahrbtnika zadnji pozdrav iz domačije v obliki svinjskih reberc, tovariš Šmid se pase na ogromni kuri, tovariš Gologranc pa nam zvesto čuva in bratovsko z nami deli veliko steklenico domače slivovke. ki nas je s svojim ognjem do Bitolja tolažila in krepila. Kumar se sprehaja v beli bluzi amerikanskega rudečega križa, seveda z ostrogami na nogah, in nas vedno opozarja na kaj novega v macedonskem in albanskem življenju.

4.

Okrog polnoči se razsvetijo maloštevilne luči skopeljskega kolodvora. — Mal, razbit in za silo popravljen kolodvor mnogo premajhen za velikanski promet prestolnice Macedonije.

Pred kolodvorom nasad, nato pa v srce mesta moderna, široka ulica, bogato razsvetljena, polna hotelov, kavarn in zabavišč. Večino lokalov zapirajo, v neki kavarni pa vendar še najdemo pribežališče. Tamburaši svirajo in pevajo razne narodne pesmi. Naročimo si piva — slabo je, toplo in drago. Ne traja dolgo, ko moramo iz kavarne, ki jo zapirajo.

Ker naš vlak odhaja ob 5. uri zjutraj, se domenimo, da ne gremo v prenočišče. Samo Kumar ga je šel z nekim znancem Hrvatom iskat, pa ga menda ni našel, ker nas je zjutraj popolnoma neprespan pozdravil. Mi drugi smo na mali travi blizu mesta se zavili v svoje plašče ter malo polegli, da iztegnemo utrujene ude. Mirna, krasna noč je bila, ki jo je le tuintam pretrgal turški pes s svojim rezkim lajanjem.

Jutranji hlad nam je pretrgal nemirno spanje ter nas spravil po koncu. Napotili smo se na kolodvor, kjer se je kar trlo občinstva.

Skoplje — stara zgodovinska prestolica carja Lazarja in srbskih vladarjev — je ob Vardarju silno važna postojanka, srce takozvane Nove Srbije in Macedonije. Od tu vodi železnica na staroslavno Kosovo polje, kraj nekdanje nesreče in propada naših bratov, in v Mitrovico, v bližino bosanske meje. Druga ozkotirna proga, ki je bila še le pred kratkim izročena prometu, vodi v srce divjih obmejnih gora ob albanski meji v Kičevo. Tetovo, Hostivar in končno v Ohrid ob Ohridskem jezeru. Ta proga je vojaška proga prvega reda, ker spaja vsa naša glavna oporišča v bojih proti napadom zavratnih arnavtskih roparjev.

V naš vlak, ki gre proti Solunu, vse topi le malo potnikov. Še ti so skoro sami vojaki. Oboroženo je vse: vlakospremno osebje in potniki, vsak ima pri sebi orožje, ki tudi nas opozarja, da se bližamo nemirnim in nevarnim krajem. Na eni strani Albanija, na drugi bližnja bolgarska meja — vzroka dovolj, da smo previdni.

Kmalu smo v divji soteski ob bobnečem Vardarju, ki vali svoje motno valovanje proti Solunu.

Na obeh straneh nebotične skale, zraven železnice deroča reka, postaje redke, do 25 km oddaljene druga od druge. Pokrajina pusta in redko naseljena. Tuintam kakšna koča ter par ovac, oslov in mu! Naš stroj ogromnega ameriškega sistema s sireno, koje glas gre do kosti, se zvija počasi v tej soteski in premnogokrat obstoji, ker je na tiru kaka zapreka in je treba velike previdnosti.

Kot vidim iz voznega reda, vozijo vlaki tu sploh samo po dnevi.

Ob 11. uri smo v Velesu, velikem turškem mestu na bregovih Vardarja. — Hiš je dosti, pokrajina pa pusta tako, da je ni mogoče popisati. Nikjer zelenja, same gole skale, v katere se neusmiljeno upira vroče solnce.

Vročina je taka, da pije mozeg In jemlje vso energijo. Ob progi je videti vedno več sledov ogromnih vojaških skladišč, kjer je bilo oporišče silni vojski.

Vlak ustavi v Gradskem. kier izstopimo vsi, ki nam je pot v Bitolj in Albanijo.

Par postaj nas loči od Dževdželije, mejnc postaje proti Grški.

Voda in železnica vodi v morje in cela Macedonia gravitira v Solun. Prebivalstvo je do morja slovansko in vendar je modrost državnikov tudi tu presegala pot ter vzela naši državi pristanišče in izhodišče v svet, katero nam gre po božjem in človeškem pravu. Pa tudi tu so nam zarisali mejo le začasno. Ni daleč čas, ko bodo v solunskem pristanišču plapolale naše zastave.

Ko izstopimo v Gradskem, smo sredi pustinje v pravem pomenu besede. Žalostnejšega kraja in neusmiljenejše vročine nisem videl in čutil na svetu. Saharska puščava ne more izgledati drugače. In prav ta strategično važen kraj izbrala je nemško-bolgarska vojska za oporišče na solunski fronti. Ogromna, deloma že porušena skladišča, vojni materijal, vreden stotine milijonov kron, je razmetan vsepovsodi ter se le počasi zbira. Mnogo ga v prosti naravi tudi gre v nič. Cela naselbina Gradskega šteje razun kolodvora le par pobeljenih lesenih barak. — Ker je polnoč, ni videti žive duše. Tudi nam ni obstanka in ko smo odložili prtljago, odrinemo proti Vardarju, da se tu malo ohladimo.

Voda pa je topla kot mlaka in ne da je potrebnega osvežila. Na solncu ni mogoče ostati, sence pa ni nikoder!

Le počasi mine dan in zajde solnce; še le sedaj je mogoče dihati prosteje.

V bolgarski vrtnariji, kjer z umetnim zalivanjem bujno uspeva zelenjava, nas pogoste s surovimi komarami in soljo. Še bolj veseli smo kozarca hladne vode, ki jo hlastno popijemo.

Omeniti moram, da cela južna Macedonija in Albanija umetno napaja polja in travnike. Vsak potok, ki gre iz gor, je razdeljen, ko stopi v dolino, na stotine kanalov in rovov, po katerih se napelje voda na polja. Posestniki imajo uporabo vode v strogi evidenci. Par ur je največ, kar sme lastnik zemljišča vodo pustiti na svoje polje, da mu zemljo namoči. Ob Vardarju, rekah in jezerih so postavljena ogromna zajemalna kolesa, na katerih so pritrjene posode, ki zajemajo vodo in jih po kanalih dovajajo na polja. Brez tega umetnega zalivanja bi po letu strahovita vročina v par dneh celo naravo neusmiljeno požgala. Voda dela čudeže in skoraj neverjetno je gledati bujno vegitacijo polja in vrtov, ki imajo včasih tropičen karakter.

Po večerji v vojaški kantini, ki jo vodi neka Mariborčanka, ki nam izborno in ceno postreže, zapojemo srbskim oficirjem v čast in zabavo par slovenskih pesmi. ki vsem ugajajo. Nek znanec častnik, ki ima na kolodvoru cel vagon novih uniform, nam dovoli, da uživamo njegovo gostoljubnost. Na mehkih plaščih prespimo pod milim nebom prav prijetno vso noč ter uživamo po peklenski dnevni vročini tem bolj ugoden nočni hlad.

5.

Glede nadaljne zveze smo se že informirali. Vsi nam pravijo, da je bil pred dvema dnevoma tu železniški minister, Slovenec dr. Korošec, ki je ozkotirno železnico Gradsko—Prilep—Bitolj izročil splošnemu prometu.

Železnica je bila kot vojaška železnica pod nemško-bolgarskim vodstvom sezidana med vojno. Dolga je gotovo do 200 km in izpeljana po zelo težavnem terenu. Ne vem, če je v Sloveniji in sploh v celi naši državi proga, ki je izpeljana v tako divji pokrajini in mora premagati toliko težkoč v terenu, kot proga Gradsko—Prilep—Bitolj.

Pokrajina, v kateri se trenotno nahajamo, je središče macedonskega gibanja, stremi za tem. da postane Macedonia samostojna pokrajina pod lastno upravo. Seve samo začasno: kajti končni cilj je združitev z Bolgarsko. Niti tega veleizdajniškega gibanja vodijo iz srca Bolgarske, Sofije, ter so razpletene po celi Macedoniji. Posebno mesta Veles, Strumica, Prilep, Ohrid imajo v svojem ozidju premnogo pristašev makedonskega komiteja. Bugaraši spretno izrabljajo splošno nezadovoljstvo, ki je v teh krajih, ki so v neprestanih bojih že izza leta 1908, gotovo zelo razvito. Nastopajo kot agentje povsod, izpodkupujejo ugled države, šuntajo mirno prebivalstvo k raznim uporom, širijo nezadovoljstvo med vojaštvom ter se posebno na mejah ne strašijo tudi nasilnih sredstev. Združeni v močne bande napadajo orožniške in graničarske straže, razbijajo železniške zveze in ogrožajo mir in red.

Proti takim elementom naša vlada ne pozna usmiljenja ter se bori proti njim z istimi sredstvi, kot oni.

Značilna je zveza med bolgarskimi in arnavtskimi ustaši, ki je očividna. Vse ustale in napade naših meja vodi ista roka!

Solnce že pošteno pripeka, ko nas mal vlak potegne iz postaje.

En osebni ter trije tovorni vagoni, vse odprto in primitivno. Potniki sami vojaki, le v našem vozu sedi par žensk in otrok, ki potujejo v Ohrid. Vse je dobro založeno za dolgo potovanje. Iz vardarske doline se ločimo ter krenemo proti visokim goram na zahod.

Vožnja je strašna, pretresa nam vse kosti. Varnost vožnje ni velika: ozek tir, serpentine, veliki klanci — nesreče so na dnevnem redu in kosti premnogih potnikov leže po raznih nepristopnih razpokah in prepadih balkanskih gora, po katerih se vozimo. Kraj je le malo obljuden. Od postaje do postaje ni druzega kot silne posledice bojev in velikanske množine bojnega materiala. Na celi črti od Vardarja do Ohrida so se vršili dolgotrajni krvavi boji, posebno okrog Bitolja, kjer je dve leti besnel boj, ki je končno z zmagoslavnim prebitjem solun, nemške fronte odločil svetovno vojno.

Potovanje je zelo zanimivo: vedno višje in višje se spenja proga. Pod nami je izpeljana krasna široka cesta, ki so jo napravili Nemci in Bolgari. Pred zadnjim klancem moramo izstopiti iz vlaka in šli peš dalje, ker stroj sicer višine ne zmore. V dobri pol uri smo na sedlu, gotovo 1500 m visoko nad morjem.

Od tu se nudi prekrasen razgled: »nazaj na gorsko pokrajino, bele vasice in razbita vojaška taborišča, naprej pa v cvetočo pokrajino prilepskega polja.

Postaja Pletovarje je na vrhu sedla, kjer nam suhoparno javijo, da vlak danes ne gre naprej ter, da tu pronočimo.

Na postaji najdemo Slovenca poročnika. poveljnika bolgarskih ujetnikov, ki popravljajo ceste in železnico. Vasica je prav makedonska: male kamenite hišice v njih ljudje in deloma živina, po oknih zelena paprika, ki se suši na solncu; po skalah okrog »blago«: ovce, koze, svinje, govedo, konji, osli, mule in umazani pa čvrsti otroci, ki to blago čuvajo.

V kameniti strugi imeniten studenec z ledeno-mrzlo vodo.

Sploh je celo gorovje, ki smo ga prevozili, polno izbornih studencev, ki hlade v letni vročini žejna grla.

Po skromni večerji, pri kateri nas je, kot že tolikokrat prej, poživila gabrska slivovka, smo šli iskat prenočišča. Našli smo ga v velikem hotelu, ki je tako velik, da mu ni meje. Svetle zvezdice so gledale štiri Slovence, ki so zaviti v svoje plašče spali spanje pravičnega sredi žitnega polja.

Jutranji hlad ni spravil samo nas po koncu, temveč tudi naš vlak, ki le že pridno puhal. V velikanskih serpentinah se spuščamo v rodovitno dolino. Po nasadih tobaka in vina drči vlak proti Prilepu.

Nad mestom je razvito in razpokano gorovje, na katerem je videti ostanke gradu oziroma bolje rečeno razvalin: tu je slavni bajeslovni grad jugoslovanskega iunaka kraljeviča Marka. Utis, ki ga imamo, stopivši v Prilep, je popolnoma orijentalski. Ozke ulice polne trgovin z najraznovrstnejšim blagom; osli, mule natovorjeni prihajajo in odhajajo; celo mesto trguje, kot je to običaj na Balkanu. Od malega do velikega vsak kriče hvali svojo robo in jo ponuja v nakup.

Prilep je važno trgovsko mesto s 25.000 prebivalci, ki ima vsled ugodne lege v bogati pokrajini lepo bodočnost.

Iz Prilepa drdra vlak po nepregledni — bogati ravnini. Kako si velika, lepa in bogata, mati domovina! Že štiri dni se vozimo in vedno nove pokrajine, nova bogastva nam odkrivaš. Velikanska polja, na katerih se zibljejo težki žitni klasi, ogromno veliki nasadi koruze, tobak, vino, cele črede živine, vse šviga v pestri raznobarvnosti mimo naših oči.

Potem zopet vozimo celo uro po neobdelani zemlji, ki čaka roke, da jo obdela in da začne bogato roditi. Plodne zemlje je tu dovolj za tisoče in tisoče naših državljanov, ki imajo doma kruha premalo. Celo ravnico umetno napajajo po neštevilnih vodnih jarkih, ker bi sicer grozna vročina požgala vse.

Na nekaterih njivah žanjejo Macedonke v narodnih nošah. Pisana krila, opasana s pasom dolgim gotovo nad deset metrov, v belih ohlapnih srajcah, z belimi rutami na glavah, noge v opankah In krasno vezanih čampah (nogavicah), delajo pridno v solncu, ki nam v vagonih jemlje sapo.

Vlak prevozi Črno Rijeko, kraj najbesnejših bojev svetovne vojne. Sledovi vojne postajajo zopet pogosti, vedno bolj se bližamo srcu južne Macedonije, Bitolju. Z daljave se vidijo bele. nekdaj turške kasarne; vlak vozi po samih vrtovih v katerih gojijo bolgarski vrtnarji zelenjavo v takih množinah in taki prvovrstni kvaliteti, da je v naših krajih nisem nikoli enake videl.

V velikem ovinku zavozi vlak v kolodvor v Bitolju. Dosti sem videl mest po svetu ter občudoval krasno lego tega in onega kraja. Bitolj pa me je očaral: na vznožju snežnih gora v rodovitni ravnini leži belo mesto potopljeno v vrtove, ciprese ter južno drevje. Nešteto turških minaretov gleda izza zelenja ter kaže, da je prebivalstvo po večini turško. Kultura mesta pa je brez dvoma grška, vsaj vpliv grščine je videti in opažati povsod. Trgovina je skoro izključno v grških rokah, ravnotako vsa večja podjetja, hoteli itd. Mesto je štelo pred vojno do 80.000 prebivalcev. Sedaj je najmanj; polovico mesta razbita v razvaline. Saj je prav v mestu tekla bojna črta. Naš prijatelj Kumer nam je drage volje šel na roko in kar skakal — saj je bil doma v svoji garniziji, kjer se je čisto udomačil. Dobili smo vsega, kar smo želeli, posebno udobne sobe v hotelu, kjer smo se po dolgem zopet naspali v posteljah.

Drugi dan smo si mesto ogledali. Trgovina in obrt imata tu svoje naravno središče. Od tu vozi normalnotirna železnica v Solun in Grško, široke ceste pa vedejo preko Ohrida in Albanije v pristanišča jadranskega morja. Promet je velikanski, prebivalstvo prav živahno. Glavne ulice so čisto evropejske in povsodi se pridno dela, da se popravijo grozote vojne. Bitolj ima veliko garnizijo — polno vojaštva in častnikov srečavamo povsod. Kako zavidamo one srečnejše, ki odslužijo svoje vaje tu. Nam pri diviziji pravijo, da moramo naprej, da je naš polk v Ohridu.

Slovo je težko. Pri starem grškem resttavraterju, ki sliši na ime »papa Naum«, ga pošteno polomimo. Pod vodstvom veščega prijatelja Kumra konstituiramo in improviziramo pevski zbor, ki je kmalu toliko izvežban, da nastopi lahko zmagoslavno pot po mestu. Polna luka osvetljuje Bitolj in topla, balkanska noč nas obdaja. Kumer nam kaže pot pod okna raznih bitoljskih krasotic pravoslavne in turške vere. Milo, najprej proseče in hrepeneče, potem zopet vriskajoče doni slovenska pesem v lepo noč. — Okna se odpirajo in od vseh strani slišimo pohvalo naši pesmi. Po dolgem nočnem potovanju utrujene nas jutranja zora slabo izpočite prebudi.

Danes torej začenja resnejši del potovanja v smeri proti divji Albaniji.

Naš prijatelj Gologranc, ki ga sploh zadnje dni nismo mogli več razvedriti, nam v hotelu zboli. Vročina ga napada in hočeš nočeš ga moramo zapustiti, da ga odneso v bolnico.

Prijatelju sopotovalcu Kumru, ki nam je bil zvest oproda na celi poti, stisnemo v slovo roko.

Z Bogom Bitolj, prestolica krasna, da te pozdravim zopet čez nekaj let, ozdravljeno od strašnih vojnih ran, ki so ti razsekale telo, v novem bajnem sijaju tvoje prelepe okolice. V spominu mi ostaneš neizbrisno kot mesto tihih turških sanj in minaretov, ki so razvrščeni v nepreglednih zelenih vrtovih!

Žalostni nadaljujemo ostali trije svojo pot. Vojaški tovorni avtomobil puha po veliki cesti proti Ohridu. Cesta seve ne po naših pojmih. Kajti razbito in razrito je vse, široki vodni jarki izpirajo še ostanke. Bog ve, koliko stotin topov in avtomobilov, koliko tisočev konj in vozov ter vojske je hodilo tod v letih 1908—1920 svojo pot, mogoče svojo zadnjo pot.

Zelena okolica se je kmalu porazgubila. Po tužni skalnati pokrajini se vzpenjamo ob pobočjih Peristerija v precej široko pogorje, za katerim je razprostrta zopet obširna ravnica. Avtomobil Ie počasi vozi ter išče svojo pot med luknjami in jarki v cesti. Zadnjo kost nam ta vožnja zrahlja, razven tega pa pripeka neznosna vročina.

Po 5-urni vožnji smo vrh sedla, od koder se odpre pogled v široko ravnino. V levem koncu med hribovjem se zasveti velikanska vodna površina: prespiško jezero. Pogled je isti, kot na velik morski zaliv. Blizu grške meje smo: Ie manjši del jezera pripada naši državi, večji del spada pod oblast Grčije.

Na nasprotni strani hribovja Ieži večje mestece Resanj. kjer naši šoferji suhoparno izjavijo; da avtomobil ne gre naprej, ker je voz polomljen v sanjah smo že videli Ohrid, cilj naše dolge poti, kjer se odpočijemo — pa evo nove zapreke.

V hotelu najdemo sobo s 3 posteljami. Par šip na oknih sicer manjka in veter prijetno prepiha celo sobo. Postelje in sploh cela okolica ni posebno vabljiva: pod nami je hlev, zraven nas ciganska rodbina. Pa vojak se ničesar ne ustraši. Pod vodstvom prijatelja Brečka se z golimi meči spravimo na mnogobrojno golazen ter do večera delo tako imenitno opravimo, da smo po noči prav sladko spali.

V macedonski restavraciji dobro in ceno večerjamo; za 12—14 kron se pošteno nasitiš. Zanimive so tu kuhinje. Peč je ločena po opekah v več jarkov, v katerih se kuri. Na teh stoje veliki lonci z narodnimi jedili: djuveč, paprika, krumpir, pile, riža. Vsa jedila v omaki, meso in prikuha kuhano že skupaj.

Stvar je prav okusna — kuharji povsod sami moški. Sploh od Skoplja dalje nisem videl v nobeni kavarni, hotelu ali kuhinji ženske: vse posle opravljajo izključno moški. Vpliv mohamedanske vere!

Drugi dan, v pondeljek, je imendan našega kralja Petra. Celo mesto je v zastavah. Ob 9. uri je slavnostna služba božja, ki se je udeležimo tudi mi.

V pravoslavni cerkvi je polno občinstva, ki gleda prav začudeno nas — romarje. Lep običaj prispevkov za cerkev ob takih prilikah je navada, da vsak vernik kupi večjo ali manjšo, zelo tanko svečo, ki jo zažge na posebnem žrtveniku. Polno je brlelo teh svečic ta dan, pa tudi cerkovnik in pop sta so zadovoljno smehljala, ker bira je bila bogata. Okrog cerkve je krit hodnik s klopmi, kjer sede verniki, ki nimajo v cerkvi prostora.

Okrog cerkve je pokopališče; na grobeh so silno velike kamenite plošče; ženske prihajajo ter poiščejo grobe svojih znancev, pokleknejo, se dotaknejo z roko kamenite plošče, ter se trikrat krstijo (pokrižajo po pravoslavnem načinu).

Popoldne je v vrtu sredi mesta ljudska slavnost z običajnim kolom, igranko in drugim. Vmes pa razbija macedonska godba. Ta obstaja iz 2—3 flavt in 2—3 velikih bobnov. Melodija večinoma vedno ista, ki se stopnjuje od piano do skrajnega fortissima. Ta pa že tak, da je enak silnemu razbijanju. Celo noč šumi in vrvi ta zabava pod našimi okni, da na spanje ni misliti. V zgodnjih jutranjih urah pa vendar malo zaspimo.

Drugi dan nas potegne avtomobil. ki je prišel na pomoč iz Bitolja, srečno dalje. Zopet se vzpenjamo v divjo gorsko samoto, po kateri se vije cesta v velikanskih serpentinah. Na tem potu vidimo prve žandarske utrdbe, ki so dalje proti albanski meji stalne prikazni. Pokrajina je polna nezanesljivih elementov; posebno nevarni so vojaški ubežniki, ki se po dnevu skrivajo po nepristopnih soteskah In gozdovih, po noči pa ropajo.

Te orožniške in graničarske trdnjavice imajo posadko 4—5 mož, ki so dobro oboroženi. Postaje so med seboj telefonsko zvezane, ter v slučaju napadov druga drugo podpirajo. Proti vrhu moramo iz vozov ter peš dalje, ker je strmina prehuda.

Ob 2. uri popoldne se začnemo spuščati v dolino. Ob bistrem potoku pričenja zopet zeleneti ravnina, ki se odpira bolj in bolj v bujno-rodovitno ohridsko polje. Črne bivolske krave vlečejo vozove, polne težkih pšeničnih klasov. Orijentalska vegetacija, živalstvo in prebivalstva nas zopet objame.

Kratka policijska kontrola in že drdramo po ulicah staroslavnega Ohrida.

V senci velikanskih hrastov žubori živ studenec, nad njem pa je z zlatimi črkami v mramor vklesan napis:

»V večen spomin osvobojenja Ohrida po hrabri srbski vojski leta 1918.«

Veseli, da je mučnega potovanja konec, poskačemo iz vozov, si poiščemo prenočišča ter se napotimo proti jezeru.

Ohridsko jezero. kolikokrat sem čital o tvoji krasoti in tvojem bogastvu rib, kolikokrat sem si slikal v mislih tvoje bregove: evo me sedaj tu, ko gledam v resnici. 35 km dolgo in čez 17 km široko, je to jezero brezdvomno eno največjih v naši državi. Izvzemši malega koščka na jugovzhodu, leži celo jezero na naši zemlji. Obdano je krog in krog od višjih in nižjih gora, le pri Ohridu in Podgradu široka, rodovitna ravnina, ter pri Strugi, kjer vali svoje valovje iz jezera «črni Drin«, ki tvori mejo med našo državo in Albanijo ter se izteka v Skadrsko jezero.

Mesto Ohrid leži deloma na gričku, deloma krog njega tik na bregu jezera. Griček kronajo razvaline razpalega gradu. Mesto je prav balkansko, sicer pa zelo važno: sedež okrožnih oblasti, ima gimnazijo, lepo šolo, bolnico amerikanskega rudečega križa, sodišče, pošto in brzoiav, velika vojaška skladišča ter razvito trgovino z ribami, živino, tobakom, vinom in deželnimi pridelki. Od tu vodi glavna cesta čez Strugo, Radolište, Čefasan v Elbaran, Drač in Valono ter se po tej cesti vrši tudi cel trgovski promet z Albanijo in pristanišči jadranskega morja.

Bajno je bogastvo rib tega jezera. Pa ne samo po številu, tudi po kakovosti ima ohridska riba svetoven sloves. Posebno jegulje, ki jih nalovijo v neštetih množinah, so priljubljene. Ko se uredi ribištvo ter napravijo tu tvornice za konserviranje rib, bo jezero blagoslov za cel okoliš ter bo letno donašalo težke milijone prebivalstvu in državi.

V daljavi opazimo visoke s snegom pokrite vrhove albanskih obmejnih Alp in hribov, ki stražijo domovino pred sovražnikom. Ko sem jih gledal, nisem mislil, da bom v kratkem tudi jaz stal s puško v roki v mejnih strelskih jarkih na snežnih vrhovih teh Alp.

Danes nam je še čelo jasno in veseli smo življenja. Tudi tu najdemo Slovenca — živinozdravnika našega polka. Pristna kranjska duša, ki nam takoj pove, kje bo kaj dobrega dobiti. Tam se tudi zberemo ter pošteno pomenimo. Prepričani smo, da ostanemo v lepem Ohridu, kjer se bodemo vsak dan hladili v valovih jezera ter uživali mesto orožnih vaj — letovišče, seve brez lepih znank. Te so skrbno poskrite v haremih in le tuintam ujamemo med zamreženimi okni črno oko, ki nas zvedavo smotri. Uboge, človeške sužnje! Sicer se pa tudi do njih najde pot, kot nam namigavajo znanci.

Po dobri noči v udobnih posteljah »Velike Srbije« nastopi za nas celjske bratce črn dan: pri polku nas porazdele na razne bataljone in čete — ločiti se moramo. Šmid gre k Svetemu Naumu, lep bel samostan ob jezeru, ki slovi po menihih-zdravnikih ter dobrem vinu. Midva z Brečkom imava smer pod vznožje obmejnih Alp in gora. Ločimo se in obljubimo, da se po dveh mesecih snidemo zopet tu, da potujemo skupno domov. Nikomur izmed nas se pač ni sanjalo, kaj bo v teh mesecih videl in izkusil!

S prijateljem Brečkom se zbaševa v dvokolesno kareto, v katero nam naprežejo kar tri mule, ki jih mlad Turčin neusmiljeno tira proti Strugi. Ob obali jezera je naša pot; cele ure dale najlepši pesek ter voda, ki vabi k sebi. Kaka kopališča bi se lahko tu razvila!

Na mnogih krajih vidimo ogromna vodna kolesa, ki jih gonijo ljudje in živali. Ž njimi se navaja voda jezera na okrog ležeča polja, ki jih na ta način zalivajo in namakajo. Med potom nas ujame huda nevihta — prvi dež na dolgi vroči poti!

V Strugi se ločimo. Mesto z 10.000 prebivalci ob izviru črnega Drina iz jezera.

Jaz moram na sever v Velešte ob črnem Drinu na potu v Debar, Brečko v Radolište na zahod. Ko se javim pri bataljonu, mi povedo, da je poveljnik moje čete baš tu! Res ga kmalu najdem: mlad aktiven podporočnik, Zagrebčan, s katerim naj bom sedaj vezan za dolga dva meseca.

Vojska spoprijatelji ljudi brzo. Zaupljivo kramljaje se napotiva v kraj namembe, kjer je naša četa. Pokrajina tone v zadnjih žarkih zahajajočega solnca. Moj spremljevalec in vodnik mi pripoveduje o svojih doživljajih — že 6 mesecev prebiva v teh divjih in nevarnih krajih, kjer si nisi svest niti trenutek svojega življenja. Pred par dnevi napadli so ustaši baš na tem kraju provijantno četno komoro, hoteč jo oropati. Odslej jo čakajo in spremljajo vsako noč naše patrulje.

Črna noč je že, ko nas ustavi več mož, zrastlih kot iz tal; naša straža je, ki skrbno čuva dohod k našemu taborišču.

Lajanje turških psov kaže, da smo v vasi. Napotimo se najprej v tabor, kjer pozdravim svoje vojake z običajnim »pomoz Bog, junaei!«, nakar zagrmi cel tabor v odgovoru »Bog ti pomoz!«

Stanovanje komandirja, ki bode odslej tudi moje, je par korakov od tabora oddaljeno. Po ozkih stopnicah stopimo v podstrešno predsobo in potem v pravo sobo. Seve je vse sila primitivno — vendar imamo na lesenih stojalih par desk — ki tvorijo našo postelj. Mala miza, 1 stol, par polic in žebljev, na katerih visi naše orožje, tvori celo pohištvo. Pa pod streho smo: čuden čut sigurnosti se me poloti, ko si mislim, da sem vendar v zavetju. Po skromni večerji poležemo in dobro zaspimo. Le tuintam nas prebudi turški pes ali turška stenica. Ni je hiše v vasi, ki bi ne imela mrcine, ki tuli ponoči kot volk. Zategnjeno lajanje turških psov reže mozeg in kosti, posebno v teh časih, ko čakamo vsako noč sovražnega napada.

Drugi dan si kraj malo bolje ogledam. Velika in zelo bogata turška vas z zagrizenim, nam sovražnim in nevarnim prebivalstvom. Oken na hišah ni — samo strelske izdolbine — nišanice — kot jim pravijo Srbi. Kdo mi jamči, da ne poči zavraten strel in me pobije? Na cesti za vasjo je spomenik srbskim vojakom, ki so jih krvoločni vaščani poklali, ko so se bolni in sestradani umikali v Albanijo! Dokler so hodili mimo ljudje, ki so bili zmožni še obrambe — se niso upali nanje — na bolnike in zaostale pa so se vrgli ter jih poklali! Rod je ostal isti in marsikateri teh morilcev se danes sprehaja nemoteno po vasi. Največje težave imava midva častnika s hrano: niti jajc in mleka za denar ne dobimo, čeprav je vsega v izobilju. Na stotine krav, bivolov, koz in ovc gonijo vsak dan mimo nas na pašo. Kar v dobrem ni šlo, sva s silo dosegla, da so nam morali prodajati živila, ker bi jih sicer s silo vzela. Vojaštvo ima dobro, tečno in zadostno brano, ki jo vozi komora vsak dan iz Ohrida. Zajutrka sicer ni, za obed in večerjo pa je vedno meso, ki se kuha s prikuho skupaj in daje prav okusno hrano.

Pri vojakih sem se kmalu udomačil. Podnevu lenarimo ter se dnevno kopljemo v Drinu. Voda je kalna in topla, vendar snaga izvrstno vpliva na zdravje in splošno razpoloženje. Vojaška služba začne šele ponoči: takrat je vse živo v taboru: straže prihajajo in odhajajo, povelja in poročila se izdajajo.

Telefon, ki nas veže na vse strani, brni celo noč in prinaša in nadomestuje zvezo z ostalim svetom. Vedno resnejša so poročila, da pripravljajo Arnavti velik napad na naše meje. Obenem pa bi se naj pobunilo arnautsko prebivalstvo v zaledju ter nas zagrabilo v boku.

Velika opreznost je torej dvojno potrebna! Posebno, ker smo neposredno v vznožju gorovja, po katerega vrhovih teče meja. Obmejno vojaštvo, takozvani graničarji, ki so organizirani v bataljonih in četah, čuvajo v mirnih časih sami našo mejo. Ta je posejana z malimi trdnjavicami, »karaulami« imenovanimi, ki so zvezane telefonsko med seboj ter z zaledjem. Sedaj v pričakovanju napada je cela meja pojačena z vojaštvom.

Naš polk je razstavljen v skrajnem kotu naše države od grške meje do Debra in ima nalogo za vsako ceno preprečiti načrt sovražnika, da prodere naše postojanke ter vdre v naše ozemlje v smeri proti Bitolju. Vsi se zavedamo resnosti položaja, ki nam dnevno stopa pred oči. Mrki in sovražni pogledi vaščanov ter neprijazno obnašanje proti nam so glasen memento!

Čudna je mešanica vasi na tem ozemlju. Vsaka vas tvori enoto za se. V vsaki je drugo prebivalstvo, v eni turško, v drugi pravoslavno: med temi zopet srbske, bugaraške in cincarske (rumunske) vasi. Posebno Cincarov je v obmejnih krajih zelo veliko ter se njih vasi odlikujejo med vsemi drugimi po velikosti, bogastvu in snažnosti. Vendar opažam, da je najrodovitnejše ozemlje zasedeno od Arnavtov, pravoslavna plemena pa so potisnjena bolj na vznožje gora in v gore same. Prebivalstvo se bavi z zemljedelstvom in živinorejo: delajo največ ženske, ker moški teh krajev se potikajo zvečine kot roparji in četaši po nepristopnih obmejnih hribih. Kar jih je pa doma, pa večinoma lenarijo. V vasi je par dučanov ter 1 kalana, ki služi obenem za brivnico. Naš kafedžija — priden Turčin — kuha izborno kavo, ki bi bila čast marsikateri mestni kavami. Inventarja seveda je malo — šest šalic in 2 kupici za vodo, v katerih streže mnogobrojnim odjemalcem. Turki posedajo po cele dneve po kavami, pijejo kavo in kade cigarete. Kot hrana doma jim služi večinoma fižol, mleko, sir in raznovrstna zelenjava. Tudi perutnine, posebno rac je mnogo videti.

V par dneh sem se življenja v Veleštu čisto privadil. Ker sva dva, si preganjava dolgčas, kakor veva in znava. Kot prijatelj planin premnogokrat pazno motrim sinje višave. ki se dvigajo tik nad nami. Širok dolg hrbet, po vrhu gol, pada strmo in skoro navpično v dolino Drima. Za tem se dvigajo masivni vrhovi v deloma prav grotesknih oblikah, na katerih opažam še sedaj, julija meseca, v tej nepopisni vročini s prostim očesom sneg in led. Pogled na karto me poduči, da leži naša vas že blizu 700 metrov nad morjem, torej višje nega naša Svetina pri Celju.

Ohridsko jezero (površina istega) je 700 metrov nad morjem, vrhovi nad nami pa merijo od 1800—2500 metrov, posamezni storžci celo okrog 2500 m. Že v dolini sem se o gorovju dobro orijentiral, koprav si nisem mislil, da že v nekaj dneh z vojaškimi oddelki odrinem v mejne strelske jarke.

Neke nedelje sediva s prijateljem v prijetnem razgovoru v turški kavarni, ko prinaša telefonski ordonanc depešo, da moram drugo jutro odriniti z 20 možmi v Jablanico, mejno gorsko vas, neposredno v podnožje divjega albanskega gorovja. Lepih časov je bilo le prehitro konec. Po nemirni noči pospravim najpotrebnejše stvari v nahrbtnik, se poslovim od prijatelja in Velešta, kamor nisem več prišel s svojo četo.

Soparno jutro me spremlja v začetku moje poti. Po poljih je že vse živo in mlačev v polnem teku. Kako se vrši? V polukrogu položijo snope žita, po katerih tirajo par konj tako dolgo, da je klasje zdrobljeno. Nato se slama odstrani ter zrnje z velikimi lopatami meče v zrak, da na ta način odpade prah in plevel ter pada čisto zrnje na tla. To se spravi v vreče in v vrečah na trg ali pa v turške mline.

Za pot sem dobro pripravljen: močno okovani čevlji, čutara vode ter trdna vojaška oprava mi na potu dobro služijo. Nabita karabinka in samokres pa služita v osebno varstvo.

Po zeleni, bujno obraščeni dolini prispemo do strmega pobočja. Ostre strme skale zapirajo pot, ki se vije v velikih kolobarjih vedno višje. Turki v opankah z lahkoto preplezajo te pečine, jaz pa, akoprav trden v nogah in vajen hribovju, ter moji vojaki le polagoma napredujemo.

V klancu se odpre prekrasen pogled na sinje ohridsko jezero, ob katerega bregu se kopajo obrežna mesta v jutranjem solncu.

Po ogromnem pobočju dospemo na rob, odkoder se odpre pogled v dolino Črnega Drina, ki vali motne valove proti Skadrskemu jezeru; dalje vidimo selo Borovo, Jablanico in celo vrsto vrhov nad njimi. Ko prekoračimo po divji kozji poti Borovo in krenemo v zapadno smer, zažubori pod tisoč letnim hrastom srebrnočist studenec z ledenomrzlo vodo. Ljudje in živali željno srkajo božje okrepčilo ter nato, ko so razstavljene straže, trudni poležejo v senco drevesa. Po kratkem odmoru moramo dalje. V divjo sotesko, v kateri se zaletava in besni velik gorski potok, gre pot. Globoko prav do vode moramo navzdol, ki jo na vratolomnih deblih prekoračimo. Gorje, kdor bi spodrsnil in padel v globino, odkoder ni rešitve. Iz jarka pričnemo plezati skoraj navpično strmo navzgor ter kmalu prilezemo v lepša, obdelana mesta. Koruzna in žitna polja, ki žive seve le ob umetnem napajanju, se raztezajo daleč na okrog.. Njive in pašniki, kar jih je, so s kamenitim zidovjem zagrajeni in uspevajo le z umetnim za zalivanjem. Ostali svet pa je kamenit in skalnat. Tako ostrega in neusmiljenega kamenja nima niti naš Kras. Obutev strahovito trpi ter par tednov službe v teh divjih pokrajinah zadostuje, da uniči najboljše gorske čevlje. Domačini v opankah in debelih volnenih nogavicah pa skačejo in plezajo z največjo lahkoto in naglico za svojimi ovcami in kozami.

Po več kot ¾ urni zelo naporni hoji dospemo po urah 4 hoda iz Velešta v kraj svoje namembe. Selo Jablanica je prilepljeno na strm breg, ki pada izpod mejnih albanskih Alp. Hiše so razpoložene po celem pobočju, od enega konca vasi do drugega je več kot uro hoda. Seve so hiše redko posejane ter na nekaterih krajih zelo oddaljene druga od druge. Prisrčno pozdravljen od svojega oddelka prikorakam v svoje taborišče: precej dobro ohranjena koča z obširnim hlevom, obdana krog in krog od masivnega zidu, ki ima le en vhod, ki se ponoči dobro zapira. Prav pripravna trdnjava, v kateri se 20 mož z 2 strojnima puškama lahko dolgo in uspešno brani proti sovražnemu napadu.

Vročina je vkljub visoki gorski pokrajini izdatna, vendar pa zrak svež in zdrav ter absolutno čist. Pitna voda izvira v bližini tabora iz skale ter pospešuje tek in zdravje.

Ker nisem maral stanovati v zaduhli sobi, napravili so mi vojaki pred hišo šotor, kjer sem nameraval ostati. Kmalu, ko je bil postavljen, pa se je v istega naselilo na stotine neznosnih muh. Po noči pa je temperatura padla tako, da me je pošteno zeblo. Ker mi tudi, podgane in druge lepe živalice niso dale miru, preselil sem se v sobo k svojim vojakom. Hrano nam je nosila mula vsak dan iz Velešta. Pred hišo smo imeli kuhinjo, drva so nam nosili na osličkih vaščani. Živel sem v gorski samoti navezan na par svojih vojakov in krasno panoramo okoliških gora. Ravno v tem času so bile jasne lunine noči. Ko se je napravila noč, sedeli smo ob stražnih ognjih. Stari in mladi srbski vojaki so mi pripovedovali svoje življenje; bogme vsak izmed njih je junak od pet do glave. Posebno rezervisti, ki so bili kar v civilnih oblekah. pravili so strahote povlačenja po Albaniji, ter nepopisna junaštva solunskega fronta, Kaj bi rekli naši slovenski fantje, da jih tepe usoda tako kot te junake! Tudi oni tuintam godrnjajo: ko pa pride odločilen trenutek nevarnosti, je pozabljeno vse. Ena misel oklepa v nepopisni Ijubezni celo vojaštvo in ta misel je: domovina. Rudeče-modro-beli prapor mora zmagati! Marsikatero noč sem prebil tako in preživel v pripovedovanju vse strahote, pa tudi vse slavne zmage našega orožja tekom zadnjih vojnih let.

V vasi sami sem videl zelo zanimiv prizor: Macedonsko svatbo. Nekega po popoldne zaslišimo naenkrat rezke poke vojaških pušk, ki so v gorskih stenah stotero odmevali. Razposlane straže so kmalu privedle krivce. Kdo je bil?

Ženin — srbski vojak na dopustu in še Solunac po vrhu — ki je na ta način vabil svate in naznanil, da se drugi dan vrši svatba. Ko mi je stvar razložil, sem ga izpustil, posebno, ker so mi tudi kmet (župan), učitelj in pop, sami iskreni naši prijatelji, potrdili resničnost njegovih navedb.

Prebivalstvo v mejnih pokrajinah je razoroženo. Razven policije sme v vsaki občini s privoljenjem oblasti imeti orožje le par zanesljivih oseb. Seveda je poskritega po hišah in soteskah mnogo orožja ter so na ta način v slučaju upora v par urah vsi možje dobro oboroženi. Ves popoldan je razbijala po vasi godba: velik boben in neke vrste flavta, katere in instrumente sta igrala vaški kovač in njegov pomočnik, pristna albanska tipa. Zagorela kot zamorca s pristnimi arnavtskimi čepicami na glavah.

Melodija je vedno ista!

V hiši ženina so se zbirali svatje ter so jih tam gostili s črno kavo, rakijo in neke vrste sirom. Drugo jutro na vse zgodaj nas je zopet zbudila godba. Sprevod z gosti, svati, ženinom in pričami je odhajal na nevestin dom. Kijub revščini v tej vasi bilo je videti več prekrasnih narodnih noš. Posebno ženin, v pristni macedonski narodni noši, mi je izredno ugajal. V sprevodu so vedli krasnega belca, na katerem bi naj prijahala popoldne nevesta na dom ženina in v cerkev. Veličastna pokrajina gorskih velikanov, oster in jasen svež zrak. mil in proseč glas zvončka v pravoslavni cerkvici ter pester sprevod svatov se mi je neizbrisno vtisnil v spomin.

Kmalu po poldnevu se je sprevod vrnil. Nevesta, oblečena v narodno nošo, zakrila z gostim, rudečim pajčolanom, ki jo je pokrival do pasu, z venčkom na glavi, prijahala je na belcu veličastnem sprevodu staršev, starejših in svatov. Za njo so vodili njeno doto: malega konja z umetniško izrezano škrinjo, konje, osle, goveda, ovce, koze in svinje, ki jih je pripeljala na nov dom kot doto.

Pri cerkvi se je sprevod ustavil. Nevesto, še vedno zakrito, so spravili s konja v cerkev. Obred je zelo dolg — trajal je gotovo več kot uro. Ves ta čas je v zaduhli cerkvi morala ostati nevesta zakrita. Parkrat je sirota skoro omedlela in tovarišice so jo močile z vodo in podpirale z leve in desne, da se ni zgrudila.

Po končanem obredu, pri katerem je bil pop bogato nagrajen s srebrom in zlatom, so nevesto spravili zastrto zopet na konja ter jo spravili na novi dom.

Še le tam se sirota reši teh peklenskih muk: razkrijejo jo ter svojemu možu pokaže svoje pravo lice. Nato prične pojedina, ki traja do ranega jutra. Drugi dan se isti nadaljuje na domu neveste.

Prebivalstvo sem kmalu spoznal. — Razvca grških hiš je vas čisto pravoslavna. Kmet — načelnik občine — je kremenit, bistroumen dečko. Pravil mi je, kako so gospodarili v vasi Bolgari za časa okupacije in kako neusmiljeno so ljudem jemali vse — brez ozira na levo in desno. Posebno živino so skoraj vso pobili in snedli. Vaščani žive še sedaj v družinah. Več rodbin biva pod isto streho pri skupni hrani ter skupno obdeluje zemljo. ki je last cele družine. Prepire razsoja družinski poglavar ter proti njegovim ukrepom ni ugovora. Vsi se jim podvržejo. Ako bi eden ali drugi oporekal, mora iz hiše, kamor mu drago.

Kmeta sem v njegovi hiši večkrat obiskal. Skrita je v velikanskih poljih koruze. Ko vstopiš, prideš najpreje v prostorno kuhinjo, kjer plapola vedno ogenj. Okrog njega sede ženske in moški ter pijejo kavo. Boljše goste vodi gospodar po lesenih stopnicah v predsobo. Tam je velika škrinja, ki sluti kot shramba žila za celo družino. Na Škrinji so razprostrte krasne vezenine in preproge, kamor po turškem načinu posedemo. Iz predsobe vodijo vrata v posamezne sobe, bivališča posameznih rodbin iste družine.

Postelj prebivalstvo tu ne pozna. — Prenočujejo na slami, ki je spletena v dolge preproge, ki se zjutraj zvijejo tako, da je soba po dnevu skoraj prazna. Žive zelo skromno — edin luksus je kava in fin duhan, s katerim prav gostoljubno povsod postrežejo. Poljske pridelke porabijo doma, živino prodajajo. Le kakega jajca (ovco) tuintam zakoljejo. Kupujejo največ le kavo. sladkor, sol, petrolej in nekatere predmete za hišno rabo. Obleke in perilo vezejo žene iz domače robe. — Vaški pop je pravi srbski tip z dolgo brado, učitelj mlad, inteligenten dečko, njegova žena, Macedonka, vedno v narodni noši, ki po pestrosti vse druge v vasi prekaša.

Služba in življenje teče enakomerno naprej. Težko čakam vsak dan našili Ijudi, ki prinašajo hrano in novice. Moj oddelek vzdržuje zvezo med mejno graničarsko postajo in našo četo, ter skrbi za mir in red v okoliški pokrajini. Vsak dan zjutraj odhajajo patrule 3—4 mož na vse kraje — ter se vračajo do 10—11. ure. — Drugega dela ni.

Jaz se zelo bavim z okolico. Zbral sem si celo vrsto gorskih velikanov, ki sem jih nameraval posetiti.

Obenem s turistiko hotel sem združiti lov, kajti po zelo obsežnih gozdovih pod robovi gorskih velikanov je polno divjačine: jeleni, divje koze, divje svinje, medvedi, volkovi, srne, vse je v obilni meri zastopano. Pogovoril sem se z domačini, ki bi mi naj bili pri tem vodniki ter izbral vojake za spremstvo

Žal, da so dogodki drug del teh načrtov preprečili. Prvi del pa sem vendar vsaj deloma izvršil.

Bleda luna se ravno umika prvi medli dnevni svetlobi, ko korakam s tremi močmi iz naše trdnjave v smeri proti objmejni karauli. lz vasi se po gorski stezi, ki vodi v Elbasan, spuščamo strmo v globoko in divjo sotesko. Od vseh strani bobnijo v razjedenih strugah divji gorski potoki, ki jih moramo deloma kar prekorakati ali pa skakati s skale na skalo. Na drugi strani soteske lezemo počasi navzgor. Svet je divji in pust, velikanske skale zapirajo pot. Le redki hrasti in tuintam šop trave tvorijo celo vegetacijo Po polurni hoji pridemo ob gorskem potoku v lepo hrastovo šumo. Pot sledi vodi, ki izvira tik ob albanski meji nad vrhovi gora. Kmalu pridemo zopet v divjo sotesko, kamor padajo z vseh strani navpične gorske stene. Mogočen divji potok šumi in grmi po skalovju, tako da drug drugega ne moremo slišati. Ta je določeno mesto za sestanek naših patrulj. Vsak se poskrije, kar najbolj more in čaka. Cela ura nestrpnega pričakovanja mine, čas, v katerem bi morala mejna straža prinesti poročilo mejne črte, je že davno minil. Ker mora človek računiti s tem, da se je izvršil po noči napad na mejno postojanko, sklenem iti naprej, da razbistrim položaj. Previdno plezamo dalje ter se spenjamo vedno višje. Prišedši iz soteske opazim, da smo prilezli že zelo visoko. Na levi roki se odpira prekrasen hrastov pragozd, ki raste kot vaza na hrbtu gorskega velikana. Tudi specijaliteta albanskih gora, ki so večinoma gole ter imajo le na nekaterih mestih obširne gozdove, ki jih je tudi iz daljave dobro opaziti kot črne pege.

Zrak je nenavadno čist ter prostim očesom natančno razločujem gorsko formacijo prav do vrha. Čudno — iz bližine ta vrh — žal neznanega imena — visok čez 2300 m, ni tako divji kot iz daljave. Še daleč nad gozdom raste visoka sočna trava, kako dobro bi teknila mnogoštevilnim ovcam in kozam naše vasi. Pa sem si nihče ne upa. Albanski roparji bi kmalu tako čredo iztaknili, pastirje pomorili ter živali odgnali, predno pride pomoč. Meja albanska mora biti tik pred nami, ker se odpira obsežen, lep razgled v albansko pokrajino.

V gosti travi pred nami zapazimo postavo, ki se giblje. Kmalu pa z veseljem ugotovimo, da so naši graničarji. — Novice hitro izmenjamo, nakar izpijem pri poveljniku karaule topel čaj. Že tri mesece čepi v tej trdnjavici dan in noč smrtni nevarnosti. 10 let je v vojaški službi — doma ima ženo in otroke! In vendar ne godrnja!

Kje ste vi vsi slovenski malkontentje z vašim večnim zabavljanjem in kritiko, ki takemu možu ne segate niti do gležnjev?

Po napornem maršu sem točno ob 12. uri došel v svojo postojanko ter o dogodkih obvestil spodnje položaje.

Drug dan dopoldne me je komora prijetno iznenadila. Po enomesečni odsotnosti od doma prejel sem prva poročila iz ožjih domačih krajev, ki sem jih hlastno požiral. Mnogo lepše in slajše mi je bilo, ko sem prebiral teh par vrstic spominov brezskrbnih ur v Celju.

Prilike na našem položaju se dnevno menjajo. Po 10 dnevih prebivanja v prelepi gorski pokrajini dobim depešo, da premeni naša četa svoje bivališče.

Po odhodu in slovesu nisem slutil, da bo prijazna vasica že par dni po mojem odhodu središče najsrditejših bojev z arnavtskimi tolpami ter kraj nečloveških krutosti teh tolp nad krščanskim prebivalstvom.

Po že opisani vrnil sem se v Velešte in odtam po vznožju mejnih gor v nek kostanjev gaj blizu Ohridskega jezera, kjer se je četa v šotorih utaborila.

Prvo noč sem truden od naporne poti pod zvezdnatim nebom na kupu sena prav sladko spal. V šotorih, ki smo jih postavili teklo nam je par dni prav prijetno življenje. Če je le bila prilika, smo šli v jezero se kopat. Voda je imenitna in čista kot kristal. Celo obrežno prebivalstvo to vodo rabi za pitje in kuho.

Na dnu ob obrežju je polno sledov vojske. Granate, šrapneli in drugo vojno orodje;. ki jo je bežeča bolgarsko-nemška vojska v paniki pometala v vodo, da se ž njim ne okoristijo zmagovalci.

Naši vojaki so vode ravno tako veseli kot mi. Prav blagoslov je za zdravje v tej neznosni vročini. Zanimivo je opazovati črne bivole, ko se kopajo. Žival gre zelo rada v vodo ter tam po cele me čepi in plava. Iz vode je videti samo del glave z gobcem. Krog bivolov je polno rac in gosi, v bližnji daljavi pa divjih rac cele jate. Zde se mi kot male črne barčice, ki plavajo po vodi. Nad nami krožijo beli galebi.

Marsikatero uro sem tako presanjal ob obrežju Ohridskega iezera. Žal, lepe ure vedno prekratko trajajo. Upanje, da se tu odpočijemo od prestanih gorskih štrapac, je kmalu splavalo po vodi. Napadi Arnavtov na naše postojanke ob Skadrskem jezeru napotili so komando, da tudi v našem odseku potrebne naprave za obrambo izpopolnimo. Kot vodni oficir dobim povelje, da utrdim s svojim oddelkom del fronte med dvema karaulama, ki teče po in pod vrhovi Alp v najbolj divji gorski pokrajini. Delo smo razdelili ter z obeh strani pričeli tako, da se v sredini snidemo.

Krasno jutro me je pozdravilo vrh gore, katere ime moram zamolčati, ker tvori še danes važno obrambno točko. Ko sem se spuščal po sočnem gorskem travniku k obmejni karauli, bi bil za las prišel v arnavtsko ujetništvo. Ker vodnika in kart nismo imeli, ravnati smo se morali le po kompasu in označeni nam smeri. V daljavi smo zagledali kup kamenja, na katerem sem razločil človeško postavo. Misleč, da so naši, smo se točki precej nepremišljeno približevali, kar bi bila lahko naša poguba. Čim bližje smo prihajali, tem bolj se mi je zdela stvar sumljiva: vedno več postav je prihajalo na površje. ki so nepremično stale ter nas pazno motrile. Mejo smo bili, kot sem pozneje videl, že davno prekoračili.

Nasprotniki so očividno pričakovali napada, ker so izginili. Jaz pa sem del oddelka poslal na levo z naročilom, da pregleda teren, z ostankom pa sem se razvrstil za vsak slučaj v strelsko črto. Zveza z leve mi je kmalu sporočila, da stojimo tik pred albansko trdnjavico, naša karaula pa je v levi smeri skrita v nekem gozdiču. Tja smo tudi čez pol ure došli ter zvedeli podrobnosti o kritični situaciji, v kateri srno se nahajali.

Pod vodstvom vodnikov, ki so kazali smer meje, so dela hitro napredovala. Kamenja je povsod obilo in Srbi, posebno pa par Črnogorcev, ki sem jih imel v četi, so pravi mojstri v zidanju obrambnih kamenitih naprav. V par urah so bile važne prehodne točke spremenjene v varno in težko dostopne trdnjave, v katerih bi se malo število lahko dolgo so vražni premoči upiralo.

Po končanem delu in potrebnih varnostnih odredbah sprejel nas je lep gozd pod gostoljubno streho. Hrast in bukev, prav gosto zaraščena, tvorila sta proti žgočemu solncu prijetno streho in zavetišče. Še bolj pa smo bili veseli drugih dobrot, ki nam jih je ta gozd nudil: malin in jagod. Tega božjega sadu je toliko, tako bujnega in sladkega, da nisem nikjer dosedaj videl kaj takega. Lačni in žejni od naporne poti smo se veselo zapodili v ta sad ter se ga dodobrega nazobali.

Po poštenem odmoru sem se moral vrniti v taborišče. Iz gozda smo prišli na divje skalovje mejnih gora. Tu se je odprl diven in obsežen pregled v kršno Albanijo. Globoke, zelene in dobro obdelane doline, velike bele vasi, večinoma pa divje gorovje in skalovje v najgrotesknejših formah. Gorski greben se vrste drug za drugim, dokler zadnji razmazani v megli ne izginejo. Tam je morje — naš Jadran, ki ga od tu Ie slutimo, pa ne vidimo. Graničarji trde, da se iz posameznih vrhov po nevihtah in ob čistem zraku dobro razločuje gladka morska površina. Meja, ki je po naših četah zasesedena, gre tik na grebenu vrhov. Poti ni Ie telefon, ki veže obmejne straže, nam kaže smer, po kateri hodimo. Ta telefon je za straže ogromnega pomena in je že v mnogih slučajih rešil cele posadke pogina.

Gorindol po neusmiljeno ostrih skalah gre naša pot. Na vrhu »Tri šilijke«, kjer karaula graničarjev še ni zgrajena, najdemo eksponirano stražo. Kar pod vrhom čepe v šotorih ter prenašajo vse dobre in slabe strani gorskega podnebja. Do studenca je skoraj eno uro hoda, hrano dobivajo le po dvakrat na teden, ker si jo sami kupujejo. Dnevna hrana je fižol in konserve — sveže meso le redko prihaja. Služba je naporna — po dnevi patruliranje, po noči straža. V vednih nevarnostih treba železnih živcev in junaškega srca, da ne omagajo. Plače imajo graničarji dobre — posebno pa izvrsten albanski duhan, ki ga dobivajo po skrivnih potih in svojih zaupnikih iz Albanije.

Na povratku najdemo pod sočnim pašnikom dober studenček, ki ga hlastno srebamo.

Zvečer — bil je že mrak — vrnil sem se truden in zbit v taborišče, ter pod šotorom na kupu slame prav sladko zaspal.

Življenje v našem taborišču se je kmalu spremenilo. Vsled resnih poročil dobili smo v bližino ojačenja po mitraljezah. Veseli smo ga bili tem bolj, ker se je enoličnost življenja malo spremenila. Poveljnik — mlad Bosanac iz Sarajeva — prav simpatičen dečko postal je kmalu naš veren drug, ki me je v sreči in nesreči zvesto spremljal do konca vaj. Veseli smo ga bili tudi radi precej obširne vsebine njegovega nahrbtnika, ki je bil do vrha poln stvari, ki jih že dolgo nismo videli. Seve — le par dni — potem je nastopil zopet star red.

V gaju pravih kostanjevih dreves, ki jih v tako velikem številu redko vidiš, prav na turškem pokopališču stoji naše taborišče. Iz njega je lep razgled na Ohridsko jezero, do katerega je 15 minut hoda. Naš šotor je razpet med dvema prastarima, košatima kostanjevima drevesoma, kjer smo mislili, da smo pred vsako nevihto in nalivom varni. Pa moč narave je taka, da vsako človeško delo uniči. Po enomesečni peklenski vročini pridrvela je nekega popoldne nevihta z neznansko silo. Lilo je kot iz škafa, treskalo pa in odmevalo tako, da nam je jemalo sluh. V desetih minutah so bili šotori premočeni in taborišče preplavljeno. Strela je treščila tik našega šotora v kostanj ter ga razklala od vrha do tal. Žrtev strele je bil razven drevesa droben vrabček, ki smo ga mrtvega našli na tleh.

Čudna so turška pokopališča, na katerih taborimo. Kamenje v oblikah, ki si jih ne vemo razlagati, leži na vsakem izmed njih. Menda je vera muslimanska taka, da zaostali dajejo tudi mrtvim hrane, kajti opetovano opazimo na grobovih vrče, ki so do vrha napolnjeni. Drugače se za groblje nihče ne briga in v par Ietih izgine brez sledu v kaki njivi ali pašniku. Pokopališče pa polno, srečavamo jih na vsakem koraku, in potrjujejo nas v prepričanju, da živimo med divjimi in krvoločnimi prebivalci, ki usmiljenja ne poznajo.

V celi Macedoniji opazil sem po deželi v ravninah in po cestah le eno vrsto vozov. Zelo primitivno in masivno so napravljeni. Na debelih kolesih je podstavek, na njem pa štrle okrog in okrog debeli drogovi. Naprežene so večinoma črne bivolove krave, ki potrpežljivo, pa vztrajno vlečejo svoj tovor. Obdelovanje zemlje je primitivno. Domačini zemlje sploh ne gnoje, tudi je ne orjejo. Samo z nekim lesenim rilcem, ki je pritrjen na drogu, v katerega je vprežena živina, prerijejo 2—3 prste globoko zemljo ter jo na to posejejo. In vendar, kako bujno vse uspeva. Rodovitnost zemlje je velikanska; žitnih polj in koruze pri nas takih ni videti. Cel drug promet in transport se vrši na konjih, mezgih in oslih. Po nepristopnih gorah, ob prepadih, po strminah, povsod ta macedonska žival varno nese svoj tovor. Natovorijo živali pošteno, tako, da je včasih kar neverjetno, da mali oslički tako težo prenašajo. Z blagom težko naložen, nosi na sebi še gospodarja. Peš je videti sploh malo ljudi. — Vse jaše — še turške žene, zamrežene do oči, jašejo — seve z moškim spremstvom.

Hoj, Turki to so junaki, oni dobro vedo, da žensk ni samih nikamor puščati. Zato tudi ne doživljajo razočaranj, kot ubogi in slepi kristjani!

V času, o katerem pripovedujem, pričele so zoreti po okolici lubenice (melone). Cela polja, dolga, da jih komaj pregledaš, so polna tega sadu. Na trgih se grmadijo cele gore in mlado in staro z največjim tekom uživa ta božji dar. Poznavalci izbirajo posebno tečne komade ter se pasejo na njih. Gledal sem nekega macedonskega orožnika in svojim očem nisem verjel. V kakih 2 urah pojedel je pet lubenic — debelih kot otročja glava —češ, da to itak ni preveč in da bi še, pa »nema više para«.

Nam so zdravniki strogo prepovedali zauživanje tega sadu, ker najnevarnejše pospešuje in širi malarijo.

Razven obilice orehov, grozdja in črnih robid ni videti v dolini drugega sadja.

V taborišču so dnevi brzo tekli — tembolj počasno pa je lezla ura ponoči. Res železnih živcev je bilo treba v teh časih na albanskem frontu. Najmanj mesec dni smo bili v stalni pripravnosti. Večinoma je bila ta pripravnost stroga: vse spi popolnoma pripravljeno nemirno spanje v pričakovanju arnautskega napada. Straže so pomnožene, strojnice v bojni razporedbi. Sovražnik je zavraten: računa s človeško utrujenostjo in napada navadno tik pred jutranjo zoro ali v prvih večernih urah, ko napada še ne pričakujejo.

Bleda lima, ki plava po brezoblačnem nebu, zvesto sveti celi pokrajini. Popoln mir vlada: Ie rezek glas turškega psa moti mir. Iz daljave in večjih posadk je opažati ognjene signale gorskim stražam. Do 12. ure ponoči navadno pri brleči, skrbno zastrti lučici tiho kvartamo v šotoru — svetloba in govor sta radi nevarnosti strogo prepovedana — nato pa posedamo v mesečini v nemem občudovanju narave in premišljevanju situacije.

Nekega večera ob 12. uri ponoči javi telefon, da se Arnauti, po številu 500 mož, pripravljajo, da še tekom te noči napadejo mejno gorsko karaulo, ki je silne važnosti za cel odsek. Zapoved se glasi, da odrineta takoj z voda čete ter l vod mitraljez na dotično mesto. Ker smo vsi pripravljeni, je v 10 minutah moštvo zbrano in mezgi natovorjeni. Srce glasnejše bije, vendar ni prilike, da bi njega nežnejše strune spregovorile. Par trdih rok stisnemo in hajdi v gluho noč. — Poti ne zna prav nihče — Ie smer so nam označili ter par gorskih vrhov, po katerem se moramo ravnati. Težka pot je bila in še danes pomnim sleherni korak. Ob 1. uri zjutraj je zašla lima in potem so Ie nebeške zvezdice gledale tavajoče romarje v skalnatih soteskah. Po ogromnem gorskem hrbtu smo srečno preplezali ter se pričeli spuščati v dolino, v kateri je drvel divji potok. Nismo zgrešili poti, saj nam je bilo rečeno, da sem moramo priti.

Ob potoku, po kozjih stopinjah se spenjamo višje. Videti ni niti pet korakov pred sebe. V neznani soteski nas pozdravi peklenski vrišč: zdi se mi, da smo obkoljeni od vseh strani in da Arnauti z divjim tuljenjem »Alah« drve proti nam. Srce za par trenutkov zastane: vendar naprej! Ko se dvignemo v bojni pripravljenosti iz soteske, spoznamo, da smo se motili. V veliko vas Višnjico prihajamo, kjer so nam neštevilni velikanski psi poslali naproti ta pozdrav, ki je v nepristopnih skalah v soteskah stotero in tisočero odmeval. Ko prekoračimo vas, zapustimo potok, ter se spenjamo po strmem, skalnatem pobočju. V daljavi zagledamo velik ogenj — z ozirom na javljen napad treba previdnosti. Razposlane straže kmalu rešijo uganko — divji pastir čuva velika koruzna polja — zadnja, ki smo jih videli — da jih ne obiščejo nepoklicani prijatelji medvedi in divje svinje.

Oprezno plezamo dalje ter pridemo po 3,5-urni hoji do zadnje gorske vasice — Gornje Belice. — Čudo, čisto krščanska vas, tik pod albansko mejo. Prebivalstvo je zaprto v svojih skalnatih gradovih, nihče si ne upa odpreti. Po kratkem počitku nadaljujemo pot.

Pokrajina postaja divja; tudi daniti se je pričelo. Iz vseh strani bobne vodopadi in potoki, ter drve po prepadih v raztrganih strugah v dolino.

Na levi zagledam vršac, dosedaj nepoznanih grotesknih oblik. Vrh je tak kot viseč nos in ko ga gledaš, si misliš, da mora vsak čas pasti na te. Vegetacija je minila in po skalnem produ se v serpentinah vijemo v skalni strugi snežnegn hudournika. Ljudje in živali težko sopejo — vse je izmučeno — saj ni nihče spal že celih 24 ur. Za ostrim ovinkom se gore razmaknejo in videti je, da prihajamo do nekega visokega sedla. Zdanilo se je med tem že popolnoma in kraj namembe mora biti blizu. Ravno se razvrščamo v bojno črto, ko zagledamo našega graničarja, poslanega nam iz mejne trdnjave, ki je o naši pomoči obveščena. Čakali so napadalcev in nas — prvih ni bilo, nas pa prisrčno pozdravljajo.

Točno ob 6. uri 30 min sem stopil v karaulo. kjer sem telefonsko javil poveljstvu polka naš prihod in situacijo. Zasedli smo takoj že izkopane strelske jarke, postavili strojnice in straže in raztovorili živali. Drugo moštvo pa je poleglo po mehki travi v toplo jutranje solnce 2000 m nad morjem k zasluženemu počitku.

Karaula, katere ne smem imenovati, me je imela s presledki skoraj 14 dni pod svojo streho. Na skalnatem podstavku par drevesnih brun, špranje zamašene z zemljo in mahom, v karauli ležišče za 4 ljudi, mizica s telefonom in peč, da, peč, majhna železna peč, takozvana furuna, ali po naše kašper, veren naš drug in prijatelj, ki nas je grel, ko je ledena burja pihala in bril veter, da je bilo joj.

Tokrat nam nebo ni bilo milo. Prvi dan je svetilo še toplo, gorko solnce.

Prekrasen razgled se odpira na vse strani. Na levi in desni v neposredni bližini cela vrsta razbitih skalnatih gorskih velikanov obmejnih albanskih Alp. Neznane, nevidene oblike, ki jih ni mogoče popisati. Barve gora in skal popolnoma druge kot pri nas. Pred nami odprta obširna Albanija: hribi, doline, reke, vasi, kdo jih pozna, kdo jim ve imena?

V levo v Albaniji gledam visoko goro, ki je svetlo rujava. skoraj rudeča. Videl sem jo tudi pri poznejšem pohodu v Albanijo ter si še sedaj ne morem te čudne barve razložiti. V ozadju obširno ohridsko polje, Peristeri in gorski velikani grškega Epira.

Nepopisna, nepozabna slika!

Zrak čist kot kristal in zdrav, da se širijo prsi, ki so vdihavale dosedaj toplo dolinsko sapo. V bližini pod skalo imeniten studenec. Hrana prihaja redno vsak dan, konji jo nosijo 5 ur daleč iz doline. Moštvo si je po strelskih jarkih napravilo ležišča. Da bi vreme ostalo mirno, bi bilo čisto prijetno.

Prva noč, ki je prešla v nemirnem pričakovanju, je minila. Drug dan zjutraj je cel tabor zbran okrog novinca, ki ga vsi zmerjajo. Stal je po noči na straži v rovu, ko zasliši, da nekdo z nasprotne strani prihaja. Kmalu se prikaže senca — junak noče ravno alarmirati cel rov, ko vidi, da je velika divja svinja, ki išče hrane. Par minut je bila v bližini in z lahkoto bi imeli okusno pečenko za cel teden. Stražar pa je zvesto slušal izdano povelje. Radi prikrajšanega priboljška so seveda njegovi drugovi godrnjali!

Čez par dni je nastopilo deževno vreme. Dež je lil curkoma in leden veter je bril čez vrhove, kjer smo stali. Videlo se po noči ni niti ped daleč. Mokri in premraženi do kosti so junaki vztrajali. Seveda sem se bal, da mi v kratkem popadajo; komanda je morala odrediti, da se moštvo vsakih 10 dni menja. Ko je prišel drug oddelek, vrnil se je naš v dolino. Tabor se je bil v teh par dneh spremenil v bolnico. Malarija je začela strahovito razsajati. Od poveljnika do zadnjega moža le vse bolehalo: v vsakem šotoru upadli od vročine razvneti obrazi stokanje in vzdihovanje! Pomoči pa ni, saj je prva prava bolnica par dni hoda oddaljena. Vsak si pomaga kakor ve in zna: služba se kljub temu vrši. Dogodki na fronti so se med tem hitro menjavali. Po albanskem sunku proti Debru, kjer je premoči in nočnemu napadu uspelo, da so naše čete predrli, pričela je energična protiakcija.

General Smiljanič, osvoboditelj Koroške, je prevzel poveljstvo in kmalu smo čutili njegovo energično roko. V par dneh je zbral ojačenja, posebno topništvo in potem je pričel ples, ki je trajal le par dni, pa nasprotnike podučil, da se ne smejo šaliti. Od Debra do grške meje pričeli so nekega jutra topovi svojo pesem. Artilerijskemu ognju so sledili pohodi pešadije, ki so povsod uspeli. Na mnogih mestih smo udrli globoko v Albanijo ter poplačali vse nasprotne račune z obrestmi vred. Večinoma se je sovražnik že topovskemu ognju umaknil in pešadija ni imela težkega dela.

Službeno sem bil ravno v Ohridu, ko mi je javil polk, da prične to noč četa operirati. V 3 urah sem prijahal do taborišča nazaj, ki sem je našel že prazno. Odriniti sem moral z 1 možem po noči v gore, ter sem ob 1. uri zjutraj dospel v mejno trdnjavo. Naši so bili že v Albaniji ter taborili v gosti šumi pod sedlom.

Ko se je zdanilo, pričeli srno prodirati dalje. Pravcati pragozd sto in stoletnih hrastov in bukev, v katerem gotovo še ni pela sekira, prekoračimo. Strmina je taka, da ljudje in živali padajo. Poti prave sploh ni, le voda in gore dajejo smer. Ko pridemo iz gozda prične iz doline soteske streljanje pušk. Spuščamo se v kotlino, v kateri drvi in bobni velik, srebrnočist hudournik. Ko se prerijemo iz soteske, zagledamo v dolini albansko vas. Odposlane patrulje ugotovijo, da je prazna — razvan par žensk je vse pobeglo: živino so odgnali ter poskrili v planinah in nedostopnih gozdovih. V vasi je par hiš razbitih in požganih od artilerijskega ognja. Vas je prilepljena na strmi breg. Hiše so videti še precej snažne, nekatere celo enonadstropne. Okna imajo le po eni strani, na drugih so odprtine za puške in obrambo. Po hišah se suši obilo krasnega, kot cekin rumenega tobaka, s katerim se naši fantje dobro založijo. Tudi jajc, sira, masla, mleka in kokoši je dosti. Žal je pot še dolga, da ne moremo vseh teh dobrot spraviti pod streho, ker moštvo že municijo le s težavo vlači.

V neki hiši iztaknejo straže pod lesenim stropom skritega krivonogega Turčina, ki se trese kot šiba na vodi, misleč, da je prišla zadnja ura. Hudega se mu ne zgodi druzega kot da mora z nami naprej in kazati pot.

Na nekem dvorišču je drevo polno najlepših zrelih jabolk — prava redkost v teh krajih. V trenutku so na tleh in pospravljene v malhah. Dolga in težavna je bila še pot in naloga, ki smo jo morali izvršiti.

Gole gore, strme in nepristopne, ozke doline, neprodirni gozdovi, bobneči hudourniki, tisoč zaprek, ki jih stavi narava, povrh pa še nevarnost v sovražni deželi. Razven par albanskih predstraž, ki so se že po par strelih umaknile, pa sovražnika ni bilo videti.

Srečno dosežemo cilj, ter javimo komandi dragocene podatke.

V najbolj divji samoti pripluje nad nas eroplan. Kako prijetno se razvedri lice. ko nas pozdravljajo njega modro-belo-rudeče barve.

Naš je!

Pot nazaj je bila še težavnejša. Globoko v gozdu na albanski strani smo morali taboriti in prenočiti ob velikanskih ognjih, ki smo jih zakurili, ker so ljudje in živina popadali.

V najlepšem vremenu došla je cela ekspedicija drugo jutro zopet na mejo nazaj. Tu nas je čakala vesela vest, da pridemo po enomesečni, neprestani, naporni bojni službi v vas Gornjo Belico, 1,5-ure oddaljeno od meje, 800 metrov visoko nad morjem. Vsi križi in težave so bili pozabljeni, samo da pridemo zopet pod streho.

Gornja Belica je krščanska vas. Kmet (župan) nam je nakazal par praznih hiš, katerih prebivalci so med vojno zbežali in se še do danes niso vrnili.

Streha — srečen čut, ko jo po dveh mesecih življenja pod milim nebom in v šotorih imaš zopet nad seboj. To je pa tudi vse, drugače so hiše gole in prazne. Stanovanje smo si za silo uredili. Stropa ni, tudi oken ne, zato kurjava nič ne izda. V sobah so pravi pravcati kamini, v katerih pridno kurimo in okrog katerih so tudi naša ležišča. Noči so — akoprav imamo šele prve dni septembra — zelo mrzle.

Prijatelj Bosanac se je odlikoval kot izborna kuharica. Čeprav šteje naš kuhinjski inventar le par stvari, smo imeli včasih pojedine, ki bi se jih lahko vsaka še tako razvajena dama udeležila. Močnate jedi — kot poezije in črna kava a la turca so zaključile vsakodnevni program.

Nato smo pri svečah cele noči kartali in se krepčali z rakijo — ker »vina nema«.

V dolini je ta čas zorelo grozdje. Videl sem te turške vinograde in škoda je, da tako naglo propadajo. Saj ni čuda, ker jih zanemarjajo. Samo da enkrat vinograd okoplje, to je vse delo vinogradnika.

Gospodarske šole in vzorni vinogradniki bodo morali prav kmalu zastaviti ves svoj vpliv, da rešijo zadnje ostanke nekdaj slovitih vinogradov. Turčin vina ne pije — pač pa rad zoblje grozdje in ga na razne načine suši. Kljub temu, da skrbno vinograde stražijo, imamo vsak dan grozdja v izobilju. Komora, ki nosi hrano iz doline, ne pride nikoli brez sladke teže. Grozdja je več vrst. Črno, rudeče, rumeno in zeleno, drugo boljše od drugega. Pri trgatvi se nabira v velike košare, ki se natovorijo konjem in oslom. Vino je dobro in zelo močno, samo redkokje ga je dobiti.

Dnevi v Gornji Belici so nam mirno in prijetno potekali. S prebivalstvom smo se dobro razumeli, inteligenca je hodila celo k nam v posete. Vas, akoprav tik na meji in 1800 metrov nad morjem, ima dvorazredno šolo. Učitelja sta dobrovoljca — Solunca. Seve je vse primitivno. Po protiakciji v Albaniji je nastopila po meji tišina. Mirno smo spali vsako noč, razven straž, ki so bile iz previdnosti razpostavljene po bližnjih vrhovih.

Nekega jutra nas pa zbudi zopet neprijetna novica: roparji od preka so pridrli po noči v ovčjo stajo, pastirja ustrelili in ovce odgnali. Sledi so kazale v Albanijo, zasledovanje pa ni imelo uspeha: roparji so ušli rokam pravice.

Ovce nočijo poleti v velikih ograjenih prostorih, kamor jih priženejo s paše. Stražijo jih pastirji in veliki ovčji psi. Ravno te staje so pripravne za drzne roparske napade.

Obe žrtvi, moža v najlepših letih ter mladega 12 letnega pastirčka, so kmalu prinesli k cerkvi. Privezana sta bila mrliča kar na konja, ki sta jih prinesla. Mož ima strel v prsa, deček v glavo, oba strela sta gotovo bila oddana iz bližine ter povzročila takojšnjo smrt. Trupli so položili na klopi pred cerkev, kje se je zbrala cela vas. Ženske so jadikovale in upile kot je to v teh krajih navada. Malega fanta so nosile po rokah ter ga posipale z rožami. Ker lesu ni, so dali trupli kar skupaj v en grob ter jih pokrili s par deskami in zagrebli. Sorodniki, ki so pogrebu prisostvovali, dele udeležencem pogreba kuhan ječmen in kruh, ki ga mora vsak v spomin rajnkemu pojesti.

Žalostna slika divjih razmer je bila, ko sta se žena in mati ubitih in oropanih vračali sami na svoj dom.

Prvi jesenski dnevi so bili prekrasni. Kar srcie mi je vriskalo, ko sem v divji gorski naravi s pogledi božal vse gorske velikane, ki jih je bilo videti. Zrak je bil čist kot ribje oko, bolezen v tej klimi sploh ne eksistira. V luninih nočeh smo gledali svetlobo, ki se je odbijala na velikanski površini Ohridskega jezera.

Ko se nekega jutra umivam pri vaškem vodnjaku, mi javi telefonist, da je po došli depeši orožna vaja končana. Kmalu sem pospravil svojo borno garderobo ter se poslovil od svojih vojakov. Bogme, radi smo se imeli in marsikomu je pri slovesu zaiskrilo okol. Še srčnejše pa je bilo slovo od lepe gorske narave, ki mi je trdno ostalo v spominu.

Mahal sem jo kar sam 5 ur daleč v strugo, ter nadalje 3 ure v hrib, kjer sem dobil dokumente pri pukovski komandi. Ko stopim v hotel v Veliko Srbijo, zagledam v hotelski sobi velikanski kovček prijatelja Šmida.

Torej smo zopet skupaj — verni obljubi, da se vrnemo zopet skupaj. Zvečer nas prijatelj Gologranc, ki mu radi bolezni še dva dni do konca vsaj manjkata, povabi k sebi. 15 litrov macedonske črnine hrani v nepristopni kleti. V družbi srbskega kapetana, inteligentnega in prijaznega moža, smo preživeli lep večer.

Do Bitolja smo potovali ločeno. Ta ni hotel z nami, še danes v Bitolju pašuje. Če kakega Slovenca zanese v Makedonijo, tam se naj oglasi, tam bo našel dobrega svetovalca.

V neprestanih pripovedovanjih o prestanih vajah je hitro minula pot nazaj. Najbolj nam je ugajala Šmidova brada, ki se je bila v dveh mesecih imenitno zarasla. Tudi nam drugim je bilo poznati 2 mesečno bivanje v divjih krajih.

V Beogradu smo nazaj grede malo pregledali našo prestolnico ter občudovali nje krasno lego. Drugega jutra pa smo pozdravljali Zagreb, Savo, Zidani most, Celje. — Doma! Sladek poljubček po dnevih nemirnega in nevarnega življenja. Še danes rad mislim na kraje, ki sem jih spoznal.

Želim, da bi te vrste vzbudile pri naših Ijudeh spoznanje, da ne gledajo svoje nove domovine po zastrupljenih očalih raznih slovenskih in hrvatskih patentpatrijotov, ki jim je domovina dobra le tako dolgo, dokler sede v najlepših krajih pri polnih skledah in po vrhu še zabavljajo! Če so dosegle to, so dosegle svoj namen.